Danes sem srečal Filipa Robarja v kavarni. Svetoval mi je, naj začnem pisati dnevnik in rekel, da bo verjetno dragocen. No, pa sem tu. Tudi sam si želim ob večerih vrniti k sebi in Bogu v mir in refleksijo. Toliko imam povedati, da vse knjige na Dolenjskem ne bi mogle vsega zaobseči. Zato sem sklenil, da bom kratek in jedrnat. Pa tudi pisanja bo manj.
Z Ivanko sva dobro uro sedela v kavarni, pa sva se pogovarjala o čisto praktičnih stvareh. Pojedla sva pizzo, nekaj popila in potem je šla. Potem sem srečal Filipa.
Doma sem odprl sveto pismo in prebral stavek: »Stojte trdno v Gospodu.« To bi lahko pomenilo marsikaj, zaenkrat pa je dovolj, če se prepustim počitku večera in pustim, da se mi umirita duša in telo. Tako lep večer je, če sklenem, da bom ta dan samo še počival.
Ob devetih ponavadi pride Katarina. Spoštujem jo, ker je tako naravna in ker naravnost pove vse tako kot je. Skupaj bomo počivali. Saj čutim utrujenost, skoraj kronično, Gospod pa rad vidi, da se umirim in se izročim valovanju vesolja, torej: počivam.
Zdaj bodo prvomajski prazniki. Rad bi si zadal kako nalogo za teh nekaj dni, ki bodo tako hitro minili. Vsako leto do sedaj sem se ukvarjal s svojimi knjigami, saj je bilo več časa. Letos pa imam te stvari dokaj dokončane, morda pa se motim. Na liste obveznosti si bom napisal besedo »knjige«, da bom jutri nesel mape v spodnjo sobo in jih urejal naprej.
Spomnim se, da je tudi moj pokojni ati pisal dnevnik. Nekaj malega sem videl, pisal je o meni in moji bolezni, pa se mi je uprlo. On je pač tisti čas videl drugače. Najbrž tistega dnevnika ni nikjer več Važno je, da je ati v nebesih. Večkrat se nasmehneva drug drugemu in on mi odobravajoče in spodbudno pokima.
Z mojim pisanjem je tako: Včasih se po njem tako dobro počutim, postanem vesel in kot da mi je vse jasno. Včasih pa postanem težak in žalosten. Verjetno bi moral potem tiste stvari izbrisati…
Danes sem Boga prosil za sopotnico in pomočnico v življenju. Spomnil sem se, da mi je Meti rekla, da se Marija spozna na te reči… Potem sem prosil Marijo.
Mesto je bilo danes čisto prazno. Seveda, saj je praznik. Filip mi je rekel, zdaj se spomnim, da ne more biti slučaj, da se po pol leta srečava v praznem mestu, ko ni nikogar nikjer, midva pa sva se skoraj zaletela drug v drugega…In ko se spominjam njegovih besed, mi prihaja na misel, koliko besed drugih preslišimo, kakšno miselno bogastvo se skriva v naših besedah, pa vse vzamemo tako bolj mimogrede. Nujno je, da se človek po dnevu umiri in malo premisli. To današnji dobi zelo manjka.
28. aprila. 2006
popoldne
Danes sem vprašal sveto pismo, zakaj sem kar naprej tako trpeč človek. Odprlo se mi je na strani, kjer je pisalo: Mislil sem, da so ubogi ljudje, pa se samo niso držali potov Gospodovih. Potem sem razmišljal, kaj delam v nasprotju z božjimi potmi. O, veliko… Hotel sem spet vzeti v roke vzorec za spraševanje vesti, ki je – en zelo dober - v molitveniku Kristjan moli. Pa so me klicali na kosilo.
Popoldne sem spal dve uri in pol, saj je vreme en sam dež. Morda pride zvečer Katarina in bova pripravila njene haikuje za objavo in jih poslala na Letne čase in Rast.
Zdajle sem dal kuhat kavo in se zmenil z mami za sestanek o gospodarskih stvareh. Kavo bom pa pil v svoji sobi, da bom lahko tipkal naprej.
Z mami sva imela sestanek in nabralo se je spet polno opravkov. Samo danes je petek, dan pokojnine in »gužva« v mestu, tako da bom vse preložil na jutri.
Deževen dan je in idealen za počivanje. Samo meni nekaj ne da počivati, sem še kar spočit in bom začel nekaj delati. Na spisku imam vse polno stvari.
29. aprila 2006
ponoči – zjutraj
Zbudil sem se od hudih sanj. Katarina spi v dnevni sobi in je nikakor nočem buditi. Kadim že tretjo cigareto in prvo kavo sem že spil. Nekam praznega se počutim, spal sem samo štiri ure in bi bilo najbolje iti nazaj v posteljo. Pa se bojim spet tistih hudih sanj. Jutra imam drugače rad. Tak mir je in človek je nekako svež. Spisek del imam že narejen. Saj pravzaprav mi nič ne manjka. Samo naspati bi se moral. Spet bom pogledal v sveto pismo – Bog ga je pisal tudi meni – kakšno vodilno misel za dan mi priporoča. Jezusovi učenci so bili proti nekomu, ki je v njegovem imenu delal dobro, ker ni hodil z njimi. Jezus pa jim je rekel: Ne branite, kdor namreč ni proti vam, je za vas. Tako vidim, da lahko tudi v posvetnem življenju živim za Jezusa, ni potrebno, da grem ravno v klošter. Jaz pač oznanjam Božje kraljestvo in veselo novico z poezijo. Strah me pa je, kako bom finančno preživel. Zaenkrat še gre, pokojnino bom imel pa zelo slabo. Zaenkrat bom še živel za poezijo in za svoj način oznanjevanja.
Tinca me je veliko naučila. Ob tehle mojih razmišljanjih bi rekla: Kar bo, pa bo. Ciril pa mi je rekel, naj si ne delam skrbi na zalogo. Navsezadnje pa: vse mine, kot pravi Tinca. Dejstvo je, da živim posvetno in da se moram tako tudi boriti. Se pravi, da bi moral kaj več zaslužiti denarja ali pa sprejeti svoje uboštvo. Prav bi mi prišla tudi pomočnica in sopotnica – za to pa molim. Še vedno lahko grem v klošter, zdaj pa sem tu. Hic et nunc: tukaj in zdaj. Morda si lažem, da živim duhovno življenje? Vsako jutro izgovorim molitev: Jezus, tebi živim, Jezus, tebi umrjem. Jezus, tvoj sem živ in mrtev. In: Moj Bog in moje vse. Seveda, saj nas vse drugo razočara, ali nam vzamejo, ali nam propade, ali je samo malik, ki nas udari nazaj. Naš Bog je ljubosumen Bog. Če je on na prvem mestu, je vse ostalo na pravem mestu. Jezus je tudi rekel: Ne skrbite! Borite se za božje kraljestvo in vse ostalo vam bo navrženo.
Včasih me precej tepe tisto atijevo priporočilo, naj vedno pomislim tudi na najslabšo možnost. Morda ga nisem dobro razumel. Zdaj vedno pričakujem, da se bo zgodilo tisto najslabše. Prevelik pesimist sem. Spovednik mi je rekel, da smo kristjani realni optimisti. Ja, to je lepo rečeno, saj se potem boriš za realne cilje, ki so tudi uresničljivi. Prosim Svetega Duha, da mi da realnega optimizma, da ne bom vsega gledal tako črno. Obhajajo me misli, da bom zbolel ali da mi bodo pomrli domači, da se bom postaral ali da bom reven. Joj, preveč kadim! Pa prav zdaj bi si rad natočil še eno kavico. Dal sem jo kuhat.
Kdor ni proti vam, je za vas, je rekel Jezus. In: Ne branite! Jaz ne znam in trenutno ne morem živeti drugače. Tukaj sem in živim kakor mi je dano. Že to je velik dar in milost!!!
No, pa imam vodilno misel: Živeti tako kot je in si ne delati utvar, da bi lahko bilo veliko drugače. Sprejeti dejstva in resnico tako kot je, kot priliko in ne kot muko. Moja svoboda je moja poezija. Realnost pa tudi ni tako črna. Beg tu ne pomaga. Kam pa naj zbežim, če sem tu in sem tu potreben? Če je Bog na prvem mestu, je vse na pravem mestu. In bolj bi moral biti hvaležen. Samo pritožujem se vse dni, namesto da bi bil hvaležen za vse, kar sem in imam.
Včeraj sem razmišljal, zakaj sem tako »bogi« kar naprej. V svetem pismu sem prebral, da so to taki, ki ne hodijo po božjih poteh. Potem sem vse popoldne premišljeval sedem glavnih grehov. Seveda. Saj ni čudno, da sem »bogi«. In če si bom hotel pomagati, se bom moral poboljšati.
Bolj ko si govorim, naj manj kadim, več kadim. Kar tako prižigam, kot da to ni nič. Osel! Kako naj se poboljšam, ko sem tako strasten kadilec? Ne znam obračunati s sabo. Potreboval bom pomoč. Ta je pri Bogu, ne pri ljudeh. A tudi po ljudeh nam Bog lahko pomaga.
zvečer
Danes bom šel kmalu spat, ker se jutri dobiva z Natašo. Rekla mi je, naj jo pokličem že ob 8h zjutraj. Dan je bil utrudljiv. Popoldne sva bila z mami pri Lojzi v Domu. Uboga je. Tam se šele vidi trpljenje! V SP sem prebral tale stavek: Strah Gospodov je kot blagoslovljen raj… Gotovo Bog ve, da si želim počutiti kot v raju in mi je dal vedeti, naj se bolj bojim greha. Popoldne nekaj časa nisem kadil in zdaj se res krasno počutim. V Domu sem srečal invalida Francija in sva nekaj spila skupaj. Rad ga imam, kar je tako preprost in pameten.
Zvečer bo Playboyev film. Že zdaj sem se odločil, da se bom boril na vso moč, da ga ne bom gledal. Zakaj bi grešil, saj bom danes tudi manj kadil. Res se moram bolj ogibati greha.
Za to pa si bom privoščil – kaj? Saj sploh ne vem, kako bom preživel večer. Sama bova z mami in te tri ure do spanja bi se rad čimbolj spočil. Človek se mora naučiti počivati. S tem imam že dolgo težave. Najraje dam noge na mizo in kadim in pijem rahle kavice. Obenem pa intenzivno razmišljam in molim. Ampak moram najti kaj drugega. Tri ure imam do spanja. Nočem jih vreči stran. Marija je v Medjugorju sporočila tudi lepo misel: V molitvi se boste spočili. Morda bi molil? Včasih sem delal molitvene ure, potem sem pa nanje kar pozabil. Imam zanimiv obrazec za te meditacije, pa ne vem od kod izvira. Ampak ne morem samo moliti. Najti si moram kaj, kar bi me razvedrilo in me umirilo po napornem dnevu. Premalo poznam meditacije in tehnike. Ena je avtogeni trening, pa nimam dobrega občutka, zdi se mi, da se po tisti seansi ne morem popolnima zbuditi. Ne zaupam tehnikam in meditacijam. Čisto v prazno pa tudi nočem vreči teh treh ur miru. Kar počakal bom, da minejo, in molil, naj se zgodi Božja volja. Obenem bom že kaj počel, pisal ali kaj.
Že dolgo si želim pisati eseje. Montaigne ima krasne in tako iskrene! Nejc Gazvoda pa je v nekem intervjuju rekel: Eni ljudje jemljejo antidepresive, eni se drogirajo, eni znorijo, jaz pa pišem. Tudi meni to pomaga. Bom pa pisal. Tone Kuntner je rekel: Ne pišem zaradi drugih, ampak zato, da s tem rešujem sebe…
Nekajkrat sem bil tako utrujen čez dan, zdaj pa sem se že spočil. Spet ne vem, kaj bi. Molim pa le: Zgodi se Božja volja!
30. aprila 2006
proti jutru
Celo noč sem molil in razmišljal. Nazadnje sem vse izročil Bogu in daroval svoje trpljenje v spravo za svoje grehe. Če je za optimista muka prilika in za pesimista prilika muka, je moje trpljenje prilika, da zadoščam za svoje grehe. Ni pa trpljenje edini način. So tudi dobra dela, življenje po božji volji in post, molitev, vestnost pri delu in vdano prenašanje vsakdanjih težav. Vsega tega sem se naučil v katekizmu. Mnoge knjige sem bral, nazadnje sem pa v katekizmu našel vse, kar sem potreboval.
Ugotovil sem, da je smisel življenja služenje.
Z Natašo sva zmenjena, da jo pokličem ob 8h, to je čez 2 uri. Skrbi me, kako bom funkcioniral danes, ko nisem skoraj nič spal. Zaupal bom Bogu z molitvijo iz SP: Vse premorem v njem, ki mi daje moč. Ne vem, zakaj se tako bojim trpljenja. Kar privzdignem se, in skušam mimo, pa bi se moral sestopiti, sesti vase in sprejeti, kar mi je namenjeno. In mirno počakati, da mine. Veselje in mir prideta kmalu potem. Če pa se z vsemi močmi izogibam trpljenju, postanem živčen, prestrašen in utrujen. Že dolgo imam v sebi misel: Sprejeti križ. To je edini pravi odgovor na trpljenje, ki pride. Tako je storil tudi Jezus in se ni izogibal in se bal. On je najboljši vzor, kako je treba sprejeti trpljenje. Saj ni vseeno, v kaj trpljenje obrnemo. Eni ga obrnejo v maščevanje, drugi v samopomilovanje ali cinizem, drugi ga sprejmemo za odrešenje sebe in sveta. Kdor ljubi, tudi trpi.
Danes ponoči sem pokadil najmanj10 cigaret. V kuhinji močno smrdi. Žal mi je, da sem tako neumen.
Petrček mi je rekel, da ni treba, da sem perfekten. Dovolj je, da sem to, kar sem. Že dolgo imam težavo, da bi rad ugajal ljudem in da se delam bolj prijaznega kot sem. Za to početje potrebujem dobro počutje, zato me prime prava panika, če se slabo počutim. Pri mojih letih pa se človek naveliča igrati, ker to preveč utruja. Navsezadnje pa je to greh proti 8. zapovedi, greh v vedenju. Nikoli se nisem znal obnašati pred ljudmi. Šele zadnjih 10 let, ko sem malo uspel na svojem področju, imam več samozavesti. Nekje sem prebral, da ima čisto srce tisti, ki govori kar misli in se vede kakor čustvuje. Meni to ne gre. Vedno sem nekako privzdignjen, zato sem pa živčen in napet. Morda je posledica tesnoba, gre pa predvsem za malo hinavščine in zato imam slabo vest, pa še trpim potem. Vprašati bi se moral, kaj imam od tega, da se pretvarjam. Na kratki rok nekaj več prijaznosti od ljudi, na dolgi rok pa sigurno samo škodo. Spet sklenem, da se bom obnašal v skladu s seboj. Morda zaradi te napake tudi toliko kadim.
Morda pa kadim toliko zato, kar sem kar naprej tako zaskrbljen. Pa jasno piše v SP,: Ne skrbite! In tudi piše, menda kar 365-krat: Ne bojte se!
Sprostiti se moram in se sprejeti, tudi če sem drugačen od drugih. Naj se pokaže, kaj je Bog naredil, ko je naredil mene.
Morda pa je moje kajenje neke vrste požrešnost: Kar naprej bi nekaj dajal vase. Kuham si kave, pijem bevande... Manjka mi nekaj drugega, ampak to je že psihoanaliza. Dejstvo je, da sem kar naprej nesrečen in trpim. Potem se pa tudi kar naprej tolažim. Spet isto: Sprejeti se moram s svojim trpljenjem vred. Ne si govoriti: Moram biti človek. Ampak: Smem biti človek. Cveto me je oplodil z marsikatero pametno. Ampak jaz zelo, zelo dolgo rabim, da lahko kaj sprejmem. Nekatere njegove misli se mi zazdijo resnične šele čez nekaj let.
Danes bova z Natašo uredila še dve moji knjigi, če bo Bog dal. Naj bo z nama, ko bova pripravljala mojo drugo knjigo haikujev in drugo knjigo sonetov. Dati jima morava tudi naslove. Pripraviti moram darilo za Natašo. Najbolje bi bilo, če opravim svojo vsakdanjo proceduro: Higiena, jed, oblačila, soba, jutranja molitev in telovadba. Namesto jutranje molitve bom napisal kako pesem.
4. maja 2006
zvečer
Zdajle sem prebral v svetem pismu nekaj čudovitega: Svetilke se ne postavlja pod mernik in kar je skrito, je skrito samo zato, da se bo razodelo. V tem je skrivnost polnega življenja. Ničesar skrivati. Le molitev naj bo na skrivna, da jo vidi samo Bog in nam povrne. Nek pesnik, ki je bil bolan in je na koncu naredil samomor, je zapisal: Kolikor smo skrivnostni, toliko smo bolni. Ničesar skrivati. Vedno sem mislil, da moram vse, kar je v meni, skriti pred ljudmi in pred Bogom. Tako sem bil osamljen s svojimi skrivnostmi, veliko pa se jih ni niti dalo povedati drugim. Za komunikacijo sem velikokrat uporabljal poezijo. Ampak zakaj bi skrival, kdo sem, če me je Bog dal prav takega na svet? Tudi grehov ni dobro skrivati. Psalmista je Bog ozdravil šele potem, ko mu je iskreno priznal vse svoje grehe. Pa Bog že itak ve za vse, samo zaradi nas je dobro, da se izpovemo. Tako funkcijo ima spoved. Tudi psihologi ugotavljajo, da je spoved zelo pozitivna stvar za duševno in duhovno zdravje. Pripadniki drugih prepričanj pa to verjetno uspešno opravijo na druge načine.
Danes sem bil kar evforičen, saj sem oddal dve knjigi urednikom, srečal Polono Andromako, ki z njo delava projekt okoli mojega sonetnega venca Hvalnica lepoti, potem Damijana Šinigoja, ki sva se z njim pogovarjala o moji novi knjigi, ki naj bi izšla pri Gogi, potem me je poklical Tomaž Koncilija, ki bo strokovno pripravil mojo knjigo za Gogo z naslovom Nemir, potem sem se pogovarjal z Danielom Brkičem in mi je odgovoril, da je moj prevod uvoda v krščanstvo po Luku krasen, srečal sem tudi Valentina Bruna, ki mu bom napisal recenzijo in Jožico Medle, ki je slikala kar zunaj na dvorišču, na sončku. Popil sem 3 špricerje in se cel dan imel fino.
Še zdaj imam dober občutek. In misel se mi vrača na današnje poglavje o svetilki. Super. Ničesar, še posebno pa ne sebe, ne bom skrival. Pravico imam: biti. To mi daje toliko samozavesti!
Janez Gril mi je rekel, naj mu pošljem knjigo Po lahko teži hrepenim, da jo bo pregledal, da bo izšla pri Družini. Res je bil čudovit dan. Bog, velika hvala za vse dobro!
6. maja 2006
pozno popoldne
Sobota je in prosti čas imam danes in jutri. Vprašal se sveto pismo, kako naj se čimbolj spočijem ta dva dneva. Ponedeljek bo zelo naporen. Zanimivo, prebral sem odlomek o ženski hudobiji. Gotovo je, ne vem pa kako in zakaj mi škodi. Dobro sem jo izkusil v mladosti. Ena me je spravila v umobolnico, eno noč sem prespal celo v mreži. Zaradi drugih sem trpel cela leta. Je potem čudno, da se bojim žensk in – morda je počitek to, da iz sebe popolnoma izključim to trapasto parjenje. To je za mlade. Jaz pa bom star 50 let in moram pozabiti na te stvari. Saj od tega nikoli ni bilo kakšnih strašnih užitkov, škodilo mi pa je …preveč.
Današnja medijska spolnost je ena sama industrija in zaslužkarstvo. To spada v zakonske vode, tisti pa, ki so poročeni, tega nikjer ne razglašajo.
Razmišljam poglavitne grehe in med njimi je tudi nečistost. Čim manj tega, tem bolje.
Danes sem v kavarni srečal Erna Jazbeca, glasbenika in glasbenega pedagoga. Čisto rdečo glavo je imel, ker ogromno vadi oboo. Igra v več skupinah in orkestrih, pa pravi, da ima že vsega čez glavo. Sam sem se ravno tako počutil, saj sem si popoldne v spodnjo sobo nesel mape z neizdanimi knjigami, pa sem tudi sam zasičen s tem in nisem mogel niti začeti brati.
Zjutraj je bila pri meni na uri angleščine Mirjana, pa sva veliko klepetala o novi škofiji v Novem mestu. Povedal sem ji modro misel duhovnika Jožeta, ki je rekel: Vse se mora spremeniti, da bo vse ostalo isto. To je bila tudi najina sklepna misel glede tega.
Res sem utrujen in mami me kar razume in mi da mir. Spekla mi je zrezek in zdaj sem tu v sobi in pišem.
Dopoldne sem inštruiral, potem sva se dobila s Cvetom. Spet je toliko govoril! Ampak sam sem isti, samo poslušati je to težko. Cveto me je še vprašal, če bom popoldne kam šel. Pa sem mu kar povedal, da moram zaradi sladkorne bolezni vsake tri ure jesti, pa me potem nikamor ne mika iti za dalj časa. Rekel je, da naj pač kaj vzamem s sabo. To je pa res. Samo jaz sem tako privezan in navezan na dom! Najraje sem doma in kamorkoli mi je težko iti.
Ko sem bil v Gogini kavarni, me je klicala Ivanka, jaz sem pa ravno kupoval knjigo zanjo. Potem sva se pa pogovarjala in se smejala. Spil sem še špricer in šel domov.
Upam, da danes pride Katarina. Včeraj sva se ves večer smejala in pokala vice. Bolel jo je križ, jaz sem ji pa rekel, da jo boli ritni živec. Tudi nekaj dobrih vicev sva povedala.
Danes zjutraj sem prebral v SP spet tisto vrstico, kot zadnjič: Mislil sem, da so ubogi ljudje, pa samo ne hodijo po božjih potih. Seveda sem potem razmišljal pot svetosti, ki je v molitvi, postu, dobrih delih, vestnosti pri delu in vdanem prenašanju vsakdanjih težav. Seveda hočem hoditi po poti svetosti, to mi je največji cilj. Jezus je rekel, da njegovo breme ni težko in se njegov jarem prilega. Svetost je v veliki meri preprostost.
Mami pravi, da pralni stroj ne dela. Zamenjal bom varovalko. No, pa je. Zdaj dela.
Danes so že ves dan plohe in na pol nevihte. Spet se maje vse drevje in pada dež.
Včeraj sem trpel v sebi in sem šel v posteljo. Molil sem z mislijo, da mora človek vzljubiti križ. Vedno bolj ga vzljubljam, čeprav je to morda ena najtežjih stvari v življenju. Kosovel - ali morda Cankar – je napisal: Kdor hoče ljubiti, živeti, ta mora poljubiti svoj križ. Toda brez vere – kar je zaupanje - in ljubezni in hvaležnosti do Boga to sploh ne bi bilo mogoče.
Kar prižigam cigarete. Šel sem še po bevandico.
Pišem, da mi mineva čas. Katarina pride ponavadi ob 9h in danes še ni sporočila, da je ne bo. Pač počivam, taka je 3. zapoved: Šest dni delaj, sedmi dan počivaj. Predvečer naslednjega dne pa zame spada že v naslednji dan. Jutri prideta Tinca in gospa mama. Jaz bom šel dol, počival in kaj prijaznega počel. Moram pregledati mape s knjigami in urediti moram zvezek za poezijo in blokec z založbami. Samo da ne bom spet toliko kadil! Nikakor se ne morem spomniti ničesar, kar bi zmanjšalo moje kajenje.
Morda bi jutri kam šel? Predvsem k maši. Bom že našel toliko moči. Potem je čisto drugačen dan. Maša me čisto predela in postanem vesel in se spet radostim življenja.
Jutri bom tudi naredil nov seznam obveznosti, čeprav imam ponedeljek obupno natrpan. Pa bo vse šlo skozi, zvečer bom pa spet počival. Imam zanimiv sistem: Grem po adresarju in se ob tem spomnim vsega, kar imam storiti. Nastane dolg spisek, ki ga počasi izpolnjujem, kakor mi da čas in počutje.
27. aprila 2006
zvečer
Danes sem srečal Filipa Robarja v kavarni. Svetoval mi je, naj začnem pisati dnevnik in rekel, da bo verjetno dragocen. No, pa sem tu. Tudi sam si želim ob večerih vrniti k sebi in Bogu v mir in refleksijo. Toliko imam povedati, da vse knjige na Dolenjskem ne bi mogle vsega zaobseči. Zato sem sklenil, da bom kratek in jedrnat. Pa tudi pisanja bo manj.
Z Ivanko sva dobro uro sedela v kavarni, pa sva se pogovarjala o čisto praktičnih stvareh. Pojedla sva pizzo, nekaj popila in potem je šla. Potem sem srečal Filipa.
Doma sem odprl sveto pismo in prebral stavek: »Stojte trdno v Gospodu.« To bi lahko pomenilo marsikaj, zaenkrat pa je dovolj, če se prepustim počitku večera in pustim, da se mi umirita duša in telo. Tako lep večer je, če sklenem, da bom ta dan samo še počival.
Ob devetih ponavadi pride Katarina. Spoštujem jo, ker je tako naravna in ker naravnost pove vse tako kot je. Skupaj bomo počivali. Saj čutim utrujenost, skoraj kronično, Gospod pa rad vidi, da se umirim in se izročim valovanju vesolja, torej: počivam.
Zdaj bodo prvomajski prazniki. Rad bi si zadal kako nalogo za teh nekaj dni, ki bodo tako hitro minili. Vsako leto do sedaj sem se ukvarjal s svojimi knjigami, saj je bilo več časa. Letos pa imam te stvari dokaj dokončane, morda pa se motim. Na liste obveznosti si bom napisal besedo »knjige«, da bom jutri nesel mape v spodnjo sobo in jih urejal naprej.
Spomnim se, da je tudi moj pokojni ati pisal dnevnik. Nekaj malega sem videl, pisal je o meni in moji bolezni, pa se mi je uprlo. On je pač tisti čas videl drugače. Najbrž tistega dnevnika ni nikjer več Važno je, da je ati v nebesih. Večkrat se nasmehneva drug drugemu in on mi odobravajoče in spodbudno pokima.
Z mojim pisanjem je tako: Včasih se po njem tako dobro počutim, postanem vesel in kot da mi je vse jasno. Včasih pa postanem težak in žalosten. Verjetno bi moral potem tiste stvari izbrisati…
Danes sem Boga prosil za sopotnico in pomočnico v življenju. Spomnil sem se, da mi je Meti rekla, da se Marija spozna na te reči… Potem sem prosil Marijo.
Mesto je bilo danes čisto prazno. Seveda, saj je praznik. Filip mi je rekel, zdaj se spomnim, da ne more biti slučaj, da se po pol leta srečava v praznem mestu, ko ni nikogar nikjer, midva pa sva se skoraj zaletela drug v drugega…In ko se spominjam njegovih besed, mi prihaja na misel, koliko besed drugih preslišimo, kakšno miselno bogastvo se skriva v naših besedah, pa vse vzamemo tako bolj mimogrede. Nujno je, da se človek po dnevu umiri in malo premisli. To današnji dobi zelo manjka.
28. aprila. 2006
popoldne
Danes sem vprašal sveto pismo, zakaj sem kar naprej tako trpeč človek. Odprlo se mi je na strani, kjer je pisalo: Mislil sem, da so ubogi ljudje, pa se samo niso držali potov Gospodovih. Potem sem razmišljal, kaj delam v nasprotju z božjimi potmi. O, veliko… Hotel sem spet vzeti v roke vzorec za spraševanje vesti, ki je – en zelo dober - v molitveniku Kristjan moli. Pa so me klicali na kosilo.
Popoldne sem spal dve uri in pol, saj je vreme en sam dež. Morda pride zvečer Katarina in bova pripravila njene haikuje za objavo in jih poslala na Letne čase in Rast.
Zdajle sem dal kuhat kavo in se zmenil z mami za sestanek o gospodarskih stvareh. Kavo bom pa pil v svoji sobi, da bom lahko tipkal naprej.
Z mami sva imela sestanek in nabralo se je spet polno opravkov. Samo danes je petek, dan pokojnine in »gužva« v mestu, tako da bom vse preložil na jutri.
Deževen dan je in idealen za počivanje. Samo meni nekaj ne da počivati, sem še kar spočit in bom začel nekaj delati. Na spisku imam vse polno stvari.
29. aprila 2006
ponoči – zjutraj
Zbudil sem se od hudih sanj. Katarina spi v dnevni sobi in je nikakor nočem buditi. Kadim že tretjo cigareto in prvo kavo sem že spil. Nekam praznega se počutim, spal sem samo štiri ure in bi bilo najbolje iti nazaj v posteljo. Pa se bojim spet tistih hudih sanj. Jutra imam drugače rad. Tak mir je in človek je nekako svež. Spisek del imam že narejen. Saj pravzaprav mi nič ne manjka. Samo naspati bi se moral. Spet bom pogledal v sveto pismo – Bog ga je pisal tudi meni – kakšno vodilno misel za dan mi priporoča. Jezusovi učenci so bili proti nekomu, ki je v njegovem imenu delal dobro, ker ni hodil z njimi. Jezus pa jim je rekel: Ne branite, kdor namreč ni proti vam, je za vas. Tako vidim, da lahko tudi v posvetnem življenju živim za Jezusa, ni potrebno, da grem ravno v klošter. Jaz pač oznanjam Božje kraljestvo in veselo novico z poezijo. Strah me pa je, kako bom finančno preživel. Zaenkrat še gre, pokojnino bom imel pa zelo slabo. Zaenkrat bom še živel za poezijo in za svoj način oznanjevanja.
Tinca me je veliko naučila. Ob tehle mojih razmišljanjih bi rekla: Kar bo, pa bo. Ciril pa mi je rekel, naj si ne delam skrbi na zalogo. Navsezadnje pa: vse mine, kot pravi Tinca. Dejstvo je, da živim posvetno in da se moram tako tudi boriti. Se pravi, da bi moral kaj več zaslužiti denarja ali pa sprejeti svoje uboštvo. Prav bi mi prišla tudi pomočnica in sopotnica – za to pa molim. Še vedno lahko grem v klošter, zdaj pa sem tu. Hic et nunc: tukaj in zdaj. Morda si lažem, da živim duhovno življenje? Vsako jutro izgovorim molitev: Jezus, tebi živim, Jezus, tebi umrjem. Jezus, tvoj sem živ in mrtev. In: Moj Bog in moje vse. Seveda, saj nas vse drugo razočara, ali nam vzamejo, ali nam propade, ali je samo malik, ki nas udari nazaj. Naš Bog je ljubosumen Bog. Če je on na prvem mestu, je vse ostalo na pravem mestu. Jezus je tudi rekel: Ne skrbite! Borite se za božje kraljestvo in vse ostalo vam bo navrženo.
Včasih me precej tepe tisto atijevo priporočilo, naj vedno pomislim tudi na najslabšo možnost. Morda ga nisem dobro razumel. Zdaj vedno pričakujem, da se bo zgodilo tisto najslabše. Prevelik pesimist sem. Spovednik mi je rekel, da smo kristjani realni optimisti. Ja, to je lepo rečeno, saj se potem boriš za realne cilje, ki so tudi uresničljivi. Prosim Svetega Duha, da mi da realnega optimizma, da ne bom vsega gledal tako črno. Obhajajo me misli, da bom zbolel ali da mi bodo pomrli domači, da se bom postaral ali da bom reven. Joj, preveč kadim! Pa prav zdaj bi si rad natočil še eno kavico. Dal sem jo kuhat.
Kdor ni proti vam, je za vas, je rekel Jezus. In: Ne branite! Jaz ne znam in trenutno ne morem živeti drugače. Tukaj sem in živim kakor mi je dano. Že to je velik dar in milost!!!
No, pa imam vodilno misel: Živeti tako kot je in si ne delati utvar, da bi lahko bilo veliko drugače. Sprejeti dejstva in resnico tako kot je, kot priliko in ne kot muko. Moja svoboda je moja poezija. Realnost pa tudi ni tako črna. Beg tu ne pomaga. Kam pa naj zbežim, če sem tu in sem tu potreben? Če je Bog na prvem mestu, je vse na pravem mestu. In bolj bi moral biti hvaležen. Samo pritožujem se vse dni, namesto da bi bil hvaležen za vse, kar sem in imam.
Včeraj sem razmišljal, zakaj sem tako »bogi« kar naprej. V svetem pismu sem prebral, da so to taki, ki ne hodijo po božjih poteh. Potem sem vse popoldne premišljeval sedem glavnih grehov. Seveda. Saj ni čudno, da sem »bogi«. In če si bom hotel pomagati, se bom moral poboljšati.
Bolj ko si govorim, naj manj kadim, več kadim. Kar tako prižigam, kot da to ni nič. Osel! Kako naj se poboljšam, ko sem tako strasten kadilec? Ne znam obračunati s sabo. Potreboval bom pomoč. Ta je pri Bogu, ne pri ljudeh. A tudi po ljudeh nam Bog lahko pomaga.
zvečer
Danes bom šel kmalu spat, ker se jutri dobiva z Natašo. Rekla mi je, naj jo pokličem že ob 8h zjutraj. Dan je bil utrudljiv. Popoldne sva bila z mami pri Lojzi v Domu. Uboga je. Tam se šele vidi trpljenje! V SP sem prebral tale stavek: Strah Gospodov je kot blagoslovljen raj… Gotovo Bog ve, da si želim počutiti kot v raju in mi je dal vedeti, naj se bolj bojim greha. Popoldne nekaj časa nisem kadil in zdaj se res krasno počutim. V Domu sem srečal invalida Francija in sva nekaj spila skupaj. Rad ga imam, kar je tako preprost in pameten.
Zvečer bo Playboyev film. Že zdaj sem se odločil, da se bom boril na vso moč, da ga ne bom gledal. Zakaj bi grešil, saj bom danes tudi manj kadil. Res se moram bolj ogibati greha.
Za to pa si bom privoščil – kaj? Saj sploh ne vem, kako bom preživel večer. Sama bova z mami in te tri ure do spanja bi se rad čimbolj spočil. Človek se mora naučiti počivati. S tem imam že dolgo težave. Najraje dam noge na mizo in kadim in pijem rahle kavice. Obenem pa intenzivno razmišljam in molim. Ampak moram najti kaj drugega. Tri ure imam do spanja. Nočem jih vreči stran. Marija je v Medjugorju sporočila tudi lepo misel: V molitvi se boste spočili. Morda bi molil? Včasih sem delal molitvene ure, potem sem pa nanje kar pozabil. Imam zanimiv obrazec za te meditacije, pa ne vem od kod izvira. Ampak ne morem samo moliti. Najti si moram kaj, kar bi me razvedrilo in me umirilo po napornem dnevu. Premalo poznam meditacije in tehnike. Ena je avtogeni trening, pa nimam dobrega občutka, zdi se mi, da se po tisti seansi ne morem popolnima zbuditi. Ne zaupam tehnikam in meditacijam. Čisto v prazno pa tudi nočem vreči teh treh ur miru. Kar počakal bom, da minejo, in molil, naj se zgodi Božja volja. Obenem bom že kaj počel, pisal ali kaj.
Že dolgo si želim pisati eseje. Montaigne ima krasne in tako iskrene! Nejc Gazvoda pa je v nekem intervjuju rekel: Eni ljudje jemljejo antidepresive, eni se drogirajo, eni znorijo, jaz pa pišem. Tudi meni to pomaga. Bom pa pisal. Tone Kuntner je rekel: Ne pišem zaradi drugih, ampak zato, da s tem rešujem sebe…
Nekajkrat sem bil tako utrujen čez dan, zdaj pa sem se že spočil. Spet ne vem, kaj bi. Molim pa le: Zgodi se Božja volja!
30. aprila 2006
proti jutru
Celo noč sem molil in razmišljal. Nazadnje sem vse izročil Bogu in daroval svoje trpljenje v spravo za svoje grehe. Če je za optimista muka prilika in za pesimista prilika muka, je moje trpljenje prilika, da zadoščam za svoje grehe. Ni pa trpljenje edini način. So tudi dobra dela, življenje po božji volji in post, molitev, vestnost pri delu in vdano prenašanje vsakdanjih težav. Vsega tega sem se naučil v katekizmu. Mnoge knjige sem bral, nazadnje sem pa v katekizmu našel vse, kar sem potreboval.
Ugotovil sem, da je smisel življenja služenje.
Z Natašo sva zmenjena, da jo pokličem ob 8h, to je čez 2 uri. Skrbi me, kako bom funkcioniral danes, ko nisem skoraj nič spal. Zaupal bom Bogu z molitvijo iz SP: Vse premorem v njem, ki mi daje moč. Ne vem, zakaj se tako bojim trpljenja. Kar privzdignem se, in skušam mimo, pa bi se moral sestopiti, sesti vase in sprejeti, kar mi je namenjeno. In mirno počakati, da mine. Veselje in mir prideta kmalu potem. Če pa se z vsemi močmi izogibam trpljenju, postanem živčen, prestrašen in utrujen. Že dolgo imam v sebi misel: Sprejeti križ. To je edini pravi odgovor na trpljenje, ki pride. Tako je storil tudi Jezus in se ni izogibal in se bal. On je najboljši vzor, kako je treba sprejeti trpljenje. Saj ni vseeno, v kaj trpljenje obrnemo. Eni ga obrnejo v maščevanje, drugi v samopomilovanje ali cinizem, drugi ga sprejmemo za odrešenje sebe in sveta. Kdor ljubi, tudi trpi.
Danes ponoči sem pokadil najmanj10 cigaret. V kuhinji močno smrdi. Žal mi je, da sem tako neumen.
Petrček mi je rekel, da ni treba, da sem perfekten. Dovolj je, da sem to, kar sem. Že dolgo imam težavo, da bi rad ugajal ljudem in da se delam bolj prijaznega kot sem. Za to početje potrebujem dobro počutje, zato me prime prava panika, če se slabo počutim. Pri mojih letih pa se človek naveliča igrati, ker to preveč utruja. Navsezadnje pa je to greh proti 8. zapovedi, greh v vedenju. Nikoli se nisem znal obnašati pred ljudmi. Šele zadnjih 10 let, ko sem malo uspel na svojem področju, imam več samozavesti. Nekje sem prebral, da ima čisto srce tisti, ki govori kar misli in se vede kakor čustvuje. Meni to ne gre. Vedno sem nekako privzdignjen, zato sem pa živčen in napet. Morda je posledica tesnoba, gre pa predvsem za malo hinavščine in zato imam slabo vest, pa še trpim potem. Vprašati bi se moral, kaj imam od tega, da se pretvarjam. Na kratki rok nekaj več prijaznosti od ljudi, na dolgi rok pa sigurno samo škodo. Spet sklenem, da se bom obnašal v skladu s seboj. Morda zaradi te napake tudi toliko kadim.
Morda pa kadim toliko zato, kar sem kar naprej tako zaskrbljen. Pa jasno piše v SP,: Ne skrbite! In tudi piše, menda kar 365-krat: Ne bojte se!
Sprostiti se moram in se sprejeti, tudi če sem drugačen od drugih. Naj se pokaže, kaj je Bog naredil, ko je naredil mene.
Morda pa je moje kajenje neke vrste požrešnost: Kar naprej bi nekaj dajal vase. Kuham si kave, pijem bevande... Manjka mi nekaj drugega, ampak to je že psihoanaliza. Dejstvo je, da sem kar naprej nesrečen in trpim. Potem se pa tudi kar naprej tolažim. Spet isto: Sprejeti se moram s svojim trpljenjem vred. Ne si govoriti: Moram biti človek. Ampak: Smem biti človek. Cveto me je oplodil z marsikatero pametno. Ampak jaz zelo, zelo dolgo rabim, da lahko kaj sprejmem. Nekatere njegove misli se mi zazdijo resnične šele čez nekaj let.
Danes bova z Natašo uredila še dve moji knjigi, če bo Bog dal. Naj bo z nama, ko bova pripravljala mojo drugo knjigo haikujev in drugo knjigo sonetov. Dati jima morava tudi naslove. Pripraviti moram darilo za Natašo. Najbolje bi bilo, če opravim svojo vsakdanjo proceduro: Higiena, jed, oblačila, soba, jutranja molitev in telovadba. Namesto jutranje molitve bom napisal kako pesem.
4. maja 2006
zvečer
Zdajle sem prebral v svetem pismu nekaj čudovitega: Svetilke se ne postavlja pod mernik in kar je skrito, je skrito samo zato, da se bo razodelo. V tem je skrivnost polnega življenja. Ničesar skrivati. Le molitev naj bo na skrivna, da jo vidi samo Bog in nam povrne. Nek pesnik, ki je bil bolan in je na koncu naredil samomor, je zapisal: Kolikor smo skrivnostni, toliko smo bolni. Ničesar skrivati. Vedno sem mislil, da moram vse, kar je v meni, skriti pred ljudmi in pred Bogom. Tako sem bil osamljen s svojimi skrivnostmi, veliko pa se jih ni niti dalo povedati drugim. Za komunikacijo sem velikokrat uporabljal poezijo. Ampak zakaj bi skrival, kdo sem, če me je Bog dal prav takega na svet? Tudi grehov ni dobro skrivati. Psalmista je Bog ozdravil šele potem, ko mu je iskreno priznal vse svoje grehe. Pa Bog že itak ve za vse, samo zaradi nas je dobro, da se izpovemo. Tako funkcijo ima spoved. Tudi psihologi ugotavljajo, da je spoved zelo pozitivna stvar za duševno in duhovno zdravje. Pripadniki drugih prepričanj pa to verjetno uspešno opravijo na druge načine.
Danes sem bil kar evforičen, saj sem oddal dve knjigi urednikom, srečal Polono Andromako, ki z njo delava projekt okoli mojega sonetnega venca Hvalnica lepoti, potem Damijana Šinigoja, ki sva se z njim pogovarjala o moji novi knjigi, ki naj bi izšla pri Gogi, potem me je poklical Tomaž Koncilija, ki bo strokovno pripravil mojo knjigo za Gogo z naslovom Nemir, potem sem se pogovarjal z Danielom Brkičem in mi je odgovoril, da je moj prevod uvoda v krščanstvo po Luku krasen, srečal sem tudi Valentina Bruna, ki mu bom napisal recenzijo in Jožico Medle, ki je slikala kar zunaj na dvorišču, na sončku. Popil sem 3 špricerje in se cel dan imel fino.
Še zdaj imam dober občutek. In misel se mi vrača na današnje poglavje o svetilki. Super. Ničesar, še posebno pa ne sebe, ne bom skrival. Pravico imam: biti. To mi daje toliko samozavesti!
Janez Gril mi je rekel, naj mu pošljem knjigo Po lahko teži hrepenim, da jo bo pregledal, da bo izšla pri Družini. Res je bil čudovit dan. Bog, velika hvala za vse dobro!
6. maja 2006
pozno popoldne
Sobota je in prosti čas imam danes in jutri. Vprašal se sveto pismo, kako naj se čimbolj spočijem ta dva dneva. Ponedeljek bo zelo naporen. Zanimivo, prebral sem odlomek o ženski hudobiji. Gotovo je, ne vem pa kako in zakaj mi škodi. Dobro sem jo izkusil v mladosti. Ena me je spravila v umobolnico, eno noč sem prespal celo v mreži. Zaradi drugih sem trpel cela leta. Je potem čudno, da se bojim žensk in – morda je počitek to, da iz sebe popolnoma izključim to trapasto parjenje. To je za mlade. Jaz pa bom star 50 let in moram pozabiti na te stvari. Saj od tega nikoli ni bilo kakšnih strašnih užitkov, škodilo mi pa je …preveč.
Današnja medijska spolnost je ena sama industrija in zaslužkarstvo. To spada v zakonske vode, tisti pa, ki so poročeni, tega nikjer ne razglašajo.
Razmišljam poglavitne grehe in med njimi je tudi nečistost. Čim manj tega, tem bolje.
Danes sem v kavarni srečal Erna Jazbeca, glasbenika in glasbenega pedagoga. Čisto rdečo glavo je imel, ker ogromno vadi oboo. Igra v več skupinah in orkestrih, pa pravi, da ima že vsega čez glavo. Sam sem se ravno tako počutil, saj sem si popoldne v spodnjo sobo nesel mape z neizdanimi knjigami, pa sem tudi sam zasičen s tem in nisem mogel niti začeti brati.
Zjutraj je bila pri meni na uri angleščine Mirjana, pa sva veliko klepetala o novi škofiji v Novem mestu. Povedal sem ji modro misel duhovnika Jožeta, ki je rekel: Vse se mora spremeniti, da bo vse ostalo isto. To je bila tudi najina sklepna misel glede tega.
Res sem utrujen in mami me kar razume in mi da mir. Spekla mi je zrezek in zdaj sem tu v sobi in pišem.
Dopoldne sem inštruiral, potem sva se dobila s Cvetom. Spet je toliko govoril! Ampak sam sem isti, samo poslušati je to težko. Cveto me je še vprašal, če bom popoldne kam šel. Pa sem mu kar povedal, da moram zaradi sladkorne bolezni vsake tri ure jesti, pa me potem nikamor ne mika iti za dalj časa. Rekel je, da naj pač kaj vzamem s sabo. To je pa res. Samo jaz sem tako privezan in navezan na dom! Najraje sem doma in kamorkoli mi je težko iti.
Ko sem bil v Gogini kavarni, me je klicala Ivanka, jaz sem pa ravno kupoval knjigo zanjo. Potem sva se pa pogovarjala in se smejala. Spil sem še špricer in šel domov.
Upam, da danes pride Katarina. Včeraj sva se ves večer smejala in pokala vice. Bolel jo je križ, jaz sem ji pa rekel, da jo boli ritni živec. Tudi nekaj dobrih vicev sva povedala.
Danes zjutraj sem prebral v SP spet tisto vrstico, kot zadnjič: Mislil sem, da so ubogi ljudje, pa samo ne hodijo po božjih potih. Seveda sem potem razmišljal pot svetosti, ki je v molitvi, postu, dobrih delih, vestnosti pri delu in vdanem prenašanju vsakdanjih težav. Seveda hočem hoditi po poti svetosti, to mi je največji cilj. Jezus je rekel, da njegovo breme ni težko in se njegov jarem prilega. Svetost je v veliki meri preprostost.
Mami pravi, da pralni stroj ne dela. Zamenjal bom varovalko. No, pa je. Zdaj dela.
Danes so že ves dan plohe in na pol nevihte. Spet se maje vse drevje in pada dež.
Včeraj sem trpel v sebi in sem šel v posteljo. Molil sem z mislijo, da mora človek vzljubiti križ. Vedno bolj ga vzljubljam, čeprav je to morda ena najtežjih stvari v življenju. Kosovel - ali morda Cankar – je napisal: Kdor hoče ljubiti, živeti, ta mora poljubiti svoj križ. Toda brez vere – kar je zaupanje - in ljubezni in hvaležnosti do Boga to sploh ne bi bilo mogoče.
Kar prižigam cigarete. Šel sem še po bevandico.
Pišem, da mi mineva čas. Katarina pride ponavadi ob 9h in danes še ni sporočila, da je ne bo. Pač počivam, taka je 3. zapoved: Šest dni delaj, sedmi dan počivaj. Predvečer naslednjega dne pa zame spada že v naslednji dan. Jutri prideta Tinca in gospa mama. Jaz bom šel dol, počival in kaj prijaznega počel. Moram pregledati mape s knjigami in urediti moram zvezek za poezijo in blokec z založbami. Samo da ne bom spet toliko kadil! Nikakor se ne morem spomniti ničesar, kar bi zmanjšalo moje kajenje.
Morda bi jutri kam šel? Predvsem k maši. Bom že našel toliko moči. Potem je čisto drugačen dan. Maša me čisto predela in postanem vesel in se spet radostim življenja.
Jutri bom tudi naredil nov seznam obveznosti, čeprav imam ponedeljek obupno natrpan. Pa bo vse šlo skozi, zvečer bom pa spet počival. Imam zanimiv sistem: Grem po adresarju in se ob tem spomnim vsega, kar imam storiti. Nastane dolg spisek, ki ga počasi izpolnjujem, kakor mi da čas in počutje.
