Za vsakim umetniškim delom stoji ustvarjalec sam s svojimi človeškimi lastnostmi, načini in okoliščinami svojega življenja. Pesmi Zale Ilovar pričajo, da je avtorica neugnana mladenka, ki v svojem zorenju in prehodu iz otroka v žensko raziskuje svet, odnose, vse, kar doživlja, predvsem pa prisluškuje svojemu telesu in njegovim občutkom ter jih ubeseduje na njej lasten neugnan in velikokrat samoironičen način. Navdušuje njena iskrena in neposredna živost, ko življenju iz trenutka v trenutek izreka besedo: Da in v njeni poeziji ni senc, ki bi jih tvorila sama, temveč temine, ki so nujen del življenja, premaguje z optimizmom, ironijo in z v globinah zasidrano vero in zaupanjem v dobro.
Ko med vrsticami izpriča svojo bolečino, zna bralca tudi močno pretresti, da obnemi, da se mu ustavijo misli, da pomisli na nov način. Optimizem in ironija preskočita na etično področje, njena ritmično lepo urejena tekočnost pesmi kar na enkrat zaboli. Bolečina naredi človeka boljšega, če pa jo še razmišlja, tudi modrejšega. Tudi v tem je smisel poezije. Zalina poezija spominja na veselo cvetočo, buhtečo vrtnico, ki pa zna nenadoma zapičiti svoj trn v najbolj boleče mesto.
Zala Ilovar raziskuje medsebojne vplive in odnose med fantom in seboj ter jih ubeseduje na skoraj mističen način, kot bi se dogajali v nekem vzporednem, pesniškem in poetičnem svetu in tako jih tudi doživlja. Tako odpira vrata v svojo pol otroško in pol žensko dušo, zanjo je to vzporedno vedno novo, zanimivo, zapisa vredno, razodevajoče in učeče. Učeče zato, ker ima ženska duša že po svoji naravi dar ljubezni in poezija ji mogoča, da ga daruje zgoščeno, globoko, večplastno, intuitivno in presežno. Zato je poezija Zale Ilovar čutna, pa vendar veliko več kot to.
Zala Ilovar veliko piše v prvi osebi ednine, kar je značilno za izpovedno poezijo in res gre za zgoščene, skrbno ekonomično izražene izpovedi, polne presenečenj, ki se dogajajo tudi njej sami in z njimi izrazi žareč in obilen čar življenja. Hote ali nehote s tem vabi k razmisleku in pripoveduje o neskončni lepoti in vrednosti življenja in vsega bivajočega. Tak dar imajo mladi ljudje. Ko oni odpro svojo dušo, dajejo svetu veselje, moč, zagon, hvaležnost in vrednote, ki v mikrosvetovih človeškega bivanja zagotovijo, ta tudi makrosvet živi in obstane.
Poezija, ki jo Zala Ilovar trenutno piše, priča o klenih, poetičnih nastavkih, ki obetajo še veliko. Če se zdaj vsebinsko nanaša predvsem na sebe samo, je že našla svoj stil in način upovedovanja, ki izhaja neposredno iz nje, vsebina pa se lahko z zorenjem in izkušnjami razbohoti v katerekoli smeri, saj poezija že po svoji naravi ponuja širno svobodo. To bo Zala s svojim značilnim načinom znala uresničiti.
