Da živim,
je dobrota večnega neba.
Z njim rešujem svoje zagate
in vznemirjenja sveta.
In nato se prepustim.
* * *
Rad bi se dvignil
nad nebo v modrine,
ki me ljubijo že zdaj.
Tu dovolj je zame
slišati besede,
ki me vabijo v raj.
* * *
Mir se je polegel
v nočno mesečino,
zdaj je trud brez pomena.
Kar se je slabega zgodilo,
nima več imena.
* * *
Vsak trenutek milost je
in pot v nebo.
Tudi če se nam ne zdi,
je vse osmišljeno –
pa čeprav z mesečino dolge noči.
* * *
Počakati je modrost vesolja.
Ko hitimo s svojo voljo,
je v nas nesmiselna norost,
a drugič tiho čakajoč
se spustimo v svetost.
* * *
Čiste misli
nam plodi nebo.
Kam bodo šle,
se bodo zakopale v zemljó?
Ne bodo duš oplajale?
* * *
V duhu nežno
in počasi čas krotim.
Vse presežno
govori mi,
naj še potrpim.
* * *
Spet verjamem v tihi mir,
ki le milost ga lahko daruje.
Srečen ga objamem,
kadar pripotuje.
* * *
Zvezde so migljale,
mesečina je kazala pot,
niso ustavile me skale,
čistina je bila povsod.
Dobre misli so modrost dajale.
Preteklost – iluzija, ki je ni –
spremlja me, a v nič hiti.
Ostala bo le luč,
ki mi vedno je svetila:
Postati človek, ki živi.
* * *
Vse me boli.
Trčil sem ob stene zmot.
Vdano čakam,
da od nekod
se prava misel porodi.
Misli se obračajo
v nebo.
Na zemlji
so zmote pravilo,
a se spreminjajo v mavrico.
* * *
Hvala za trpljenje,
ki po mojem nebu gre,
a še eno je nebo,
ki se mi odpre,
in najdem mir,
ko zame svet umre.
* * *
Med prijatelji neba živim.
Vem, da nas čakajo.
Ko trpim in delam,
vedno mi v pozdrav pomahajo.
Saj nad nebom ni tega sveta,
tam so svete duše, čisti ljudje,
a mi na zemlji smo prav taki,
kot je naše srce.
* * *
Tiho sejem mir v noč,
da bi se vse poleglo,
osrečuje me topla pomoč,
da bi v vse duše segla.
Vse premagala bo
tista nežna moč …
* * *
Ne razumem trpljenja.
V moč spreminjam ga
in v ljubezen.
Ostajam čist in trezen,
da bi z njim nekoč
priplaval do neba.
* * *
Kam hitijo duše,
k zvezdam ali k luni?
Ko noč je, slutijo,
da vse poti vodijo v nebo.
In čutijo, kje bo lepo.
* * *
Konec bo nov začetek
in odprlo se bo nebo.
Do takrat,
kot na gostiji svat,
v upanju bom živel
neminljivem …
* * *
V breznu je vnaprej vse izgubljeno,
a ko križ in nebo poljubljaš,
sveti luč v temo.
In vse spet vidiš spremenjeno.
* * *
Grdega ni.
Le dobro žari
v vesolju nepremično.
Smehlja se,
odrešuje in drhti.
Ko poleže se nemir,
oddahne si vesolje.
Spet košček bo
dobrotne volje
učil zemljó.
* * *
Odpovem se svojim strastem,
da bodo moje poti
čutile, da sem,
da že tukaj jih poznam
in da vsaj nekaj vem.
Trepetam pod sponami,
a nad menoj je nebo
tako zelo svobodno,
da sprostim dušo in telo.
* * *
Ne gre tako,
je prehudo,
nekaj moram spremeniti.
Morda danes le čakati,
da nebu se pustim nagovoriti.
Utrujen od besed
legam k počitku.
Še malo, pa bo svet zaspal.
Predajam se užitku ob misli,
da bo moj mir čist in svet.
* * *
Polegle so se sile dneva,
zdaj poljubljam svojo težo.
Bog vedno najde režo,
skozi katero ljubezen seva.
In odmeva in odmeva …
* * *
Sprejemam težo dneva,
da se posvetim.
V vdanosti ljubezen seva
v vsako misel,
ki v moji duši odmeva.
* * *
Da živim,
je dobrota večnega neba.
Z njim rešujem svoje zagate
in vznemirjenja sveta.
In nato se prepustim.
* * *
Rad bi se dvignil
nad nebo v modrine,
ki me ljubijo že zdaj.
Tu dovolj je zame
slišati besede,
ki me vabijo v raj.
* * *
Mir se je polegel
v nočno mesečino,
zdaj je trud brez pomena.
Kar se je slabega zgodilo,
nima več imena.
* * *
Vsak trenutek milost je
in pot v nebo.
Tudi če se nam ne zdi,
je vse osmišljeno –
pa čeprav z mesečino dolge noči.
* * *
Počakati je modrost vesolja.
Ko hitimo s svojo voljo,
je v nas nesmiselna norost,
a drugič tiho čakajoč
se spustimo v svetost.
* * *
Čiste misli
nam plodi nebo.
Kam bodo šle,
se bodo zakopale v zemljó?
Ne bodo duš oplajale?
* * *
V duhu nežno
in počasi čas krotim.
Vse presežno
govori mi,
naj še potrpim.
* * *
Spet verjamem v tihi mir,
ki le milost ga lahko daruje.
Srečen ga objamem,
kadar pripotuje.
* * *
Zvezde so migljale,
mesečina je kazala pot,
niso ustavile me skale,
čistina je bila povsod.
Dobre misli so modrost dajale.
Preteklost – iluzija, ki je ni –
spremlja me, a v nič hiti.
Ostala bo le luč,
ki mi vedno je svetila:
Postati človek, ki živi.
* * *
Vse me boli.
Trčil sem ob stene zmot.
Vdano čakam,
da od nekod
se prava misel porodi.
Misli se obračajo
v nebo.
Na zemlji
so zmote pravilo,
a se spreminjajo v mavrico.
* * *
Hvala za trpljenje,
ki po mojem nebu gre,
a še eno je nebo,
ki se mi odpre,
in najdem mir,
ko zame svet umre.
* * *
Med prijatelji neba živim.
Vem, da nas čakajo.
Ko trpim in delam,
vedno mi v pozdrav pomahajo.
Saj nad nebom ni tega sveta,
tam so svete duše, čisti ljudje,
a mi na zemlji smo prav taki,
kot je naše srce.
* * *
Tiho sejem mir v noč,
da bi se vse poleglo,
osrečuje me topla pomoč,
da bi v vse duše segla.
Vse premagala bo
tista nežna moč …
* * *
Ne razumem trpljenja.
V moč spreminjam ga
in v ljubezen.
Ostajam čist in trezen,
da bi z njim nekoč
priplaval do neba.
* * *
Kam hitijo duše,
k zvezdam ali k luni?
Ko noč je, slutijo,
da vse poti vodijo v nebo.
In čutijo, kje bo lepo.
* * *
Konec bo nov začetek
in odprlo se bo nebo.
Do takrat,
kot na gostiji svat,
v upanju bom živel
neminljivem …
* * *
V breznu je vnaprej vse izgubljeno,
a ko križ in nebo poljubljaš,
sveti luč v temo.
In vse spet vidiš spremenjeno.
* * *
Grdega ni.
Le dobro žari
v vesolju nepremično.
Smehlja se,
odrešuje in drhti.
Ko poleže se nemir,
oddahne si vesolje.
Spet košček bo
dobrotne volje
učil zemljó.
* * *
Odpovem se svojim strastem,
da bodo moje poti
čutile, da sem,
da že tukaj jih poznam
in da vsaj nekaj vem.
Trepetam pod sponami,
a nad menoj je nebo
tako zelo svobodno,
da sprostim dušo in telo.
* * *
Ne gre tako,
je prehudo,
nekaj moram spremeniti.
Morda danes le čakati,
da nebu se pustim nagovoriti.
Utrujen od besed
legam k počitku.
Še malo, pa bo svet zaspal.
Predajam se užitku ob misli,
da bo moj mir čist in svet.
* * *
Polegle so se sile dneva,
zdaj poljubljam svojo težo.
Bog vedno najde režo,
skozi katero ljubezen seva.
In odmeva in odmeva …
* * *
Sprejemam težo dneva,
da se posvetim.
V vdanosti ljubezen seva
v vsako misel,
ki v moji duši odmeva.
