Zapuščam bolečine telesa
in jim ne dopustim več, da bi me vodile.
Vdal sem se v resnico melodije,
ob večerih mi poje.
Nočne sence so znamenja konca sveta
in dnevno mučeništvo je pot in darovanje.
Živim za melodijo, ki jo redko kdo sliši,
pa je bolj resnična od vsega.
In proseva skozi eter in darovanja;
na koncu bo zagotovo slišana.
* * *
Gledam v globine ljubezni;
prav tako boleča je, kot vsakdanjost sveta,
v kateri je težko preživeti telo in nahraniti duha.
Zavrnil sem tiho pihljanje vetra,
ker je resnice več, kakor je vidimo in čutimo.
Ker so nad nami bitja
in nad njimi še nadbitja
in nad njimi večno kraljestvo.
Obupi nad seboj, padci na kolena.
In nenehno zahvaljevanje,
nenehna prošnja za modrost.
Ko umirajo iluzije, tudi vstajajo.
Združujejo se s petjem angelov.
* * *
Ni dovolj, da se zahvalimo za bolečino.
Darovati je pesem vsega.
Kakšen mir, ko se izroča polnost iz nas!
Ni več naša, ker nič ni naše,
last angelov je,
slov, ki vračajo, kar nam je bilo dano.
Ni bistvo to, kar zgrešimo,
bistvo se dogaja mimo nas:
v nehotenih vzgibih,
ki smo si jih priprosili.
Vsepovsod so zvezde in vsepovsod bitja.
Stiske minevajo in se pretakajo v darovanja.
Nazadnje vsaka odpre rožnato
pokrajino nove zemlje.
Veliko je stvarstvo,
v njem je prostora in časa za vse!
* * *
Čisto majhen postajam,
ko se sklanjam pod nizkim obokom vrat,
kjer se je treba prikloniti.
In vstopam v blagoslovljene prostore -
čutim, da sem tudi sam za tja,
za posvečene prostore
najbolj človeških pristankov …
Osvajam vrhove človečnosti,
ko padam v sproščeno dogajanje med ljudmi.
In padam, da bi rasle rože na grobovih vstalih duš.
* * *
Rože lahko rastejo le iz humusa
in človečnost le iz sproščenosti,
kjer se nehotena rojeva ljubezen:
sama od sebe, ne da bi jo kdo pridigal ali zapisoval.
Pod oboki tihe svetlobe ni več praznine.
Ljudje niso več majhni,
ko začno verovati drug v drugega,
ne da bi za to karkoli storili.
* * *
Če sem padal, kamor čuti niso mogli,
sem tudi rastel
v neskončne pokrajine.
V morje so se potopile zmote,
oceani so dovolj veliki, da nosijo vse.
Le malo sonce posije in ogreje led,
zapihlja topel veter in spet valuje dobrota,
kakor da se ni nič zgodilo.
Tema nima moči,
ker jo lahko razsvetli še tako majhna lučka …
* * *
Ko sem sam, nisem sam, vse je z menoj,
tudi nežive stvari,
ki služijo v hierarhiji danega.
Vesel sem, da stopam na prvo stopnico,
kjer se bo potrdilo, da obstajam.
Tiho pričakujem angele, ki mi bodo govorili.
Moč me prevzema, ki ni moja, misli me bogatijo,
ki niso izšle iz mene,
ljubezen se ne ustavlja več v strahovih.
Pod palmo sedim, gledam v peskovito obalo,
morje se zaganja v ritmu, sonce mi je čisto dovolj …
* * *
Zapuščam bolečine telesa
in jim ne dopustim več, da bi me vodile.
Vdal sem se v resnico melodije,
ob večerih mi poje.
Nočne sence so znamenja konca sveta
in dnevno mučeništvo je pot in darovanje.
Živim za melodijo, ki jo redko kdo sliši,
pa je bolj resnična od vsega.
In proseva skozi eter in darovanja;
na koncu bo zagotovo slišana.
* * *
Gledam v globine ljubezni;
prav tako boleča je, kot vsakdanjost sveta,
v kateri je težko preživeti telo in nahraniti duha.
Zavrnil sem tiho pihljanje vetra,
ker je resnice več, kakor je vidimo in čutimo.
Ker so nad nami bitja
in nad njimi še nadbitja
in nad njimi večno kraljestvo.
Obupi nad seboj, padci na kolena.
In nenehno zahvaljevanje,
nenehna prošnja za modrost.
Ko umirajo iluzije, tudi vstajajo.
Združujejo se s petjem angelov.
* * *
Ni dovolj, da se zahvalimo za bolečino.
Darovati je pesem vsega.
Kakšen mir, ko se izroča polnost iz nas!
Ni več naša, ker nič ni naše,
last angelov je,
slov, ki vračajo, kar nam je bilo dano.
Ni bistvo to, kar zgrešimo,
bistvo se dogaja mimo nas:
v nehotenih vzgibih,
ki smo si jih priprosili.
Vsepovsod so zvezde in vsepovsod bitja.
Stiske minevajo in se pretakajo v darovanja.
Nazadnje vsaka odpre rožnato
pokrajino nove zemlje.
Veliko je stvarstvo,
v njem je prostora in časa za vse!
* * *
Čisto majhen postajam,
ko se sklanjam pod nizkim obokom vrat,
kjer se je treba prikloniti.
In vstopam v blagoslovljene prostore -
čutim, da sem tudi sam za tja,
za posvečene prostore
najbolj človeških pristankov …
Osvajam vrhove človečnosti,
ko padam v sproščeno dogajanje med ljudmi.
In padam, da bi rasle rože na grobovih vstalih duš.
* * *
Rože lahko rastejo le iz humusa
in človečnost le iz sproščenosti,
kjer se nehotena rojeva ljubezen:
sama od sebe, ne da bi jo kdo pridigal ali zapisoval.
Pod oboki tihe svetlobe ni več praznine.
Ljudje niso več majhni,
ko začno verovati drug v drugega,
ne da bi za to karkoli storili.
* * *
Če sem padal, kamor čuti niso mogli,
sem tudi rastel
v neskončne pokrajine.
V morje so se potopile zmote,
oceani so dovolj veliki, da nosijo vse.
Le malo sonce posije in ogreje led,
zapihlja topel veter in spet valuje dobrota,
kakor da se ni nič zgodilo.
Tema nima moči,
ker jo lahko razsvetli še tako majhna lučka …
* * *
Ko sem sam, nisem sam, vse je z menoj,
tudi nežive stvari,
ki služijo v hierarhiji danega.
Vesel sem, da stopam na prvo stopnico,
kjer se bo potrdilo, da obstajam.
Tiho pričakujem angele, ki mi bodo govorili.
Moč me prevzema, ki ni moja, misli me bogatijo,
ki niso izšle iz mene,
ljubezen se ne ustavlja več v strahovih.
Pod palmo sedim, gledam v peskovito obalo,
morje se zaganja v ritmu, sonce mi je čisto dovolj …
