Predstavljaj si znanstvenika,
njegovo prvo noč na ležišču
poleg črne škatle
z zaprtim pokrovom.
Prva noč je vedno najhujša.
Brnenje glavnega generatorja
za zidovi, vlažen laboratorijski zrak,
vonj po prahu in instant kavi
in kredasta prikazen dolge enačbe
na zatemnjeni tabli.
Predstavljaj si ga, kako preždi
noč, oprezajoč za zvoki,
kako prešteva ovce
in v mislih steče tri kroge
okrog stanovanjskih blokov.
In nihče ne ve, ali bo sanjal
o mrtvih ali živih,
to prvo noč na vzmetnici
poleg črne škatle.
NARAVA STVARI
In vendar se giblje,
je rekel lovec
po zgrešenem strelu.
GRIŠČE V VESOLJU
Otroke, ki se gugajo v vse hladnejšem večeru,
sem zagledal nekega dne pred dvajsetimi leti,
ko me je mati vodila za roko. Otroke v parku
pred jesenskim ozadjem dveh stolpnic,
otroke, ki se stoje gugajo
in se bočijo na najvišji,
od Zemlje najbolj oddaljeni točki.
VEŠČA
Že dneve čakam,
da se vrne
iz plamenov, ozdravljena
svoje nevarne razvade.
PRIHODNOST
Se še spomniš kako sva takrat mislila
da se oblaki nad nama premikajo
zaradi vrtenja Zemlje?
Včasih hitreje včasih bolj okorno
sva ležala v postelji in se igrala
Nenadoma pa je nebo obstalo
molčeč moder okenski kvadrat
Le v zgornjem kotu oslovsko uho
zaradi letala ki ni več preneslo
mirovanja
in je zato zletelo skoz modrino
in v najino prihodnost z britvico
povleklo dolgo belo kondenzacijsko sled
SCHRÖDINGERJEVA MAČKA
Predstavljaj si znanstvenika,
njegovo prvo noč na ležišču
poleg črne škatle
z zaprtim pokrovom.
Prva noč je vedno najhujša.
Brnenje glavnega generatorja
za zidovi, vlažen laboratorijski zrak,
vonj po prahu in instant kavi
in kredasta prikazen dolge enačbe
na zatemnjeni tabli.
Predstavljaj si ga, kako preždi
noč, oprezajoč za zvoki,
kako prešteva ovce
in v mislih steče tri kroge
okrog stanovanjskih blokov.
In nihče ne ve, ali bo sanjal
o mrtvih ali živih,
to prvo noč na vzmetnici
poleg črne škatle.
NARAVA STVARI
In vendar se giblje,
je rekel lovec
po zgrešenem strelu.
GRIŠČE V VESOLJU
Otroke, ki se gugajo v vse hladnejšem večeru,
sem zagledal nekega dne pred dvajsetimi leti,
ko me je mati vodila za roko. Otroke v parku
pred jesenskim ozadjem dveh stolpnic,
otroke, ki se stoje gugajo
in se bočijo na najvišji,
od Zemlje najbolj oddaljeni točki.
VEŠČA
Že dneve čakam,
da se vrne
iz plamenov, ozdravljena
svoje nevarne razvade.
PRIHODNOST
Se še spomniš kako sva takrat mislila
da se oblaki nad nama premikajo
zaradi vrtenja Zemlje?
Včasih hitreje včasih bolj okorno
sva ležala v postelji in se igrala
Nenadoma pa je nebo obstalo
molčeč moder okenski kvadrat
Le v zgornjem kotu oslovsko uho
zaradi letala ki ni več preneslo
mirovanja
in je zato zletelo skoz modrino
in v najino prihodnost z britvico
povleklo dolgo belo kondenzacijsko sled
