Zaslišiš glasbo. Mimo misli te zaguga.
Nasloniš se na svoje telo, začutiš,
da je Gospodar drugje in povsod.
Čistiš se v to, kar še nikoli nisi bil.
Postajaš vse, kar si si nekoč želel biti.
Poslušaš glasbo, brez želje, da bi karkoli spremenil.
Zagledaš barve. Rahla lenoba te prevzame,
ravno prava, da ti da zaslužen dnevni počitek.
Počakaš, da ne bi prehiteval. Z neskončnimi vzdihi
molijo angeli zate. Počasen kot ura se premikaš skozi vesolje.
Razumevaš tiste, ki izgubljajo čas, a so bogati z doživetji.
Vračaš se v pretekli čas, misliš, da si ga izgubljal, pa si zorel.
Vidiš, da je bil to blagoslovljen čas, kot ja ta tvoja večerna ura,
ko se izpuščaš. Zagledaš sliko, ki že mnogo let visi na steni.
Pripoveduje ti in spoznaš, da se z njo lahko spustiš v pogovor.
Prepoznaš znamenja v njej, ki ti bodo še mnogo pomenila.
In izgubljaš čas za vse, kar je na zemlji večnega.
CREDO
Ozadja ustvarjajo dogodke,
a zadnje ozadje prebiva v srcih ljudi.
Molitve se jih dotikajo,
spreminjajo svet bolj kot številne vojske.
Vse je prav.
Pretakamo se nazaj v prvo obliko ljubezni.
Nihala sveta bodo kmalu boleče obstala.
Odrešenje se dogaja samo po sebi
in zaokroža stvarjenje
do najlepšega možnega konca.
SPANEC
Lepo je umreti dnevu,
kakor po obrokih odmiraš samemu sebi.
Težke veke te vabijo v drug svet,
kjer ne moreš več odločati o sebi.
In te učijo prepuščanja, ko se vse umiri,
kakor ob smrti. Potem se dogajajo
sodbe, kazni in nagrade.
In ne veš, zakaj se zjutraj zbudiš spočit in svež.
Izročaš se, in ko potolažiš slabo vest,
te zajame tema, ki postane svetla v sanjah.
Tam so svetovi drugačni, resničnejši,
in nikoli ne veš, če se boš zbudil iz njih.
BOLEČINA
Rad trpim v duši, ko težijo me neznane sile,
vsa vprašanja se dotaknejo molka
in bolečina živi kakor neizkoriščeni čas
iztekajočega se bitja. Ležem pod utrujeno srce
in se zahvalim. Nekaj hoče iz mene,
a zasidrano je v globinah in se vrača kakor teža,
ki je še ni dvignil topel dekliški nasmeh.
Čas bo tekel naprej, bolečina bo mlela …
Popustil bo krč,
ne da bi z mislijo segal v nezavedno.
Ko bom odtrpel še ta krog, me bo razsvetlil
angel upanja. Iluzije o lepem življenju so zadele
na resničnost, ki je še lepša,
polna muk še bolj odrešujoča.
Kadar trpim, me Marija pogleda strmo v oči,
polna žara mi govori, da je vse prav,
naj se ne mučim z vprašanji.
Bolečina se bo premaknila, in ne vem,
če si res želim živeti brez trpljenja.
Prazen bi bil, kakor da ne bi ljubil.
OŽIVLJENI KAMEN PRIPOVEDUJE O ČLOVEKU
Sredi trav se dviga iz zemlje
kakor popek nastajajočega cveta.
Sto tisoč let je čakal,
da ga poljubi kiparjevo oko.
Potem je zapel z zvoki globočin zemlje,
dvignjen kakor zaklad iz duše, ki ga je oblikovala.
Zdaj poje duša kiparja
z enakimi toni, nepozabnimi,
zapisali so se v notranje in v zunanje vesolje.
Tiho zdaj vabi ljudi,
da bi čutili njegov tisočletni mir,
se ga navzeli, in spoznali,
da zrak okoli njega postaja žarek.
Pričuje o deževnih dneh ustvarjalcev,
o snovanju idej v čisti tišini,
kjer se rojevajo čudeži.
In o znanju, s katerim si človek podreja naravo,
jo dela človeško in jo povzdiguje proti nebu.
Situle iz davnine zvenijo v njem,
meander Krke je zarisal njegovo obliko.
Struga življenja je dala reki najlepšo pot,
človek se začudi nenaključnemu trenutku,
posvečenemu, da je tukaj, prav tu in zdaj,
v žarku svetlobe, med samotnimi travami,
prav on, in nihče drug.
MIR PROSTORA
Čudne stvari so se umaknile resničnim.
Nemir sem preustvaril
v besede vseobjemajočega.
Besede so se spremenile v samoto.
Počasi mir prostora prehaja v odgovore.
Zdaj miru lahko rečem: sreča.
Priklanjam se odgovorom z neba
hvaležen za trenutek miru.
Tavam med besede.
Pomeni prinašajo preprostost.
Česar nimam, bo prišlo,
ker je zagotovo moje …
Zmotil sem se. Le ne vem, v čem.
Pustim stvarem dihati.
Čas jim daje dovolj svobode.
Veduta je haiku sama po sebi.
Svet se konča v nas samih.
Naj bo tu več ljubezni kot mene.
Veneče orhideje me zapuščajo
za vedno. Na vedute se zapisuje minevanje.
Nasmehnil sem se svoji izgubljenosti.
Gledam sliko, v meni bo, ko bo moja.
Prekipel sem v lastni nemir.
Drevesa težko učijo skozi okno.
Tišina povezuje nepovezano.
Zapreš vrata. Potem lahko spet greš.
Veselje je navdih za nova tveganja.
Čas valuje s čolnom na reki.
Roža kipi v nebo.
Tvoja svetloba mi je prinesla nasmeh lahkote.
Glasba razteguje trenutke v nedoumljivo neskončnost.
V zvokih trobente sem začutil toplino človeka.
Življenje je mimohod. Čakam nase.
Sončen dan. Temine so se skrile na ono stran sveta.
Čisto počasi počivati. In vse bo narejeno.
Tako veliki smo, da ne vemo ničesar o sebi.
Zagate, kot da si jih nisem naredil sam.
Nestrpno čakam. Smešno. Še bolje bo tako.
Senca stola. Kdo sedi na njem?
Čas valovi med čermi in prostranostjo.
V jutranji zarji so smeri še jasne.
Usode se odločajo v majhnih, nehotenih mislih.
Roža v soncu. Počiva in dela.
Če trpim ali se veselim, je v meni vedno nekaj enako.
Vračanja k sebi počasi uravnavajo ritme.
Že zjutraj se napijem sončnih žarkov za lep dan.
Vse delam do popolnosti. A le do pol.
Zasebnost je iluzija. Vse se razkrije.
Pričakujem klic in sanjam naprej.
Po rožah na mojem oknu vem, da sem.
Za srečo je dovolj, da jo prepoznamo.
Že ves dan mi dela vse samo od sebe.
V roži razločim čudež sveta.
Knjige, jopič, rože na oknu. Vse to sem jaz.
Roža je upredmetena sreča.
Počasi se polega notranji boj za spokoj.
Na nek način vsi vemo vse o vseh.
Globok mir. Zdaj ne mislim v besedah.
Smisel rešuje trpljenje od njega samega.
Vesela novica: Tudi če ne razumeš, se vse izide.
Umrl bi zate, živel in trpel pa ne.
Nič ne gre tako globoko kot molitev.
Stara navada ustvarja mir vsakdanjega obreda.
Vse je pripravljeno za nove priprave.
Globoko bi zabredel, če bi se ustavljal
pri napakah iz preteklosti.
Čisto počasi hodim skozi mir in neskončno uživam.
Ko bom jaz jaz, se bo tudi svet navadil name.
Dobro je počakati. Medtem slabo preide.
ODA MIRU
Zaslišiš glasbo. Mimo misli te zaguga.
Nasloniš se na svoje telo, začutiš,
da je Gospodar drugje in povsod.
Čistiš se v to, kar še nikoli nisi bil.
Postajaš vse, kar si si nekoč želel biti.
Poslušaš glasbo, brez želje, da bi karkoli spremenil.
Zagledaš barve. Rahla lenoba te prevzame,
ravno prava, da ti da zaslužen dnevni počitek.
Počakaš, da ne bi prehiteval. Z neskončnimi vzdihi
molijo angeli zate. Počasen kot ura se premikaš skozi vesolje.
Razumevaš tiste, ki izgubljajo čas, a so bogati z doživetji.
Vračaš se v pretekli čas, misliš, da si ga izgubljal, pa si zorel.
Vidiš, da je bil to blagoslovljen čas, kot ja ta tvoja večerna ura,
ko se izpuščaš. Zagledaš sliko, ki že mnogo let visi na steni.
Pripoveduje ti in spoznaš, da se z njo lahko spustiš v pogovor.
Prepoznaš znamenja v njej, ki ti bodo še mnogo pomenila.
In izgubljaš čas za vse, kar je na zemlji večnega.
CREDO
Ozadja ustvarjajo dogodke,
a zadnje ozadje prebiva v srcih ljudi.
Molitve se jih dotikajo,
spreminjajo svet bolj kot številne vojske.
Vse je prav.
Pretakamo se nazaj v prvo obliko ljubezni.
Nihala sveta bodo kmalu boleče obstala.
Odrešenje se dogaja samo po sebi
in zaokroža stvarjenje
do najlepšega možnega konca.
SPANEC
Lepo je umreti dnevu,
kakor po obrokih odmiraš samemu sebi.
Težke veke te vabijo v drug svet,
kjer ne moreš več odločati o sebi.
In te učijo prepuščanja, ko se vse umiri,
kakor ob smrti. Potem se dogajajo
sodbe, kazni in nagrade.
In ne veš, zakaj se zjutraj zbudiš spočit in svež.
Izročaš se, in ko potolažiš slabo vest,
te zajame tema, ki postane svetla v sanjah.
Tam so svetovi drugačni, resničnejši,
in nikoli ne veš, če se boš zbudil iz njih.
BOLEČINA
Rad trpim v duši, ko težijo me neznane sile,
vsa vprašanja se dotaknejo molka
in bolečina živi kakor neizkoriščeni čas
iztekajočega se bitja. Ležem pod utrujeno srce
in se zahvalim. Nekaj hoče iz mene,
a zasidrano je v globinah in se vrača kakor teža,
ki je še ni dvignil topel dekliški nasmeh.
Čas bo tekel naprej, bolečina bo mlela …
Popustil bo krč,
ne da bi z mislijo segal v nezavedno.
Ko bom odtrpel še ta krog, me bo razsvetlil
angel upanja. Iluzije o lepem življenju so zadele
na resničnost, ki je še lepša,
polna muk še bolj odrešujoča.
Kadar trpim, me Marija pogleda strmo v oči,
polna žara mi govori, da je vse prav,
naj se ne mučim z vprašanji.
Bolečina se bo premaknila, in ne vem,
če si res želim živeti brez trpljenja.
Prazen bi bil, kakor da ne bi ljubil.
OŽIVLJENI KAMEN PRIPOVEDUJE O ČLOVEKU
Sredi trav se dviga iz zemlje
kakor popek nastajajočega cveta.
Sto tisoč let je čakal,
da ga poljubi kiparjevo oko.
Potem je zapel z zvoki globočin zemlje,
dvignjen kakor zaklad iz duše, ki ga je oblikovala.
Zdaj poje duša kiparja
z enakimi toni, nepozabnimi,
zapisali so se v notranje in v zunanje vesolje.
Tiho zdaj vabi ljudi,
da bi čutili njegov tisočletni mir,
se ga navzeli, in spoznali,
da zrak okoli njega postaja žarek.
Pričuje o deževnih dneh ustvarjalcev,
o snovanju idej v čisti tišini,
kjer se rojevajo čudeži.
In o znanju, s katerim si človek podreja naravo,
jo dela človeško in jo povzdiguje proti nebu.
Situle iz davnine zvenijo v njem,
meander Krke je zarisal njegovo obliko.
Struga življenja je dala reki najlepšo pot,
človek se začudi nenaključnemu trenutku,
posvečenemu, da je tukaj, prav tu in zdaj,
v žarku svetlobe, med samotnimi travami,
prav on, in nihče drug.
MIR PROSTORA
Čudne stvari so se umaknile resničnim.
Nemir sem preustvaril
v besede vseobjemajočega.
Besede so se spremenile v samoto.
Počasi mir prostora prehaja v odgovore.
Zdaj miru lahko rečem: sreča.
Priklanjam se odgovorom z neba
hvaležen za trenutek miru.
Tavam med besede.
Pomeni prinašajo preprostost.
Česar nimam, bo prišlo,
ker je zagotovo moje …
Zmotil sem se. Le ne vem, v čem.
Pustim stvarem dihati.
Čas jim daje dovolj svobode.
Veduta je haiku sama po sebi.
Svet se konča v nas samih.
Naj bo tu več ljubezni kot mene.
Veneče orhideje me zapuščajo
za vedno. Na vedute se zapisuje minevanje.
Nasmehnil sem se svoji izgubljenosti.
Gledam sliko, v meni bo, ko bo moja.
Prekipel sem v lastni nemir.
Drevesa težko učijo skozi okno.
Tišina povezuje nepovezano.
Zapreš vrata. Potem lahko spet greš.
Veselje je navdih za nova tveganja.
Čas valuje s čolnom na reki.
Roža kipi v nebo.
Tvoja svetloba mi je prinesla nasmeh lahkote.
Glasba razteguje trenutke v nedoumljivo neskončnost.
V zvokih trobente sem začutil toplino človeka.
Življenje je mimohod. Čakam nase.
Sončen dan. Temine so se skrile na ono stran sveta.
Čisto počasi počivati. In vse bo narejeno.
Tako veliki smo, da ne vemo ničesar o sebi.
Zagate, kot da si jih nisem naredil sam.
Nestrpno čakam. Smešno. Še bolje bo tako.
Senca stola. Kdo sedi na njem?
Čas valovi med čermi in prostranostjo.
V jutranji zarji so smeri še jasne.
Usode se odločajo v majhnih, nehotenih mislih.
Roža v soncu. Počiva in dela.
Če trpim ali se veselim, je v meni vedno nekaj enako.
Vračanja k sebi počasi uravnavajo ritme.
Že zjutraj se napijem sončnih žarkov za lep dan.
Vse delam do popolnosti. A le do pol.
Zasebnost je iluzija. Vse se razkrije.
Pričakujem klic in sanjam naprej.
Po rožah na mojem oknu vem, da sem.
Za srečo je dovolj, da jo prepoznamo.
Že ves dan mi dela vse samo od sebe.
V roži razločim čudež sveta.
Knjige, jopič, rože na oknu. Vse to sem jaz.
Roža je upredmetena sreča.
Počasi se polega notranji boj za spokoj.
Na nek način vsi vemo vse o vseh.
Globok mir. Zdaj ne mislim v besedah.
Smisel rešuje trpljenje od njega samega.
Vesela novica: Tudi če ne razumeš, se vse izide.
Umrl bi zate, živel in trpel pa ne.
Nič ne gre tako globoko kot molitev.
Stara navada ustvarja mir vsakdanjega obreda.
Vse je pripravljeno za nove priprave.
Globoko bi zabredel, če bi se ustavljal
pri napakah iz preteklosti.
Čisto počasi hodim skozi mir in neskončno uživam.
Ko bom jaz jaz, se bo tudi svet navadil name.
Dobro je počakati. Medtem slabo preide.
