Telesa ostanejo spodaj.
Svet je premagan z nami vred.
Tiho se odpirajo vrata.
Angeli se sprehajajo, kjer je bila prej materija.
Oblaki niso več rdeči in nežna modrina
se plazi po stropih naših soban,
med dvoranami veselja in miru.
Tako domači smo si,
tako toplo je v naši modrih sobah!
Sveče plapolajo in pripovedujejo.
Nežna glasba polni mir
in spet je poezija povsod.
Vsi s kozarci vina, pijemo počasi,
z urejeno mero dobrega v nas in med nami.
Tiho se pogovarjamo, čeprav vsi že vemo vse.
Vedno več veselja, a nobenega hrupa,
vedno več sreče, a se navzven nič ne pozna.
Vedno več miru vedno bolj polnega življenja,
ki se je ustavilo, da bi zaživelo trenutek.
In radi se imamo in vse je čisto
in naše želje so samo dobre želje
v modri dvorani polnega pojočega miru.
Kakor je blagoslov razsvetlil temo,
tako zdaj razsvetljuje svetlobo,
vedno svetlejši smo, vedno bolj čisti,
vedno bolj mi – in sami postajamo blagoslov.
In vse je belo in beli krog se širi in lepša
iz trenutka v trenutek,
beli krog postaja z nami vred belo, belo, belo…
ZAKAJ?
Kje je pot, velbana z jazom,
tlakovana z jazom, dišeča po tebi in nama,
po jazu, ki je skrit in zakopan?
Kje se dvigujejo stebri teh viaduktov,
s kapniki skrivnostnih podob iz preteklosti?
Kje je načrt, zvit v svitek, zakopan?
Kje je toplo dišeči dom, ki vibrira v svetlobi,
nespoznavni očem, pa tako svoji, svoji?
Našel sem pot, a nisem našel, niti iskal sebe.
Zakaj človeška modrost prevrne,
pa mora sama biti prevrnjena, da bi bila božja?
Zakaj so odtenki meso, če pa postanejo duh,
tako trpko izzvenijo?
Kje je jama, kjer se odpre rov med kapniki,
ki zastirajo prekriti jaz?
Kam naj vržem dobro ali slabo, da bo oboje?
Ta širina morja, kjer ne vidiš kopnega,
ta globina, katakombe sevajočih svetnikov,
ta zavrženost uma, ki mora biti še tu,
ta bolečina izgubljenega v najdenem…!
NENAPISANA
Te pesmi ne bom napisal.
Bila je kot veter, kjer bi moralo biti brezvetrje
in kot vprašaj, kjer bi moral biti klicaj.
Tako lahka, tako vesela je bila moja pesem!
In je ni, in ni napisana
in nikogar ne bo zmotila
v njegovem trudu in hrepenenju,
samo ostala bo in plavala po meni.
Ne bom je napisal. Ker je presvobodna,
ker je prišla iz nič in je nič.
Ker je bila v začetku lepo začrtana v prostor,
ki ga obdajata moč in pomen.
Nje pa ni bilo. Bila je okno lahkote
iz sveta truda in teže, skoznjo sem videl;
in plava po meni in nič ne sili,
da bi bila zapisana ali izrečena.
ŽELJE
Želele so destrukcijo.
Razrezati vse, da bi prišle do dna,
do bistva, ki jim je obljubljal mir in gotovost,
mir, iz katerega bi se lahko odrinile na površino.
Moč duha je odtekala v tla.
Globine so požirale vsa prizadevanja.
In ugotovile so, da morajo umreti.
Morale so umreti z mesom vred, biti križane.
Poklicale so križ na pomoč. In molile in želele dobro.
A visele so nad prepadom. Težko jim je bilo zaupati.
Tako ozko pot so videle navzgor, k svetemu!
Plezale so po lestvi. Prvi klin je bila zavest,
da imajo kaj in koga rade, da mu želijo dobro.
Želele so si ljubiti.
A dokler so se ukvarjale s seboj, so bile brez moči.
Še vedno so bile težke in razdirajoče.
Mislile so si: »Moramo se mučiti!«
in začele so si zadajati bolečine.
A preveč je bolelo in so se začele skrivati.
Potem so se šele začele množiti!
Hotele so živeti, a tudi umreti.
Bile so polne moči, in želele so si,
da bi jim bila ta moč odvzeta. Ljubile so se in sovražile.
In ko so se sprehajale med svojimi bolečinami
mimo razpotja, so se ozrle na križ.
Tu so našle, kar so si želele: Biti križane.
Nikoli jim ni uspelo splezati na prvi klin lestve,
a tam je bil Nekdo. Če niso bile križane one,
je bil On križan zanje. Našle so upanje.
Vedele so, da je križ močnejši od njih.
In so zamenjale boga.
Vse so mu priznale, svoj meseni izvor
in svojo zlo naravo. Poslušal jih je in jih z ljubeznijo gledal.
Smilile so se mu in jih je blagoslovil.
Blagoslov jih je pomiril.
Nekaj tihega je prišlo mednje in začele so se spreminjati.
Ni jim bilo treba splezati na lestev,
ne na križ, ker jih je Nekdo od zunaj blagoslovil
in jim dal miru. Njihove oči so postale krotke in dobrotne.
Niso več želele same od sebe,
duh miru jih je vodil, duh vdanosti in bile so srečne.
K novo spoznanemu Bogu, ki jih je imel rad,
so molile: »Zgodi se Tvoja volja!«
V DUŠI
Oglasi se. Potem dolgo buči morje,
se zaganja z valovi, listje pada z jesenskih dreves
in šumi v korakih, nebo obnemi.
Stopinje. Preganjane, hiteče v prazno,
s skoki, s spotikanji, padci. Ničesar več ne sliši.
Spet se oglasi. S tihim zvenom vprašujočih oči,
ki ne zahtevajo ničesar.
Potem se morje spet zaletava in veter je poln sil.
Oblaki topo strmijo predse.
Oči gledajo vase; tam vsako bogastvo prekrije val.
Malo se premakne. Oglasi se.
Velike besede odnesejo male premike na oltar
in jih zažgo. In cerkev ostane prazna, tiha.
Kakor brez ljudi. Kot da v njej ne bi bilo duš.
Volja čaka odgovora, hitenje mesta
povečuje svoj hrup v največji tišini.
Misel se zaljubi v skrivnost. Spet se oglasi.
Telo pade. Volja počaka in uho prisluhne.
Oko stopi korak nazaj, da ne vidi več sebe. Zagleda vrata.
Klical je vratar, ki ne prenese pogleda.
Ne prenese koraka. Klical je s tihim zvenom oči,
ki ne zahtevajo ničesar.
PREMAGANO
Telesa ostanejo spodaj.
Svet je premagan z nami vred.
Tiho se odpirajo vrata.
Angeli se sprehajajo, kjer je bila prej materija.
Oblaki niso več rdeči in nežna modrina
se plazi po stropih naših soban,
med dvoranami veselja in miru.
Tako domači smo si,
tako toplo je v naši modrih sobah!
Sveče plapolajo in pripovedujejo.
Nežna glasba polni mir
in spet je poezija povsod.
Vsi s kozarci vina, pijemo počasi,
z urejeno mero dobrega v nas in med nami.
Tiho se pogovarjamo, čeprav vsi že vemo vse.
Vedno več veselja, a nobenega hrupa,
vedno več sreče, a se navzven nič ne pozna.
Vedno več miru vedno bolj polnega življenja,
ki se je ustavilo, da bi zaživelo trenutek.
In radi se imamo in vse je čisto
in naše želje so samo dobre želje
v modri dvorani polnega pojočega miru.
Kakor je blagoslov razsvetlil temo,
tako zdaj razsvetljuje svetlobo,
vedno svetlejši smo, vedno bolj čisti,
vedno bolj mi – in sami postajamo blagoslov.
In vse je belo in beli krog se širi in lepša
iz trenutka v trenutek,
beli krog postaja z nami vred belo, belo, belo…
ZAKAJ?
Kje je pot, velbana z jazom,
tlakovana z jazom, dišeča po tebi in nama,
po jazu, ki je skrit in zakopan?
Kje se dvigujejo stebri teh viaduktov,
s kapniki skrivnostnih podob iz preteklosti?
Kje je načrt, zvit v svitek, zakopan?
Kje je toplo dišeči dom, ki vibrira v svetlobi,
nespoznavni očem, pa tako svoji, svoji?
Našel sem pot, a nisem našel, niti iskal sebe.
Zakaj človeška modrost prevrne,
pa mora sama biti prevrnjena, da bi bila božja?
Zakaj so odtenki meso, če pa postanejo duh,
tako trpko izzvenijo?
Kje je jama, kjer se odpre rov med kapniki,
ki zastirajo prekriti jaz?
Kam naj vržem dobro ali slabo, da bo oboje?
Ta širina morja, kjer ne vidiš kopnega,
ta globina, katakombe sevajočih svetnikov,
ta zavrženost uma, ki mora biti še tu,
ta bolečina izgubljenega v najdenem…!
NENAPISANA
Te pesmi ne bom napisal.
Bila je kot veter, kjer bi moralo biti brezvetrje
in kot vprašaj, kjer bi moral biti klicaj.
Tako lahka, tako vesela je bila moja pesem!
In je ni, in ni napisana
in nikogar ne bo zmotila
v njegovem trudu in hrepenenju,
samo ostala bo in plavala po meni.
Ne bom je napisal. Ker je presvobodna,
ker je prišla iz nič in je nič.
Ker je bila v začetku lepo začrtana v prostor,
ki ga obdajata moč in pomen.
Nje pa ni bilo. Bila je okno lahkote
iz sveta truda in teže, skoznjo sem videl;
in plava po meni in nič ne sili,
da bi bila zapisana ali izrečena.
ŽELJE
Želele so destrukcijo.
Razrezati vse, da bi prišle do dna,
do bistva, ki jim je obljubljal mir in gotovost,
mir, iz katerega bi se lahko odrinile na površino.
Moč duha je odtekala v tla.
Globine so požirale vsa prizadevanja.
In ugotovile so, da morajo umreti.
Morale so umreti z mesom vred, biti križane.
Poklicale so križ na pomoč. In molile in želele dobro.
A visele so nad prepadom. Težko jim je bilo zaupati.
Tako ozko pot so videle navzgor, k svetemu!
Plezale so po lestvi. Prvi klin je bila zavest,
da imajo kaj in koga rade, da mu želijo dobro.
Želele so si ljubiti.
A dokler so se ukvarjale s seboj, so bile brez moči.
Še vedno so bile težke in razdirajoče.
Mislile so si: »Moramo se mučiti!«
in začele so si zadajati bolečine.
A preveč je bolelo in so se začele skrivati.
Potem so se šele začele množiti!
Hotele so živeti, a tudi umreti.
Bile so polne moči, in želele so si,
da bi jim bila ta moč odvzeta. Ljubile so se in sovražile.
In ko so se sprehajale med svojimi bolečinami
mimo razpotja, so se ozrle na križ.
Tu so našle, kar so si želele: Biti križane.
Nikoli jim ni uspelo splezati na prvi klin lestve,
a tam je bil Nekdo. Če niso bile križane one,
je bil On križan zanje. Našle so upanje.
Vedele so, da je križ močnejši od njih.
In so zamenjale boga.
Vse so mu priznale, svoj meseni izvor
in svojo zlo naravo. Poslušal jih je in jih z ljubeznijo gledal.
Smilile so se mu in jih je blagoslovil.
Blagoslov jih je pomiril.
Nekaj tihega je prišlo mednje in začele so se spreminjati.
Ni jim bilo treba splezati na lestev,
ne na križ, ker jih je Nekdo od zunaj blagoslovil
in jim dal miru. Njihove oči so postale krotke in dobrotne.
Niso več želele same od sebe,
duh miru jih je vodil, duh vdanosti in bile so srečne.
K novo spoznanemu Bogu, ki jih je imel rad,
so molile: »Zgodi se Tvoja volja!«
V DUŠI
Oglasi se. Potem dolgo buči morje,
se zaganja z valovi, listje pada z jesenskih dreves
in šumi v korakih, nebo obnemi.
Stopinje. Preganjane, hiteče v prazno,
s skoki, s spotikanji, padci. Ničesar več ne sliši.
Spet se oglasi. S tihim zvenom vprašujočih oči,
ki ne zahtevajo ničesar.
Potem se morje spet zaletava in veter je poln sil.
Oblaki topo strmijo predse.
Oči gledajo vase; tam vsako bogastvo prekrije val.
Malo se premakne. Oglasi se.
Velike besede odnesejo male premike na oltar
in jih zažgo. In cerkev ostane prazna, tiha.
Kakor brez ljudi. Kot da v njej ne bi bilo duš.
Volja čaka odgovora, hitenje mesta
povečuje svoj hrup v največji tišini.
Misel se zaljubi v skrivnost. Spet se oglasi.
Telo pade. Volja počaka in uho prisluhne.
Oko stopi korak nazaj, da ne vidi več sebe. Zagleda vrata.
Klical je vratar, ki ne prenese pogleda.
Ne prenese koraka. Klical je s tihim zvenom oči,
ki ne zahtevajo ničesar.
