Noč, kje je tvoje želo? Kar mineva, ni resnično,
še najmanj moči imajo boleče sile, ki zdaj so, potem jih ni.
Vse potone v pozabo, razen večnega, ki vzhaja v razkošju,
tako kot se danes svetlika jutro. Svoj dan bom prepustil angelom,
da mi bodo spletali mavrico iz vidnih in nevidnih barv,
iz melodij, šumov, koncev in začetkov.
Veliko poguma bom potreboval, da ne bom delal po svoje,
ampak bom dopustil zmago mavričnih bitij. Manj ko me bo, večja bo zmaga.
Ko me bo obiskal angel s človeškim telesom, ga bom vdano poslušal.
Molim, da bi ga videl, vsaj opazil - dolgo bo z menoj.
Tiho se bom umaknil za zastor in izza njega skrito opazoval,
kaj mi bo pričaral dan. Dolge ure mi bodo odtekle hitro
kot tekoča voda, ki jo vidiš kot eno, a je vedno druga …
Zvečer ne bom več vedel za bogastvo, ki sem ga prejemal,
daroval ga bom na oltarju noči in bom lahak šel spat.
Breme dneva je bilo dovolj. Ljubezen, ki sem jo prejemal,
sem dajal naprej, angelom s telesi in tistim brez njih,
sebi in čudovitemu Stvarniku, ki ni pozabil najmanjše trščice
moje hvaležnosti …
Jutranje spanje ne bo spanje, koščki zavesti se bodo vpletali v sanje.
V NEDELJSKEM VEČERU
V trenutku je nastal večer, kot da dneva ni bilo,
a kot da bo vedno trajal. Našel sem svoj košček minljivosti pod nebom.
Angel je bil pri meni.
Gledal sem ga v obraz in v njegovo bolno človeško telo.
Le nekaj besed je izgovoril, pa se je v meni naselil vesoljni mir,
topla mavrica večnega doma. Tiho sedam k načrtom za jutrišnji dan,
izpolnjen z močjo za zemeljsko življenje, s prepričanjem, ki presega upanje.
Prepuščam se;
če mi je Stvarnik dal ta večer, mi jih bo dal še mnogo,
če mi je podaril dom, mi bo dal še večjega,
če mi je daroval angele, mi bo dal še več,
če me je moral vzgajati, me bo vodil še naprej.
Majav sem, a čutim trdna tla pod nogami.
Razrvan sem, a zaupam v mir na nebu,
prestrašen sem, a vem, da je trdnost stvar onega sveta.
Ko bom spet na dnu, bom tiho čakal in se veselil pomoči.
Človek se spreminja z bolečinami, padci in angeli,
raste s stvarstvom k velikemu sončnemu Stvarniku,
naprej proti večnemu raju.
Nosil sem bremena brez vsakega upanja, gledal sem v tla.
Dogajalo se je nemogoče ...
Nato me je Stvarnik dvignil do neba!
HVALNICA TRPLJENJU
Sklonjene glave mislim raztresene misli,
negotov v njihovo skladnost z resničnostjo,
telo je v bolečinah, upam v vzvode olajšanja.
Žalost me preveva, ki bi se morala že davno spremeniti v veselje,
samo da bi mislil prav, da se ne bi zapikoval v to,
kar najbolj boli. Da ne bi robantil v sebi,
ker moram trpeti, ampak bi vse s preprostostjo sprejel.
Tihi mir bi se naselil v meni, mirna gotovost bi krožila v zraku.
Dotaknil bi se drugih z obljubo in s hvaležnostjo.
Boli. Kar naj. Druge boli še bolj.
Samo priklonim se lahko velikemu čudežu.
Trpljenja ni. Le pot je čez mostiček s te na ono stran.
Boli. Kar naj.
Angeli odnašajo trenutke s polnimi koši bogastva, biserov in zlata.
Ko bolečina mine, prinesejo nazaj pomladne pokrajine in poezijo,
ki se razliva kot sonce veselja in notranje gotovosti.
HVALNICA MIRU V NEMIRU
Nasmehneš se samemu sebi, ki bi rad vedno bil zbran,
kot redovniki, ki jim je to dano v njihovo srečo.
Puščaš misli, da prihajajo in odhajajo, prepustiš srcu,
da potuje med tebi ljubimi in svojemu duhu, da zdravi.
In nemir ne boli več.
Navadiš se ga in sprejmeš svojo raztresenost.
Ne boš se več spraševal, kaj ni prav, da zato trpiš.
Le priznal si, da ne moreš skozi življenje po svoji volji.
Priznal si Boga nad seboj. Poslal ti je trpljenje,
da bi te rodil v večjega človeka, svobodnejšega,
osvobojenega lastnih meril. In zdaj ti naliva bogastva,
ki so od vedno, le da jih prevečkrat do zdaj nisi opazil.
HVALNICA PESNJENJU
Zjutraj je dan kot nenapisana pesem,
belina papirja vabi k pisanju in madeži na njem strašijo …
Ni pomembna jutranja zarja, sonce se razliva kakor simfonija,
ni važno, ali bom imel zajtrk ali ne,
hvaležen sem za dom, kjer imam vse,
pomembni so ljudje –
moje bogastvo angelov s človeškimi telesi.
Težko je ostati pravičen,
ko se hoče dobrota razliti kakor sonce po jutranji pokrajini
in prestopam meje.
Težko je poslušati prazne besede in molčati, v veri,
da vsakdo prejme modrost, ki jo potrebuje, ob pravem času.
Težko je gledati, kako se ego širi čez vse
in ne pušča prostora Stvarniku,
žalostnemu, zavrženemu, prezrtemu, odgnanemu …
Izročam madeže na jutranjem papirju, pisal bom pesem,
ki jih bo prekrila in mi zmagovita vrnila vero
v belino jutrišnjega dne.
HVALNICA MILOSTI
Polegle so se strasti dneva, mir je v zraku,
ki trepeta od bitja oddaljenih zvonov. Moč sveta je ugasnila,
ne bo več prevpila svetega miru, tihote, ki vlada povsod.
Milost je prekrila in prekvasila napuh dneva,
ki se v večernem kesanju skuša pomiriti in vdati večni prevladi
šibkega nad močnim, tihega nad glasnim, mirnega nad strastnim.
Odpro se pokrajine za tihe, mirne in dobre ljudi,
ki sklepajo roke k molitvi.
Angeli so z njimi in ni se jim treba bati zadnje sodbe.
Slišijo se njihove besede, njihove želje in vera,
ki jih je pripeljala v svet drugačnih.
HVALNICA ODPUŠČANJU
Greh – zdaj je, zdaj ga ni. Ostane raj, kakor je bilo v začetku.
Vse se odpušča iz trenutka v trenutek.
Neverjetna milost neverjetno velike ljubezni.
Človeška misel se ustavi pri svojem prav.
In zveže in zapečati tisto, česar se ne bi smelo zvezovati.
Potem življenje ne more naprej. Človek se zabubi v krč, rešuje,
česar sam ne more razrešiti in mnogo trpi, dokler gleda navzdol.
O, človek, niso meje tvoje duše meje tvojega telesa!
Bogato in visoko te hrani milost z vsem, kar potrebuješ!
Umakni se in daj v sebi prostor neverjetnemu!
In veruj v milost, ki te neskončno presega!
Vedno bo s teboj in nikoli se ne boš mogel dovolj zahvaliti.
V NEDELJSKEM JUTRU
Noč, kje je tvoje želo? Kar mineva, ni resnično,
še najmanj moči imajo boleče sile, ki zdaj so, potem jih ni.
Vse potone v pozabo, razen večnega, ki vzhaja v razkošju,
tako kot se danes svetlika jutro. Svoj dan bom prepustil angelom,
da mi bodo spletali mavrico iz vidnih in nevidnih barv,
iz melodij, šumov, koncev in začetkov.
Veliko poguma bom potreboval, da ne bom delal po svoje,
ampak bom dopustil zmago mavričnih bitij. Manj ko me bo, večja bo zmaga.
Ko me bo obiskal angel s človeškim telesom, ga bom vdano poslušal.
Molim, da bi ga videl, vsaj opazil - dolgo bo z menoj.
Tiho se bom umaknil za zastor in izza njega skrito opazoval,
kaj mi bo pričaral dan. Dolge ure mi bodo odtekle hitro
kot tekoča voda, ki jo vidiš kot eno, a je vedno druga …
Zvečer ne bom več vedel za bogastvo, ki sem ga prejemal,
daroval ga bom na oltarju noči in bom lahak šel spat.
Breme dneva je bilo dovolj. Ljubezen, ki sem jo prejemal,
sem dajal naprej, angelom s telesi in tistim brez njih,
sebi in čudovitemu Stvarniku, ki ni pozabil najmanjše trščice
moje hvaležnosti …
Jutranje spanje ne bo spanje, koščki zavesti se bodo vpletali v sanje.
V NEDELJSKEM VEČERU
V trenutku je nastal večer, kot da dneva ni bilo,
a kot da bo vedno trajal. Našel sem svoj košček minljivosti pod nebom.
Angel je bil pri meni.
Gledal sem ga v obraz in v njegovo bolno človeško telo.
Le nekaj besed je izgovoril, pa se je v meni naselil vesoljni mir,
topla mavrica večnega doma. Tiho sedam k načrtom za jutrišnji dan,
izpolnjen z močjo za zemeljsko življenje, s prepričanjem, ki presega upanje.
Prepuščam se;
če mi je Stvarnik dal ta večer, mi jih bo dal še mnogo,
če mi je podaril dom, mi bo dal še večjega,
če mi je daroval angele, mi bo dal še več,
če me je moral vzgajati, me bo vodil še naprej.
Majav sem, a čutim trdna tla pod nogami.
Razrvan sem, a zaupam v mir na nebu,
prestrašen sem, a vem, da je trdnost stvar onega sveta.
Ko bom spet na dnu, bom tiho čakal in se veselil pomoči.
Človek se spreminja z bolečinami, padci in angeli,
raste s stvarstvom k velikemu sončnemu Stvarniku,
naprej proti večnemu raju.
Nosil sem bremena brez vsakega upanja, gledal sem v tla.
Dogajalo se je nemogoče ...
Nato me je Stvarnik dvignil do neba!
HVALNICA TRPLJENJU
Sklonjene glave mislim raztresene misli,
negotov v njihovo skladnost z resničnostjo,
telo je v bolečinah, upam v vzvode olajšanja.
Žalost me preveva, ki bi se morala že davno spremeniti v veselje,
samo da bi mislil prav, da se ne bi zapikoval v to,
kar najbolj boli. Da ne bi robantil v sebi,
ker moram trpeti, ampak bi vse s preprostostjo sprejel.
Tihi mir bi se naselil v meni, mirna gotovost bi krožila v zraku.
Dotaknil bi se drugih z obljubo in s hvaležnostjo.
Boli. Kar naj. Druge boli še bolj.
Samo priklonim se lahko velikemu čudežu.
Trpljenja ni. Le pot je čez mostiček s te na ono stran.
Boli. Kar naj.
Angeli odnašajo trenutke s polnimi koši bogastva, biserov in zlata.
Ko bolečina mine, prinesejo nazaj pomladne pokrajine in poezijo,
ki se razliva kot sonce veselja in notranje gotovosti.
HVALNICA MIRU V NEMIRU
Nasmehneš se samemu sebi, ki bi rad vedno bil zbran,
kot redovniki, ki jim je to dano v njihovo srečo.
Puščaš misli, da prihajajo in odhajajo, prepustiš srcu,
da potuje med tebi ljubimi in svojemu duhu, da zdravi.
In nemir ne boli več.
Navadiš se ga in sprejmeš svojo raztresenost.
Ne boš se več spraševal, kaj ni prav, da zato trpiš.
Le priznal si, da ne moreš skozi življenje po svoji volji.
Priznal si Boga nad seboj. Poslal ti je trpljenje,
da bi te rodil v večjega človeka, svobodnejšega,
osvobojenega lastnih meril. In zdaj ti naliva bogastva,
ki so od vedno, le da jih prevečkrat do zdaj nisi opazil.
HVALNICA PESNJENJU
Zjutraj je dan kot nenapisana pesem,
belina papirja vabi k pisanju in madeži na njem strašijo …
Ni pomembna jutranja zarja, sonce se razliva kakor simfonija,
ni važno, ali bom imel zajtrk ali ne,
hvaležen sem za dom, kjer imam vse,
pomembni so ljudje –
moje bogastvo angelov s človeškimi telesi.
Težko je ostati pravičen,
ko se hoče dobrota razliti kakor sonce po jutranji pokrajini
in prestopam meje.
Težko je poslušati prazne besede in molčati, v veri,
da vsakdo prejme modrost, ki jo potrebuje, ob pravem času.
Težko je gledati, kako se ego širi čez vse
in ne pušča prostora Stvarniku,
žalostnemu, zavrženemu, prezrtemu, odgnanemu …
Izročam madeže na jutranjem papirju, pisal bom pesem,
ki jih bo prekrila in mi zmagovita vrnila vero
v belino jutrišnjega dne.
HVALNICA MILOSTI
Polegle so se strasti dneva, mir je v zraku,
ki trepeta od bitja oddaljenih zvonov. Moč sveta je ugasnila,
ne bo več prevpila svetega miru, tihote, ki vlada povsod.
Milost je prekrila in prekvasila napuh dneva,
ki se v večernem kesanju skuša pomiriti in vdati večni prevladi
šibkega nad močnim, tihega nad glasnim, mirnega nad strastnim.
Odpro se pokrajine za tihe, mirne in dobre ljudi,
ki sklepajo roke k molitvi.
Angeli so z njimi in ni se jim treba bati zadnje sodbe.
Slišijo se njihove besede, njihove želje in vera,
ki jih je pripeljala v svet drugačnih.
HVALNICA ODPUŠČANJU
Greh – zdaj je, zdaj ga ni. Ostane raj, kakor je bilo v začetku.
Vse se odpušča iz trenutka v trenutek.
Neverjetna milost neverjetno velike ljubezni.
Človeška misel se ustavi pri svojem prav.
In zveže in zapečati tisto, česar se ne bi smelo zvezovati.
Potem življenje ne more naprej. Človek se zabubi v krč, rešuje,
česar sam ne more razrešiti in mnogo trpi, dokler gleda navzdol.
O, človek, niso meje tvoje duše meje tvojega telesa!
Bogato in visoko te hrani milost z vsem, kar potrebuješ!
Umakni se in daj v sebi prostor neverjetnemu!
In veruj v milost, ki te neskončno presega!
Vedno bo s teboj in nikoli se ne boš mogel dovolj zahvaliti.
