Pripravil si nam zelene pokrajine, obudil duše iz teme, iz sna,
norosti meč tam rane ne zadene, tam se srce sprosti in vda.
Teme ni več nobene, kot angel se bom veselil duha.
Umirjeno bom jedel sad gotovega.
Elija bo ob meni stal, najvišjo vednost mi bo dal,
čudežno za vse ljudi.
Ob tebi se moj greh stopi,
tam se moja duša razsvetli, sam in z drugimi bom vstal!
Samoten in trpeč sem hodil po temi, edino nase sem stavil poti,
molil sem v temo, naj razsvetli najgloblja pesem me in angeli.
Brv le negotovo je nosila, a ko prešel sem čez prepad,
ozrl sem se vate in dobil krila: živ sem, ker imam te rad.
Ti si bil ves čas z mano, in z mano si trpel v temi
težke muke, temo dni, tako seme, ki še živi, ostane samo.
Rešil pa si me, ker vse rešuješ, angele si poslal z novico znano,
na srce si mi potrkal v noč in odprl sem ti obotavljajoč …
Umrl zame si, le kdo bi drug? Čisto je nebo, ko se te oklenem,
in v žametno tišino k tebi sedem, ti izpojem bolečino muk.
Elija je prišel, da bi razgrnil ljubezen tvojo v vse ljudi.
Jesenska misel v meni ždi, ljub si mi in sem se spreobrnil.
Jasnina v mislih vate se spreminja, umirjeno v meni potok žubori,
brez zastiranja razgrinja drobna misel se, ki mi žari:
zavezo dal si, mojo moč moči, najlepši žar me iz neba prešinja,
iz tvojega duha zasije spev gotovosti.
Majhen sem pod zvezdami, veliki Duh
ohranja me, ker ljubi vse, podaljšano v večno.
Jasnost mi zakriva teman spev v globini,
srečno, a negotovo poje v meni vrč življenja, skoraj suh.
Filozof v meni išče bit in sebe, ki sem drugim kruh,
in še bolj iz sebe se ne morem umakniti,
vedno ljubim iz vesti, ki nagovarja me predano,
osmišljena s trdno vero, in ta bolečina mi je v uk.
Zdrava moč mi daje sončne dni, a zamegljeno trpke
od oblakov in strahov, ki dušijo vrisk srca,
filantropija me poganja v ovinkarjenja ...
In ne vem, kaj iz globin bi mi rada povedala
jasna misel, le meni lastna, čista in zasanjana.
Ali še živi in tli, ali prekrita je do dna?
ZAPOVEDI O BOGU
Veruj v enega Boga!
Eden je, kot more biti ena le ljubezen,
darujoča zemljo travam in pticam drevesa,
sonce goram in zlatu lesket, nezasluženo
grešniku odpuščanje in človeku večna nebesa.
A če se izgubimo na poti, hodeč za svojimi očmi,
če nas zvabijo ovinki – navidezni konci poti,
če nam kaj bolj od Njega zablešči
in častimo namesto Stvarnika minljive stvari –
nas tiho povabi, nesrečne v zmoti,
da vrnemo se k Njemu in se spokorimo
in nas ozdravi v spoznanju naše enkratnosti.
Eden je, neviden, a z vidnimi sledmi
do dna spoznanja seže, če preseže
naš napuh – z rokami sklenjenimi ...
Ne skruni božjega imena!
Zemlja je podnožje Njegovih nog
in kot je živa korenina v Njem resnica,
in kakor visoko je njegova dvignjena desnica,
tako je blizu naših ust vsemogočni Bog.
Z lahkoto izgovarjamo besede,
a njegovo ime bi moralo iti globoko iz srca;
Iz zavesti svoje lastne bede
in svete skrivnostnosti sveta in neba
bi morali biti molitev in pesem,
čaščenje neznanih in znanih ustvarjalnih sil,
bi morala biti vdana ljubezen
do vsega, kar smo se v sebi od Njega naužili,
da bi se v zavesti svoje zavesti, umili
in se novi in čisti ponovno rodili ...
Posvečuj Gospodov dan!
Šest dni delajmo, da vidimo, kaj v nas živi!
Poteze Stvarnikovih zmožnosti imamo,
da sebe in druge spoštujemo in spoznamo,
da nas delo rešuje, poživi in uči.
Spomnimo se, da živimo za Boga.
Kot pesnik, ki je med najhujšo vojno vihro
pisal o cvetlicah in metuljih in dotikal se neba,
ohranimo svoje sanje sredi vsakdanjega vrveža!
Na nedeljski dan pa pustimo vse vstran,
že od jutra mislimo na dobrega Boga
in mislimo nanj s hvaležnostjo vsak dan!
Vztrajno se vračajmo iz svojih zablod,
ki so v resnici minljive zablode sveta,
na svojo vedno novo, dobro znano, svetlo pot!
ZAPOVEDI O ČLOVEKU
Spoštuj starše!
Ko se bomo ponižnosti izučili vdane, začutili, da v nas naši starši sanjajo,
nam bo za naš napuh do njih in do resnice
na prelomnicah zorenja gotovo hudo.
Gledamo s čisto novimi očmi, močni smo, ko zavzemamo svet,
a kaj naj srce bolj časti kot ljubeč materin pogled?
Po bogastvu izkušenj in vere, dobrote, ki se je lahko šele učimo,
merijo človeka božje mere. In mi s svojo mero lahko le zgrešimo,
če ne verujemo, da se od ljubečih očetov
z najmanj trpljenja – največ naučimo.
Ne ubijaj!
Ne drznimo si misliti, da smo boljši kot Bog, ki daje življenje in rast!
V imenu čigavih malikov smemo sejati smrt in trpljenje?
Smo kot otroci kdaj metulja ubili?
Smo videli njegov obupni drget, ko je umiral,
se ni osul barvni prah z njegovih kril? In – smo si potem – roke umili?
Smo videli besedo, ki je kot puščica, izstreljena in naših ust, ubila nasmeh,
misleč, da je sodnica in pravica? Ko zvečer legamo spat, se svet umiri,
iz vrveža ljudi se izluščimo – in najdemo Boga;
takrat svet tiho diha, živ, kot smo mi ...
Ne nečistuj!
Grda in strupena kača se je vila med telesi prepotenimi.
Stopnjujoče se naslade so zanemarjene duše metale ob tla;
nihče ni opazil, a rojevala so se semena zla.
Sama moč Stvarnika, ljubezni namenjena, se je razlivala v temo nemoči,
pokale so skale, zemlja se je stresala,
nazadnje sta ostala sama, prazna, gola, dva ...
Zmotna so pota našega malikovanja,
malik sam se obrne proti nam
in naravno srečo uničijo obžalovanja,
nesreče in stiske nebožjih božjih otrok.
Telo si je za zlitje dveh v eno
po podobi svoje mnogokratne enosti zamislil Oče Bog.
Ne kradi!
Ne ukradimo samih sebe Stvarniku, ki nas je sebi za nas same ustvaril!
Kakor nam je nas podaril, tako se mi podarjajmo Njemu in bližnjemu!
Tipaje in v strahu iščemo poti k višjemu cilju svojega bivanja.
Kako preprosto se nam vse zazdi, ko spoznamo, kaj vera uči!
In če smo zvesti pri najmanjši stvari, lahko dozorimo za velike stvari.
Najvažnejša je čista vest, ki se v vodnjaku sprave umije
in potem spet radost in veselje kot novo, očiščeno sonce zasije.
Ne laži!
Saj nekoč se bo vse razpoznalo: laž in resnica, seme, plevel.
Stvarnik ni prav ničesar iz domišljije vzel,
kar bi človeka-nečloveka opravičevalo.
Vse je ustvaril iz ljubezni, bolj resnične,
kot jo more vrveči svet prepoznati,
vanjo je ujeto, v oblike lične in barve mične.
Ne mislimo, da bomo sami iz sebe
boljše stvari ustvarili, kot Bog, ki nam je nas same podaril.
Sprejmimo se kot čudežni in veliko vredni dar
in dvigajmo v darovanju drugim velike zaklade –
globoke odseve resnice, položene v nas!
POKRAJINE DUHA
Pripravil si nam zelene pokrajine, obudil duše iz teme, iz sna,
norosti meč tam rane ne zadene, tam se srce sprosti in vda.
Teme ni več nobene, kot angel se bom veselil duha.
Umirjeno bom jedel sad gotovega.
Elija bo ob meni stal, najvišjo vednost mi bo dal,
čudežno za vse ljudi.
Ob tebi se moj greh stopi,
tam se moja duša razsvetli, sam in z drugimi bom vstal!
Samoten in trpeč sem hodil po temi, edino nase sem stavil poti,
molil sem v temo, naj razsvetli najgloblja pesem me in angeli.
Brv le negotovo je nosila, a ko prešel sem čez prepad,
ozrl sem se vate in dobil krila: živ sem, ker imam te rad.
Ti si bil ves čas z mano, in z mano si trpel v temi
težke muke, temo dni, tako seme, ki še živi, ostane samo.
Rešil pa si me, ker vse rešuješ, angele si poslal z novico znano,
na srce si mi potrkal v noč in odprl sem ti obotavljajoč …
Umrl zame si, le kdo bi drug? Čisto je nebo, ko se te oklenem,
in v žametno tišino k tebi sedem, ti izpojem bolečino muk.
Elija je prišel, da bi razgrnil ljubezen tvojo v vse ljudi.
Jesenska misel v meni ždi, ljub si mi in sem se spreobrnil.
Jasnina v mislih vate se spreminja, umirjeno v meni potok žubori,
brez zastiranja razgrinja drobna misel se, ki mi žari:
zavezo dal si, mojo moč moči, najlepši žar me iz neba prešinja,
iz tvojega duha zasije spev gotovosti.
Majhen sem pod zvezdami, veliki Duh
ohranja me, ker ljubi vse, podaljšano v večno.
Jasnost mi zakriva teman spev v globini,
srečno, a negotovo poje v meni vrč življenja, skoraj suh.
Filozof v meni išče bit in sebe, ki sem drugim kruh,
in še bolj iz sebe se ne morem umakniti,
vedno ljubim iz vesti, ki nagovarja me predano,
osmišljena s trdno vero, in ta bolečina mi je v uk.
Zdrava moč mi daje sončne dni, a zamegljeno trpke
od oblakov in strahov, ki dušijo vrisk srca,
filantropija me poganja v ovinkarjenja ...
In ne vem, kaj iz globin bi mi rada povedala
jasna misel, le meni lastna, čista in zasanjana.
Ali še živi in tli, ali prekrita je do dna?
ZAPOVEDI O BOGU
Veruj v enega Boga!
Eden je, kot more biti ena le ljubezen,
darujoča zemljo travam in pticam drevesa,
sonce goram in zlatu lesket, nezasluženo
grešniku odpuščanje in človeku večna nebesa.
A če se izgubimo na poti, hodeč za svojimi očmi,
če nas zvabijo ovinki – navidezni konci poti,
če nam kaj bolj od Njega zablešči
in častimo namesto Stvarnika minljive stvari –
nas tiho povabi, nesrečne v zmoti,
da vrnemo se k Njemu in se spokorimo
in nas ozdravi v spoznanju naše enkratnosti.
Eden je, neviden, a z vidnimi sledmi
do dna spoznanja seže, če preseže
naš napuh – z rokami sklenjenimi ...
Ne skruni božjega imena!
Zemlja je podnožje Njegovih nog
in kot je živa korenina v Njem resnica,
in kakor visoko je njegova dvignjena desnica,
tako je blizu naših ust vsemogočni Bog.
Z lahkoto izgovarjamo besede,
a njegovo ime bi moralo iti globoko iz srca;
Iz zavesti svoje lastne bede
in svete skrivnostnosti sveta in neba
bi morali biti molitev in pesem,
čaščenje neznanih in znanih ustvarjalnih sil,
bi morala biti vdana ljubezen
do vsega, kar smo se v sebi od Njega naužili,
da bi se v zavesti svoje zavesti, umili
in se novi in čisti ponovno rodili ...
Posvečuj Gospodov dan!
Šest dni delajmo, da vidimo, kaj v nas živi!
Poteze Stvarnikovih zmožnosti imamo,
da sebe in druge spoštujemo in spoznamo,
da nas delo rešuje, poživi in uči.
Spomnimo se, da živimo za Boga.
Kot pesnik, ki je med najhujšo vojno vihro
pisal o cvetlicah in metuljih in dotikal se neba,
ohranimo svoje sanje sredi vsakdanjega vrveža!
Na nedeljski dan pa pustimo vse vstran,
že od jutra mislimo na dobrega Boga
in mislimo nanj s hvaležnostjo vsak dan!
Vztrajno se vračajmo iz svojih zablod,
ki so v resnici minljive zablode sveta,
na svojo vedno novo, dobro znano, svetlo pot!
ZAPOVEDI O ČLOVEKU
Spoštuj starše!
Ko se bomo ponižnosti izučili vdane, začutili, da v nas naši starši sanjajo,
nam bo za naš napuh do njih in do resnice
na prelomnicah zorenja gotovo hudo.
Gledamo s čisto novimi očmi, močni smo, ko zavzemamo svet,
a kaj naj srce bolj časti kot ljubeč materin pogled?
Po bogastvu izkušenj in vere, dobrote, ki se je lahko šele učimo,
merijo človeka božje mere. In mi s svojo mero lahko le zgrešimo,
če ne verujemo, da se od ljubečih očetov
z najmanj trpljenja – največ naučimo.
Ne ubijaj!
Ne drznimo si misliti, da smo boljši kot Bog, ki daje življenje in rast!
V imenu čigavih malikov smemo sejati smrt in trpljenje?
Smo kot otroci kdaj metulja ubili?
Smo videli njegov obupni drget, ko je umiral,
se ni osul barvni prah z njegovih kril? In – smo si potem – roke umili?
Smo videli besedo, ki je kot puščica, izstreljena in naših ust, ubila nasmeh,
misleč, da je sodnica in pravica? Ko zvečer legamo spat, se svet umiri,
iz vrveža ljudi se izluščimo – in najdemo Boga;
takrat svet tiho diha, živ, kot smo mi ...
Ne nečistuj!
Grda in strupena kača se je vila med telesi prepotenimi.
Stopnjujoče se naslade so zanemarjene duše metale ob tla;
nihče ni opazil, a rojevala so se semena zla.
Sama moč Stvarnika, ljubezni namenjena, se je razlivala v temo nemoči,
pokale so skale, zemlja se je stresala,
nazadnje sta ostala sama, prazna, gola, dva ...
Zmotna so pota našega malikovanja,
malik sam se obrne proti nam
in naravno srečo uničijo obžalovanja,
nesreče in stiske nebožjih božjih otrok.
Telo si je za zlitje dveh v eno
po podobi svoje mnogokratne enosti zamislil Oče Bog.
Ne kradi!
Ne ukradimo samih sebe Stvarniku, ki nas je sebi za nas same ustvaril!
Kakor nam je nas podaril, tako se mi podarjajmo Njemu in bližnjemu!
Tipaje in v strahu iščemo poti k višjemu cilju svojega bivanja.
Kako preprosto se nam vse zazdi, ko spoznamo, kaj vera uči!
In če smo zvesti pri najmanjši stvari, lahko dozorimo za velike stvari.
Najvažnejša je čista vest, ki se v vodnjaku sprave umije
in potem spet radost in veselje kot novo, očiščeno sonce zasije.
Ne laži!
Saj nekoč se bo vse razpoznalo: laž in resnica, seme, plevel.
Stvarnik ni prav ničesar iz domišljije vzel,
kar bi človeka-nečloveka opravičevalo.
Vse je ustvaril iz ljubezni, bolj resnične,
kot jo more vrveči svet prepoznati,
vanjo je ujeto, v oblike lične in barve mične.
Ne mislimo, da bomo sami iz sebe
boljše stvari ustvarili, kot Bog, ki nam je nas same podaril.
Sprejmimo se kot čudežni in veliko vredni dar
in dvigajmo v darovanju drugim velike zaklade –
globoke odseve resnice, položene v nas!
