VRAČANJE K POEZIJI, VRAČANJE K SEBI PESNIK O PISANJU
REDNO VRAČANJE K SEBI
Človeku se je dobro vračati k sebi v mir in tišino. Pogledati vase, če nas ni zapeljalo hitenje, strah, skrbi, bleščavost sveta ali lastne strasti. In dobro se je vprašati: ali še uresničujem človeka v sebi, tisti načrt, ki mi je bil položen v zibko. Pa saj človek nima druge izbire, kot da postane človek. Le s poti tako radi zavijemo, in ko smo sami s seboj, se da to pot spet izravnati in ohraniti svojo notranjo srečo in dobri glas vesti.
Pisanje nam zgosti misli v bistveno. Pisanje pesmi ali proze zaposli naš um z najbistvenejšim; z njim svoj kaos misli uredimo v kozmos umetnine. Z njim se naučimo ločevati bistveno od nebistvenega v našem življenju. Tako kot je pesnik napisal: zdaj ločujem med kamni in zvezdami. Vse nebistveno lahko takrat zanemarimo. Vrnili smo se vase, k sebi, v opojnih globinah lahko razločimo, kaj se nas je v življenju zares dotaknilo, koga ali kaj imamo zares radi, kakšen je načrt, ki skrito biva v nas za nas, ki je samo naš - in stara modrost pravi, da je življenje najlepše, če uresničujemo to, kar je v nas, svoj načrt, predvsem načrt, da naj ljubimo, ker nas le to dela človeške. Tako kot je pot trpljenja učlovečevanje na svoj način, tako je pot ljubezni učlovečevanje in najdenje stika s svojim bistvom. Kaj pa je človek drugega kot ljubezen, rojen iz ljubezni in zanjo – in navsezadnje je njegov najvišji cilj uresničiti to, kar je dobrega v njem!
Ko se vračamo k sebi, moramo biti sami, naredimo si tako, da nam je prijetno in udobno, nič hudega, če smo utrujeni, saj pri utrujenem telesu in skrušenem srcu duh lahko daje najlepše sadove. Umirimo se, počakamo, da splahni naglica misli; mir je nujen za vsakega človeka. Vsaj nekoliko miru in tišine čez dan. Nekateri si za kuliso prižgo radio, malo zatemnijo prostor, pomaga tudi sveča, ki nam s svojim toplim in nevsiljivim plamenom govori o miru in o lepem. Naše življenje je navajeno hitenja, dejavnosti in boja. Simpatični del vegetativnega živčevja skupaj s hormoni (adrenalin) uravnava našo sposobnost za akcijo. Toda vse preveč pozabljamo na to, da se baterije lahko hitro izpraznijo in nujno se moramo umiriti, da parasimpatični del vegetativnega živčevja lahko popravi, kar smo z aktivnostjo izgubili. Zato sta občasni mir in tišina tako pomembna dejavnika našega notranjega in telesnega ravnotežja. Mir nam bo dal novih moči in zbranosti, notranje zadovoljstvo in je lahko čudovita nagrada za vse, kar smo koristnega storili čez dan.
Če se bomo vračali k sebi, bomo počasi opazili, da smo v času med delom mirnejši, preudarnejši, bolj sveži, in da bolje ločujemo med bistvenim in nebistvenim, med potrebnim in nepotrebnim, manj težav bo z živci in lepše bomo preživljali dneve, opazili tudi sonce na roži, metulja ki nas spremlja na sprehodu, lepoto dreves, oblakov, zvezd …
In ko se tako umirimo, lahko primemo v roke svinčnik, se zberemo in zapišemo kaj je v nas, čustva, razpoloženja, misli, posebno pa tisto, kar se nas je dotaknilo. Morda je tega preveč, a ker smo s pisanjem omejeni na dejavnost zapisovanja, bomo zapisali le bistveno, in če se ne lotimo obsežnejše materije, lahko z nekaj besedami izrazimo tisto, kar je v nas. Nastala bo pesem. Ni se potrebno truditi z rimami. Kombinacije besed nam ponujajo tako bogastvo izraznih možnosti, da bomo hitro postali učinkoviti in zapisali samo bistveno.
Zavest se giblje na meji med dvema vesoljema: notranjim in zunanjim. Resnica, ki jo pišemo o sebi, o drugih, o naravi in drugem, razširja našo zavest in nas tako osvobaja in utrjuje v naši notranji veri. Kar je za nas resnično, lahko bogati druge. Nekateri ljudje imajo težave s komunikacijo v vsakdanjem življenju. Pisanje jim nudi možnost, da povedo resnico o sebi, posebno če jih drugi ne razumejo. S pisanjem damo drugim možnost, da nas razumejo po svoje. Pesnik Stephanne Mallarmé je napisal: Manj ko me razumejo, boljši sem. Tudi to je pot, da se razodenemo drugim, ki bi nas v vsakdanjem življenju morda radi le površno jemali ali celo odplavili, tu pa stopi na dan naša notranja moč, naš pravi jaz, naša najgloblja resnica.
Psihologi razlagajo praznjenje kot eni od primarnih človekovih potreb, ne samo fiziološko praznjenje, ampak tudi duševno. Kolikor smo skrivnostni, toliko smo bolni. Ljudje, ki zapirajo vase in skrivajo svoje notranje vsebine, kmalu zbolijo. Človek je odprt sistem, mora komunicirati in to na več nivojih, saj je večplastno bitje in samo površni stiki ga hitro izpraznijo. Človek se mora vračati k svojim globinam, jih prazniti in čistiti; strašno je stanje človeka, ki se je čisto prenehal ukvarjati sam s seboj. Zato se je potrebno vračati k sebi, razločevati, kaj je v nas pomembno in kaj ne.
K samospoznanju nam pomaga pisanje. Ko beremo literaturo, na primer pesmi, se spoznavamo od zunaj, nehote dobimo večji nadzor nad seboj in prav tako nehote opazimo, kaj je pomembno v našem življenju. In opazili bomo, da se nam je marsikaj razjasnilo, s pisanjem si lahko pomagamo, da se morda tudi v nekoliko iracionalni obliki urejajo naša zapletena notranja vprašanja.
Kako se kdo vrača k sebi, je odvisno od navad, okolja, vzgoje, trenutne življenjske situacije, oblike bivanja … Nekateri imajo za to šport, različne duhovne tehnike, drugi glasbo, spet drugi dobrodelnost, igre, zabavo, nekateri razmišljanje, spet drugi kulturne prireditve, nekateri branje, ples in še mnogo oblik je.
A ob vseh možnih oblikah je vrnitev v mir in tišino, k sebi, v svoje najsvetejše globine primeren način, da vidimo sebe in svet od zgoraj. Ne samo iz svoje vsakdanje žabje, ampak tudi iz ptičje perspektive, kot bi iz helikopterja ali z visoke gore pogledali na majhnost in neznatnost svojega življenja. Po drugi strani pa bi opazili tudi veličastvo in vrednost svoje človeške osebe in vseh, ki so z nami.
Večkrat se ljudje vrnejo k sebi iz vrtoglavega hitenja če zbolijo, če jim umre kdo od bližnjih ali če jih kaj drugega močno pretrese in zamaje temelje njihovega dotedanjega življenja. Takrat začno stvari drugače razumevati, včasih spremenijo navade, odprejo se jim področja notranjosti, za katera se do tedaj niso zanimali in jih ne odpirali.
Podobno je s pisanjem kot vračanjem k samemu sebi. Ko to postane del našega vsakdanjika, se srečujemo z vedno globljimi spoznanji sebe in sveta, pridobimo veselje, ki bi ga v primeru pretresa dobili na drug način. Psihologi temu rečejo tudi protistresna opremljenost. Tudi če nam kaj zunanjega razpade, smo v sebi zaradi razumevanja vedno močnejši, pripravljeni tudi na težje preizkušnje.
Vsak človek dnevno vsaj nekoliko trpi. Vračanje k sebi mu razkrije vzroke in ko se pišoči udobno namesti k pisanju, odnehajo silnice dneva. Najprimernejši za te trenutke je večer pred spanjem. Če se pustimo ujeti v začarani krog hitenja in površnosti, bomo izpustili pol svojega življenja – in to lepšo polovico. Tudi če v začetku teh vračanj k sebi v sebi čutimo zmedo in hrupno zvenenje silnic dneva, ne obupajmo. In tudi če se bojimo sami svojih misli in spominov, moramo vedeti, da se bomo prej ali slej tako ali drugače morali soočiti s seboj in s svojo resnico. Če naletimo na take notranje stiske, je pisanje odlično sredstvo, da jih rešujemo in rešimo na nov, miren in tih način, le s pravimi besedami moramo zapisati vsebino in rešitve se nam bodo kar ponujale.
Današnji potrošniški človek se najraje ne bi soočil z najbolj naravnimi dejstvi - da ni popoln, da bo nekoč umrl, da bo moral zapustiti ta svet in vse kar je na njem imel. Tu si lahko pomagamo z izročilom, z dosežki kulturne dediščine, s filozofijo, ki nam jo ponuja naš svetovni nazor, z vero, ki ima odgovore na zadnja vprašanja. Vse je bolje kot odrivati soočenje s seboj na pozneje. Ker je vse rešljivo že zdaj, in če človek sprejme rešitve, ki so se mu pokazale ob pisanju, živi mnogo bolj mirno in varno, saj vemo da nas v podzavest odrinjene vsebine mučijo bolj kot zavestne in prisotne v umu.
Duhovna zbranost ima neverjetno moč. Za zgled si lahko vzamemo redovnike, ki po pravilih skoraj ne smejo govoriti z drugimi. Imajo pa svoj notranji mir in bogastvo modrosti, ki ju današnji svet tako pogreša. Seveda, tudi raztresti se je potrebno kdaj, takrat ko poskrbimo za razvedrilo ali rekreacijo. Toda če se znamo zbrati, in za to je potrebna vaja, lahko v kratkem času razmislimo in napišemo več, kot bi v svojem običajnem družabnem okolju. Pisanje je najboljša vaja za zbranost. Vemo, da ta ustvari red in mir v človeku. In ko se vrne k sebi, se zbere in uresničuje svoje najpomembnejše vsebine.
PISANJE KOT SPOROČANJE
V trenutkih notranjega dogajanja, ko se človek vrača k sebi, se poglobi vase, osami od zunanjega sveta in od drugih. A ne povsem. Šele ko smo sami, zares vidimo, kaj in koliko nam drugi pomenijo, koliko nam pomeni širina družabnega življenja, kolikšno bogastvo je v pestrosti narave, v vseh darovih, ki jih prejemamo od drugih, saj noben človek ne more sam preživeti, niti ohraniti svojega notranjega ravnovesja. Tako pridemo do dejstva, da je vse: odnos. Hermetično razmišljanje bi nas privedlo v začaran krog neukrotljivega jaza, ki bi se rad razširil čez vse meje. Občestveno življenje pa nas drži v mejah človečnosti.
Tako je tudi pri pisanju. Šele v samoti zagledamo svoje ljubljene ljudi v vsej njihovi svetlobi in sencah. V samoti jim lahko posvetimo pesem, ki izraža vse tisto, česar jim v okviru vsakdanjih medosebnih odnosov ne povemo.
Tu se začne komunikacija samotnega, tu je odskočna deska, da bližnjemu pošljemo dobro misel, dobro željo, ko mu napišemo pesem. In ta pesem naj v njem zbudi vero, da je že to, kar še ni, in naj ga spodbudi na poti njegovega poslanstva.
Zaročenec reče zaročenki: Rad te imam. Toda v njem se razen tega dogaja še marsikaj drugega. V njem so načrti in skrbi, v njem so želje in pobožne prošnje, v njem je želja po lepi prihodnosti, v njem je etika, ki ga obvezuje. Če bo ljubljeni napisal pesem, bo vse to bogastvo prišlo na dan. In kolikor močnejša bodo njegova čustva, toliko prepričljivejši bo.
Sporočanje zahteva odnos. In najlepši odnos je odnos ljubezni. Tudi pisanje samo je odnos. Vse, kar se v nas dogaja ali pa spi, vse misli, čustva, želje, vse to se po naravi hoče uresničiti. Uresničiti hočemo nekaj lepega, nekaj več, neizrekljivega. Zato za pesmi po navadi velja, tako kot za vse umetnine, da so lepe. Estetski vidik umetnine je nosilec sporočila. Z besedami, ki so v pravih, prepričljivih zvezah, je možno izraziti toliko neizrekljivega!
Nad vsakim dobrim besedilom plava dobri in plemeniti duh, ki ga bralec vsrkava vase, ko med vrsticami odkriva bogastvo piščeve notranjosti. Ali ni tudi to sporočanje? Kaj bi bile naše besede brez duha, ki ga polagamo vanje? In prav preprosto se to zgodi. Temu lahko rečemo: dosežek sintakse, saj je prav sintaksa dosežek naše jezikovne kulturne dediščine, ki se je lahko poslužimo, da lahko komuniciramo na kompleksnejši način.
Če bi uporabljali samo do štiristo besed v svojem vsakdanjem sporočanju, kot se dogaja izrazno najbolj skromnim, bi težko uresničili potenciale, ki jih imamo kot osebe s svojim dostojanstvom, zmožnostmi in bogastvom svojega notranjega življenja. Življenje je zapleteno in kompleksno, pa tudi naš notranji odziv ni enostaven. V globini nosimo zaklade, za katere bi bilo škoda, če bi jih zakopane pustili propasti. Dvignimo te zaklade, izrazimo se, povejmo, koliko ljubezni je v nas, pa tudi koliko bolečine, strahov, zamer, predsodkov, skrbi, teme in mej. To nas bo ozdravilo, saj z izražanjem vzpostavimo distanco do lastnih vsebin in se lahko potem bolje razumemo.
Ko se zaupno izpovemo prijatelju ali prijateljici, naš notranji problem izgubi moč nad nami, ne premlevamo ga več, ker smo ga darovali. S tem smo obogatili prijatelja in odrešili sebe. Prav tako je s pisanjem. Ko izlijemo na papir, kar nas teži ali navdušuje, smo nagrajeni z notranjim mirom. Rešil nas je odnos. Nismo v začaranem zaprtem krogu, iz katerega ne bi videli izhoda, Nekdo nas je slišal! In moj problem ni več moj problem, ampak tudi problem prijatelja ali pa papirja in besedila z dobrim duhom, ki razrešuje.
Mnogi se pritožujejo, da jih ljudje okoli njih ne razumejo. Seveda, saj jih ne morejo, ker nimajo istih izkušenj. Toda papir je neskončno polje svobode, na katerega napišemo prav vse, ne glede na to ali bo kdo tisto bral ali ne. Papir zbere v tekstu tisto, česar še nikjer ni bilo, zdaj pa je. In to je lahko solza iz mojega očesa ali kaplja moje krvi. Papir sprejme vse. In duh pesmi posvečuje to pesem v umetnino, v nekaj lepega, saj je ustvarjalnost ena najbolj človeških lastnosti. Človeka dviga v presežno in ta se odpre.
Slovenski pregovor pravi: Kar ve eden, ne ve nihče. Kar vesta dva, vedo trije in potem vedo vsi. Ljudje smo družbena in družabna bitja. Nihče ni ustvarjen, da bi bil sam. Toda če nočeš biti sam, moraš imeti odnos z drugimi. In to odnos, ki ga lahko imenuješ z bogato besedo: mir. Mir pa ustvari prav resnica. In ne samo miru, tudi svobodo. Saj vemo, da resnica osvobaja. Zato se moramo biti pripravljeni odpreti.
Kaj pa naše najgloblje skrivnosti? Povemo in zapišemo jih lahko tako indirektno, da se bralec ne bo odvračal, ko bomo v tekstu priznali naše notranje stanje in dogajanje. Morda bi pisanju pesmi lahko rekli kar: globinska indirektna komunikacija.
Gotovo je odpuščanje zahteven notranji proces, ki ga težko naredimo brez duhovne pomoči. In gotovo se v besedah: Odpuščam ti skriva velika resnica travme, potem pomirjenja in razumevanja ter urejanja v sebi. Toda pride trenutek razsvetljenja, morda je bilo to pri pesniku ob nekih čudovito lepih belih lučeh, ko je videl, kako lepo je življenje, da je lahko odpustil.
V vsej človekovi naravi je vgrajena zmožnost preseganja in iz tega sledi tudi težnja drugačnosti. Že pubertetniki hočejo biti drugačni, samosvoji, ustvariti si hočejo svoj, nov svet. In tako je z vsakim človekom, saj se ne more izogniti svoji presežnosti ne da bi postal okleščen in otopel. To presežno žari iz njegove pesmi, če je le iskrena in če ne gre za kakšno prazno besedičenje ali napuhnjeno smešenje. Človek se najprej presega v druge, potem raste v sebi in nazadnje se presega v naravo in vesolje, v ljubečo pomiritev s svojim vesoljnim jazom, ki mu pripada in mu je najvišji prijatelj v življenju. Vse to sodi pod odnose in komunikacijo. Odnos je že preseganje, če pa ima ta odnos še sestavino pozitivnih čustev in volje, ga že lahko imenujemo ljubezen.
Priznati si moramo svojo drugačnost. Ne moremo sprejeti vsega le takega, kot je. Drugačni smo. Rojeni za več, kot je preživetje, nadaljevanje vrste, oblast in denar.
Zaledje vsake umetnine je vedno avtor sam. Presežno v njem žari v presežnem njegove pesmi. Čuti se njegovo preseganje v drugega, v naravo, v vesolje in v njegovo lastno dobro. In nič se ni treba stegovati v nebo. To je že vgrajeno v človeka samega.
Eden je samo eden. Kjer sta dva, kmalu pride dobri duh in so trije. Vse zahvaljujoč komunikaciji in tako nihče, ki piše, ni sam. Duh, ki spremlja njegovo pesem, je vedno z njim. Tudi če so življenjske razmere krute in smo osamljeni, imamo vedno papir in svinčnik, lahko se izpovemo drugače in že nas duh, ki lebdi nad našo pesmijo, razume in nas osvobaja samih sebe.
PISANJE KOT VSAKDANJE DELO IN NAČIN ŽIVLJENJA
Človek je obredno bitje. To nam dokazujejo vse kulture s svojimi obredi in ceremonijami. Tudi na osebni ravni imamo radi obrede: jutranja kavica, družinska kosila, popoldanski počitek, mnogo stvari delamo ne samo zaradi navade, pomenijo nam obred in to nas notranje zadovoljuje. Tudi pisanje je nekaj kot obred. Pripraviti se moramo, sesti, poiskati svinčnik, papir ali odpreti računalnik in si zagotoviti, da nas tisti čas drugi pustijo pri miru, zberemo se, in kot pri vsakem obredu, zdi se nam, da se ukvarjamo z nečim posvečenim. Današnji človek je močno izgubil občutek za sveto. Vse bi rad dal v en koš, toda človek, ki mu nič ni sveto, ne more biti srečen. Pisanje je eden takih trenutkov čez dan, ko se vrnemo k sebi in k svetemu. In če se to ponavlja vsak dan, če se tega obreda navadimo, nas to sprošča in povečuje v nas našo notranjo gotovost in polnost.
Tudi če nam je kdaj čez dan hudo, če imamo zaplete doma ali v službi, hude skrbi ali razburjena čustva, se takrat lahko spomnimo, da bomo zvečer spet našli svoj mir v tišini, lahko se spomnimo, da imamo neko zatočišče, kamor se lahko vedno vrnemo in se bomo tam umirili in spočili. To upanje nam lahko prinese mir ob nemiru sveta in naše okolice, saj ločujemo med bistvenim in nebistvenim. Bleščavost sveta, hitenje, kopice nepotrebnih besed, kričanje otrok, negativna čustva in izbruhi bližnjih, zastoji v prometu, vse neprijetnosti bodo zvečer potihnile in vrnili se bomo k svojemu pisanju, k svojim svetim trenutkom, ko bomo spet našli svoj mir.
Tako nam pisanje lahko postane način življenja. Včasih morda ne bomo razpoloženi za pisanje pesmi ali proze. Takrat lahko pišemo dnevnik ali spomine. Vanj zapisujemo svoja razmišljanja, ki kot reka tečejo po strugi naših vsakdanjih opravkov, srečanj in dogodkov. Tudi dnevnik lahko kdaj obogatimo s kakšno pesmijo, saj bo ta še poplemenitila naše zapisovanje in prikazala doživljanje našega vsakdana še na drug način.
Najlepše je živeti v zavesti mirne vesti in notranje gotovosti. Če živimo pošteno, delovno, če čutimo, da duhovno rastemo, da smo vedno bližje svojemu velikemu cilju – postati človek, potem smo zadovoljni sami s seboj. Mir vesti je velika nagrada. Toda vsi se zavedamo svojih malih slabosti, svojih nehotenih ovinkov in stranpoti. Močni pa postanemo šele potem ko smo šibki. Nek pregovor pravi: vse se lomi tam, kjer je krhko, le človek se lomi tam, kjer misli, da je močan. Naša relativnost in nepopolnost nas delata še bolj človeške in naše slabosti so prav tako pot k človeku kot naše kreposti. Toda tu se moramo ustaviti. Če smo usmerjeni v dobro, bomo delali na sebi in se nenehno poboljševali. Le tako bomo lahko živeli sami s seboj in z drugimi. K temu poboljševanju v vsakdanjem življenju nam lahko pomaga pisanje, saj se pri pisanju nenehno srečujemo s sabo in takrat nikakor ne moremo izključiti glasu svoje vesti.
Naša vest, ki nas opozarja na vse, kar delamo narobe, takrat postane nemirna. Kadar pa delamo prav, nas vest pomirja in tolaži. Pisanje je včasih blizu izpraševanju vesti. Da, tako globoko moramo iti. In ko priznamo, da smo ga kaj polomili, se lahko izpovemo na papir. Seveda ne z banalnim opisom prekrška, ampak indirektno, tako, da ob priznanju prekrška zapišemo še vsa svoja ostala čustvena stanja in misli, vključujemo sklepe iz naših razmišljanj, izročimo grenki priokus našega priznanja, da smo ga spet polomili, in nazadnje bo pesem delovala odrešilno.
Tako darujemo priznanje svoje nepopolne človeške narave drugemu. In kako bi jih sploh lahko bolj obogatili, če ne s priznanjem, da smo, kot oni grešni in slabotni? To vzbuja ljubezen, to je darovanje človeka človeku.
Najpomembnejši del našega samouresničevanja je naša vsakdanja pot malih korakov. Redko naredimo kaj izjemno velikega, a prav naša majhnost nas dela velike. Življenje po navadi od nas ne zahteva kakih izjemnih junaštev, a junaško znamo in zmoremo prenašati tegobe vsakdana. Tudi pisanje je lahko del, in to lepši del dneva, ki mu rečemo: danes. Vanj lahko vključimo svojo preteklost in prihodnost, a velikokrat so pesmi zapisi trenutka in trenutnega notranjega stanja. Preteklost je odšla, prihodnost je negotova, vse kar imamo, imamo: danes. In danes je čas, da si priznamo svojo resnico. Ne gre brez poštenosti in iskrenosti, brez naše vsakdanje notranje etike.
Dolgo so literarni zgodovinarji pisali o vprašanju, kaj je tako čudovitega v poeziji Srečka Kosovela. Nazadnje se je izkazalo, kaj plemeniti vso njegovo poezijo: njegova etika. Brez nje ne gre. V današnjem času moralnega relativizma, ko svet najrajši ne bi priznal, da so duhovni zakoni prav tako trdni kot materialni (fizikalni, kemijski in drugi), se občutek za etiko močno izgublja. In to bi nas lahko še teplo. Pesnik naj bi bil glasnik in vest sveta, kot so bili nekoč preroki in dati mora svoj prispevek za poboljšanje in izboljšanje življenja.
Etika pa se pokaže prav v našem vsakdanjem življenju, v odnosih do sebe, do drugih in do narave, v našem mišljenju in delovanju. Vsi je imamo vsaj nekaj. Najbrž sploh ne obstaja kak popolnoma pokvarjen človek. In etika se bo zapisovala v pesmi sama od sebe. Tako bo literarno pisanje postalo vsakdanje delo.
Vračanje k svetemu in naše darovanje dobro vplivata na nas. Psihologi se strinjajo, da pozitivne misli, želje, čustva, vera, upanje, ljubezen dobro vplivajo na človekovo duševno in telesno zdravje in počutje. Ukvarjanje z lepim nas dela lepe. Kar gledamo, to postajamo. To je star izrek, drži pa še vedno. Če bi v sebi gojili slabe misli in čustva, bi nas to pripeljalo v nesrečo. Če pa gojimo – in kar gojimo, to raste – pozitiven odnos do sebe, bližnjih in do sveta, nas to veseli, osvobaja in odrešuje. In tudi zdravi naše notranje rane. Pisanje je dejavnost take narave, da se moramo obrniti vase in delati na sebi. To nas ohranja v dobri psihični kondiciji in nam pomaga, da živimo v miru s seboj in z drugimi.
Tako značilen za današnjega človeka je izgovor: Nimam časa! Toda čas si je treba vzeti, in če ne drugače, si ga tudi izboriti pri sebi in pri drugih. Tako bomo imeli čas tudi za vračanje k sebi in za pisanje. Pisanje bo postalo del našega načina življenja.
UMETNIŠKO UBESEDILNJENJE
Kadar se samo izpisujemo, pišemo čisto neposredno, kar nam prihaja na misel. Neko obdobje pisanja novega romana so stavili na zapisovanje toka zavesti. Takrat je zapisano samo preslikava naših notranjih in tudi zunanjih dogajanj. Ko pa pišemo poezijo, moramo biti indirektni. Koliko več pove o nas, naši filozofiji, našem počutju, naši hvaležnosti, naši etiki pesem, kot suhoparna ugotovitev! Vsak dogodek, ki se nas je dotaknil in živi v nas, se da izpovedati na umetniški način. In tako deluje tudi mnogoplastno. Boža naše srce, nas utrjuje v našem mišljenju, utrjuje naše upanje, nam da nekaj lepega in nas tudi uči in spomni, da je življenje več kot naši vsakdanji opravki in skrbi.
Z umetniškim upovedovanjem lahko konkretno posplošimo, poduhovimo in razširimo v vesoljne razsežnosti. Saj konkretno ni dovolj za naše življenje. Človek je tudi duhovno bitje, potrebuje duha, ki ga dviga, tolaži in pomirja. Konkretne stvari imajo svojo vesoljno razsežnost in če v njih vidimo, kako se podaljšujejo v večno, lahko rečemo s filozofom Heglom: Vse, kar je, je vredno, da propade.
Ko skozi konkretno vidimo splošno in tudi duhovno, nam je lažje. Naša osebnost zaživi v razsežnostih, ki jih ima že po naravi. Temu delu našega razmišljanja in pisanja bi lahko rekli indukcija: sklepanje iz konkretnega na splošno. Že Aristotel je govoril o tem: Konkretni trikotniki so taki, kot so. Ko pa rečemo besedo trikotnik, si ga po simbolu predstavljamo v mislih in to je splošni in ne več konkretni trikotnik. Splošno ustvarja svobodo duha, da ravna s pojmi in s simboli. In v tem okviru je potem pisanje lahka naloga. Svobodni smo in list papirja lahko doživljamo kot našo največjo svobodo.
Dedukcija je nasprotni proces indukciji: sklepanje iz splošnega na konkretno. Če se preveč zapletemo v duhovno, je konkretno pravo zdravilo za razum in dušo.
Človek je narejen tudi tako, da se mora ukvarjati s konkretnimi stvarmi. Ne samo, da mu to omogoča preživetje, tudi zdravi njegov odnos do stvarstva. Kadar preveč zaplavamo v brezplodno razmišljanje ali tuhtanje, se oprimimo konkretnih opravkov, tudi če je to zalivanje rož ali sesanje po hiši. To bo umirilo naš um in nam spet prineslo dobro počutje. Ni se potrebno ukvarjati s skritimi rečmi. Bodimo preprosti tudi pri pisanju. Vemo, da so največje umetnine preproste.
Umetniško pisanje ni zapleteno pisanje. Bistvo je v tem, da indirektno pisanje pove več kot gola dejstva. Po drugi strani pa s preprostim pristopom do konkretnega povemo več splošnega in bo naša pesem bolj duhovna, če nas konkretna stvar prevzame taka, kot je. Vesoljna presežna narava stvari tu deluje sama po sebi.
Tu lahko omenimo zen-budistične haikuje. Te japonske trivrstičnice izpovejo vesolje v kapljici vode. So stvaren pogled na trenutek. A razodevajo veliko duhovno bogastvo stvarstva, posvečeno po pesnikovem dojemanju in zapisu. Naše ukvarjanje s konkretnim nam omogoča, da ohranjamo pristen stik s sabo, z drugimi in z okoljem.
PISANJE, ČISTOST SRCA IN ETIKA
S pisanjem si čistimo dušo in srce. Preverjamo, kaj res hočemo, kakšne so naše poti, koliko je pred našo vestjo vredno naše življenje. Gotovo je vest najboljši pokazatelj, če živimo prav, če smo to in taki, kakršni bi morali biti. Resno vračanje k sebi in svoji vesti je kot molitev, ki nas ohranja na pravi, etični poti in nas spodbuja, da se s stranpoti vračamo na pravo pot. Ob koncu življenja nam ne bo moglo biti žal, da smo pisali in se s tem tudi etično preverjali.
Že pri izpisovanju, ko pišemo besede kar tako, kot prihajajo iz naših čustev, izražamo in prelivamo na papir vsebine, ki nam včasih tudi niso všeč. Pri ustvarjanju, umetniškem pisanju pa vključimo tudi razum in duha, ki oblikujeta pesem v resnem meditativnem vzdušju in izražata našo najglobljo resnico. Tako dobimo črno na belem, koliko smo še etični, koliko je naše srce izpraznjeno ali pa čisto, koliko je ljubezni v njem, pa tudi zaupanja in upanja. Tako zajame pisanje našo celotno osebo, naš etični odnos do sebe in do drugih, pa tudi do narave in vesoljne razsežnosti našega življenja.
Redno preverjanje vesti ne pomeni nesvobode, prav nasprotno. Resnica in ljubezen nas osvobajata in mirna ali očiščena vest nam daje bogastvo notranjega miru, ki presega vsako srečo. Misli, ki nas pomirjajo in tolažijo, prihajajo od dobrega. Misli, ki nas vznemirjajo in potrejo, prihajajo od slabega. Prav tako je s pesmimi. Pesem, ki nas tolaži in pomirja, ima dobrega duha in njen učinek nam je všeč, še več, lepota, ki jo vsrkamo iz pesmi, nas navda s prijetnim občutkom notranje polnosti in sreče.
Imeti čisto srce pomeni imeti čiste namene v srcu in jih tudi uresničevati. Pravijo, da to čistost izgubimo zelo hitro, iščemo pa jo potem vse življenje. In tako je pišoči iskalec dobrega in lepega kot raziskovalec svoje duše. Svet nas nemalokrat umaže, a vedno se lahko vrnemo k sebi in očistimo namene svojega srca. Sklenemo, da bomo spet živeli za ljubezen, za zaupanje in za upanje, da se bomo držali Božjih zapovedi, ki se o njih strinja večina sveta – da so najboljše etično vodilo za vsakega človeka. Duhovni zakoni so, tako kot materialni, za vse enaki. In kolikor bolj se držimo desetih Božjih zapovedi, tem bolj srečni bomo.
Človek je tudi religiozno bitje. Drugače se religije ne bi ne ustvarile ne obdržale, saj besedici re-ligare pomenita ponovno povezati. Ponovno se povezujemo med seboj, s seboj, z naravo in z Absolutom. Beseda: sym-bolos pomeni: tisto kar povezuje. Beseda: dia-bolos (diabolos – zlo) pa tisto, kar ločuje. Beseda je simbol in ta ima že po svoji naravi povezovalno funkcijo. Pišoči se ukvarja prav z besedami. In z besedami ima neskončno možnosti, da povezuje, da izraža svojo ljubezen in svojo pozitivno etično naravnanost. Bralci naših pesmi bodo po duhovnih zakonih prejeli nekaj tega duha in ga vpletli v lastno notranje življenje.
Etičnost je nujna za notranje psihično ravnovesje, ker zdravi našo razburkano notranjost, saj uravnava naše notranje počutje, občutja ob doživljanju lastne vesti in odnosov z drugimi. Sovraštvo pelje v bolezen, ljubezen v zdravje in veselje. Vsa intimna čustva lahko preverjamo in uravnavamo ter razpletamo prav s pisanjem.
PISANJE V VEČERNEM ALI NOČNEM MIRU
Ko potihne bleščavost in naglica dneva, ko smo že postorili svoje opravke, je večer kot nalašč, da se vrnemo k sebi. Res je, da smo socialna bitja, a nekje v dnu srca je človek čisto sam s seboj, tam rešuje svoje življenjske zaplete, morda z razmišljanjem, morda z branjem ali z molitvijo. Nek pesnik je zapisal: vsak umira sam. Temu se ne moremo izogniti. V svojem dnu smo sami s seboj in tam šele vidimo, kaj se je zapisalo v nas, kaj se nas je dotaknilo, koga ljubimo, česa ne maramo, v našem dnu tlijo naše skrite želje, strahovi in zaupanja. In ko se zvečer umirimo, opazimo, da je tega toliko, da bi kar težko vse to uredili, težko si je pojasniti vse, kar se dogaja v nas in okoli nas. Tu pride kot prvovrstno dejanje – pisanje. Vzamemo list papirja, zagotovimo si mir pred domačimi, v toplini doma se lahko sprostimo in se vidimo takšne kot smo, ne takšne, kot nas vidijo drugi, ko igramo svoje službene in družinske vloge. In morda se utrne pesem.
Morda bomo zapisali le nekaj besed, morda bomo sledili našim dolgo zatajevanim čustvom - tudi to napišimo, pa čeprav s še tako krutimi besedami. Čustvo se bo sprostilo in nas ne bo več grizlo od znotraj. Toda ne prepustimo se le trenutnemu razpoloženju. Poiščimo, kaj je v nas. Duhovi, ki so v nas, se lahko ubesedijo in pridejo na dan. Tu moramo narediti izbor.
Pomembno je, da smo pri pisanju sproščeni, da nam je udobno in da odstranimo moteče dejavnike. Včasih ne pišemo iz tega, kar vemo, ampak iz želje po odgovoru, ki ga še ne vemo. Tu je tako kot z molitvijo. Ne molimo zato, da bi Bogu nekaj povedali, ampak da bi od njega nekaj izvedeli.
Lahko si zastavimo vprašanje o smislu našega življenja. Začnemo in odgovori se bodo pojavili. Zelo dobro je pisati v prostem verzu. Tu imamo največjo svobodo izraza in možnost izbire besed, da nam na koncu ostaja le še najbolj bistveno, in tisto lahko posvojimo zase in vpletemo v naše življenje kot zabit klin, ki nas rešuje.
Nepregledno množico misli, občutkov, čustev, duhovnih vsebin nosimo v sebi. Nihče ne more izraziti vsega, kar doživlja. Lahko pa se omejimo na bistveno. Že to, da bolje ločujemo bistveno od nebistvenega v našem življenju, je za nas koristno. Popreprosti naše življenje in naučimo se odstranjevati tisto, kar bi nas lahko zapeljalo stran od bistva, mimo tega, v kar nas usmerja naša vest. In prav večer je za marsikoga čas, ko si vest lahko najbolj v miru in zbrano izprašamo.
Pišimo o vsem, o čemer razmišljamo. Kar se je v življenju dotaknilo našega srca, to se dotika tudi naših misli. O tem razmišljamo in po navadi ne pridemo daleč. Ko pa izpisujemo svoje rane, bolečine ali pa tudi lepe dogodke, to poplemenitimo in dvignemo na višjo raven. Včasih nas kako vprašanje, morda notranja rana, muči leta in leta. S pisanjem bomo kot pri molitvi našli odgovor.
Nekatere stvari v našem življenju ponotranjamo, nekatere pa pozunanjamo. Pri pisanju se zgodi oboje: s pozunanjanjem naše notranje rane celimo, s ponotranjanjem razmišljanj v pesmih poplemenitimo svojo dušo.
In ko se zazremo sami vase, si priznamo, kar smo naredili narobe in se pokesamo, si lahko tudi priznamo, da je v nas in v našem življenju marsikaj dobrega. Tako si pomagamo ustvariti boljšo samopodobo, ki je praviloma odločilnega pomena za naš uspeh v življenju. Vsak to stori po svoje in če se bomo tega lotili s pisanjem, bo dejanje toliko bolj naše, osebno in bo tudi pomoč pri iskanju lastne identitete. Pravijo, da umetniki vse življenje iščejo sami sebe, pa se nikoli ne najdejo. Za napuh tu ni prostora. Moramo si priznati, da šele postajamo to, kar bi morali biti po vrojenem načrtu, ki je v nas.
PIŠEMO LAHKO KADARKOLI
K ustvarjanju pripomorejo mnogi dejavniki. Preprosto bi jih lahko razdelili na zunanje in notranje. Zunanji dejavniki so najprej tisti, ki nam omogočijo udobje in dobro počutje. Temperatura, prezračenost prostora, svetloba, mir, prijetna glasba, udobno sedišče in miza. To si lahko največkrat uredimo doma, toda tudi v knjižnici ali gostilni in še kje se da pisati. Če smo kje zunaj, je zelo stimulativen lep razgled, pogled v naravo, nikoli tudi ne pozabimo na nebo in njegove pojave. Tudi mesto nas lahko očara s svojimi lučmi in vrvežem. Potovanja so lahko zelo navdihujoča, saj tu dobivamo nove vtise, ki jih nismo vajeni iz našega vsakdanjika.
Notranji dejavniki nam prav tako pomenijo dobro počutje – pozitivna čustva in razpoloženje, odsotnost telesnih bolečin ali lakote, čaša vina tudi sprosti dušo. Predvsem pa moramo biti pri pisanju čim bolj sproščeni. Rimski govornik Cicero je izjavil: samo sproščen človek je ustvarjalen in misli mu prihajajo kot blisk. Molitev je lahko čudovit uvod v pisanje. Notranje nas pripravi na ugodno duhovno razpoloženje in poveča zbranost. Če molimo s svojimi besedami, manjka le še to, da jih začnemo zapisovati. Pisanje ni daleč od molitve. Za molitev pa vemo, da se radi z njo umaknemo vase in odtegnemo šumu sveta, da lažje najdemo stik z nadnaravo. In takrat, ko smo sami s seboj, smo morda še bolj v stiku z drugimi. Takrat jih res začutimo. Saj ne moremo misliti samo nase. Neka indijska modra misel pravi: Kdor ne misli na druge, bo sčasoma spoznal, da tudi drugi ne mislijo nanj. Saj pravzaprav živimo za druge in ne zase. In prav tako je osmišljeno naše pisanje.
Pišemo res lahko kjerkoli in kadarkoli. Papir in svinčnik, morda diktafon ali kak elektronski zapisovalnik zavzamejo le malo prostora v žepu in dobro jih je imeti vedno s seboj. Povsod lahko najdemo spodbude, sprožilce naših pisanj. Pomislimo na fotografe, ki z aparatom hodijo okoli in iščejo posebne motive, da bi pokazali ljudem svoja opažanja. Morajo »fotografsko misliti«, da se njihova umetnost razmahne in da jim da prave rezultate. Pesnik pa mora misliti pesniško. Iskati poezijo tudi tam, kjer je na videz ni, a dejansko prebiva v izobilju. Najmanjši detajl je vreden pesniškega opisa, največji dogodki skrivajo v sebi nemalo poezije. Ko mislimo pesniško, se pretakajo naša notranja bogastva v realnost in obratno.
Sprostimo se. Morda na sprehodu. Mislimo pesniško. Zazrimo se v drevo in dalj časa opazujmo njegove veje. Kakšno bogastvo barv, oblik, kako popolna stvaritev, kakšen mir je v tem drevesu, pa živi in izpolnjuje svoje poslanstvo. Sprostimo se. Poglejmo oblake, kako plavajo nad nami, kako se jim nikamor ne mudi, pa so kot kakšna bitja, ki opravljajo svoj namen. So, kakor bi vsak imel svojo dušo, kot da bi v svoji različnosti, pa vendar enakosti izražali harmonijo vse narave. Misliti pesniško pomeni opaziti, videti in občudovati lepoto. In seveda to tudi zapisati z besedami, kot je lastno le nam osebno, kot smo to opazili samo mi.
Poezija je povsod. Poezija v širšem pomenu besede preveva vse stvari in ljudi. Poezija v ožjem pomenu besede pa je zapisana z besedami, naslikana v slikah, zapeta v glasbi, a to je le majhen košček vesoljne poezije. Zato je tudi za vse pesmi še dovolj prostora.
Dopustimo, da pesnik v nas živi. Kot mora vsak človek ohraniti v sebi vsaj nekaj čistega otroka, pustimo, da v nas diha poet, da se poezija pretaka po nas, in ne dovolimo, da bi nas preveč zamorile vsakdanje skrbi in strahovi. Vsak dan se da najti nekaj časa, pa kjerkoli že smo, da se obrnemo k višjim razsežnostim, ki potekajo od naše notranjosti (notranje vesolje) do pogleda v nebo, kamor seže zunanje vesolje. Tako se nam bo močno razširilo obzorje in širše bomo začeli gledati na vse. Neka indijska misel pravi: Samo dve pravili sta v življenju: Prvo: ne sekiraj se zaradi malenkosti; in drugo: vse so malenkosti. Prepustimo se toku vesolja v svetlih trenutkih svoje molitve in pisanja, in sprostili se bomo in zadihali nove misli. In to potem zapišimo.
PISANJE O LJUBEZNI
Že ameriški nobelovec Hemingway je zapisal: Noben človek ni otok. Pa tudi če bi bil otok, bi bil po zemlji še vedno v globini povezan z vsemi drugimi. Dobro, ki ga storimo, se širi v krogih na druge, slabo prav tako. A človek, ki piše, počne nekaj dobrega. Njegova zavezanost lepoti se širi na druge (z besedo prav konkretno) in tako sam postane center dobrega, od katerega se širijo krogi na druge in tako subtilno spreminja svet na boljše. Kolikor ljubezni premore, toliko jo more dati v pesmi, in vemo, da se ljubezen z delitvijo podvoji. Vemo, da je ljubezen odgovor in vodilo za vse. Vse izhaja iz velike Ljubezni, vse je ljubezen in vse se bo vanjo vrnilo, do konca očiščeno in poplemeniteno.
Ljubezen med partnerjema je velikokrat tema pesmi. Velikokrat prihaja do nesrečnih ljubezni, saj človek s svojo slabostjo zabriše in pokvari marsikak načrt, ki je dan v nas. Mnogo ljudi le takrat piše pesmi, ko so omamljeni od čustev in zagledanosti v svojo nesrečo. Dejstvo je seveda, da je človek ustvarjen za ljubezen in če je ne more uresničiti, je nesrečen.
Mnoge izpovedi čiste ljubezni srečamo v zakladnici naše literature. Kakor da človek ne bi znal drugače povedati, komunicirati, izbere globljo raven sporočanja s poezijo. Poezija je podaljšana roka filozofije. To, česar z vsakdanjo komunikacijo ne moremo izraziti, lahko povemo z metaforami, neizrekljivo lahko izrazimo s poezijo. In ljubezen je močno in neizrekljivo čustvo. Ko človek ljubi, bi najraje utihnil pred svetom, se zaprl, a nekaj ga sili, da se izpove. Človeku samemu ni dobro biti je biblijska modrost. Človek potrebuje nekoga, da z njim deli srečo in nesrečo. Človek je bitje simbola in bitje komunikacije. Tako lahko v poeziji velikokrat izpove svojo navdušenost ali bolečino.
Pesmi veliko pojejo o ljubezni. Slikarji rišejo. Baletniki plešejo. Fotografi slikajo. Ljubezen je večno vprašanje, ki ima lahko samo večne odgovore. Naša življenja so nepopolna in ranljiva. Koliko bolečin in trpljenja izhaja samo iz ljubezni! In če te bolečine pretočimo na papir, se izpovemo, nam bo lažje. Ljubezen je tudi opoj. In v opoju pridejo na dan naša hrepenenja in vse, kar je v nas. Če ta opoj primerjamo z opojem od vina, slednji hitro mine, ljubezen pa lahko traja vse življenje. Ljubezen spreminja žinljenja ljudi. Karkoli naredimo proti njej, je greh in grehu nujno sledi kazen. Ko si prizadevamo za ljubezen, potrebujemo mnogo vere in poguma in nazadnje smo nagrajeni.
Ko pišemo za bralce, priplava v naše besede ljubezen, ki jo gojimo do njih. Pri vsakem pisanju nas bo podpirala naša podzavest, naše prizadevanje za dobro vedno spremljajo nadnaravni pojavi, ki jih čutimo, kot bi bili naravni. Ko čutimo druge, nikoli ni samo to, kar je, vedno je še nekaj več. Tudi zemlja ni žoga ki bi jo nekdo brcnil v vesolje, ampak je podložna vsem duhovnim in materialnim zakonom narave in nadnarave. Prav tako je pri nas, ljudeh. Podvrženi smo zakonom, ki jih čisto preslabo poznamo. Velikokrat nas premaga trenutna korist. A le etični človek more z upoštevanjem zakonov živeti prav in uspešno do konca. Največji zakon od vseh je ljubezen. Pišimo o njej, živimo jo, ljubimo jo!
PESNJENJE JE USTVARJANJE HARMONIJE
Ne samo pisanje. Tudi zbiranje gradiva je užitek. V to sodijo vsi prijetni vtisi iz okolja. Na sprehodu si lahko ogledujemo naravo, njeno dovršenost in učinkovitost, na počitnicah vam nikoli ne bo dolgčas, če bomo iskali lepe stvari in si jih vtisnili v spomin. Tudi prijetni odnosi z ljudmi nam lahko razodenejo veličino človeka, ki se najbolj pokaže prav v vsakdanjem življenju. In tudi ko v sebi najdemo lepe spomine in misli, nam to lahko služi za nov zapis. Prijetna glasba, lepe slike, prireditve, ki nas notranje napolnijo, lepe knjige, pesmi, vse to so nedoumljiva bogastva, v katerih lahko uživamo. A ne izgubljeno in brez cilja. Naš cilj naj bo zapisovanje vsega lepega, kar je v nas in okoli nas.
Seveda obstaja tudi temnejša plat življenja, v kateri se človek očiščuje in ga drži v realnosti. Očiščevanje človeka je nujno, saj nas ogroža toliko umazanije sveta. Lepa razlaga čistosti srca je, da človek govori, kar misli in se vede, kakor čustvuje. Za pretvarjanje gre človeku preveč energije v nič, pa še trpi potem, ko je sam. Najhujše bolečine nam povzroča prav naša hinavščina. Če se skušamo delati, kar nismo, se pretvarjamo pred Bogom, pred drugimi in pred seboj.
Trudimo se za čistost srca, da bomo odkrili, kdo in kaj smo v resnici in mnogo lepega nas čaka, nagrada pa bo mir v srcu, ki presega vsako srečo in vsako evforijo. Pisanje nam pomaga, da smo res to, kar smo. Z njim spoznamo, kaj mislimo in kaj je v nas. Pravi užitek je odkrivati samega sebe, in ko vidimo lepo v sebi, se izboljša naša samopodoba.
Ko napišemo pesem, se v nas vzbudi radost. Vzgibi v notranjosti so takrat svetli in osrečujoči. Izpolnili smo del svojega poslanstva, pripravili smo darilo za druge, spoznali smo košček neba.
Če nas vest opozori, da v nekem trenutku pri pisanju goljufamo sebe in druge, se moramo takoj ustaviti, ker nas to ne pelje nikamor. Zato pri pisanju ne poskušajmo napisati čim boljše pesmi, ampak pišimo pošteno. Uredili in izčistili jo bomo pozneje.
Ali smo opazili, da pri pisanju ne pišemo mi ampak nekdo v nas? Tako spoznavamo svoj pravi notranji jaz, ki je lahko zelo različen od našega socialnega jaza.
V zadovoljstvu nam lahko pridejo na misel prijetnejše besede in vsebine. Lažje se sprostimo in lažje najdemo stik s seboj. Nek pisatelj je zapisal: Zadovoljstvo je v omami, nezadovoljstvo je v pretirani resnosti in prisebnosti. Prava sreča pa je seveda v urejenem mišljenju in čustvovanju.
Človek se mora znati prepustiti toku življenja. Če živi v krču hitenja, opravkov in skrbi ter strahov, ne bo mogel nikoli dobro pisati. Tako kot se znamo sprostiti v dobri družbi, tako se moramo včasih prepustiti, da gredo naše misli svojo pot in da naše telo dela po svoje. Ko izključimo možgane in se nam na trenutke zgodi to, kar se mnogim dogaja ves čas, namreč, da imajo glavo le za okras, se sprosti tudi telo in vse vidimo lepše in bolj naravno, ker smo takrat bolj naravni tudi sami. Preprosto je potrebno kdaj umiriti glavo, se zbrati. Takrat v nas delujejo druge plasti mišljenja, takrat je vse lepše, bolj sproščeno, naravno in sveto.
Ne trudimo se za besede, ko pišemo. Potrudimo se le toliko, da se sprostimo in misli bodo prihajale same, pomeni bodo dobili svoj prostor, da bodo priplavali na dan in se izrazili. Preprosto, moramo se izročiti! Takrat bomo postali medij vesolja, ki nam bo narekovalo najresničnejše besede.
PISANJE, NOTRANJI MIR IN SPRAVA S SEBOJ
Notranji mir je pogoj, da je človekovo življenje izpolnjeno, kar je največ, kar lahko človek v življenju doseže. S svojim etičnim ravnanjem lahko pripomore k miru vesti, a možni so tudi drugi vplivi. Nek svetnik je zapisal: Ni večje sreče od sreče očiščene vesti. S tem ni mislil, da imamo že sami po sebi čisto vest, ampak, da si jo lahko očistimo …
Naša iskanja in naš nemir segajo v vse pore našega življenja. A ko začutimo v sebi mir, vidimo, da ta mir ni od tega sveta, ampak da prihaja od absolutnega. Staro je že spoznanje, da ta svet ne da miru. Ustvariti si ga moramo sami. In zato je pisanje lahko čudovito opravilo. Pisanje zgošča misli. In ob njem bomo spoznali, kaj zares mislimo in kako v resnici čustvujemo. Izpisali bomo svoje notranje zagate in se pomirili. In zapisano bo bogastvo za tiste, ki so tudi sami iščoči in v sebi nemirni tako kot mi.
Življenje je čudež. Veliko bogastvo barv, oblik, dogajanj, igre med slabim in dobrim. Negotovo je, nepredvidljivo in skrivnostno. V njem čudežno plavamo in čudež smo tudi sami. Opazite lahko, da trpite, dokler se temu čudežu upirate. Ko pa ga sprejmete, ko se spravite z njim in s seboj, lahko zaplavate z največjim užitkom.
Čim večkrat se moramo spraviti s seboj, z drugimi in s svetom, in v takih trenutkih lahko zapišemo najlepše pesmi. S spravo bomo zoreli v mirnejše in srečnejše ljudi. Šele ko se v nas vse umiri, lahko začutimo, kaj nam govori naša vest in naša duša, takrat lahko slišimo sami sebe. In to zapišemo. Prav bo prišlo nam samim, tako se bomo spoznavali, in vsem, ki bodo brali resnico o nas.
Ne zanemarimo tudi zdravilnega učinka sprave s seboj na naše notranje življenje. Mir že sam po sebi dobro vpliva na nas. In če smo morda razrvani, nam bo pisanje božalo misli in srce.
Tudi odzivi okolja na nas, pišoče, bodo drugačni in kar naenkrat se bomo znašli v prijaznejšem svetu, ki nas bo bolj upošteval, kakor če ne bi pisali. In nazadnje pisanje in objavljanje naših del lahko močno izboljša našo samopodobo. Mnogo ljudi trpi zaradi manjvrednostnih občutkov. Ko se sami spoznavamo s pisanjem, bomo začutili svojo veličino, videli bomo, koliko lepega je v nas in gotovo bomo potem nase gledali bolj prizanesljivo.
Tistim, ki preveč zaupajo v dobro, lahko bi jim rekli tudi nepoboljšljivi optimisti, rečemo laksisti. In tistim, ki premalo zaupajo, rečemo rigoristi. Tudi tu je najboljša srednja pot, kakor je učil že Buda, namreč realni optimizem. Laksisti so v skušnjavi napuha, ki jim govori, da so vsega sposobni in da bo zagotovo vse dobro. Realni optimisti pa s svojo resnicoljubnostjo ponižno jemljejo sebe in svet.
Kolikor resnicoljubnosti zmoremo, toliko si lahko priznamo, da nismo vsemogoči in vsevedni in da v življenju delamo tudi napake. Pri pisanju zavzemimo čim bolj ponižno držo. Ponižnost in resnicoljubnost sta si zelo blizu. Če beremo najboljša dela svetovno znanih avtorjev, lahko zaznamo, da so z največjo ponižnostjo pristopali k svojim izpovedim.
Ponižna drža je obenem tudi najudobnejša in najrazumnejša drža. Napuh dela človeka napetega ali celo prenapetega. In tak ne more biti sproščen, niti iskren. Če se postavljamo nad sebe in nad druge, nas to stane veliko energije, kakor da bi plezali nase ali na druge. Ko pa sestopamo s svojega kraljevskega odra, se zavemo svoje krhkosti in odvisnosti. V Bibliji piše, da je napuh je korenina vsakega zla. Mi pa težimo s svojim pisanjem k iskrenosti in resnici.
REDNO VRAČANJE K SEBI
Človeku se je dobro vračati k sebi v mir in tišino. Pogledati vase, če nas ni zapeljalo hitenje, strah, skrbi, bleščavost sveta ali lastne strasti. In dobro se je vprašati: ali še uresničujem človeka v sebi, tisti načrt, ki mi je bil položen v zibko. Pa saj človek nima druge izbire, kot da postane človek. Le s poti tako radi zavijemo, in ko smo sami s seboj, se da to pot spet izravnati in ohraniti svojo notranjo srečo in dobri glas vesti.
Pisanje nam zgosti misli v bistveno. Pisanje pesmi ali proze zaposli naš um z najbistvenejšim; z njim svoj kaos misli uredimo v kozmos umetnine. Z njim se naučimo ločevati bistveno od nebistvenega v našem življenju. Tako kot je pesnik napisal: zdaj ločujem med kamni in zvezdami. Vse nebistveno lahko takrat zanemarimo. Vrnili smo se vase, k sebi, v opojnih globinah lahko razločimo, kaj se nas je v življenju zares dotaknilo, koga ali kaj imamo zares radi, kakšen je načrt, ki skrito biva v nas za nas, ki je samo naš - in stara modrost pravi, da je življenje najlepše, če uresničujemo to, kar je v nas, svoj načrt, predvsem načrt, da naj ljubimo, ker nas le to dela človeške. Tako kot je pot trpljenja učlovečevanje na svoj način, tako je pot ljubezni učlovečevanje in najdenje stika s svojim bistvom. Kaj pa je človek drugega kot ljubezen, rojen iz ljubezni in zanjo – in navsezadnje je njegov najvišji cilj uresničiti to, kar je dobrega v njem!
Ko se vračamo k sebi, moramo biti sami, naredimo si tako, da nam je prijetno in udobno, nič hudega, če smo utrujeni, saj pri utrujenem telesu in skrušenem srcu duh lahko daje najlepše sadove. Umirimo se, počakamo, da splahni naglica misli; mir je nujen za vsakega človeka. Vsaj nekoliko miru in tišine čez dan. Nekateri si za kuliso prižgo radio, malo zatemnijo prostor, pomaga tudi sveča, ki nam s svojim toplim in nevsiljivim plamenom govori o miru in o lepem. Naše življenje je navajeno hitenja, dejavnosti in boja. Simpatični del vegetativnega živčevja skupaj s hormoni (adrenalin) uravnava našo sposobnost za akcijo. Toda vse preveč pozabljamo na to, da se baterije lahko hitro izpraznijo in nujno se moramo umiriti, da parasimpatični del vegetativnega živčevja lahko popravi, kar smo z aktivnostjo izgubili. Zato sta občasni mir in tišina tako pomembna dejavnika našega notranjega in telesnega ravnotežja. Mir nam bo dal novih moči in zbranosti, notranje zadovoljstvo in je lahko čudovita nagrada za vse, kar smo koristnega storili čez dan.
Če se bomo vračali k sebi, bomo počasi opazili, da smo v času med delom mirnejši, preudarnejši, bolj sveži, in da bolje ločujemo med bistvenim in nebistvenim, med potrebnim in nepotrebnim, manj težav bo z živci in lepše bomo preživljali dneve, opazili tudi sonce na roži, metulja ki nas spremlja na sprehodu, lepoto dreves, oblakov, zvezd …
In ko se tako umirimo, lahko primemo v roke svinčnik, se zberemo in zapišemo kaj je v nas, čustva, razpoloženja, misli, posebno pa tisto, kar se nas je dotaknilo. Morda je tega preveč, a ker smo s pisanjem omejeni na dejavnost zapisovanja, bomo zapisali le bistveno, in če se ne lotimo obsežnejše materije, lahko z nekaj besedami izrazimo tisto, kar je v nas. Nastala bo pesem. Ni se potrebno truditi z rimami. Kombinacije besed nam ponujajo tako bogastvo izraznih možnosti, da bomo hitro postali učinkoviti in zapisali samo bistveno.
Zavest se giblje na meji med dvema vesoljema: notranjim in zunanjim. Resnica, ki jo pišemo o sebi, o drugih, o naravi in drugem, razširja našo zavest in nas tako osvobaja in utrjuje v naši notranji veri. Kar je za nas resnično, lahko bogati druge. Nekateri ljudje imajo težave s komunikacijo v vsakdanjem življenju. Pisanje jim nudi možnost, da povedo resnico o sebi, posebno če jih drugi ne razumejo. S pisanjem damo drugim možnost, da nas razumejo po svoje. Pesnik Stephanne Mallarmé je napisal: Manj ko me razumejo, boljši sem. Tudi to je pot, da se razodenemo drugim, ki bi nas v vsakdanjem življenju morda radi le površno jemali ali celo odplavili, tu pa stopi na dan naša notranja moč, naš pravi jaz, naša najgloblja resnica.
Psihologi razlagajo praznjenje kot eni od primarnih človekovih potreb, ne samo fiziološko praznjenje, ampak tudi duševno. Kolikor smo skrivnostni, toliko smo bolni. Ljudje, ki zapirajo vase in skrivajo svoje notranje vsebine, kmalu zbolijo. Človek je odprt sistem, mora komunicirati in to na več nivojih, saj je večplastno bitje in samo površni stiki ga hitro izpraznijo. Človek se mora vračati k svojim globinam, jih prazniti in čistiti; strašno je stanje človeka, ki se je čisto prenehal ukvarjati sam s seboj. Zato se je potrebno vračati k sebi, razločevati, kaj je v nas pomembno in kaj ne.
K samospoznanju nam pomaga pisanje. Ko beremo literaturo, na primer pesmi, se spoznavamo od zunaj, nehote dobimo večji nadzor nad seboj in prav tako nehote opazimo, kaj je pomembno v našem življenju. In opazili bomo, da se nam je marsikaj razjasnilo, s pisanjem si lahko pomagamo, da se morda tudi v nekoliko iracionalni obliki urejajo naša zapletena notranja vprašanja.
Kako se kdo vrača k sebi, je odvisno od navad, okolja, vzgoje, trenutne življenjske situacije, oblike bivanja … Nekateri imajo za to šport, različne duhovne tehnike, drugi glasbo, spet drugi dobrodelnost, igre, zabavo, nekateri razmišljanje, spet drugi kulturne prireditve, nekateri branje, ples in še mnogo oblik je.
A ob vseh možnih oblikah je vrnitev v mir in tišino, k sebi, v svoje najsvetejše globine primeren način, da vidimo sebe in svet od zgoraj. Ne samo iz svoje vsakdanje žabje, ampak tudi iz ptičje perspektive, kot bi iz helikopterja ali z visoke gore pogledali na majhnost in neznatnost svojega življenja. Po drugi strani pa bi opazili tudi veličastvo in vrednost svoje človeške osebe in vseh, ki so z nami.
Večkrat se ljudje vrnejo k sebi iz vrtoglavega hitenja če zbolijo, če jim umre kdo od bližnjih ali če jih kaj drugega močno pretrese in zamaje temelje njihovega dotedanjega življenja. Takrat začno stvari drugače razumevati, včasih spremenijo navade, odprejo se jim področja notranjosti, za katera se do tedaj niso zanimali in jih ne odpirali.
Podobno je s pisanjem kot vračanjem k samemu sebi. Ko to postane del našega vsakdanjika, se srečujemo z vedno globljimi spoznanji sebe in sveta, pridobimo veselje, ki bi ga v primeru pretresa dobili na drug način. Psihologi temu rečejo tudi protistresna opremljenost. Tudi če nam kaj zunanjega razpade, smo v sebi zaradi razumevanja vedno močnejši, pripravljeni tudi na težje preizkušnje.
Vsak človek dnevno vsaj nekoliko trpi. Vračanje k sebi mu razkrije vzroke in ko se pišoči udobno namesti k pisanju, odnehajo silnice dneva. Najprimernejši za te trenutke je večer pred spanjem. Če se pustimo ujeti v začarani krog hitenja in površnosti, bomo izpustili pol svojega življenja – in to lepšo polovico. Tudi če v začetku teh vračanj k sebi v sebi čutimo zmedo in hrupno zvenenje silnic dneva, ne obupajmo. In tudi če se bojimo sami svojih misli in spominov, moramo vedeti, da se bomo prej ali slej tako ali drugače morali soočiti s seboj in s svojo resnico. Če naletimo na take notranje stiske, je pisanje odlično sredstvo, da jih rešujemo in rešimo na nov, miren in tih način, le s pravimi besedami moramo zapisati vsebino in rešitve se nam bodo kar ponujale.
Današnji potrošniški človek se najraje ne bi soočil z najbolj naravnimi dejstvi - da ni popoln, da bo nekoč umrl, da bo moral zapustiti ta svet in vse kar je na njem imel. Tu si lahko pomagamo z izročilom, z dosežki kulturne dediščine, s filozofijo, ki nam jo ponuja naš svetovni nazor, z vero, ki ima odgovore na zadnja vprašanja. Vse je bolje kot odrivati soočenje s seboj na pozneje. Ker je vse rešljivo že zdaj, in če človek sprejme rešitve, ki so se mu pokazale ob pisanju, živi mnogo bolj mirno in varno, saj vemo da nas v podzavest odrinjene vsebine mučijo bolj kot zavestne in prisotne v umu.
Duhovna zbranost ima neverjetno moč. Za zgled si lahko vzamemo redovnike, ki po pravilih skoraj ne smejo govoriti z drugimi. Imajo pa svoj notranji mir in bogastvo modrosti, ki ju današnji svet tako pogreša. Seveda, tudi raztresti se je potrebno kdaj, takrat ko poskrbimo za razvedrilo ali rekreacijo. Toda če se znamo zbrati, in za to je potrebna vaja, lahko v kratkem času razmislimo in napišemo več, kot bi v svojem običajnem družabnem okolju. Pisanje je najboljša vaja za zbranost. Vemo, da ta ustvari red in mir v človeku. In ko se vrne k sebi, se zbere in uresničuje svoje najpomembnejše vsebine.
PISANJE KOT SPOROČANJE
V trenutkih notranjega dogajanja, ko se človek vrača k sebi, se poglobi vase, osami od zunanjega sveta in od drugih. A ne povsem. Šele ko smo sami, zares vidimo, kaj in koliko nam drugi pomenijo, koliko nam pomeni širina družabnega življenja, kolikšno bogastvo je v pestrosti narave, v vseh darovih, ki jih prejemamo od drugih, saj noben človek ne more sam preživeti, niti ohraniti svojega notranjega ravnovesja. Tako pridemo do dejstva, da je vse: odnos. Hermetično razmišljanje bi nas privedlo v začaran krog neukrotljivega jaza, ki bi se rad razširil čez vse meje. Občestveno življenje pa nas drži v mejah človečnosti.
Tako je tudi pri pisanju. Šele v samoti zagledamo svoje ljubljene ljudi v vsej njihovi svetlobi in sencah. V samoti jim lahko posvetimo pesem, ki izraža vse tisto, česar jim v okviru vsakdanjih medosebnih odnosov ne povemo.
Tu se začne komunikacija samotnega, tu je odskočna deska, da bližnjemu pošljemo dobro misel, dobro željo, ko mu napišemo pesem. In ta pesem naj v njem zbudi vero, da je že to, kar še ni, in naj ga spodbudi na poti njegovega poslanstva.
Zaročenec reče zaročenki: Rad te imam. Toda v njem se razen tega dogaja še marsikaj drugega. V njem so načrti in skrbi, v njem so želje in pobožne prošnje, v njem je želja po lepi prihodnosti, v njem je etika, ki ga obvezuje. Če bo ljubljeni napisal pesem, bo vse to bogastvo prišlo na dan. In kolikor močnejša bodo njegova čustva, toliko prepričljivejši bo.
Sporočanje zahteva odnos. In najlepši odnos je odnos ljubezni. Tudi pisanje samo je odnos. Vse, kar se v nas dogaja ali pa spi, vse misli, čustva, želje, vse to se po naravi hoče uresničiti. Uresničiti hočemo nekaj lepega, nekaj več, neizrekljivega. Zato za pesmi po navadi velja, tako kot za vse umetnine, da so lepe. Estetski vidik umetnine je nosilec sporočila. Z besedami, ki so v pravih, prepričljivih zvezah, je možno izraziti toliko neizrekljivega!
Nad vsakim dobrim besedilom plava dobri in plemeniti duh, ki ga bralec vsrkava vase, ko med vrsticami odkriva bogastvo piščeve notranjosti. Ali ni tudi to sporočanje? Kaj bi bile naše besede brez duha, ki ga polagamo vanje? In prav preprosto se to zgodi. Temu lahko rečemo: dosežek sintakse, saj je prav sintaksa dosežek naše jezikovne kulturne dediščine, ki se je lahko poslužimo, da lahko komuniciramo na kompleksnejši način.
Če bi uporabljali samo do štiristo besed v svojem vsakdanjem sporočanju, kot se dogaja izrazno najbolj skromnim, bi težko uresničili potenciale, ki jih imamo kot osebe s svojim dostojanstvom, zmožnostmi in bogastvom svojega notranjega življenja. Življenje je zapleteno in kompleksno, pa tudi naš notranji odziv ni enostaven. V globini nosimo zaklade, za katere bi bilo škoda, če bi jih zakopane pustili propasti. Dvignimo te zaklade, izrazimo se, povejmo, koliko ljubezni je v nas, pa tudi koliko bolečine, strahov, zamer, predsodkov, skrbi, teme in mej. To nas bo ozdravilo, saj z izražanjem vzpostavimo distanco do lastnih vsebin in se lahko potem bolje razumemo.
Ko se zaupno izpovemo prijatelju ali prijateljici, naš notranji problem izgubi moč nad nami, ne premlevamo ga več, ker smo ga darovali. S tem smo obogatili prijatelja in odrešili sebe. Prav tako je s pisanjem. Ko izlijemo na papir, kar nas teži ali navdušuje, smo nagrajeni z notranjim mirom. Rešil nas je odnos. Nismo v začaranem zaprtem krogu, iz katerega ne bi videli izhoda, Nekdo nas je slišal! In moj problem ni več moj problem, ampak tudi problem prijatelja ali pa papirja in besedila z dobrim duhom, ki razrešuje.
Mnogi se pritožujejo, da jih ljudje okoli njih ne razumejo. Seveda, saj jih ne morejo, ker nimajo istih izkušenj. Toda papir je neskončno polje svobode, na katerega napišemo prav vse, ne glede na to ali bo kdo tisto bral ali ne. Papir zbere v tekstu tisto, česar še nikjer ni bilo, zdaj pa je. In to je lahko solza iz mojega očesa ali kaplja moje krvi. Papir sprejme vse. In duh pesmi posvečuje to pesem v umetnino, v nekaj lepega, saj je ustvarjalnost ena najbolj človeških lastnosti. Človeka dviga v presežno in ta se odpre.
Slovenski pregovor pravi: Kar ve eden, ne ve nihče. Kar vesta dva, vedo trije in potem vedo vsi. Ljudje smo družbena in družabna bitja. Nihče ni ustvarjen, da bi bil sam. Toda če nočeš biti sam, moraš imeti odnos z drugimi. In to odnos, ki ga lahko imenuješ z bogato besedo: mir. Mir pa ustvari prav resnica. In ne samo miru, tudi svobodo. Saj vemo, da resnica osvobaja. Zato se moramo biti pripravljeni odpreti.
Kaj pa naše najgloblje skrivnosti? Povemo in zapišemo jih lahko tako indirektno, da se bralec ne bo odvračal, ko bomo v tekstu priznali naše notranje stanje in dogajanje. Morda bi pisanju pesmi lahko rekli kar: globinska indirektna komunikacija.
Gotovo je odpuščanje zahteven notranji proces, ki ga težko naredimo brez duhovne pomoči. In gotovo se v besedah: Odpuščam ti skriva velika resnica travme, potem pomirjenja in razumevanja ter urejanja v sebi. Toda pride trenutek razsvetljenja, morda je bilo to pri pesniku ob nekih čudovito lepih belih lučeh, ko je videl, kako lepo je življenje, da je lahko odpustil.
V vsej človekovi naravi je vgrajena zmožnost preseganja in iz tega sledi tudi težnja drugačnosti. Že pubertetniki hočejo biti drugačni, samosvoji, ustvariti si hočejo svoj, nov svet. In tako je z vsakim človekom, saj se ne more izogniti svoji presežnosti ne da bi postal okleščen in otopel. To presežno žari iz njegove pesmi, če je le iskrena in če ne gre za kakšno prazno besedičenje ali napuhnjeno smešenje. Človek se najprej presega v druge, potem raste v sebi in nazadnje se presega v naravo in vesolje, v ljubečo pomiritev s svojim vesoljnim jazom, ki mu pripada in mu je najvišji prijatelj v življenju. Vse to sodi pod odnose in komunikacijo. Odnos je že preseganje, če pa ima ta odnos še sestavino pozitivnih čustev in volje, ga že lahko imenujemo ljubezen.
Priznati si moramo svojo drugačnost. Ne moremo sprejeti vsega le takega, kot je. Drugačni smo. Rojeni za več, kot je preživetje, nadaljevanje vrste, oblast in denar.
Zaledje vsake umetnine je vedno avtor sam. Presežno v njem žari v presežnem njegove pesmi. Čuti se njegovo preseganje v drugega, v naravo, v vesolje in v njegovo lastno dobro. In nič se ni treba stegovati v nebo. To je že vgrajeno v človeka samega.
Eden je samo eden. Kjer sta dva, kmalu pride dobri duh in so trije. Vse zahvaljujoč komunikaciji in tako nihče, ki piše, ni sam. Duh, ki spremlja njegovo pesem, je vedno z njim. Tudi če so življenjske razmere krute in smo osamljeni, imamo vedno papir in svinčnik, lahko se izpovemo drugače in že nas duh, ki lebdi nad našo pesmijo, razume in nas osvobaja samih sebe.
PISANJE KOT VSAKDANJE DELO IN NAČIN ŽIVLJENJA
Človek je obredno bitje. To nam dokazujejo vse kulture s svojimi obredi in ceremonijami. Tudi na osebni ravni imamo radi obrede: jutranja kavica, družinska kosila, popoldanski počitek, mnogo stvari delamo ne samo zaradi navade, pomenijo nam obred in to nas notranje zadovoljuje. Tudi pisanje je nekaj kot obred. Pripraviti se moramo, sesti, poiskati svinčnik, papir ali odpreti računalnik in si zagotoviti, da nas tisti čas drugi pustijo pri miru, zberemo se, in kot pri vsakem obredu, zdi se nam, da se ukvarjamo z nečim posvečenim. Današnji človek je močno izgubil občutek za sveto. Vse bi rad dal v en koš, toda človek, ki mu nič ni sveto, ne more biti srečen. Pisanje je eden takih trenutkov čez dan, ko se vrnemo k sebi in k svetemu. In če se to ponavlja vsak dan, če se tega obreda navadimo, nas to sprošča in povečuje v nas našo notranjo gotovost in polnost.
Tudi če nam je kdaj čez dan hudo, če imamo zaplete doma ali v službi, hude skrbi ali razburjena čustva, se takrat lahko spomnimo, da bomo zvečer spet našli svoj mir v tišini, lahko se spomnimo, da imamo neko zatočišče, kamor se lahko vedno vrnemo in se bomo tam umirili in spočili. To upanje nam lahko prinese mir ob nemiru sveta in naše okolice, saj ločujemo med bistvenim in nebistvenim. Bleščavost sveta, hitenje, kopice nepotrebnih besed, kričanje otrok, negativna čustva in izbruhi bližnjih, zastoji v prometu, vse neprijetnosti bodo zvečer potihnile in vrnili se bomo k svojemu pisanju, k svojim svetim trenutkom, ko bomo spet našli svoj mir.
Tako nam pisanje lahko postane način življenja. Včasih morda ne bomo razpoloženi za pisanje pesmi ali proze. Takrat lahko pišemo dnevnik ali spomine. Vanj zapisujemo svoja razmišljanja, ki kot reka tečejo po strugi naših vsakdanjih opravkov, srečanj in dogodkov. Tudi dnevnik lahko kdaj obogatimo s kakšno pesmijo, saj bo ta še poplemenitila naše zapisovanje in prikazala doživljanje našega vsakdana še na drug način.
Najlepše je živeti v zavesti mirne vesti in notranje gotovosti. Če živimo pošteno, delovno, če čutimo, da duhovno rastemo, da smo vedno bližje svojemu velikemu cilju – postati človek, potem smo zadovoljni sami s seboj. Mir vesti je velika nagrada. Toda vsi se zavedamo svojih malih slabosti, svojih nehotenih ovinkov in stranpoti. Močni pa postanemo šele potem ko smo šibki. Nek pregovor pravi: vse se lomi tam, kjer je krhko, le človek se lomi tam, kjer misli, da je močan. Naša relativnost in nepopolnost nas delata še bolj človeške in naše slabosti so prav tako pot k človeku kot naše kreposti. Toda tu se moramo ustaviti. Če smo usmerjeni v dobro, bomo delali na sebi in se nenehno poboljševali. Le tako bomo lahko živeli sami s seboj in z drugimi. K temu poboljševanju v vsakdanjem življenju nam lahko pomaga pisanje, saj se pri pisanju nenehno srečujemo s sabo in takrat nikakor ne moremo izključiti glasu svoje vesti.
Naša vest, ki nas opozarja na vse, kar delamo narobe, takrat postane nemirna. Kadar pa delamo prav, nas vest pomirja in tolaži. Pisanje je včasih blizu izpraševanju vesti. Da, tako globoko moramo iti. In ko priznamo, da smo ga kaj polomili, se lahko izpovemo na papir. Seveda ne z banalnim opisom prekrška, ampak indirektno, tako, da ob priznanju prekrška zapišemo še vsa svoja ostala čustvena stanja in misli, vključujemo sklepe iz naših razmišljanj, izročimo grenki priokus našega priznanja, da smo ga spet polomili, in nazadnje bo pesem delovala odrešilno.
Tako darujemo priznanje svoje nepopolne človeške narave drugemu. In kako bi jih sploh lahko bolj obogatili, če ne s priznanjem, da smo, kot oni grešni in slabotni? To vzbuja ljubezen, to je darovanje človeka človeku.
Najpomembnejši del našega samouresničevanja je naša vsakdanja pot malih korakov. Redko naredimo kaj izjemno velikega, a prav naša majhnost nas dela velike. Življenje po navadi od nas ne zahteva kakih izjemnih junaštev, a junaško znamo in zmoremo prenašati tegobe vsakdana. Tudi pisanje je lahko del, in to lepši del dneva, ki mu rečemo: danes. Vanj lahko vključimo svojo preteklost in prihodnost, a velikokrat so pesmi zapisi trenutka in trenutnega notranjega stanja. Preteklost je odšla, prihodnost je negotova, vse kar imamo, imamo: danes. In danes je čas, da si priznamo svojo resnico. Ne gre brez poštenosti in iskrenosti, brez naše vsakdanje notranje etike.
Dolgo so literarni zgodovinarji pisali o vprašanju, kaj je tako čudovitega v poeziji Srečka Kosovela. Nazadnje se je izkazalo, kaj plemeniti vso njegovo poezijo: njegova etika. Brez nje ne gre. V današnjem času moralnega relativizma, ko svet najrajši ne bi priznal, da so duhovni zakoni prav tako trdni kot materialni (fizikalni, kemijski in drugi), se občutek za etiko močno izgublja. In to bi nas lahko še teplo. Pesnik naj bi bil glasnik in vest sveta, kot so bili nekoč preroki in dati mora svoj prispevek za poboljšanje in izboljšanje življenja.
Etika pa se pokaže prav v našem vsakdanjem življenju, v odnosih do sebe, do drugih in do narave, v našem mišljenju in delovanju. Vsi je imamo vsaj nekaj. Najbrž sploh ne obstaja kak popolnoma pokvarjen človek. In etika se bo zapisovala v pesmi sama od sebe. Tako bo literarno pisanje postalo vsakdanje delo.
Vračanje k svetemu in naše darovanje dobro vplivata na nas. Psihologi se strinjajo, da pozitivne misli, želje, čustva, vera, upanje, ljubezen dobro vplivajo na človekovo duševno in telesno zdravje in počutje. Ukvarjanje z lepim nas dela lepe. Kar gledamo, to postajamo. To je star izrek, drži pa še vedno. Če bi v sebi gojili slabe misli in čustva, bi nas to pripeljalo v nesrečo. Če pa gojimo – in kar gojimo, to raste – pozitiven odnos do sebe, bližnjih in do sveta, nas to veseli, osvobaja in odrešuje. In tudi zdravi naše notranje rane. Pisanje je dejavnost take narave, da se moramo obrniti vase in delati na sebi. To nas ohranja v dobri psihični kondiciji in nam pomaga, da živimo v miru s seboj in z drugimi.
Tako značilen za današnjega človeka je izgovor: Nimam časa! Toda čas si je treba vzeti, in če ne drugače, si ga tudi izboriti pri sebi in pri drugih. Tako bomo imeli čas tudi za vračanje k sebi in za pisanje. Pisanje bo postalo del našega načina življenja.
UMETNIŠKO UBESEDILNJENJE
Kadar se samo izpisujemo, pišemo čisto neposredno, kar nam prihaja na misel. Neko obdobje pisanja novega romana so stavili na zapisovanje toka zavesti. Takrat je zapisano samo preslikava naših notranjih in tudi zunanjih dogajanj. Ko pa pišemo poezijo, moramo biti indirektni. Koliko več pove o nas, naši filozofiji, našem počutju, naši hvaležnosti, naši etiki pesem, kot suhoparna ugotovitev! Vsak dogodek, ki se nas je dotaknil in živi v nas, se da izpovedati na umetniški način. In tako deluje tudi mnogoplastno. Boža naše srce, nas utrjuje v našem mišljenju, utrjuje naše upanje, nam da nekaj lepega in nas tudi uči in spomni, da je življenje več kot naši vsakdanji opravki in skrbi.
Z umetniškim upovedovanjem lahko konkretno posplošimo, poduhovimo in razširimo v vesoljne razsežnosti. Saj konkretno ni dovolj za naše življenje. Človek je tudi duhovno bitje, potrebuje duha, ki ga dviga, tolaži in pomirja. Konkretne stvari imajo svojo vesoljno razsežnost in če v njih vidimo, kako se podaljšujejo v večno, lahko rečemo s filozofom Heglom: Vse, kar je, je vredno, da propade.
Ko skozi konkretno vidimo splošno in tudi duhovno, nam je lažje. Naša osebnost zaživi v razsežnostih, ki jih ima že po naravi. Temu delu našega razmišljanja in pisanja bi lahko rekli indukcija: sklepanje iz konkretnega na splošno. Že Aristotel je govoril o tem: Konkretni trikotniki so taki, kot so. Ko pa rečemo besedo trikotnik, si ga po simbolu predstavljamo v mislih in to je splošni in ne več konkretni trikotnik. Splošno ustvarja svobodo duha, da ravna s pojmi in s simboli. In v tem okviru je potem pisanje lahka naloga. Svobodni smo in list papirja lahko doživljamo kot našo največjo svobodo.
Dedukcija je nasprotni proces indukciji: sklepanje iz splošnega na konkretno. Če se preveč zapletemo v duhovno, je konkretno pravo zdravilo za razum in dušo.
Človek je narejen tudi tako, da se mora ukvarjati s konkretnimi stvarmi. Ne samo, da mu to omogoča preživetje, tudi zdravi njegov odnos do stvarstva. Kadar preveč zaplavamo v brezplodno razmišljanje ali tuhtanje, se oprimimo konkretnih opravkov, tudi če je to zalivanje rož ali sesanje po hiši. To bo umirilo naš um in nam spet prineslo dobro počutje. Ni se potrebno ukvarjati s skritimi rečmi. Bodimo preprosti tudi pri pisanju. Vemo, da so največje umetnine preproste.
Umetniško pisanje ni zapleteno pisanje. Bistvo je v tem, da indirektno pisanje pove več kot gola dejstva. Po drugi strani pa s preprostim pristopom do konkretnega povemo več splošnega in bo naša pesem bolj duhovna, če nas konkretna stvar prevzame taka, kot je. Vesoljna presežna narava stvari tu deluje sama po sebi.
Tu lahko omenimo zen-budistične haikuje. Te japonske trivrstičnice izpovejo vesolje v kapljici vode. So stvaren pogled na trenutek. A razodevajo veliko duhovno bogastvo stvarstva, posvečeno po pesnikovem dojemanju in zapisu. Naše ukvarjanje s konkretnim nam omogoča, da ohranjamo pristen stik s sabo, z drugimi in z okoljem.
PISANJE, ČISTOST SRCA IN ETIKA
S pisanjem si čistimo dušo in srce. Preverjamo, kaj res hočemo, kakšne so naše poti, koliko je pred našo vestjo vredno naše življenje. Gotovo je vest najboljši pokazatelj, če živimo prav, če smo to in taki, kakršni bi morali biti. Resno vračanje k sebi in svoji vesti je kot molitev, ki nas ohranja na pravi, etični poti in nas spodbuja, da se s stranpoti vračamo na pravo pot. Ob koncu življenja nam ne bo moglo biti žal, da smo pisali in se s tem tudi etično preverjali.
Že pri izpisovanju, ko pišemo besede kar tako, kot prihajajo iz naših čustev, izražamo in prelivamo na papir vsebine, ki nam včasih tudi niso všeč. Pri ustvarjanju, umetniškem pisanju pa vključimo tudi razum in duha, ki oblikujeta pesem v resnem meditativnem vzdušju in izražata našo najglobljo resnico. Tako dobimo črno na belem, koliko smo še etični, koliko je naše srce izpraznjeno ali pa čisto, koliko je ljubezni v njem, pa tudi zaupanja in upanja. Tako zajame pisanje našo celotno osebo, naš etični odnos do sebe in do drugih, pa tudi do narave in vesoljne razsežnosti našega življenja.
Redno preverjanje vesti ne pomeni nesvobode, prav nasprotno. Resnica in ljubezen nas osvobajata in mirna ali očiščena vest nam daje bogastvo notranjega miru, ki presega vsako srečo. Misli, ki nas pomirjajo in tolažijo, prihajajo od dobrega. Misli, ki nas vznemirjajo in potrejo, prihajajo od slabega. Prav tako je s pesmimi. Pesem, ki nas tolaži in pomirja, ima dobrega duha in njen učinek nam je všeč, še več, lepota, ki jo vsrkamo iz pesmi, nas navda s prijetnim občutkom notranje polnosti in sreče.
Imeti čisto srce pomeni imeti čiste namene v srcu in jih tudi uresničevati. Pravijo, da to čistost izgubimo zelo hitro, iščemo pa jo potem vse življenje. In tako je pišoči iskalec dobrega in lepega kot raziskovalec svoje duše. Svet nas nemalokrat umaže, a vedno se lahko vrnemo k sebi in očistimo namene svojega srca. Sklenemo, da bomo spet živeli za ljubezen, za zaupanje in za upanje, da se bomo držali Božjih zapovedi, ki se o njih strinja večina sveta – da so najboljše etično vodilo za vsakega človeka. Duhovni zakoni so, tako kot materialni, za vse enaki. In kolikor bolj se držimo desetih Božjih zapovedi, tem bolj srečni bomo.
Človek je tudi religiozno bitje. Drugače se religije ne bi ne ustvarile ne obdržale, saj besedici re-ligare pomenita ponovno povezati. Ponovno se povezujemo med seboj, s seboj, z naravo in z Absolutom. Beseda: sym-bolos pomeni: tisto kar povezuje. Beseda: dia-bolos (diabolos – zlo) pa tisto, kar ločuje. Beseda je simbol in ta ima že po svoji naravi povezovalno funkcijo. Pišoči se ukvarja prav z besedami. In z besedami ima neskončno možnosti, da povezuje, da izraža svojo ljubezen in svojo pozitivno etično naravnanost. Bralci naših pesmi bodo po duhovnih zakonih prejeli nekaj tega duha in ga vpletli v lastno notranje življenje.
Etičnost je nujna za notranje psihično ravnovesje, ker zdravi našo razburkano notranjost, saj uravnava naše notranje počutje, občutja ob doživljanju lastne vesti in odnosov z drugimi. Sovraštvo pelje v bolezen, ljubezen v zdravje in veselje. Vsa intimna čustva lahko preverjamo in uravnavamo ter razpletamo prav s pisanjem.
PISANJE V VEČERNEM ALI NOČNEM MIRU
Ko potihne bleščavost in naglica dneva, ko smo že postorili svoje opravke, je večer kot nalašč, da se vrnemo k sebi. Res je, da smo socialna bitja, a nekje v dnu srca je človek čisto sam s seboj, tam rešuje svoje življenjske zaplete, morda z razmišljanjem, morda z branjem ali z molitvijo. Nek pesnik je zapisal: vsak umira sam. Temu se ne moremo izogniti. V svojem dnu smo sami s seboj in tam šele vidimo, kaj se je zapisalo v nas, kaj se nas je dotaknilo, koga ljubimo, česa ne maramo, v našem dnu tlijo naše skrite želje, strahovi in zaupanja. In ko se zvečer umirimo, opazimo, da je tega toliko, da bi kar težko vse to uredili, težko si je pojasniti vse, kar se dogaja v nas in okoli nas. Tu pride kot prvovrstno dejanje – pisanje. Vzamemo list papirja, zagotovimo si mir pred domačimi, v toplini doma se lahko sprostimo in se vidimo takšne kot smo, ne takšne, kot nas vidijo drugi, ko igramo svoje službene in družinske vloge. In morda se utrne pesem.
Morda bomo zapisali le nekaj besed, morda bomo sledili našim dolgo zatajevanim čustvom - tudi to napišimo, pa čeprav s še tako krutimi besedami. Čustvo se bo sprostilo in nas ne bo več grizlo od znotraj. Toda ne prepustimo se le trenutnemu razpoloženju. Poiščimo, kaj je v nas. Duhovi, ki so v nas, se lahko ubesedijo in pridejo na dan. Tu moramo narediti izbor.
Pomembno je, da smo pri pisanju sproščeni, da nam je udobno in da odstranimo moteče dejavnike. Včasih ne pišemo iz tega, kar vemo, ampak iz želje po odgovoru, ki ga še ne vemo. Tu je tako kot z molitvijo. Ne molimo zato, da bi Bogu nekaj povedali, ampak da bi od njega nekaj izvedeli.
Lahko si zastavimo vprašanje o smislu našega življenja. Začnemo in odgovori se bodo pojavili. Zelo dobro je pisati v prostem verzu. Tu imamo največjo svobodo izraza in možnost izbire besed, da nam na koncu ostaja le še najbolj bistveno, in tisto lahko posvojimo zase in vpletemo v naše življenje kot zabit klin, ki nas rešuje.
Nepregledno množico misli, občutkov, čustev, duhovnih vsebin nosimo v sebi. Nihče ne more izraziti vsega, kar doživlja. Lahko pa se omejimo na bistveno. Že to, da bolje ločujemo bistveno od nebistvenega v našem življenju, je za nas koristno. Popreprosti naše življenje in naučimo se odstranjevati tisto, kar bi nas lahko zapeljalo stran od bistva, mimo tega, v kar nas usmerja naša vest. In prav večer je za marsikoga čas, ko si vest lahko najbolj v miru in zbrano izprašamo.
Pišimo o vsem, o čemer razmišljamo. Kar se je v življenju dotaknilo našega srca, to se dotika tudi naših misli. O tem razmišljamo in po navadi ne pridemo daleč. Ko pa izpisujemo svoje rane, bolečine ali pa tudi lepe dogodke, to poplemenitimo in dvignemo na višjo raven. Včasih nas kako vprašanje, morda notranja rana, muči leta in leta. S pisanjem bomo kot pri molitvi našli odgovor.
Nekatere stvari v našem življenju ponotranjamo, nekatere pa pozunanjamo. Pri pisanju se zgodi oboje: s pozunanjanjem naše notranje rane celimo, s ponotranjanjem razmišljanj v pesmih poplemenitimo svojo dušo.
In ko se zazremo sami vase, si priznamo, kar smo naredili narobe in se pokesamo, si lahko tudi priznamo, da je v nas in v našem življenju marsikaj dobrega. Tako si pomagamo ustvariti boljšo samopodobo, ki je praviloma odločilnega pomena za naš uspeh v življenju. Vsak to stori po svoje in če se bomo tega lotili s pisanjem, bo dejanje toliko bolj naše, osebno in bo tudi pomoč pri iskanju lastne identitete. Pravijo, da umetniki vse življenje iščejo sami sebe, pa se nikoli ne najdejo. Za napuh tu ni prostora. Moramo si priznati, da šele postajamo to, kar bi morali biti po vrojenem načrtu, ki je v nas.
PIŠEMO LAHKO KADARKOLI
K ustvarjanju pripomorejo mnogi dejavniki. Preprosto bi jih lahko razdelili na zunanje in notranje. Zunanji dejavniki so najprej tisti, ki nam omogočijo udobje in dobro počutje. Temperatura, prezračenost prostora, svetloba, mir, prijetna glasba, udobno sedišče in miza. To si lahko največkrat uredimo doma, toda tudi v knjižnici ali gostilni in še kje se da pisati. Če smo kje zunaj, je zelo stimulativen lep razgled, pogled v naravo, nikoli tudi ne pozabimo na nebo in njegove pojave. Tudi mesto nas lahko očara s svojimi lučmi in vrvežem. Potovanja so lahko zelo navdihujoča, saj tu dobivamo nove vtise, ki jih nismo vajeni iz našega vsakdanjika.
Notranji dejavniki nam prav tako pomenijo dobro počutje – pozitivna čustva in razpoloženje, odsotnost telesnih bolečin ali lakote, čaša vina tudi sprosti dušo. Predvsem pa moramo biti pri pisanju čim bolj sproščeni. Rimski govornik Cicero je izjavil: samo sproščen človek je ustvarjalen in misli mu prihajajo kot blisk. Molitev je lahko čudovit uvod v pisanje. Notranje nas pripravi na ugodno duhovno razpoloženje in poveča zbranost. Če molimo s svojimi besedami, manjka le še to, da jih začnemo zapisovati. Pisanje ni daleč od molitve. Za molitev pa vemo, da se radi z njo umaknemo vase in odtegnemo šumu sveta, da lažje najdemo stik z nadnaravo. In takrat, ko smo sami s seboj, smo morda še bolj v stiku z drugimi. Takrat jih res začutimo. Saj ne moremo misliti samo nase. Neka indijska modra misel pravi: Kdor ne misli na druge, bo sčasoma spoznal, da tudi drugi ne mislijo nanj. Saj pravzaprav živimo za druge in ne zase. In prav tako je osmišljeno naše pisanje.
Pišemo res lahko kjerkoli in kadarkoli. Papir in svinčnik, morda diktafon ali kak elektronski zapisovalnik zavzamejo le malo prostora v žepu in dobro jih je imeti vedno s seboj. Povsod lahko najdemo spodbude, sprožilce naših pisanj. Pomislimo na fotografe, ki z aparatom hodijo okoli in iščejo posebne motive, da bi pokazali ljudem svoja opažanja. Morajo »fotografsko misliti«, da se njihova umetnost razmahne in da jim da prave rezultate. Pesnik pa mora misliti pesniško. Iskati poezijo tudi tam, kjer je na videz ni, a dejansko prebiva v izobilju. Najmanjši detajl je vreden pesniškega opisa, največji dogodki skrivajo v sebi nemalo poezije. Ko mislimo pesniško, se pretakajo naša notranja bogastva v realnost in obratno.
Sprostimo se. Morda na sprehodu. Mislimo pesniško. Zazrimo se v drevo in dalj časa opazujmo njegove veje. Kakšno bogastvo barv, oblik, kako popolna stvaritev, kakšen mir je v tem drevesu, pa živi in izpolnjuje svoje poslanstvo. Sprostimo se. Poglejmo oblake, kako plavajo nad nami, kako se jim nikamor ne mudi, pa so kot kakšna bitja, ki opravljajo svoj namen. So, kakor bi vsak imel svojo dušo, kot da bi v svoji različnosti, pa vendar enakosti izražali harmonijo vse narave. Misliti pesniško pomeni opaziti, videti in občudovati lepoto. In seveda to tudi zapisati z besedami, kot je lastno le nam osebno, kot smo to opazili samo mi.
Poezija je povsod. Poezija v širšem pomenu besede preveva vse stvari in ljudi. Poezija v ožjem pomenu besede pa je zapisana z besedami, naslikana v slikah, zapeta v glasbi, a to je le majhen košček vesoljne poezije. Zato je tudi za vse pesmi še dovolj prostora.
Dopustimo, da pesnik v nas živi. Kot mora vsak človek ohraniti v sebi vsaj nekaj čistega otroka, pustimo, da v nas diha poet, da se poezija pretaka po nas, in ne dovolimo, da bi nas preveč zamorile vsakdanje skrbi in strahovi. Vsak dan se da najti nekaj časa, pa kjerkoli že smo, da se obrnemo k višjim razsežnostim, ki potekajo od naše notranjosti (notranje vesolje) do pogleda v nebo, kamor seže zunanje vesolje. Tako se nam bo močno razširilo obzorje in širše bomo začeli gledati na vse. Neka indijska misel pravi: Samo dve pravili sta v življenju: Prvo: ne sekiraj se zaradi malenkosti; in drugo: vse so malenkosti. Prepustimo se toku vesolja v svetlih trenutkih svoje molitve in pisanja, in sprostili se bomo in zadihali nove misli. In to potem zapišimo.
PISANJE O LJUBEZNI
Že ameriški nobelovec Hemingway je zapisal: Noben človek ni otok. Pa tudi če bi bil otok, bi bil po zemlji še vedno v globini povezan z vsemi drugimi. Dobro, ki ga storimo, se širi v krogih na druge, slabo prav tako. A človek, ki piše, počne nekaj dobrega. Njegova zavezanost lepoti se širi na druge (z besedo prav konkretno) in tako sam postane center dobrega, od katerega se širijo krogi na druge in tako subtilno spreminja svet na boljše. Kolikor ljubezni premore, toliko jo more dati v pesmi, in vemo, da se ljubezen z delitvijo podvoji. Vemo, da je ljubezen odgovor in vodilo za vse. Vse izhaja iz velike Ljubezni, vse je ljubezen in vse se bo vanjo vrnilo, do konca očiščeno in poplemeniteno.
Ljubezen med partnerjema je velikokrat tema pesmi. Velikokrat prihaja do nesrečnih ljubezni, saj človek s svojo slabostjo zabriše in pokvari marsikak načrt, ki je dan v nas. Mnogo ljudi le takrat piše pesmi, ko so omamljeni od čustev in zagledanosti v svojo nesrečo. Dejstvo je seveda, da je človek ustvarjen za ljubezen in če je ne more uresničiti, je nesrečen.
Mnoge izpovedi čiste ljubezni srečamo v zakladnici naše literature. Kakor da človek ne bi znal drugače povedati, komunicirati, izbere globljo raven sporočanja s poezijo. Poezija je podaljšana roka filozofije. To, česar z vsakdanjo komunikacijo ne moremo izraziti, lahko povemo z metaforami, neizrekljivo lahko izrazimo s poezijo. In ljubezen je močno in neizrekljivo čustvo. Ko človek ljubi, bi najraje utihnil pred svetom, se zaprl, a nekaj ga sili, da se izpove. Človeku samemu ni dobro biti je biblijska modrost. Človek potrebuje nekoga, da z njim deli srečo in nesrečo. Človek je bitje simbola in bitje komunikacije. Tako lahko v poeziji velikokrat izpove svojo navdušenost ali bolečino.
Pesmi veliko pojejo o ljubezni. Slikarji rišejo. Baletniki plešejo. Fotografi slikajo. Ljubezen je večno vprašanje, ki ima lahko samo večne odgovore. Naša življenja so nepopolna in ranljiva. Koliko bolečin in trpljenja izhaja samo iz ljubezni! In če te bolečine pretočimo na papir, se izpovemo, nam bo lažje. Ljubezen je tudi opoj. In v opoju pridejo na dan naša hrepenenja in vse, kar je v nas. Če ta opoj primerjamo z opojem od vina, slednji hitro mine, ljubezen pa lahko traja vse življenje. Ljubezen spreminja žinljenja ljudi. Karkoli naredimo proti njej, je greh in grehu nujno sledi kazen. Ko si prizadevamo za ljubezen, potrebujemo mnogo vere in poguma in nazadnje smo nagrajeni.
Ko pišemo za bralce, priplava v naše besede ljubezen, ki jo gojimo do njih. Pri vsakem pisanju nas bo podpirala naša podzavest, naše prizadevanje za dobro vedno spremljajo nadnaravni pojavi, ki jih čutimo, kot bi bili naravni. Ko čutimo druge, nikoli ni samo to, kar je, vedno je še nekaj več. Tudi zemlja ni žoga ki bi jo nekdo brcnil v vesolje, ampak je podložna vsem duhovnim in materialnim zakonom narave in nadnarave. Prav tako je pri nas, ljudeh. Podvrženi smo zakonom, ki jih čisto preslabo poznamo. Velikokrat nas premaga trenutna korist. A le etični človek more z upoštevanjem zakonov živeti prav in uspešno do konca. Največji zakon od vseh je ljubezen. Pišimo o njej, živimo jo, ljubimo jo!
PESNJENJE JE USTVARJANJE HARMONIJE
Ne samo pisanje. Tudi zbiranje gradiva je užitek. V to sodijo vsi prijetni vtisi iz okolja. Na sprehodu si lahko ogledujemo naravo, njeno dovršenost in učinkovitost, na počitnicah vam nikoli ne bo dolgčas, če bomo iskali lepe stvari in si jih vtisnili v spomin. Tudi prijetni odnosi z ljudmi nam lahko razodenejo veličino človeka, ki se najbolj pokaže prav v vsakdanjem življenju. In tudi ko v sebi najdemo lepe spomine in misli, nam to lahko služi za nov zapis. Prijetna glasba, lepe slike, prireditve, ki nas notranje napolnijo, lepe knjige, pesmi, vse to so nedoumljiva bogastva, v katerih lahko uživamo. A ne izgubljeno in brez cilja. Naš cilj naj bo zapisovanje vsega lepega, kar je v nas in okoli nas.
Seveda obstaja tudi temnejša plat življenja, v kateri se človek očiščuje in ga drži v realnosti. Očiščevanje človeka je nujno, saj nas ogroža toliko umazanije sveta. Lepa razlaga čistosti srca je, da človek govori, kar misli in se vede, kakor čustvuje. Za pretvarjanje gre človeku preveč energije v nič, pa še trpi potem, ko je sam. Najhujše bolečine nam povzroča prav naša hinavščina. Če se skušamo delati, kar nismo, se pretvarjamo pred Bogom, pred drugimi in pred seboj.
Trudimo se za čistost srca, da bomo odkrili, kdo in kaj smo v resnici in mnogo lepega nas čaka, nagrada pa bo mir v srcu, ki presega vsako srečo in vsako evforijo. Pisanje nam pomaga, da smo res to, kar smo. Z njim spoznamo, kaj mislimo in kaj je v nas. Pravi užitek je odkrivati samega sebe, in ko vidimo lepo v sebi, se izboljša naša samopodoba.
Ko napišemo pesem, se v nas vzbudi radost. Vzgibi v notranjosti so takrat svetli in osrečujoči. Izpolnili smo del svojega poslanstva, pripravili smo darilo za druge, spoznali smo košček neba.
Če nas vest opozori, da v nekem trenutku pri pisanju goljufamo sebe in druge, se moramo takoj ustaviti, ker nas to ne pelje nikamor. Zato pri pisanju ne poskušajmo napisati čim boljše pesmi, ampak pišimo pošteno. Uredili in izčistili jo bomo pozneje.
Ali smo opazili, da pri pisanju ne pišemo mi ampak nekdo v nas? Tako spoznavamo svoj pravi notranji jaz, ki je lahko zelo različen od našega socialnega jaza.
V zadovoljstvu nam lahko pridejo na misel prijetnejše besede in vsebine. Lažje se sprostimo in lažje najdemo stik s seboj. Nek pisatelj je zapisal: Zadovoljstvo je v omami, nezadovoljstvo je v pretirani resnosti in prisebnosti. Prava sreča pa je seveda v urejenem mišljenju in čustvovanju.
Človek se mora znati prepustiti toku življenja. Če živi v krču hitenja, opravkov in skrbi ter strahov, ne bo mogel nikoli dobro pisati. Tako kot se znamo sprostiti v dobri družbi, tako se moramo včasih prepustiti, da gredo naše misli svojo pot in da naše telo dela po svoje. Ko izključimo možgane in se nam na trenutke zgodi to, kar se mnogim dogaja ves čas, namreč, da imajo glavo le za okras, se sprosti tudi telo in vse vidimo lepše in bolj naravno, ker smo takrat bolj naravni tudi sami. Preprosto je potrebno kdaj umiriti glavo, se zbrati. Takrat v nas delujejo druge plasti mišljenja, takrat je vse lepše, bolj sproščeno, naravno in sveto.
Ne trudimo se za besede, ko pišemo. Potrudimo se le toliko, da se sprostimo in misli bodo prihajale same, pomeni bodo dobili svoj prostor, da bodo priplavali na dan in se izrazili. Preprosto, moramo se izročiti! Takrat bomo postali medij vesolja, ki nam bo narekovalo najresničnejše besede.
PISANJE, NOTRANJI MIR IN SPRAVA S SEBOJ
Notranji mir je pogoj, da je človekovo življenje izpolnjeno, kar je največ, kar lahko človek v življenju doseže. S svojim etičnim ravnanjem lahko pripomore k miru vesti, a možni so tudi drugi vplivi. Nek svetnik je zapisal: Ni večje sreče od sreče očiščene vesti. S tem ni mislil, da imamo že sami po sebi čisto vest, ampak, da si jo lahko očistimo …
Naša iskanja in naš nemir segajo v vse pore našega življenja. A ko začutimo v sebi mir, vidimo, da ta mir ni od tega sveta, ampak da prihaja od absolutnega. Staro je že spoznanje, da ta svet ne da miru. Ustvariti si ga moramo sami. In zato je pisanje lahko čudovito opravilo. Pisanje zgošča misli. In ob njem bomo spoznali, kaj zares mislimo in kako v resnici čustvujemo. Izpisali bomo svoje notranje zagate in se pomirili. In zapisano bo bogastvo za tiste, ki so tudi sami iščoči in v sebi nemirni tako kot mi.
Življenje je čudež. Veliko bogastvo barv, oblik, dogajanj, igre med slabim in dobrim. Negotovo je, nepredvidljivo in skrivnostno. V njem čudežno plavamo in čudež smo tudi sami. Opazite lahko, da trpite, dokler se temu čudežu upirate. Ko pa ga sprejmete, ko se spravite z njim in s seboj, lahko zaplavate z največjim užitkom.
Čim večkrat se moramo spraviti s seboj, z drugimi in s svetom, in v takih trenutkih lahko zapišemo najlepše pesmi. S spravo bomo zoreli v mirnejše in srečnejše ljudi. Šele ko se v nas vse umiri, lahko začutimo, kaj nam govori naša vest in naša duša, takrat lahko slišimo sami sebe. In to zapišemo. Prav bo prišlo nam samim, tako se bomo spoznavali, in vsem, ki bodo brali resnico o nas.
Ne zanemarimo tudi zdravilnega učinka sprave s seboj na naše notranje življenje. Mir že sam po sebi dobro vpliva na nas. In če smo morda razrvani, nam bo pisanje božalo misli in srce.
Tudi odzivi okolja na nas, pišoče, bodo drugačni in kar naenkrat se bomo znašli v prijaznejšem svetu, ki nas bo bolj upošteval, kakor če ne bi pisali. In nazadnje pisanje in objavljanje naših del lahko močno izboljša našo samopodobo. Mnogo ljudi trpi zaradi manjvrednostnih občutkov. Ko se sami spoznavamo s pisanjem, bomo začutili svojo veličino, videli bomo, koliko lepega je v nas in gotovo bomo potem nase gledali bolj prizanesljivo.
Tistim, ki preveč zaupajo v dobro, lahko bi jim rekli tudi nepoboljšljivi optimisti, rečemo laksisti. In tistim, ki premalo zaupajo, rečemo rigoristi. Tudi tu je najboljša srednja pot, kakor je učil že Buda, namreč realni optimizem. Laksisti so v skušnjavi napuha, ki jim govori, da so vsega sposobni in da bo zagotovo vse dobro. Realni optimisti pa s svojo resnicoljubnostjo ponižno jemljejo sebe in svet.
Kolikor resnicoljubnosti zmoremo, toliko si lahko priznamo, da nismo vsemogoči in vsevedni in da v življenju delamo tudi napake. Pri pisanju zavzemimo čim bolj ponižno držo. Ponižnost in resnicoljubnost sta si zelo blizu. Če beremo najboljša dela svetovno znanih avtorjev, lahko zaznamo, da so z največjo ponižnostjo pristopali k svojim izpovedim.
Ponižna drža je obenem tudi najudobnejša in najrazumnejša drža. Napuh dela človeka napetega ali celo prenapetega. In tak ne more biti sproščen, niti iskren. Če se postavljamo nad sebe in nad druge, nas to stane veliko energije, kakor da bi plezali nase ali na druge. Ko pa sestopamo s svojega kraljevskega odra, se zavemo svoje krhkosti in odvisnosti. V Bibliji piše, da je napuh je korenina vsakega zla. Mi pa težimo s svojim pisanjem k iskrenosti in resnici.
