OBLAK V JUTRU / A CLOUD IN THE MORNING

* * *

1

Drevesni listi
se sporazumevajo
s trepetom bilk.

* * *

2

Svetilke noči.
Nobena ni enaka
drugi v temi.

* * *

3

Obrisi hiš
dobivajo barve
v zgodnjem jutru.

* * *

4

Jutro še blešči
in plava po obzorju.
Prekratke so noči.

* * *

5

Vrana zavija
med letom,
kot da ne ve kam.

* * *

6

Oblak v jutru.
Jata prestrašenih ptic.
Vihar se še skriva.

* * *

7

Drevje se ljubi.
Nebo je veter
med vejo in vejo.

* * *

8

Dan je najsvetlejši
zjutraj,
ko je še čist.

* * *

9

Drevje in hiše,
oblaki in nebo in mir.
Vse je prav.

* * *

10

Na zemlji je noč,
ko je jutro še mlado.
Na nebu je dan.

* * *

11

Odsevi sonca
so zjutraj čisto drugačni,
kot zvečer.

* * *

Obrisi oblaka
za vejami.
Kot da je drevo večje.

* * *

Storž na tleh
pestuje
svojo bolečino.

* * *

Nevidne stene
služijo
redu.

* * *

Razmišljanje:
muka.
Molitev: uslišanje.

* * *

Potok je legel
v svojo strugo.
Spet mir.

* * *

Zvoki ptic
od zgoraj.
Bo še kaj padlo dol?

* * *

Poletni mrak.
Silhuete prehajajo
druga v drugo.

* * *

Sence dreves
padajo
v noč.

* * *

Motno nebo
skriva
tisto misel.

* * *

Luči
za velikim borom.
Praznik.

* * *

V dekletu,
oblečenem v črno,
se zrcali noč.

* * *

Stopinje
odzvanjajo v noč.
Resnica

* * *

Vonj
po mladih smrekah
do neba.

* * *

Minljivo,
a nespremenljivo:
zaupanje.

* * *

Potem pa mir,
kot da bo večno
trajal.

* * *

Nikjer ptic.
Pa vse
žvrgoli.

* * *

Mušica
prileti v oko.
Zakrije oblak.

* * *

Mir odzvanja
od nevidnih sten
narave.

* * *

Nobeno drevo
ni samo.
Človek pa.

* * *

Samo jaz
in nebo.
Pa toliko oblakov!

* * *

Mravlja
odkriva naslednji
prostor tišine.

* * *

Trava.
Toliko
skrivnosti!

* * *

Kos poje.
Sploh ne ve,
da ga poslušam.

* * *

Drevo
za drevesom,
Nisem središče.

* * *

Ptica klepeta,
kot da nima
nič povedati.

* * *

Cvetoča hruška.
Taka,
kot vse.

* * *

Ptič.
Obnaša se
kot čebela.

* * *

Sraka.
Bori se s sabo
namesto s tešnostjo.

* * *

Zeleni vrt.
Ponavlja se
stara zgodba.

* * *

Oddih
od misli.
Nastane pesem.

* * *

Jezna raca
dela red
po lepo urejenem vrtu.

* * *

Nebo,
zelenje, jaz.
Čudež

* * *

Razmišljam,
koliko nebov
je za nebom.

* * *

Misel? kot ptič?
pristane
v preprostem.

* * *

1

Vsi živci so napeti,
ko pričakujem
njen prihod.

* * *

2

Cvet čebule
je med sadeži
tako sam!

* * *

3

Smejem se,
ker je ptič
pristal vzvratno.

* * *

4

Mravlja se je zmedla
na mizi - ob njej
vse polno zmedenih ljudi.

* * *

5

Tišina neba
komaj prodre
med hiše in ljudi.

* * *

6

Spomin
se rojeva
iz najine stare poti.

* * *

7

Pijani možgani
mislijo
skozi zastor teških vek.

* * *

8

Če metulj ni lahak,
če ga pogledam
s težo v sebi.

* * *

9

Srečen sem,
ko se razveselim
delčka sebe.

* * *

10

Drevo
se ne zmeni
za svojo senco.

* * *

11

Najin sprehod
je zamenjal
misli in besede.

* * *

12

Ko ne izgovorim besede,
naredim prostor
za novo témo.

* * *

13

Če bi bil ptič,
bi me moj muc
pojedel.

* * *

14

Ko zagledam luno,
se zavem,
da stojim na Zemlji.

* * *

1

Opoldanski oblaki
srečujejo veter.
Odkod ta moč?

* * *

2

Narava.
Sprehod pove več,
kot pogled skozi okno.

* * *

3

Detel na veji.
Vrti se kot misel
in odfrči.

* * *

4

Vrana prileti
z drevesa, se ustraši
in zbeži - sem kriv?

* * *

5

Zamenjam svinčnik
za grafitnega.
Vse brez kemije.

* * *

6

Veter, mraz
in sonce. Termometer
visi postrani.

* * *

7

Pišem haiku.
Najprej veter,
Potem učinek.

* * *

8

Metla, prislonjena
ob vrata,
čaka tako mirno!

* * *

9

Košček neba med
drevesi. Ptiček je na
spodnjem koncu tunela.

* * *

10

V gozdu
se nič ne giblje.
Le zvoki poganjajo vse.

* * *

11

Grd glas
vrane iz drevja.
Onesnaženje?

* * *

12

Ptiček
gleda žalostno
v suh vodnjak.

* * *

13

Dve ptici letita
skupaj. Zakaj ena
zavija stran?

* * *

14

Dva se srečata.
Čuden lesk v očeh.
Pogum in strah.

* * *

15

Pomlad se ne
naveliča poslušati
svojih zvokov.

* * *

16

V najskrivnejšem
kotičku gozda
pleše senca lista ples.

* * *

17

Otroški glas.
Mine nekaj dni.
Ženski glas.

* * *

18

Sonce pusti vetru,
da plava
koderkoli hoče.

* * *

19

Otrok.
Kapljica v večnost.
Starček.

* * *

20

Postave ljudi
strižejo veter,
a on tega ne ve.

* * *

21

Pasji gobec
poliže dlan,
ali ugrizne.

* * *

22

Napetost med
ljudmi. Rani še
zamik glave.

* * *

23

Ograja deli
moje in tvoje.
Čigavo?

* * *

24

Mož in žena.
On nese sebe.
Ona vse.

* * *

25

Dimnik je vroč
poleti in pozimi.
Hiša je topla.

* * *

26

Marjetice
so kot snežinke
v beli travi.

* * *

27

Drevo še ni
ozelenelo. Suhe veje
še niso odpadle.

* * *

28

Barve, obrisi,
veter, misel.
Kaj bi brez sebe?

* * *

29

Tema.
Tiktakanje ure.
Beži čas, ali jaz?

* * *

30

Kakšno je zunaj?
Umolknem.
Povsod je haiku.

* * *

31

Ko zagrmi,
potok
spremeni barvo.

* * *

32

Ko zaprem oči,
ptice
začno peti.

* * *

33

Lajež v tišino.
Spomnim se psa,
ki sem ga imel rad.

* * *

1

Drevesni listi
se sporazumevajo
s trepetom bilk.

* * *

2

Svetilke noči.
Nobena ni enaka
drugi v temi.

* * *

3

Obrisi hiš
dobivajo barve
v zgodnjem jutru.

* * *

4

Jutro še blešči
in plava po obzorju.
Prekratke so noči.

* * *

5

Vrana zavija
med letom,
kot da ne ve kam.

* * *

6

Oblak v jutru.
Jata prestrašenih ptic.
Vihar se še skriva.

* * *

7

Drevje se ljubi.
Nebo je veter
med vejo in vejo.

* * *

8

Dan je najsvetlejši
zjutraj,
ko je še čist.

* * *

9

Drevje in hiše,
oblaki in nebo in mir.
Vse je prav.

* * *

10

Na zemlji je noč,
ko je jutro še mlado.
Na nebu je dan.

* * *

11

Odsevi sonca
so zjutraj čisto drugačni,
kot zvečer.

* * *

Obrisi oblaka
za vejami.
Kot da je drevo večje.

* * *

Storž na tleh
pestuje
svojo bolečino.

* * *

Nevidne stene
služijo
redu.

* * *

Razmišljanje:
muka.
Molitev: uslišanje.

* * *

Potok je legel
v svojo strugo.
Spet mir.

* * *

Zvoki ptic
od zgoraj.
Bo še kaj padlo dol?

* * *

Poletni mrak.
Silhuete prehajajo
druga v drugo.

* * *

Sence dreves
padajo
v noč.

* * *

Motno nebo
skriva
tisto misel.

* * *

Luči
za velikim borom.
Praznik.

* * *

V dekletu,
oblečenem v črno,
se zrcali noč.

* * *

Stopinje
odzvanjajo v noč.
Resnica

* * *

Vonj
po mladih smrekah
do neba.

* * *

Minljivo,
a nespremenljivo:
zaupanje.

* * *

Potem pa mir,
kot da bo večno
trajal.

* * *

Nikjer ptic.
Pa vse
žvrgoli.

* * *

Mušica
prileti v oko.
Zakrije oblak.

* * *

Mir odzvanja
od nevidnih sten
narave.

* * *

Nobeno drevo
ni samo.
Človek pa.

* * *

Samo jaz
in nebo.
Pa toliko oblakov!

* * *

Mravlja
odkriva naslednji
prostor tišine.

* * *

Trava.
Toliko
skrivnosti!

* * *

Kos poje.
Sploh ne ve,
da ga poslušam.

* * *

Drevo
za drevesom,
Nisem središče.

* * *

Ptica klepeta,
kot da nima
nič povedati.

* * *

Cvetoča hruška.
Taka,
kot vse.

* * *

Ptič.
Obnaša se
kot čebela.

* * *

Sraka.
Bori se s sabo
namesto s tešnostjo.

* * *

Zeleni vrt.
Ponavlja se
stara zgodba.

* * *

Oddih
od misli.
Nastane pesem.

* * *

Jezna raca
dela red
po lepo urejenem vrtu.

* * *

Nebo,
zelenje, jaz.
Čudež

* * *

Razmišljam,
koliko nebov
je za nebom.

* * *

Misel? kot ptič?
pristane
v preprostem.

* * *

1

Vsi živci so napeti,
ko pričakujem
njen prihod.

* * *

2

Cvet čebule
je med sadeži
tako sam!

* * *

3

Smejem se,
ker je ptič
pristal vzvratno.

* * *

4

Mravlja se je zmedla
na mizi - ob njej
vse polno zmedenih ljudi.

* * *

5

Tišina neba
komaj prodre
med hiše in ljudi.

* * *

6

Spomin
se rojeva
iz najine stare poti.

* * *

7

Pijani možgani
mislijo
skozi zastor teških vek.

* * *

8

Če metulj ni lahak,
če ga pogledam
s težo v sebi.

* * *

9

Srečen sem,
ko se razveselim
delčka sebe.

* * *

10

Drevo
se ne zmeni
za svojo senco.

* * *

11

Najin sprehod
je zamenjal
misli in besede.

* * *

12

Ko ne izgovorim besede,
naredim prostor
za novo témo.

* * *

13

Če bi bil ptič,
bi me moj muc
pojedel.

* * *

14

Ko zagledam luno,
se zavem,
da stojim na Zemlji.

* * *

1

Opoldanski oblaki
srečujejo veter.
Odkod ta moč?

* * *

2

Narava.
Sprehod pove več,
kot pogled skozi okno.

* * *

3

Detel na veji.
Vrti se kot misel
in odfrči.

* * *

4

Vrana prileti
z drevesa, se ustraši
in zbeži - sem kriv?

* * *

5

Zamenjam svinčnik
za grafitnega.
Vse brez kemije.

* * *

6

Veter, mraz
in sonce. Termometer
visi postrani.

* * *

7

Pišem haiku.
Najprej veter,
Potem učinek.

* * *

8

Metla, prislonjena
ob vrata,
čaka tako mirno!

* * *

9

Košček neba med
drevesi. Ptiček je na
spodnjem koncu tunela.

* * *

10

V gozdu
se nič ne giblje.
Le zvoki poganjajo vse.

* * *

11

Grd glas
vrane iz drevja.
Onesnaženje?

* * *

12

Ptiček
gleda žalostno
v suh vodnjak.

* * *

13

Dve ptici letita
skupaj. Zakaj ena
zavija stran?

* * *

14

Dva se srečata.
Čuden lesk v očeh.
Pogum in strah.

* * *

15

Pomlad se ne
naveliča poslušati
svojih zvokov.

* * *

16

V najskrivnejšem
kotičku gozda
pleše senca lista ples.

* * *

17

Otroški glas.
Mine nekaj dni.
Ženski glas.

* * *

18

Sonce pusti vetru,
da plava
koderkoli hoče.

* * *

19

Otrok.
Kapljica v večnost.
Starček.

* * *

20

Postave ljudi
strižejo veter,
a on tega ne ve.

* * *

21

Pasji gobec
poliže dlan,
ali ugrizne.

* * *

22

Napetost med
ljudmi. Rani še
zamik glave.

* * *

23

Ograja deli
moje in tvoje.
Čigavo?

* * *

24

Mož in žena.
On nese sebe.
Ona vse.

* * *

25

Dimnik je vroč
poleti in pozimi.
Hiša je topla.

* * *

26

Marjetice
so kot snežinke
v beli travi.

* * *

27

Drevo še ni
ozelenelo. Suhe veje
še niso odpadle.

* * *

28

Barve, obrisi,
veter, misel.
Kaj bi brez sebe?

* * *

29

Tema.
Tiktakanje ure.
Beži čas, ali jaz?

* * *

30

Kakšno je zunaj?
Umolknem.
Povsod je haiku.

* * *

31

Ko zagrmi,
potok
spremeni barvo.

* * *

32

Ko zaprem oči,
ptice
začno peti.

* * *

33

Lajež v tišino.
Spomnim se psa,
ki sem ga imel rad.