Pojem Ti,
da bi po svojih pesmih
našel harmonijo.
Tako bolj vem, da si.
Tako bolj vem, da sem.
In v globokih večerih,
, ko je povsod mir,
odkrivam tisto staro,
a vedno novo melodijo ...
* * *
Objema me zelena noč,
čutim jo, ljubim
s svobodno mislijo,
občudujem in se čudim.
Jaz in ta zelena noč,
bitje v bitju,
Stvar s svojim Stvarnikom.
* * *
Beseda
hvala
je zapisana v koreninah
in na lestvi do sonca
in na njem.
Kamor seže pogled,
kamor misel,
je zapisana
beseda:
Hvala.
* * *
Mir je, mir,
poslušam ga,
jutro je,
a je tih večer ...
* * *
O, Bog, zajezi moje misli
v topel mir,
daj mi čez vse
veliko spoznanje,
dokler ne nagne se večer!
* * *
Sklenil je roke,
poravnal duha
v svojih laseh,
izdihnil nemir
vsakdanjega
in se tiho spočil
v misli na Stvarnika ...
* * *
Hvala Ti.
Zdaj vem,
da me živiš in vodiš Ti,
in jaz sem le gost
pri Tebi,
na čudoviti gostiji
neštetih radosti.
* * *
Gledam ta čudoviti svet
in tak mir plava nad njim
kot ob stvarjenju.
Sence tiho počivajo.
Ljudje spijo v svojem počitku.
Nič ne moti tihega vrtenja
zemlje skozi vesolje.
Z menoj si
in poslušaš strune moje kitare.
* * *
In ko sem v daljave
hrepenel,
sem jih našel tukaj,
v vsaki majhni stvari,
v drevesu,
v kamnu,
v svobodi
svoje majhne
in preproste duše ...
* * *
V preddverju
večnosti
živimo,
v dvomih
in bolečinah srca.
Izgubljeni čas
se vrne:
v zrcalnih podobah
se v prizmi duše
dotakne Boga ...
* * *
Kamorkoli greš,
naj s tabo mir
in tvoja bolečina
govorita,
da je tvoj cilj
modrina
in tvoja pot
z neba prelivajoča se
sinjina.
* * *
Konec je
le zemeljsko slepilo,
ozreti se v nebo
je edina prava pot,
najlepši dnevi
so bili neba darilo,
edini konec je začetek –
in tam je Gospod.
* * *
Slišiš čas,
podoben tišini,
podoben temi,
podoben
drevju v mesečini?
Stoji,
a daje in jemlje
trenutke,
nazadnje še sam
izgine
kot reka v megli …
* * *
V topel večer zažari mesečina,
skozi okno nosi pozdrav z neba,
če utrujen si
in s teboj bolečina
umira od dobrote utrujena ...
* * *
Trepet v prsih,
iz krikov stkan;
sila topla, ki si našla
pot iz globin v višine!
Harmonija, ki mi poješ
hrup in šepetanja –
Tvoji roki se predajam,
srečen kot v najlepših sanjah.
* * *
Ne morem z glasbo.
Ne morem s plesom.
Ne morem s sliko.
Le besede imam,
veliko besed
in prazen list
in sebe,
ko ti hočem povedati,
da te imam rad ...
* * *
V tiho noč zazrem pogled,
pod svodom le oddaljene luči
in drevje lahno šelesti.
Vse spi in noč, kot da
očiščuje, da jutri nov dan
vzljubil bo ljudi –
saj po tej temi lahko ostane
le še, kar je Bog
namenil večnosti …
* * *
Več modrosti je v drugih,
kot je premorem jaz,
a plavamo po isti strugi,
različna sta le duša in obraz.
Ista reka je za vse na zemlji čas,
za vse je milost prebogata
in vse razdvaja nas
navezanost na lastni jaz.
* * *
Jasen, čist je in bogat,
eno v mnogem,
in ki vse zajema,
radost dni
in upanje večernih nad,
najlepši ogenj, ki tišino vnema,
jok dojenčkov,
pesem neba in trat,
ujet v naša srca,
ki jih od zunaj objema ...
* * *
Svetloba se izvije
iz teme,
použije rože,
jih zamakne
v svet,
poln kipenja
modrih travnikov
brez konca.
* * *
Kadar ni teme
in so zrcala čista,
skozi nepremičnost
sije sonce
v pričakovanje
Njegovega prihoda.
* * *
Ko sem sam, se velika knjiga
mojih misli in molitev razcveti
in po poteh spoznanj se vračam k sebi.
Takrat sem jaz. Takrat si Ti.
Ti, nespoznavni,
ki vame tiho zarisuješ svoj obraz …
* * *
Toliko ljubezni čutim,
tudi zase,
da se dvigam
pod luno te noči,
ki naj ne mine!
Saj beseda se razbline,
ko začutiš
Jaz ljubezni,
ki prihaja
iz tišine …
* * *
Njegove roke
trde so,
a mehke,
če duša v nove
se pokrajine odpre.
K njemu se
in k sebi vračam,
drugo pa vse
kot popotnik
pride in gre.
* * *
Tiho lega mir na oči,
nekaj v prsih se premika –
ali pa … žari …
Morda je to ljubezen,
ki je niso ugasnile
dnevne luči …
Zdaj lahko zaspim …
* * *
Rad bi tiho srečo v sebi imel,
tiho srečo,
ki nihče bi je ne mogel vzeti,
ki ne mine z urami ne z veki,
tiho srečo,
ko z Njim bi ljubil in živel.
* * *
Ne na zunaj,
naj v srcu
se globina temna
spremeni –
v svetlo,
mavrično nebo,
ki bo sijalo
iz duše in iz oči!
* * *
Vse, kar ni Bog,
mora umreti;
in umira,
da bi živelo.
In mora trpeti,
da bi našlo izvir –
v času, ki pripelje
vse živo nazaj.
* * *
Kot molitev me ujame
čisto nebo.
Izdihnem s strastjo
iz sebe vse,
kar je v meni težko
in z njim poletim.
In si rečem:
Glej, kako lahak
lahko živim!
* * *
V višave hoče duša poleteti,
biti svobodna in radostna,
in le prijateljstvo jo more oteti,
da odtrga se od dna.
* * *
Ljubezen našel sem, kot mora vsak,
vsak mora vsaj nekaj ljubiti,
pozabiti sebe, iz sebe iti,
takšna naša je preizkušnja, tak je naš oblak.
* * *
Ljubezen, ki jo daš,
ujame dušo in se vrne,
zakaj ta je edina,
ki moč angelov lahko obrne
v radost tistih, ki jih ljubiš …
* * *
Eno si,
ko je mir bogat,
ko vse krog tebe zaživi,
ko raztresaš misli v prostor,
in jih najdejo sli – nebeški angeli,
da bi jih nosili okoli
in se vse v tebi sprosti …
* * *
Vedno so pogledi naši čisti,
le oblaki v njih svoj Jaz gorijo –
rdeči so, a ko se v modro spremenijo,
kot Ti v našem jazu zazvenijo.
* * *
Tvoja melodija mi prinaša spev tišine,
polne svetlobe kakor tisoč sonc,
kakor da je vsa en sam svetel ton,
vrača se domov v svetle globine.
* * *
Kje meje so svobode,
ki iz naših src ječi, kriči?
Mar niso ograje
le izmišljene podobe,
ki rastejo
iz navezanosti in strasti?
* * *
Prepevam, ginevam, smrti več ni,
vsak atom je le čudežno prerojenje,
vse, kar je, je na poti v vstajenje,
luč je le brlela, zdaj ogenj žari.
* * *
Bog, s tabo hočem biti,
najti tisti sveti mir,
ko koščki se sveta razbiti
ujamejo v svetal večer.
* * *
Mir, o, mir,
ko minejo vsa
pričakovanja,
ko hrepenenja
najdejo
zadnji izvir ...
* * *
Pojem Ti,
da bi po svojih pesmih
našel harmonijo.
Tako bolj vem, da si.
Tako bolj vem, da sem.
In v globokih večerih,
, ko je povsod mir,
odkrivam tisto staro,
a vedno novo melodijo ...
* * *
Objema me zelena noč,
čutim jo, ljubim
s svobodno mislijo,
občudujem in se čudim.
Jaz in ta zelena noč,
bitje v bitju,
Stvar s svojim Stvarnikom.
* * *
Beseda
hvala
je zapisana v koreninah
in na lestvi do sonca
in na njem.
Kamor seže pogled,
kamor misel,
je zapisana
beseda:
Hvala.
* * *
Mir je, mir,
poslušam ga,
jutro je,
a je tih večer ...
* * *
O, Bog, zajezi moje misli
v topel mir,
daj mi čez vse
veliko spoznanje,
dokler ne nagne se večer!
* * *
Sklenil je roke,
poravnal duha
v svojih laseh,
izdihnil nemir
vsakdanjega
in se tiho spočil
v misli na Stvarnika ...
* * *
Hvala Ti.
Zdaj vem,
da me živiš in vodiš Ti,
in jaz sem le gost
pri Tebi,
na čudoviti gostiji
neštetih radosti.
* * *
Gledam ta čudoviti svet
in tak mir plava nad njim
kot ob stvarjenju.
Sence tiho počivajo.
Ljudje spijo v svojem počitku.
Nič ne moti tihega vrtenja
zemlje skozi vesolje.
Z menoj si
in poslušaš strune moje kitare.
* * *
In ko sem v daljave
hrepenel,
sem jih našel tukaj,
v vsaki majhni stvari,
v drevesu,
v kamnu,
v svobodi
svoje majhne
in preproste duše ...
* * *
V preddverju
večnosti
živimo,
v dvomih
in bolečinah srca.
Izgubljeni čas
se vrne:
v zrcalnih podobah
se v prizmi duše
dotakne Boga ...
* * *
Kamorkoli greš,
naj s tabo mir
in tvoja bolečina
govorita,
da je tvoj cilj
modrina
in tvoja pot
z neba prelivajoča se
sinjina.
* * *
Konec je
le zemeljsko slepilo,
ozreti se v nebo
je edina prava pot,
najlepši dnevi
so bili neba darilo,
edini konec je začetek –
in tam je Gospod.
* * *
Slišiš čas,
podoben tišini,
podoben temi,
podoben
drevju v mesečini?
Stoji,
a daje in jemlje
trenutke,
nazadnje še sam
izgine
kot reka v megli …
* * *
V topel večer zažari mesečina,
skozi okno nosi pozdrav z neba,
če utrujen si
in s teboj bolečina
umira od dobrote utrujena ...
* * *
Trepet v prsih,
iz krikov stkan;
sila topla, ki si našla
pot iz globin v višine!
Harmonija, ki mi poješ
hrup in šepetanja –
Tvoji roki se predajam,
srečen kot v najlepših sanjah.
* * *
Ne morem z glasbo.
Ne morem s plesom.
Ne morem s sliko.
Le besede imam,
veliko besed
in prazen list
in sebe,
ko ti hočem povedati,
da te imam rad ...
* * *
V tiho noč zazrem pogled,
pod svodom le oddaljene luči
in drevje lahno šelesti.
Vse spi in noč, kot da
očiščuje, da jutri nov dan
vzljubil bo ljudi –
saj po tej temi lahko ostane
le še, kar je Bog
namenil večnosti …
* * *
Več modrosti je v drugih,
kot je premorem jaz,
a plavamo po isti strugi,
različna sta le duša in obraz.
Ista reka je za vse na zemlji čas,
za vse je milost prebogata
in vse razdvaja nas
navezanost na lastni jaz.
* * *
Jasen, čist je in bogat,
eno v mnogem,
in ki vse zajema,
radost dni
in upanje večernih nad,
najlepši ogenj, ki tišino vnema,
jok dojenčkov,
pesem neba in trat,
ujet v naša srca,
ki jih od zunaj objema ...
* * *
Svetloba se izvije
iz teme,
použije rože,
jih zamakne
v svet,
poln kipenja
modrih travnikov
brez konca.
* * *
Kadar ni teme
in so zrcala čista,
skozi nepremičnost
sije sonce
v pričakovanje
Njegovega prihoda.
* * *
Ko sem sam, se velika knjiga
mojih misli in molitev razcveti
in po poteh spoznanj se vračam k sebi.
Takrat sem jaz. Takrat si Ti.
Ti, nespoznavni,
ki vame tiho zarisuješ svoj obraz …
* * *
Toliko ljubezni čutim,
tudi zase,
da se dvigam
pod luno te noči,
ki naj ne mine!
Saj beseda se razbline,
ko začutiš
Jaz ljubezni,
ki prihaja
iz tišine …
* * *
Njegove roke
trde so,
a mehke,
če duša v nove
se pokrajine odpre.
K njemu se
in k sebi vračam,
drugo pa vse
kot popotnik
pride in gre.
* * *
Tiho lega mir na oči,
nekaj v prsih se premika –
ali pa … žari …
Morda je to ljubezen,
ki je niso ugasnile
dnevne luči …
Zdaj lahko zaspim …
* * *
Rad bi tiho srečo v sebi imel,
tiho srečo,
ki nihče bi je ne mogel vzeti,
ki ne mine z urami ne z veki,
tiho srečo,
ko z Njim bi ljubil in živel.
* * *
Ne na zunaj,
naj v srcu
se globina temna
spremeni –
v svetlo,
mavrično nebo,
ki bo sijalo
iz duše in iz oči!
* * *
Vse, kar ni Bog,
mora umreti;
in umira,
da bi živelo.
In mora trpeti,
da bi našlo izvir –
v času, ki pripelje
vse živo nazaj.
* * *
Kot molitev me ujame
čisto nebo.
Izdihnem s strastjo
iz sebe vse,
kar je v meni težko
in z njim poletim.
In si rečem:
Glej, kako lahak
lahko živim!
* * *
V višave hoče duša poleteti,
biti svobodna in radostna,
in le prijateljstvo jo more oteti,
da odtrga se od dna.
* * *
Ljubezen našel sem, kot mora vsak,
vsak mora vsaj nekaj ljubiti,
pozabiti sebe, iz sebe iti,
takšna naša je preizkušnja, tak je naš oblak.
* * *
Ljubezen, ki jo daš,
ujame dušo in se vrne,
zakaj ta je edina,
ki moč angelov lahko obrne
v radost tistih, ki jih ljubiš …
* * *
Eno si,
ko je mir bogat,
ko vse krog tebe zaživi,
ko raztresaš misli v prostor,
in jih najdejo sli – nebeški angeli,
da bi jih nosili okoli
in se vse v tebi sprosti …
* * *
Vedno so pogledi naši čisti,
le oblaki v njih svoj Jaz gorijo –
rdeči so, a ko se v modro spremenijo,
kot Ti v našem jazu zazvenijo.
* * *
Tvoja melodija mi prinaša spev tišine,
polne svetlobe kakor tisoč sonc,
kakor da je vsa en sam svetel ton,
vrača se domov v svetle globine.
* * *
Kje meje so svobode,
ki iz naših src ječi, kriči?
Mar niso ograje
le izmišljene podobe,
ki rastejo
iz navezanosti in strasti?
* * *
Prepevam, ginevam, smrti več ni,
vsak atom je le čudežno prerojenje,
vse, kar je, je na poti v vstajenje,
luč je le brlela, zdaj ogenj žari.
* * *
Bog, s tabo hočem biti,
najti tisti sveti mir,
ko koščki se sveta razbiti
ujamejo v svetal večer.
* * *
Mir, o, mir,
ko minejo vsa
pričakovanja,
ko hrepenenja
najdejo
zadnji izvir ...
