Velikokrat me hitenje vrže iz tira,
pretiravam s to ali z ono dejavnostjo
in takrat se moram ustaviti.
Počakati, da notranji ali zunanji vihar mine,
je velika modrost potrpežljivosti, ki mi jo podarjaš.
Valovanja in sinusoida razpoloženj so moj vsakdan.
So dnevi, ko mi gre vse dobro od rok,
so dnevi, ko težko opravim svoje dolžnosti.
A po stanju na tleh pride stanje veselja,
me ti vedno spomniš ob pravem času.
Imam notranjo svobodo in z njo priložnost,
da si tvojo modrost o prilagodljivosti in spreminjanju
v težkih trenutkih lahko vsakokrat predočim.
Največ je vredno, da sva med seboj preprosta, poštena in resnična.
Kadar pozabim na to, kaj je najpomebnejše zame,
me prijazno opomniš, saj me globoko poznaš in mi dobro želiš.
Zunanji svet velikokrat vdre vame, saj sem njegov del.
Ob takih vdorih je prav, da počakam in se v molitvi zatečem k Bogu.
Slabosti drugih zlahka razrvajo moj notranji mir.
Ti mi odločno rečeš: Tu je na mestu umik, da ohraniš zbranost
in nemoteno nadaljuješ delo za svoje poslanstvo.
Bolezni spremenijo in poglobijo naš pogled na svet
in na življenje ter nas vodijo k vdanosti.
Velikokrat šele po dolgem času spoznamo,
kako so bile bolezni in vse povezano z njimi koristne za nas.
Na svetu je preveč izrečenih besed.
Besede, ki tolažijo, pomirjajo in razveseljujejo,
so kot bi bile besede iz Božjih ust
in ti imaš take besede.
Stvarnik je stvarstvo ustvaril tako,
da se v spiralnih krogih pestrega življenja
vse ustvarjeno vrača nazaj k njemu.
Moje vsakršne težave so del spiralnega dviganja stvarstva
in so zato najbolje rešljive v dejanjih ljubezni.
Pestrost dogajanja v celotnem stvarstvu je urejena
s silno veliko modrostjo.
Prihodnost je dobro izročiti Božji previdnosti, praviš.
Prepustiti se Bogu v zaupanju in slediti modrosti
je tvoje največje spoznanje,
saj On vse bistveno uredi tako, kot je prav.
In če se mi v mojih očeh vidi kaj narobe,
kmalu spoznam, zakaj je bilo tudi tisto prav in dobro.
To spoznanje ti povem in ti potrdiš mojo misel.
Oba verujeva, da Bog vse, kar se dogaja, obrača v dobro,
da vdanost v Božjo voljo presega materialni svet,
ker je skrivnostni duhovni svet močnejši in resničnejši.
Za mir lahko prosimo Nebeščane, poveš,
preprosto jih prosimo, naj nas umirijo.
Najlepše se vračamo k Bogu tako,
da se vračamo k svojemu miru.
Mnogokrat doživljam temo zaradi svojih ali tujih prestopkov.
A Bog je dober, usmiljen
in mi odpušča, ko se iskreno vračam k njemu.
Na zemlji imamo malo časa, a vedno dovolj,
da opravimo in spoznamo vse bistveno, si prepričana.
Eno najpomembnejših dejanj v najinem življenju je
radovoljno sprejemanje trpljenja v daritev Presežnemu.
Tvoja beseda navaditi se na svoj križ je resnici najustreznejša,
prikaže bistveni del poti do notranjega miru,
ki ga krotki in ponižni vedno najdejo.
Ljudje, ki so veliko pretrpeli, so prejeli velike kreposti.
Z njimi se je lepo družiti, sodelovati ali živeti,
tako kot je meni s teboj.
Včasih je tudi tebi težko verjeti v dobro
zaradi slabih izkušenj s tem svetom.
A ti veš, da je nebeški svet čist, lep, dober in presega vse zemeljsko.
Odpuščanje je tvoje veliko dejanje ljubezni.
Pestrost stvarstva premore nešteto oblik ljubezni,
ki se bodo na koncu vse stekle nazaj v Stvarnikovo.
Marija ima vedno budno oko in skrbi za naju.
V njeno varstvo se lahko zatečeva kot piščeti pod kokošini peruti.
Zaupanje v dobro ustvari v človeku toplino in ljubezen.
Od njiju do veselja pa ni daleč.
In ti imaš veselja obilo.

VRAČAM SE K TEBI

Ti visiš pod stropom,
govoriš iz mojih ust,
ljubiš z vetrom
in me polniš.
Ti si v lepoti sija sveče
in odsevov v kozarcih,
ti si tam,
odkoder te kličem.
Ti žuboriš moje misli
in mi poganjaš kri.
Ti me gledaš
in veš o meni vse.
Ti si videl moje življenje
in veš zame.
Ti me boš na koncu sprejel
in me boš videl.
Ti veš za vse moje bitje
in me dopuščaš v moje dobro.
Ti ne pričakuješ od mene ničesar,
kar nisem jaz.
Ti si najbolj tam, kjer mislim, da te ni,
in tam, kjer te čutim kot toplino.
Vračam se k tebi
brez slabe vesti,
da bi se mogel imeti spet rad.

MOLITEV ZA SREČEN PREHOD

Gospod, ko bom umiral, naj ne umiram zase,
obupan in z mislijo, da se mi godi krivica!
Naj umiram za idejo, za ljubljeno osebo, za človeštvo …
Da bo moja smrt imela smisel v ljubezni
in da bom čutil, da si ti z menoj.
Le tako jo bom lahko prenesel in bom šel miren k tebi!
Prosim te, da se ne bi bal smrti.
Naj živim tako, da bom pripravljen nanjo
in da bom spravljen s teboj!
Naj mi smrt ne pomeni konca, temveč le prehod.
Naj čutim, da je tvoj dar, kot je bil dar moje življenje.

* * *

Šel bom
poln pesmi spat,
ki bodo v sanjah
vrele,
me budile in norele,
a ti z višav,
ti, moj brat,
jih boš dal spat,
da bodo v nemiru dozorele.

* * *

Vse je pesem.
Trud za treznost
je ne more zajeziti.
Kipí, nemirna hoče ven.
Budi trpeče krhko bitje
in se ne nasiti,
pesnik hoče spati,
a ona bolj kot on živi.

Nemir je pesem, ki hoče ven.
In angel, ki me budi
sredi noči,
hoče, da jo uresničim.

* * *

Kadar pojem,
slišim pesem:
Pesnik moj,
jaz sem s teboj!

Kdo je pel z menoj?

On sam,
ki dviga
moje melodije
v svet,
ki ga še ne razumem.

SVETI MIR

Mir je,
ko sem na dnu,
in takrat, ko radost poje,
ker vem, zakaj sem prav tu
in da angel varuje misli moje.

Mir je,
kadar pride črn oblak
in mi postane vse tuje,
in ko pride bel,
ki mi pesmi navdihuje.

Mir je,
ko sem sam v svojem svetu
in ko hodim med ljudmi,
mir, ki je bil dan z vero,
da se od zgoraj vse uredi.

GOTOVOST

Koliko milosti mi daješ!
Ni prav, da mednje rinem svoj jaz,
saj se vse dogaja po tvoje,
tudi sam te kar naprej za to prosim.
In ko vdano trpim za svoje izpade,
za utrinke svojega egoizma in prevzetnosti,
se spet vračam k tebi s polnim zaupanjem.
Če boš ti hotel, se ne bom več mučil.
Naj se dogaja tvoja volja, ne moja.
Prepustil se bom največji možni gotovosti,
ki prihaja od tebe.

ODLOČITEV

S teboj bi rad preživel preostanek življenja.
Vem, da boš še dopustil vdore v mojo dušo.
Malikoval ne bom,
ker sem se odločil zate in za tvoj mir.
Ta boleči svet mi vedno manj pomeni.
Doživljam ga kot zmešnjavo silnic,
ki ne morejo prinesti dobrega.
Tvoj mir pa odpira rožne vrtove,
ko se tiho družim s teboj.
Morda grešim, ko pomirjam sile
v dolgih večerih samote
in pozabim na želje, da bi živel v miru s teboj.
A silnice ne prihajajo od tebe,
prebadajo me meči, ki jih boš pomiril ti,
če jih ne bom sam.
Naslanjam glavo nate,
ker me nič drugega ne more umiriti.

ODGOVOR

Širše poznaš moje življenje, ne samo tega,
kar doživljam, vidim in spoznavam.
Veš, kako me spone tesnijo, krivda boli,
veš, da se staram in da bi rad uresničil spravo s teboj.
Lahkotni metuljčki vznikajo iz moje preteklosti
in brezna, ki jim ne vidim konca.
Ob tem se spomnim obljub,
ki si mi jih dal in mi jih še daješ,
saj mora zmagati tvoja volja nad mojo.
Nebo je včasih svetlejše od zemlje, včasih temnejše.
Vedno pa je tam najlepši odgovor, najlepša beseda.

POŠALIŠ SE

Pojem ti, saj brez zasvitov svetlobe
ne bi mogel. A brez tvojih besed,
ki mi polnijo dan in mi pomagajo,
da zavračam in zanemarjam vse,
kar je prazno, živčno in naduto.
Občutek imam,
da se včasih malo pošališ z menoj.
Še dobro, da si me naučil,
naj se ne jemljem preveč resno.
Moji križi pa znajo zelo globoko pretresti dušo
in čistim se zate, da bom, če boš hotel,
smel priti k tebi za vedno.

VRAČANJA K TEBI

Vračam se k tebi, odpira se mi spoznanje,
da te nikoli nisem zares zapustil.
Hodil sem po ovinkih k tebi,
bil sem nesrečen, čeprav sem morda trenutno
užival ta svet. Iskal sem bližnjice k tebi,
še bolj sem trpel, ker pravih bližnjic ni.
Zdaj, prijetno utrujen od nemirov in dela, sedam,
da bi se naužil tvoje bližine. Vem, da si tu
in da celiš moje rane. Ne bom gledal v svoja brezna,
pripadajo preteklosti. In ta je v tvojih rokah.
Gledam naprej
in se veselim novih večerov s teboj.

ON

Odpadle so težke misli, teme več ni,
osula so se doživetja,
čustva so poniknila v zretja,
zdaj mi samo še mir kot sonce žari.

On me z dlanjo zajema,
vsega, kakršen sem na tem svetu.
In če sem prej prisegal orhidejinemu cvetu,
me lepota šele zdaj prežema.

PESNITEV OB TINČINIH MODROSTIH