Tiho, mirno, teče čas
od daljnega izvira do izliva,
trave majejo se v vetru,
oblaki se ne menijo za nas.
Kaj naj storim, ti veš, kaj je prav.
Življenje je poslanstvo in problem,
a že dolgo vem,
da je tudi radost iz višav.
Dan me pričakuje,
nočem ga pustiti kakor nepopisan list,
napolnil ga bom z darovanjem,
sad bo v tem, da ostanem čil in čist …
Kako lepa je tišina,
slišiš ptice, veter in drevesa,
sonce se prižge
in misliš si: Takšna so nebesa!
Zjutraj sem se zbudil v bolečini,
zmeda misli me tiščala je v drob,
nebo se je izgubljalo v sivini,
kaj hočeš s tem povedati mi, Bog?
II.
Po nevihti se nenadoma spustila je tišina
na očiščena drevesa poleglih sokov,
ptice so se čudile, kako je lahko vse lepo,
ko se Božji mir vrne na zemljó.
Odpustil si mi težo včerajšnjega dne,
ki sem si jo zadajal na ramena
iščoč notranji mir in upanje;
jutro je našlo moč za nova bremena.
Zakaj se s skrbmi vznemirjam,
ko vse samo od sebe gre,
Bog skrbi za dušo mojo in za vse,
moč mi daje in zaupanje.
Minilo bo zmedeno občutje,
kot vedno se polegel bo vihar,
zanemaril divje bom trenutje,
daroval ga tebi v dar.
III.
Darujem vse, česar ne razumem,
vem le, da življenje velika je skrivnost,
čudež, ki pomeni most
v veliko Srečo, ki sprejema darovanja.
Čutim, da me nosiš,
ker sam nositi se ne znam,
ne jaz tebe, ti mene prosiš,
naj ves se ti predam.
Vdano čakam, da nevihta se poleže,
hočeš me očistiti strahu,
da veriga se pretrga, ki me veže
na svet imetja in prahu.
Če napačno mislim, mi je žal.
Vsak dan znova mi poveš, kdo si:
Gospodar, ki neskončno ga spoštujem;
a le tipam in se prekucujem …
Hvala za rdečo jutranjo zarjo,
nekaj lepega mi napoveduje,
če bom le počakal in videl, kaj snuje
tvoja neskončno velika modrost.
Jutra je škoda prespati:
ptice, svežina, nebesni lok,
krog dneva najdeš pred vrati
časa, ki ga blagoslavlja Bog.
IZROČITEV
I.
Sam brez misli sedim,
čakam, da težka ura mine,
da misel svetla mi zasine
iz Neba do očiščenih globin.
Počasi danes teče dan,
toliko imam še storiti,
a držim se svoje niti:
najprej z Nebom,
potem na zemlji biti.
Hvala ti za kruh in lepoto,
dobre ljudi in delovne noči;
v srcu mi črviček ždi,
ki posvečuje, kar tvojih je dobrot.
Počasi vrača se toplina v srce,
vedno bolj umirjeno je in veselo,
zdaj zdaj novo odo bo zapelo
tebi, ki si mu podaril vse.
Mir, ko mine ihta dneva,
ko zrak okrog hiše trepeta,
ko sonce nevidno vame seva
in se vse poleže …
… vse do dna …
II.
Sam bom ves dan, poln pesmi,
trepetale bodo v mojih težkih očeh,
privabile drugim tihi topli smeh.
Ničesar več ne potrebujem,
del sem, ki je celota,
šel sem po svoje, bila je zmota,
zdaj je dovolj, da molim in čujem.
Morda bi se spočil, če bi zlezel vase,
se zemlji prepustil, da vleče me navzdol,
a Nebo me prileplja nase
in nemir daje mojim pesmim sol …
Le po bolečini vem, da nisem v raju,
srečal toliko sem svetlih ljudi,
govorili smo, kot bi molili,
kot da na svetu ni sovraštva in skrbi.
Naj se poleže jantarni zrak,
duh, ki preveva mojo dolino,
naj vda se svobodi nujnosti vsak,
naj v miru začuti Božjo višino …
III.
Mislil sem, česar ne bi smel,
a kazen se polegla je kot kalna voda
in čutim jo samo še kot pojenjajoč odmev.
O, kako lepo zvečer brlijo hiše
v lučeh, ki grejejo ljudi,
tiho se razgrinja vse, kar piše
v sveti knjigi, ki plamti …
V tem večeru čutim mir,
dan je bil hiter in visok,
boril sem se s seboj kot zver,
zdaj sem spet človek in otrok.
Kako, da si me dal?
Si telo zaradi moje duše stkal,
da bi v zmotah učila se in v bolečini?
Da rastla bi tako, da stokrat padel bi in vstal?
Saj lepše mi ne more biti,
rdeča zarja jutra je toplejša kot nebo,
z dreves ptički me pozdravljajo,
a jaz ne morem priti ne uiti …
Na vprašanja odgovori mi pesem,
ker zaguga svet in bliže sem Neba;
odgovor ni dovolj − čar je stvar srca,
je opoj, ko veš, da v Nebu si doma.
IV.
Kako grešil sem, ve le Bog,
priznam, šibak sem, moral sem pasti,
vijuge ravne črte … rišejo krog …
V globinah moram rasti.
Suhota hrup je prejšnjih melodij,
brez moči visim nad breznom,
prav s tem križem me umij,
ubogega z varno roko me pokrij!
Danes gledam svoje rane,
med rožami pomladi so bile mi dane,
če pozabim nanje, so še tam;
ti me reši, jaz jih ozdraviti ne znam!
Zbit sem bil na tla, da bi se manjšal,
rešil se prevzetnosti, strahu in sebe,
da oprl bi se le na tebe,
na trdna tla in na milost iz Neba.
Odvzel si mi temne misli in strah,
kolikokrat sem te prosil v nočeh!
Nebo je kot en sam velik nasmeh:
o, kaj doživljam, jaz, mali prah!
VDANOST
I.
Jezus, vdano si se uklonil in trpel
in zase ne vidim druge izbire,
mirno kot ti se bom vdal in te objel.
Plačal bom dolg, kriv sem in sam,
za pokoro se tebi predam,
trdo sem se upiral, a zdaj vem vse:
ti si Gospodar in ljubiš me.
Naj se zgodi, kot hočeš ti,
dolgo sem mislil, da sam imam prav,
dolgo razmišljal, se prepričeval,
zdaj se ti prepuščam; vesel sem, da si.
Protiudarec pričakujem,
mnogo slabih misli in skušnjav,
a le tebe potrebujem,
ti me boš branil iz višav.
Trpel bom za duše,
za ljudi, ki me bodo križali,
a ne v uporu, kot do zdaj;
smehljal se mi bo sveti raj.
II.
Je že prav, da me stiska tlaka,
čas deluje in vse mine;
preteklost se bo v oceanu utopila,
za križem me vstajenje čaka.
Ni pomembno, kaj boli,
tako ali drugače bo ozdravelo,
jutro čaka me na koncu te noči
in v najlepših zvokih bo zapelo.
Ni mi dolgčas, ker me boli,
zmeda iz vseh koncev se loteva
mojih misli v megli,
a srce Bogú prepeva.
Peče, žge, boli,
a smehljam se brez prevzetnosti.
Tiho na dnu mi vera tli,
da me rešuješ zemeljskih noči.
Če meril čas bi ali ne,
vse bo šlo naprej, nikdar nazaj,
najprej nas čaka sveti raj,
potem bo Bog v vsem Vse.
III.
Vodiš oblake, metulje in trave,
čas ima vedno isti namen,
duša drhti tvoj čisti zven
in telo ostaja delček narave.
Svet nemirno gre naprej,
od ščita vere se odbijajo puščice,
gladina je mirna in plujem brez mej,
na soncu ležim in vidim le ptice.
Tihota pride, ko potihne šum narave,
mir, ko drevje ustavi se,
ko nič postane vse …
POPOLDANSKE DARITVE
I.
Duha naporov sem izročil Bogu,
predolgo me je spremljal dan za dnem,
danes ničesar ne delam, samo sem,
pojem mavrični bližini tihe sreče.
Bog me vabi, naj drugače naredim,
a jaz slaboten sem in se učim
le reda – in miru, ki se mi bliža;
o, čudežna nespamet križa …
Nisem sam – on moj nemir miri
in polni mi samoto.
Njemu izročim svojo mnogotero zmoto,
dokler ne spoznam in se umirim.
Z odpuščanjem izgine hudi duh,
ki bi rad nered naredil v nas,
praznino napolni ljubezen
in spet imamo čisti mir in tihi čas.
Upiram se ti, oprosti, ljubi Oče,
ves napet sem od načrtov svojih,
a reke tok ljubezni tvojih
le mojo tiho prepustitev pričakuje …
II.
Ne rož na grobu, teme in konca,
rad bi vsem odkril nebesa,
visoko dvignjene duše in telesa,
tam ne bo konca sreče in sonca.
Sveta je samo ljubezen, ki je Stvarnik Bog,
krč malikov nas zapelje v začaran krog
in pomeša naša upanja in sanje.
Moja družina so dobri ljudje,
mnogo moram z njimi potrpeti,
in oni z menoj,
skupen je v vsakem naš notranji boj,
skupaj postajamo sveti.
Če misel pomirja, shranim jo v srce.
Če dušo vznemirja,
se ji izognem in nihče ne ve.
Prav to bom naredil, kar mi je težko.
Gomazenje čutim v sebi, strah,
a ker sem le neznaten prah,
bom opravil delo in mi bo spet lepo.
III.
Zasledil sem v sebi sled sovraštva in upora;
kako bo sonce posijalo, ko ne bom več sam!
Napojen z živo vodo ves bom darovan
toplemu veselju, ki – absolutno – priti mora.
Jezus me je rešil hudega duha,
zdaj tiho, nežno plavam po modrini,
med ljudmi sem vdan kljub bolečini,
ki jo vsak dan darujem iz dna.
Dvomi mi zadajajo najhujše rane,
a brez njih zaupanje slabi,
vera je boj, so noči neprespane
in milost, ki tolaži me in razsvetli.
Pomešal si mi silnice človeškega mišljenja,
da bi tvoje zažarelo;
a v sebi vem, da k tebi grem …
Ne bom zaživel, dokler ne bom priznal,
da je vse lepo in prav;
Ti nas vodiš s svojimi načrti
in vdano živimo nate oprti …
JUTRANJE DARITVE
I.
Tiho, mirno, teče čas
od daljnega izvira do izliva,
trave majejo se v vetru,
oblaki se ne menijo za nas.
Kaj naj storim, ti veš, kaj je prav.
Življenje je poslanstvo in problem,
a že dolgo vem,
da je tudi radost iz višav.
Dan me pričakuje,
nočem ga pustiti kakor nepopisan list,
napolnil ga bom z darovanjem,
sad bo v tem, da ostanem čil in čist …
Kako lepa je tišina,
slišiš ptice, veter in drevesa,
sonce se prižge
in misliš si: Takšna so nebesa!
Zjutraj sem se zbudil v bolečini,
zmeda misli me tiščala je v drob,
nebo se je izgubljalo v sivini,
kaj hočeš s tem povedati mi, Bog?
II.
Po nevihti se nenadoma spustila je tišina
na očiščena drevesa poleglih sokov,
ptice so se čudile, kako je lahko vse lepo,
ko se Božji mir vrne na zemljó.
Odpustil si mi težo včerajšnjega dne,
ki sem si jo zadajal na ramena
iščoč notranji mir in upanje;
jutro je našlo moč za nova bremena.
Zakaj se s skrbmi vznemirjam,
ko vse samo od sebe gre,
Bog skrbi za dušo mojo in za vse,
moč mi daje in zaupanje.
Minilo bo zmedeno občutje,
kot vedno se polegel bo vihar,
zanemaril divje bom trenutje,
daroval ga tebi v dar.
III.
Darujem vse, česar ne razumem,
vem le, da življenje velika je skrivnost,
čudež, ki pomeni most
v veliko Srečo, ki sprejema darovanja.
Čutim, da me nosiš,
ker sam nositi se ne znam,
ne jaz tebe, ti mene prosiš,
naj ves se ti predam.
Vdano čakam, da nevihta se poleže,
hočeš me očistiti strahu,
da veriga se pretrga, ki me veže
na svet imetja in prahu.
Če napačno mislim, mi je žal.
Vsak dan znova mi poveš, kdo si:
Gospodar, ki neskončno ga spoštujem;
a le tipam in se prekucujem …
Hvala za rdečo jutranjo zarjo,
nekaj lepega mi napoveduje,
če bom le počakal in videl, kaj snuje
tvoja neskončno velika modrost.
Jutra je škoda prespati:
ptice, svežina, nebesni lok,
krog dneva najdeš pred vrati
časa, ki ga blagoslavlja Bog.
IZROČITEV
I.
Sam brez misli sedim,
čakam, da težka ura mine,
da misel svetla mi zasine
iz Neba do očiščenih globin.
Počasi danes teče dan,
toliko imam še storiti,
a držim se svoje niti:
najprej z Nebom,
potem na zemlji biti.
Hvala ti za kruh in lepoto,
dobre ljudi in delovne noči;
v srcu mi črviček ždi,
ki posvečuje, kar tvojih je dobrot.
Počasi vrača se toplina v srce,
vedno bolj umirjeno je in veselo,
zdaj zdaj novo odo bo zapelo
tebi, ki si mu podaril vse.
Mir, ko mine ihta dneva,
ko zrak okrog hiše trepeta,
ko sonce nevidno vame seva
in se vse poleže …
… vse do dna …
II.
Sam bom ves dan, poln pesmi,
trepetale bodo v mojih težkih očeh,
privabile drugim tihi topli smeh.
Ničesar več ne potrebujem,
del sem, ki je celota,
šel sem po svoje, bila je zmota,
zdaj je dovolj, da molim in čujem.
Morda bi se spočil, če bi zlezel vase,
se zemlji prepustil, da vleče me navzdol,
a Nebo me prileplja nase
in nemir daje mojim pesmim sol …
Le po bolečini vem, da nisem v raju,
srečal toliko sem svetlih ljudi,
govorili smo, kot bi molili,
kot da na svetu ni sovraštva in skrbi.
Naj se poleže jantarni zrak,
duh, ki preveva mojo dolino,
naj vda se svobodi nujnosti vsak,
naj v miru začuti Božjo višino …
III.
Mislil sem, česar ne bi smel,
a kazen se polegla je kot kalna voda
in čutim jo samo še kot pojenjajoč odmev.
O, kako lepo zvečer brlijo hiše
v lučeh, ki grejejo ljudi,
tiho se razgrinja vse, kar piše
v sveti knjigi, ki plamti …
V tem večeru čutim mir,
dan je bil hiter in visok,
boril sem se s seboj kot zver,
zdaj sem spet človek in otrok.
Kako, da si me dal?
Si telo zaradi moje duše stkal,
da bi v zmotah učila se in v bolečini?
Da rastla bi tako, da stokrat padel bi in vstal?
Saj lepše mi ne more biti,
rdeča zarja jutra je toplejša kot nebo,
z dreves ptički me pozdravljajo,
a jaz ne morem priti ne uiti …
Na vprašanja odgovori mi pesem,
ker zaguga svet in bliže sem Neba;
odgovor ni dovolj − čar je stvar srca,
je opoj, ko veš, da v Nebu si doma.
IV.
Kako grešil sem, ve le Bog,
priznam, šibak sem, moral sem pasti,
vijuge ravne črte … rišejo krog …
V globinah moram rasti.
Suhota hrup je prejšnjih melodij,
brez moči visim nad breznom,
prav s tem križem me umij,
ubogega z varno roko me pokrij!
Danes gledam svoje rane,
med rožami pomladi so bile mi dane,
če pozabim nanje, so še tam;
ti me reši, jaz jih ozdraviti ne znam!
Zbit sem bil na tla, da bi se manjšal,
rešil se prevzetnosti, strahu in sebe,
da oprl bi se le na tebe,
na trdna tla in na milost iz Neba.
Odvzel si mi temne misli in strah,
kolikokrat sem te prosil v nočeh!
Nebo je kot en sam velik nasmeh:
o, kaj doživljam, jaz, mali prah!
VDANOST
I.
Jezus, vdano si se uklonil in trpel
in zase ne vidim druge izbire,
mirno kot ti se bom vdal in te objel.
Plačal bom dolg, kriv sem in sam,
za pokoro se tebi predam,
trdo sem se upiral, a zdaj vem vse:
ti si Gospodar in ljubiš me.
Naj se zgodi, kot hočeš ti,
dolgo sem mislil, da sam imam prav,
dolgo razmišljal, se prepričeval,
zdaj se ti prepuščam; vesel sem, da si.
Protiudarec pričakujem,
mnogo slabih misli in skušnjav,
a le tebe potrebujem,
ti me boš branil iz višav.
Trpel bom za duše,
za ljudi, ki me bodo križali,
a ne v uporu, kot do zdaj;
smehljal se mi bo sveti raj.
II.
Je že prav, da me stiska tlaka,
čas deluje in vse mine;
preteklost se bo v oceanu utopila,
za križem me vstajenje čaka.
Ni pomembno, kaj boli,
tako ali drugače bo ozdravelo,
jutro čaka me na koncu te noči
in v najlepših zvokih bo zapelo.
Ni mi dolgčas, ker me boli,
zmeda iz vseh koncev se loteva
mojih misli v megli,
a srce Bogú prepeva.
Peče, žge, boli,
a smehljam se brez prevzetnosti.
Tiho na dnu mi vera tli,
da me rešuješ zemeljskih noči.
Če meril čas bi ali ne,
vse bo šlo naprej, nikdar nazaj,
najprej nas čaka sveti raj,
potem bo Bog v vsem Vse.
III.
Vodiš oblake, metulje in trave,
čas ima vedno isti namen,
duša drhti tvoj čisti zven
in telo ostaja delček narave.
Svet nemirno gre naprej,
od ščita vere se odbijajo puščice,
gladina je mirna in plujem brez mej,
na soncu ležim in vidim le ptice.
Tihota pride, ko potihne šum narave,
mir, ko drevje ustavi se,
ko nič postane vse …
POPOLDANSKE DARITVE
I.
Duha naporov sem izročil Bogu,
predolgo me je spremljal dan za dnem,
danes ničesar ne delam, samo sem,
pojem mavrični bližini tihe sreče.
Bog me vabi, naj drugače naredim,
a jaz slaboten sem in se učim
le reda – in miru, ki se mi bliža;
o, čudežna nespamet križa …
Nisem sam – on moj nemir miri
in polni mi samoto.
Njemu izročim svojo mnogotero zmoto,
dokler ne spoznam in se umirim.
Z odpuščanjem izgine hudi duh,
ki bi rad nered naredil v nas,
praznino napolni ljubezen
in spet imamo čisti mir in tihi čas.
Upiram se ti, oprosti, ljubi Oče,
ves napet sem od načrtov svojih,
a reke tok ljubezni tvojih
le mojo tiho prepustitev pričakuje …
II.
Ne rož na grobu, teme in konca,
rad bi vsem odkril nebesa,
visoko dvignjene duše in telesa,
tam ne bo konca sreče in sonca.
Sveta je samo ljubezen, ki je Stvarnik Bog,
krč malikov nas zapelje v začaran krog
in pomeša naša upanja in sanje.
Moja družina so dobri ljudje,
mnogo moram z njimi potrpeti,
in oni z menoj,
skupen je v vsakem naš notranji boj,
skupaj postajamo sveti.
Če misel pomirja, shranim jo v srce.
Če dušo vznemirja,
se ji izognem in nihče ne ve.
Prav to bom naredil, kar mi je težko.
Gomazenje čutim v sebi, strah,
a ker sem le neznaten prah,
bom opravil delo in mi bo spet lepo.
III.
Zasledil sem v sebi sled sovraštva in upora;
kako bo sonce posijalo, ko ne bom več sam!
Napojen z živo vodo ves bom darovan
toplemu veselju, ki – absolutno – priti mora.
Jezus me je rešil hudega duha,
zdaj tiho, nežno plavam po modrini,
med ljudmi sem vdan kljub bolečini,
ki jo vsak dan darujem iz dna.
Dvomi mi zadajajo najhujše rane,
a brez njih zaupanje slabi,
vera je boj, so noči neprespane
in milost, ki tolaži me in razsvetli.
Pomešal si mi silnice človeškega mišljenja,
da bi tvoje zažarelo;
a v sebi vem, da k tebi grem …
Ne bom zaživel, dokler ne bom priznal,
da je vse lepo in prav;
Ti nas vodiš s svojimi načrti
in vdano živimo nate oprti …
