Rasla je čudovita magnolija. »Joj, kako sem lepa, vijolično beli veliki cvetovi krasijo mojo krošnjo, zdravi sokovi se pretakajo po meni, sonce sije in vsakdo me pogleda, ker sem tako čudovita,« si je rekla.
Nihče pa ni vedel za njeno veliko skrb: »A kaj bo naprej? Jeseni bodo cvetovi odpadli, zima bo in mraz, samo navadno grmovje bom!«
In res. Že poleti so v suši odpadli in se posušili njeni cvetovi. Ostala je gola in ves njen ponos je usahnil v jeseni.
»Zdaj me nihče več ne pogleda. Ali sem sploh še kaj vredna, ko sem samo skupek korenin in praznih vej?«
Gledala je sosednjo hruško, ki je dajala sadove in so se ji veje šibile od rumenih sadežev.
»Ona ima vsaj kaj pokazati, ima svoj smisel. Jaz pa sem bila samo lepa, zdaj pa tu umiram brez upanja.
Na njeno vejo je sedla lastovica, ki se je odpravljala na jug.
»Potrpi,« ji je rekla, kot bi uganila njene misli, »kmalu bo spet pomlad in vso zimo lahko zbiraš barve, da boš takrat spet lahko razveseljevala mimoidoče s svojo lepoto!«
Magnolija je zajokala v sebi in rekla: »Našla sem smisel za vso dolgo mrzlo zimo!«
PTICA IN OBLAKI
»Zemlja me sploh več ne zanima,« je modrovala ptica.
»Letam med oblaki, visoko nad grdo rjavo zemljo, njenimi bolečinami in boji. Ne maram zemlje. Tu sem svobodna in letam lahko po svoje. Ne bom si več mazala nog in kljuna s temi banalnimi stvarmi.«
Vendar je kmalu postala utrujena: »Spočiti se bo treba. Šla bom na najvišje drevo.«
Spustila se je pod oblak in poiskala visoko vejo.
»O kako mi ugaja počitek, toda tudi lačna sem,« je rekla sama pri sebi. Spustila se je na nižje drevo in na tleh opazila semena. Pristala je na tleh in zobala.
»Kmalu bom spet letela v oblake,« si je rekla, »samo da zemlji ukradem nekaj moči.«
Stopila je na suho vejo, ta se je zlomila in ji ranila perut.
»Ojoj, kaj pa zdaj? Na tleh bom morala ostati. Sicer sem pa tako utrujena od tega svobodnega letanja!«
Prišla je noč in različne živali so se plazile po gozdu. Bala se jih je. Stisnila se je v drevesno duplino, da bi v njej preživela noč. Zeblo jo je in je premišljevala sama pri sebi:
»Morda pa se je to zgodilo zato, da spoznam, da ne morem živeti v sanjah. Ne morem se s sanjami v oblakih nahraniti, ne se spočiti v njih. Za to so drevesa in semena in druge ptice. Pripadam zemlji, pa čeprav znam letati.«
STARO DREVO
Staro drevo se je vsega naveličalo.
»Dovolj bo. Naj že padem. Ves sem preluknjan od črvov, razklan od strel, polno suhih vej je na meni. Utrujen sem,« je modrovalo.
Od nekod je pritekla skupina otrok. Zibali so se na njegovih vejah, jih lomili, delali puščice ter jih metali vanj.
»Dovolj je že tega,« si je utrujeno reklo drevo, »rad bi se spočil od tega vrišča in počival v svojih mislih.«
Medtem je stara utrujena ptica sedla na njegov vrh in počivala na veji.
»Kaj praviš, ptica, kako naj se spočijem? Kdor pride, me samo uporabi zase,« je reklo drevo ptici.
»Tudi jaz sem utrujena, a še ne bo konec. Zdrave korenine imaš in nisi utrujen, le moči potrebuješ. Kmalu bo dež in spet bodo po tebi vršali zdravi sokovi. In spet bo pomlad in spet boš razvil liste in v jeseni dal svoje plodove. Samo moči poišči, tam, od koder se napajaš. In spet boš z veseljem dajal otrokom igre in pticam počitka, čebelam medu in vetru njegov smisel!«
ROŽICI
Rožici je postalo dolgčas.
»Samo tu niham v vetru, nihče ne ve zame, razen kakšne čebele, pritrjena sem in nikamor ne morem iti, tako sem žalostna in tako se dolgočasim! Sonce je vedno enako, oblaki tudi, včasih trpim v dežju in ponoči moram zapreti cvet, da počivam. Kaj naj počnem, ko ničesar ne morem? Kaj je moj smisel? Ali bi lahko sploh storila kaj dobrega v zahvalo za to, da živim?«
Zraven nje je nihala v vetru prav taka rožica. Kot bi slišala njeno modrovanje, ji je rekla:
»Tudi jaz sem tako sama na tem zapuščenem travniku. Na videz nimam nobenega smisla. A zadovoljna sem, da me niha veter, da pošilja moje vonjave, da me obišče čebela ali metulj in da Sonce sije name. Ne vem, koliko časa bom še živela, a srečna sem, da živim. Življenje je najlepša stvar, ki se lahko duši pripeti. In jaz sem rožica in s svojo lepoto pričujem, da je življenje lepo.«
»Prav imaš,« je rekla prva rožica. »Vesela sem, da sem te spoznala. Nekatere duše ubijajo z nezadovoljstvom, besedami in zahtevami, ti pa slaviš življenje in si srečna samo zato, ker si.«
POTOČEK
Potoček je bil mlad in igriv, poln sreče in mlade moči. Bil je vesel in drevesa so ga pozdravljala ob poti, napajal je trave in rožice, ki so se mu klanjale v pozdrav.
A nihče ni vedel za njegovo bolečino. Bil je negotov: »Kje naj grem,« se je spraševal. »Toliki igrive moči imam, toliko kapljic, ki me napajajo z gore, pa ne vem, kod naj tečem.«
Sonce je sijalo, on pa je bil kljub veselemu videzu žalosten v sebi.
»Kje naj grem, da bom napojil čim več rodovitne zemlje, kje naj grem, da bom naredil čimveč dobrega?«
Oblaki so se zgostili, viharni oblak je potočkovo dušo naredil še bolj temno. Vihar je lomil drevesa in potoček je narasel od obilja vode.
»O, kako sem velik, a tako nesrečen,« si je mislil potoček v grmenju in bliskih.
Vihar je popustil, potoček pa je ugotovil, da se je do konca izoblikovala njegova struga.
»Tu bom tekel do konca svojega življenja.Tako, kot je prav zame. Drugi potoki naj pa delajo svoje in napajajo druga drevesa in trave. Potem se bomo že združili in postali velika reka in se izlili v morje, tako, kot nam je usojeno.
O, kako sem bil neumen, ko sem mislil, da si lahko sam začrtam pot. Ta, ki se mi je izoblikovala v življenju samem, je najbolj prava zame. Zastonj me je skrbelo. Samo neumen potoček sem bil!«
VIHAR
Vihar je dolgo zbiral svojo moč. Napetosti so se stopnjevale v njem. Imel je strašansko energijo. Grozeče je visel nad planoto, kjer je stal star osamelec – hrast, ki je že dolga leta kljuboval nevihtam in živalim iz gozda.
»Prav vanj bom usmeril svoje bliske in strele. Vedno dosežem kar hočem,« si je mislil viharni oblak.
Vetrovi so pihali, oblak je postajal vedno bolj črn. Neslo ga je čez planoto, in ko je prišel do hrasta, se je zapodil v njegove veje. Strela je razklala deblo in pol ga je padlo po tleh. Vetrovi so divjali, ledene kaplje so bičale veje, deblo in liste.
»Prav vanj hočem ustreliti. Uničiti ga hočem. To je moja volja, ker sem jezen,« je rohnel oblak.
Hrast je potrpel. Vihar se je izčrpal, le nekaj sivih oblakov je ostalo od njega. Uničil se je s svojo lastno željo in voljo. Zapihal je veter, posijalo je sonce in hrast je spet mirno šumel in vladal planoti.
SVETLOBA
Svetloba je bila zjutraj malo živčna. »Hitro moram vstati, da bom razsvetlila pokrajino,« je modrovala, »ni važno, kakšna vstanem, le da bodo moje živali in rastline imele lepo jutro!«
Toda ura je bila šele tri ponoči. »Hitro moram,« je rekla svetloba, »čeprav se mi zdi, da le bežim sama pred sabo.«
Ptičkom se je zdelo čudno: »Kaj moramo že vstati? Saj se še nismo spočili.« In rože so imele še zaprte cvetove. »Saj ne moremo tako hitro,« so govorile in se spogledovale v začudenju.
Svetloba si je ogledala svoje ljube in rekla: »Ojoj, zakaj sem hitela? Ali nima vse življenju svojega ritma, tako kot dan in noč, ali nimam tudi jaz ravno prave lastne hitrosti?«
ZAJČKA
»Strah me je, ker bo kmalu noč,« je rekel zajček. »Bojim se teme, ker je takrat vse polno nevarnosti!«
»Ampak zdaj je še dan,« mu je rekla zajklja. »Zakaj si delaš skrbi? Te so tema in nevarnost že zdaj, ko jih še nikjer ni. Pojdi še malo na travnik. Tam blizu je zeljni vrt in se malo posladkaj. In še meni prinesi kakšen list.«
Zajček je veselo skočil preko travnika na vrt in jedel. Najlepši list je stisnil med zobe in ga prinesel zajklji. Bil je ves srečen.
»Joj, kako lep dan, na poti sem gledal sončni zahod. Zdaj se že veselim noči, saj se moram naspati in spočiti.«
Zajklja se je smehljala in si mislila: »Le zakaj je toliko skrbel, ko še ni do konca preživel dneva? Noč bo že imela svojo skrb.«
VOLUHAR
»Užaljen sem,« pravi voluhar. »Tako sem žalosten, ker ne gre po moje! Jaz bi naredil boljši svet! V glavnem sem užaljen na splošni princip, ki je naredil življenje in ga vodi. Če že moram biti tu, živ, zakaj moram potem toliko trpeti, prenašati udarce usode in povrh še svoje krivde?«
Prevalil se je na drug storž in razmišljal naprej sam pri sebi: »Vem, da nisem popoln, toda toliko trpljenja nisem zaslužil!«
Voluharica ga je nekaj časa poslušala in mu rekla: »Smiliš se samemu sebi. Poglej, koliko drugih trpi še mnogo bolj kot ti. Vzemi življenje takšno, kakršno pač je. In ugotovil boš, da je kljub trpljenju lepo!«
Voluhar se je pretegnil in odgovoril: »Sam si ga delam neznosnega, ko toliko premišljam in se ukvarjam sam s seboj. Gotovo nekaj preveč hočem, in ker tistega ne dobim, sem nesrečen.«
Voluharica se je nasmejala: »Blizu resnice si. Ti bi hotel samo uživati, življenje pa ni narejeno tako. Veliko moramo trpeti in tudi tvegati zato, da nam je potem lepo. Samo od sebe pa ne pride nič. V življenju je vse v ravnotežju. Le kolikor damo, se nam povrne.«
Voluhar spet namršči čelo: »Mislil sem, da bom našel srečo v miru in brezdelju, pa vidim, da ne bo šlo tako. Samo vedno bolj nesrečen sem in vse me boli. Najbrž bom moral živeti tako kot drugi, saj očitno ne morem najti čisto svoje poti.«
»Že mnogo jih je poskušalo najti pot po svoji glavi, pa so se morali vsi prilagoditi življenju takšnemu, kot je. Zato si trpel, da si to spoznal.«
»Vredno je bilo,« je veselo rekel voluhar. »Samo pomisliti moram, kako živi moj sosed, in bom takoj vedel, kaj vse moram danes še narediti!«
MAGNOLIJA
Rasla je čudovita magnolija. »Joj, kako sem lepa, vijolično beli veliki cvetovi krasijo mojo krošnjo, zdravi sokovi se pretakajo po meni, sonce sije in vsakdo me pogleda, ker sem tako čudovita,« si je rekla.
Nihče pa ni vedel za njeno veliko skrb: »A kaj bo naprej? Jeseni bodo cvetovi odpadli, zima bo in mraz, samo navadno grmovje bom!«
In res. Že poleti so v suši odpadli in se posušili njeni cvetovi. Ostala je gola in ves njen ponos je usahnil v jeseni.
»Zdaj me nihče več ne pogleda. Ali sem sploh še kaj vredna, ko sem samo skupek korenin in praznih vej?«
Gledala je sosednjo hruško, ki je dajala sadove in so se ji veje šibile od rumenih sadežev.
»Ona ima vsaj kaj pokazati, ima svoj smisel. Jaz pa sem bila samo lepa, zdaj pa tu umiram brez upanja.
Na njeno vejo je sedla lastovica, ki se je odpravljala na jug.
»Potrpi,« ji je rekla, kot bi uganila njene misli, »kmalu bo spet pomlad in vso zimo lahko zbiraš barve, da boš takrat spet lahko razveseljevala mimoidoče s svojo lepoto!«
Magnolija je zajokala v sebi in rekla: »Našla sem smisel za vso dolgo mrzlo zimo!«
PTICA IN OBLAKI
»Zemlja me sploh več ne zanima,« je modrovala ptica.
»Letam med oblaki, visoko nad grdo rjavo zemljo, njenimi bolečinami in boji. Ne maram zemlje. Tu sem svobodna in letam lahko po svoje. Ne bom si več mazala nog in kljuna s temi banalnimi stvarmi.«
Vendar je kmalu postala utrujena: »Spočiti se bo treba. Šla bom na najvišje drevo.«
Spustila se je pod oblak in poiskala visoko vejo.
»O kako mi ugaja počitek, toda tudi lačna sem,« je rekla sama pri sebi. Spustila se je na nižje drevo in na tleh opazila semena. Pristala je na tleh in zobala.
»Kmalu bom spet letela v oblake,« si je rekla, »samo da zemlji ukradem nekaj moči.«
Stopila je na suho vejo, ta se je zlomila in ji ranila perut.
»Ojoj, kaj pa zdaj? Na tleh bom morala ostati. Sicer sem pa tako utrujena od tega svobodnega letanja!«
Prišla je noč in različne živali so se plazile po gozdu. Bala se jih je. Stisnila se je v drevesno duplino, da bi v njej preživela noč. Zeblo jo je in je premišljevala sama pri sebi:
»Morda pa se je to zgodilo zato, da spoznam, da ne morem živeti v sanjah. Ne morem se s sanjami v oblakih nahraniti, ne se spočiti v njih. Za to so drevesa in semena in druge ptice. Pripadam zemlji, pa čeprav znam letati.«
STARO DREVO
Staro drevo se je vsega naveličalo.
»Dovolj bo. Naj že padem. Ves sem preluknjan od črvov, razklan od strel, polno suhih vej je na meni. Utrujen sem,« je modrovalo.
Od nekod je pritekla skupina otrok. Zibali so se na njegovih vejah, jih lomili, delali puščice ter jih metali vanj.
»Dovolj je že tega,« si je utrujeno reklo drevo, »rad bi se spočil od tega vrišča in počival v svojih mislih.«
Medtem je stara utrujena ptica sedla na njegov vrh in počivala na veji.
»Kaj praviš, ptica, kako naj se spočijem? Kdor pride, me samo uporabi zase,« je reklo drevo ptici.
»Tudi jaz sem utrujena, a še ne bo konec. Zdrave korenine imaš in nisi utrujen, le moči potrebuješ. Kmalu bo dež in spet bodo po tebi vršali zdravi sokovi. In spet bo pomlad in spet boš razvil liste in v jeseni dal svoje plodove. Samo moči poišči, tam, od koder se napajaš. In spet boš z veseljem dajal otrokom igre in pticam počitka, čebelam medu in vetru njegov smisel!«
ROŽICI
Rožici je postalo dolgčas.
»Samo tu niham v vetru, nihče ne ve zame, razen kakšne čebele, pritrjena sem in nikamor ne morem iti, tako sem žalostna in tako se dolgočasim! Sonce je vedno enako, oblaki tudi, včasih trpim v dežju in ponoči moram zapreti cvet, da počivam. Kaj naj počnem, ko ničesar ne morem? Kaj je moj smisel? Ali bi lahko sploh storila kaj dobrega v zahvalo za to, da živim?«
Zraven nje je nihala v vetru prav taka rožica. Kot bi slišala njeno modrovanje, ji je rekla:
»Tudi jaz sem tako sama na tem zapuščenem travniku. Na videz nimam nobenega smisla. A zadovoljna sem, da me niha veter, da pošilja moje vonjave, da me obišče čebela ali metulj in da Sonce sije name. Ne vem, koliko časa bom še živela, a srečna sem, da živim. Življenje je najlepša stvar, ki se lahko duši pripeti. In jaz sem rožica in s svojo lepoto pričujem, da je življenje lepo.«
»Prav imaš,« je rekla prva rožica. »Vesela sem, da sem te spoznala. Nekatere duše ubijajo z nezadovoljstvom, besedami in zahtevami, ti pa slaviš življenje in si srečna samo zato, ker si.«
POTOČEK
Potoček je bil mlad in igriv, poln sreče in mlade moči. Bil je vesel in drevesa so ga pozdravljala ob poti, napajal je trave in rožice, ki so se mu klanjale v pozdrav.
A nihče ni vedel za njegovo bolečino. Bil je negotov: »Kje naj grem,« se je spraševal. »Toliki igrive moči imam, toliko kapljic, ki me napajajo z gore, pa ne vem, kod naj tečem.«
Sonce je sijalo, on pa je bil kljub veselemu videzu žalosten v sebi.
»Kje naj grem, da bom napojil čim več rodovitne zemlje, kje naj grem, da bom naredil čimveč dobrega?«
Oblaki so se zgostili, viharni oblak je potočkovo dušo naredil še bolj temno. Vihar je lomil drevesa in potoček je narasel od obilja vode.
»O, kako sem velik, a tako nesrečen,« si je mislil potoček v grmenju in bliskih.
Vihar je popustil, potoček pa je ugotovil, da se je do konca izoblikovala njegova struga.
»Tu bom tekel do konca svojega življenja.Tako, kot je prav zame. Drugi potoki naj pa delajo svoje in napajajo druga drevesa in trave. Potem se bomo že združili in postali velika reka in se izlili v morje, tako, kot nam je usojeno.
O, kako sem bil neumen, ko sem mislil, da si lahko sam začrtam pot. Ta, ki se mi je izoblikovala v življenju samem, je najbolj prava zame. Zastonj me je skrbelo. Samo neumen potoček sem bil!«
VIHAR
Vihar je dolgo zbiral svojo moč. Napetosti so se stopnjevale v njem. Imel je strašansko energijo. Grozeče je visel nad planoto, kjer je stal star osamelec – hrast, ki je že dolga leta kljuboval nevihtam in živalim iz gozda.
»Prav vanj bom usmeril svoje bliske in strele. Vedno dosežem kar hočem,« si je mislil viharni oblak.
Vetrovi so pihali, oblak je postajal vedno bolj črn. Neslo ga je čez planoto, in ko je prišel do hrasta, se je zapodil v njegove veje. Strela je razklala deblo in pol ga je padlo po tleh. Vetrovi so divjali, ledene kaplje so bičale veje, deblo in liste.
»Prav vanj hočem ustreliti. Uničiti ga hočem. To je moja volja, ker sem jezen,« je rohnel oblak.
Hrast je potrpel. Vihar se je izčrpal, le nekaj sivih oblakov je ostalo od njega. Uničil se je s svojo lastno željo in voljo. Zapihal je veter, posijalo je sonce in hrast je spet mirno šumel in vladal planoti.
SVETLOBA
Svetloba je bila zjutraj malo živčna. »Hitro moram vstati, da bom razsvetlila pokrajino,« je modrovala, »ni važno, kakšna vstanem, le da bodo moje živali in rastline imele lepo jutro!«
Toda ura je bila šele tri ponoči. »Hitro moram,« je rekla svetloba, »čeprav se mi zdi, da le bežim sama pred sabo.«
Ptičkom se je zdelo čudno: »Kaj moramo že vstati? Saj se še nismo spočili.« In rože so imele še zaprte cvetove. »Saj ne moremo tako hitro,« so govorile in se spogledovale v začudenju.
Svetloba si je ogledala svoje ljube in rekla: »Ojoj, zakaj sem hitela? Ali nima vse življenju svojega ritma, tako kot dan in noč, ali nimam tudi jaz ravno prave lastne hitrosti?«
ZAJČKA
»Strah me je, ker bo kmalu noč,« je rekel zajček. »Bojim se teme, ker je takrat vse polno nevarnosti!«
»Ampak zdaj je še dan,« mu je rekla zajklja. »Zakaj si delaš skrbi? Te so tema in nevarnost že zdaj, ko jih še nikjer ni. Pojdi še malo na travnik. Tam blizu je zeljni vrt in se malo posladkaj. In še meni prinesi kakšen list.«
Zajček je veselo skočil preko travnika na vrt in jedel. Najlepši list je stisnil med zobe in ga prinesel zajklji. Bil je ves srečen.
»Joj, kako lep dan, na poti sem gledal sončni zahod. Zdaj se že veselim noči, saj se moram naspati in spočiti.«
Zajklja se je smehljala in si mislila: »Le zakaj je toliko skrbel, ko še ni do konca preživel dneva? Noč bo že imela svojo skrb.«
VOLUHAR
»Užaljen sem,« pravi voluhar. »Tako sem žalosten, ker ne gre po moje! Jaz bi naredil boljši svet! V glavnem sem užaljen na splošni princip, ki je naredil življenje in ga vodi. Če že moram biti tu, živ, zakaj moram potem toliko trpeti, prenašati udarce usode in povrh še svoje krivde?«
Prevalil se je na drug storž in razmišljal naprej sam pri sebi: »Vem, da nisem popoln, toda toliko trpljenja nisem zaslužil!«
Voluharica ga je nekaj časa poslušala in mu rekla: »Smiliš se samemu sebi. Poglej, koliko drugih trpi še mnogo bolj kot ti. Vzemi življenje takšno, kakršno pač je. In ugotovil boš, da je kljub trpljenju lepo!«
Voluhar se je pretegnil in odgovoril: »Sam si ga delam neznosnega, ko toliko premišljam in se ukvarjam sam s seboj. Gotovo nekaj preveč hočem, in ker tistega ne dobim, sem nesrečen.«
Voluharica se je nasmejala: »Blizu resnice si. Ti bi hotel samo uživati, življenje pa ni narejeno tako. Veliko moramo trpeti in tudi tvegati zato, da nam je potem lepo. Samo od sebe pa ne pride nič. V življenju je vse v ravnotežju. Le kolikor damo, se nam povrne.«
Voluhar spet namršči čelo: »Mislil sem, da bom našel srečo v miru in brezdelju, pa vidim, da ne bo šlo tako. Samo vedno bolj nesrečen sem in vse me boli. Najbrž bom moral živeti tako kot drugi, saj očitno ne morem najti čisto svoje poti.«
»Že mnogo jih je poskušalo najti pot po svoji glavi, pa so se morali vsi prilagoditi življenju takšnemu, kot je. Zato si trpel, da si to spoznal.«
»Vredno je bilo,« je veselo rekel voluhar. »Samo pomisliti moram, kako živi moj sosed, in bom takoj vedel, kaj vse moram danes še narediti!«
