O, nežni sij,
ko barve iz globin
plodijo misli
in duha!
In ko z višin neba
začutiš,
da je vse
le darovanje …
* * *
Zdaj sem miren
kot drevo,
ki v vetru tiho niha veje,
zdaj oba z drevesom
segava v nebo
in najin gospodar
se tiho smeje
v veselju,
da je vse ustvaril
tako lepo …
* * *
V tiho noč
odzvanja smeh,
ki so ga topla srca pela,
zdaj samo še mir
kot polna radost poje.
Vse že spi.
Le spomine lepe
v tiho noč
šepečejo molitve moje.
* * *
Na dnu si sam,
kot roža cvetiš
za enega samega
sprehajalca, ki bo
kot po naključju
utrgal tvoj cvet
in te osmislil …
* * *
Mir je,
kot da dežuje
po dolgih dneh sopare …
Nekaj v prsih se je umirilo,
ne na silo, kot včasih,
kot bi v svojih prsih čutil
milost odpuščanja …
SREČANJA
* * *
V daljave
se zazri,
ko v tebi
hrepeni
ta tvoja
tiha, nežna
misel,
da si ustvarjena
za druge …
* * *
S tistim delom
svojega molka,
ki ga še nikoli
nisem umazal,
sem ti rekel:
Še pridi!
* * *
Amen
sem rekel
na začetku
molitve,
da bi bilo
vse tako …
tako lepo,
kot je hotelo
vse v meni …
* * *
Ko bom
preplezal
najvišjo steno –
sebe,
bom v tihih
globinah
odkril
najlepši travnik –
tebe.
OČIŠČENO JUTRO
* * *
Odideš.
Greš.
Ostajaš sam
in s teboj
svet,
razlomljen
na umetnine …
* * *
Jaz sem vesolje,
stisnjeno
v ljubeč objem.
Obstajam, sem,
a v tihih sanjah
se ovem
tople bližine,
ki bi jo rad
vrnil vsem …
* * *
Hvala Mojstru
za čudovite reči.
Za čudovite ljudi.
Za padce
in za vzpone
med preproste stvari.
Hvala Mojstru,
ko večer zadiši,
ko zvon zadoni.
Ko grem tako globoko,
da me več ni.
* * *
Vsak je
roža, zver
in plamen.
Odpuščam ti
pri teh belih,
belih lučeh.
Amen.
IZ OZNANIL
* * *
Nekje sem jaz,
ki sem svet.
Ta moj jaz
nekje v meni
prebiva.
Pomagaj mi,
glej,
kaj vse
me prekriva!
* * *
Ko odpustiš,
v sproščeni drži
do ljudi
in brez krčev
bolečine
mir začutiš –
in živiš.
* * *
Življenje tehta
s preobilnimi bremeni,
iz lahkote izvira
in se vanjo bo vrnilo,
vse, kar živi,
zato po lahki teži hrepeni −
in najde jo,
ko z bremenom svojim zaživi.
* * *
Le ljubezen more
z bolečino prežariti
zlo sveta,
da še sama izgine,
kot bi se raztajala.
A nekoč se nova, čista vrne
v loku med zemljo
in sijem neba.
* * *
Ljudje se bodo utrudili,
svet bo umrl
in bo šel spat.
Takrat bo
v tihih, nežnih sanjah
nam nekdo vse povedal,
ko nas bo prišel iskat.
* * *
Rad bi se spočil,
naslonil
svojo trudno glavo nate,
solze vseh,
ki jih poznam,
izlil
na najine oltarje prebogate.
* * *
Rad bi
blaženo počival
z mirom v sebi,
videl, slišal nič,
rad bi
z Bogom le prebival –
jadral
kot nad morjem beli ptič.
S KOLEDARJA
* * *
Zabrisani dom
kliče k vrnitvi.
Tako velik je …
Zato je moral
tako daleč
razprostreti krik
svojega iskanja.
* * *
En žarek
je dovolj,
da temo razsvetli
in najde v njej
naslednji dar
vsem darujoče se
resničnosti.
* * *
S polnejše
barvitim svetom
se zliješ,
ko odmisliš svojega –
v obokano nebo
iz rož.
* * *
V vetru
se resnica
prebudi
in tako nežno
vate
spremeni,
da ne veš več,
ali je ona
ali si ti …
* * *
Mesto
se začudeno
nagne,
ko se
med seboj
objamejo
drugačni
od sveta …
* * *
Tiha kretnja
me tolaži,
neopazna,
tenka kakor dih
počiva
v polzastrti
senci
tvojega
dotika …
* * *
V visoki
travi
še en cvet
niha
po sledeh
skrivnostno
znanega …
O LEPOTI KRŠČANSKEGA ŽIVLJENJA
* * *
Moja pesem
tiho ti pošilja
toplo misel za srce –
srce, ki polno je
kot moje,
ve vse
in izžareva
moč iz svojega obilja.
* * *
Svetli utrinki padajo …
Vsaka misel
novo zvezdo prebudi
v noči temno modri,
po padcih,
ki so se očistili
v izpovedi …
* * *
Miren je ta svet
in brez hitenja,
na njem ni treba
narediti vsega.
Kar nas presega,
bo že naredilo,
kar zahtevajo
od nas življenja.
* * *
Lep je svet,
če črna misel
ga ne moti,
če pustiš,
da bistvo
samo govori,
če ne postaviš se
nasproti vsemu,
kar giblje se –
in duh vzleti …
* * *
Počasi vzcveta roža,
počasi ljubi dan.
Dovolj je misel,
da jo v dno spoznam,
da je življenje prah,
in da je neminljivi del sveta
vse, kar imam …
Našel sem se,
ko sem temino vzljubil
kot svetlobo.
In bil sem eno:
isti je še vedno izvir
in v njem je še vedno
isti mir.
* * *
Čar stvari je,
da niso v meni
in jih vidim.
Čar resnice je,
da vem.
Čar življenja je,
da verujem
in presegam v srcu
to, kar sem.
S POSVETILNIH PLOŠČIC
* * *
V sebi
nosiš pesmi,
v sebi
nosiš mir
in on je s tabo,
glej,
tvoj konec
in tvoj izvir.
* * *
Življenje –
list papirja,
ki vanj te
večno nov
trenutek riše.
Podoba tam je,
kjer si ljubil.
Vse ostalo
čas izbriše.
* * *
Ljubim
božje stvarstvo
in živim,
se odpiram
mavrični lepoti,
skrijem se –
in zamižim …
OB SLIKI JOŽICE ŠKOF OGNJENE STENE
Kot ptič Feniks se ogenj dvigne iz prostranstev podzavesti ali nadzavesti in zažari, razsvetli in greje vse okoli sebe, navdihne umetnika in navdušuje ter nagovarja gledalca, poslušalca ali bralca. Ogenj izraža moško načelo. Ogenj na vodi je simbol poezije v duši.
Voda simbolizira žensko načelo; barvit in poln topel mir in harmonijo. Iz nje izhaja vse živo in se k njej vrača. Ženska presega minljivost z rojevanjem in ustvarjanjem novega, in z ljubeznijo, ki ji je lastna.
Obema načeloma sta skupni lepota in ljubezen. Eno sta. Tudi voda je ogenj, ker je v njej Duh, ki v vsem vesolju gori vedno in povsod. Umetnine pričajo iščočim o Duhu, ki jih vodi k resnici, jih osvobaja, in jim podarja, kar vede ali nevede iščejo vse življenje.
Stvarnik je sebe položil v stvari in prav tako umetnik svojega duha polaga v svoje umetnine, da lepota zažari v vidnih stvareh. Ustvarjanje je prenos, materializacija umetnikovega duha v nove stvari – umetnine in te so lepe in pripovedujejo o najvišji Lepoti, ki je cilj človeka, ga hrani na zemeljski poti in ga bo nekoč razrešila do konca, do najvišje možne sreče ob sebi sami.
V MODRO
* * *
O, nežni sij,
ko barve iz globin
plodijo misli
in duha!
In ko z višin neba
začutiš,
da je vse
le darovanje …
* * *
Zdaj sem miren
kot drevo,
ki v vetru tiho niha veje,
zdaj oba z drevesom
segava v nebo
in najin gospodar
se tiho smeje
v veselju,
da je vse ustvaril
tako lepo …
* * *
V tiho noč
odzvanja smeh,
ki so ga topla srca pela,
zdaj samo še mir
kot polna radost poje.
Vse že spi.
Le spomine lepe
v tiho noč
šepečejo molitve moje.
* * *
Na dnu si sam,
kot roža cvetiš
za enega samega
sprehajalca, ki bo
kot po naključju
utrgal tvoj cvet
in te osmislil …
* * *
Mir je,
kot da dežuje
po dolgih dneh sopare …
Nekaj v prsih se je umirilo,
ne na silo, kot včasih,
kot bi v svojih prsih čutil
milost odpuščanja …
SREČANJA
* * *
V daljave
se zazri,
ko v tebi
hrepeni
ta tvoja
tiha, nežna
misel,
da si ustvarjena
za druge …
* * *
S tistim delom
svojega molka,
ki ga še nikoli
nisem umazal,
sem ti rekel:
Še pridi!
* * *
Amen
sem rekel
na začetku
molitve,
da bi bilo
vse tako …
tako lepo,
kot je hotelo
vse v meni …
* * *
Ko bom
preplezal
najvišjo steno –
sebe,
bom v tihih
globinah
odkril
najlepši travnik –
tebe.
OČIŠČENO JUTRO
* * *
Odideš.
Greš.
Ostajaš sam
in s teboj
svet,
razlomljen
na umetnine …
* * *
Jaz sem vesolje,
stisnjeno
v ljubeč objem.
Obstajam, sem,
a v tihih sanjah
se ovem
tople bližine,
ki bi jo rad
vrnil vsem …
* * *
Hvala Mojstru
za čudovite reči.
Za čudovite ljudi.
Za padce
in za vzpone
med preproste stvari.
Hvala Mojstru,
ko večer zadiši,
ko zvon zadoni.
Ko grem tako globoko,
da me več ni.
* * *
Vsak je
roža, zver
in plamen.
Odpuščam ti
pri teh belih,
belih lučeh.
Amen.
IZ OZNANIL
* * *
Nekje sem jaz,
ki sem svet.
Ta moj jaz
nekje v meni
prebiva.
Pomagaj mi,
glej,
kaj vse
me prekriva!
* * *
Ko odpustiš,
v sproščeni drži
do ljudi
in brez krčev
bolečine
mir začutiš –
in živiš.
* * *
Življenje tehta
s preobilnimi bremeni,
iz lahkote izvira
in se vanjo bo vrnilo,
vse, kar živi,
zato po lahki teži hrepeni −
in najde jo,
ko z bremenom svojim zaživi.
* * *
Le ljubezen more
z bolečino prežariti
zlo sveta,
da še sama izgine,
kot bi se raztajala.
A nekoč se nova, čista vrne
v loku med zemljo
in sijem neba.
* * *
Ljudje se bodo utrudili,
svet bo umrl
in bo šel spat.
Takrat bo
v tihih, nežnih sanjah
nam nekdo vse povedal,
ko nas bo prišel iskat.
* * *
Rad bi se spočil,
naslonil
svojo trudno glavo nate,
solze vseh,
ki jih poznam,
izlil
na najine oltarje prebogate.
* * *
Rad bi
blaženo počival
z mirom v sebi,
videl, slišal nič,
rad bi
z Bogom le prebival –
jadral
kot nad morjem beli ptič.
S KOLEDARJA
* * *
Zabrisani dom
kliče k vrnitvi.
Tako velik je …
Zato je moral
tako daleč
razprostreti krik
svojega iskanja.
* * *
En žarek
je dovolj,
da temo razsvetli
in najde v njej
naslednji dar
vsem darujoče se
resničnosti.
* * *
S polnejše
barvitim svetom
se zliješ,
ko odmisliš svojega –
v obokano nebo
iz rož.
* * *
V vetru
se resnica
prebudi
in tako nežno
vate
spremeni,
da ne veš več,
ali je ona
ali si ti …
* * *
Mesto
se začudeno
nagne,
ko se
med seboj
objamejo
drugačni
od sveta …
* * *
Tiha kretnja
me tolaži,
neopazna,
tenka kakor dih
počiva
v polzastrti
senci
tvojega
dotika …
* * *
V visoki
travi
še en cvet
niha
po sledeh
skrivnostno
znanega …
O LEPOTI KRŠČANSKEGA ŽIVLJENJA
* * *
Moja pesem
tiho ti pošilja
toplo misel za srce –
srce, ki polno je
kot moje,
ve vse
in izžareva
moč iz svojega obilja.
* * *
Svetli utrinki padajo …
Vsaka misel
novo zvezdo prebudi
v noči temno modri,
po padcih,
ki so se očistili
v izpovedi …
* * *
Miren je ta svet
in brez hitenja,
na njem ni treba
narediti vsega.
Kar nas presega,
bo že naredilo,
kar zahtevajo
od nas življenja.
* * *
Lep je svet,
če črna misel
ga ne moti,
če pustiš,
da bistvo
samo govori,
če ne postaviš se
nasproti vsemu,
kar giblje se –
in duh vzleti …
* * *
Počasi vzcveta roža,
počasi ljubi dan.
Dovolj je misel,
da jo v dno spoznam,
da je življenje prah,
in da je neminljivi del sveta
vse, kar imam …
Našel sem se,
ko sem temino vzljubil
kot svetlobo.
In bil sem eno:
isti je še vedno izvir
in v njem je še vedno
isti mir.
* * *
Čar stvari je,
da niso v meni
in jih vidim.
Čar resnice je,
da vem.
Čar življenja je,
da verujem
in presegam v srcu
to, kar sem.
S POSVETILNIH PLOŠČIC
* * *
V sebi
nosiš pesmi,
v sebi
nosiš mir
in on je s tabo,
glej,
tvoj konec
in tvoj izvir.
* * *
Življenje –
list papirja,
ki vanj te
večno nov
trenutek riše.
Podoba tam je,
kjer si ljubil.
Vse ostalo
čas izbriše.
* * *
Ljubim
božje stvarstvo
in živim,
se odpiram
mavrični lepoti,
skrijem se –
in zamižim …
OB SLIKI JOŽICE ŠKOF OGNJENE STENE
Kot ptič Feniks se ogenj dvigne iz prostranstev podzavesti ali nadzavesti in zažari, razsvetli in greje vse okoli sebe, navdihne umetnika in navdušuje ter nagovarja gledalca, poslušalca ali bralca. Ogenj izraža moško načelo. Ogenj na vodi je simbol poezije v duši.
Voda simbolizira žensko načelo; barvit in poln topel mir in harmonijo. Iz nje izhaja vse živo in se k njej vrača. Ženska presega minljivost z rojevanjem in ustvarjanjem novega, in z ljubeznijo, ki ji je lastna.
Obema načeloma sta skupni lepota in ljubezen. Eno sta. Tudi voda je ogenj, ker je v njej Duh, ki v vsem vesolju gori vedno in povsod. Umetnine pričajo iščočim o Duhu, ki jih vodi k resnici, jih osvobaja, in jim podarja, kar vede ali nevede iščejo vse življenje.
Stvarnik je sebe položil v stvari in prav tako umetnik svojega duha polaga v svoje umetnine, da lepota zažari v vidnih stvareh. Ustvarjanje je prenos, materializacija umetnikovega duha v nove stvari – umetnine in te so lepe in pripovedujejo o najvišji Lepoti, ki je cilj človeka, ga hrani na zemeljski poti in ga bo nekoč razrešila do konca, do najvišje možne sreče ob sebi sami.
