Puščati … Spuščati …
Ko se ne moreš več boriti z Bogom,
ko veš, da se kregati z njim ne da,
da ga lahko le včasih prepričaš v svoj prav.
Odpirajo se ti oči za vse milosti,
ki jih prejemaš, tako da ne pričakuješ preveč.
Ravno prav ti bo dal vsega, ravno prav.
Svojo jezo pospraviš v sprejetje križa,
svoj napuh v molitev za krotko in ponižno srce.
In čakaš in opazuješ kaj bo iz stvari, ki so te vznemirjale.
Gotovo bo Bog vedno zraven.
Zanimaš se za ljudi, ki ti prinašajo modrost.
Vse puščaš tako, kot je in sprašuješ in dobivaš odgovore.
Ko trpiš, razumeš razpelo.
Vse svoje trpljenje imaš za veliko milost,
s katero te volja vleče naprej. Padaš in opazuješ.
Nekaj se mora roditi iz tega semena.
Pustiti… Spustiti… Nekaj se mora roditi za danes.
Kaj bi hitel v prihodnost, če že zdaj in tu imaš vse.
Veliko milost, ki vključuje hudo in dobro.
Zato ne boš osramočen.
Tihe misli, ki si jih mislil, bodo postale velike besede.
Nikoli ne boš uresničil dovolj.
Računaš na nebo, ki te bo vodilo.
Dobro je, da ne veš vsega.
Preveč bi zmotilo tvoje poslanstvo.
Tvoj svet naj ostane tvoj in dvignil se boš nad tega.
V zamaknjenih pesmih se bodo rojevali odgovori.
Težko bi zdaj še nekdo drug nastal iz tebe,
pa čeprav boljši in bolj svet.
Danes imaš čas, odrešitev je tu in zdaj.
Mislil boš na nebo in od tam se bodo prerodile
tvoje misli v nekaj čisto novega.
Puščaj. Prepuščaj. Izpuščaj. Tvoj prav se mora umakniti.
Glej in opazuj. V viharjih odmiraš, z neba prihaja novo
in tja greš, da bi potolažil božji srd nad sabo in nad vsemi,
ki te spremljajo. Tiha molitev te osmišlja
v nov prav tam je nekaj drugega…
Tako si se želel umiriti, a dovolj je trpljenje spremeniti v svetost.
SVETOST
Tiho se vdajam dobroti
in pričakujem le še najboljše,
tudi trpljenje.
Mnogo noči sem razmišljal in nazadnje sem se vdal.
In sprejel zakone, ki v zvezdah brlijo kot absolut.
Trudil sem se z najboljšimi močmi,
srce mi je plalo, kri tekla, prav nič mi ni bilo jasno.
Potem je razpelo zažarelo kot odgovor,
z njega je tekla živa voda najbolj tolažilnih besed.
Mir in gotovost sta vdrla vame, kot luč,
ki se je izenačila z lučjo stvarjenja in odrešilne smrti.
In sem spoznal, da je vse milost,
hudo in dobro, in da je ne moreš prevarati.
Počasi se drobijo skale vprašanj.
In postajajo mirni pesek ob morju,
ko ponavljajoči se valovi brišejo sledi stopinj.
Pod soncem vse mineva,
le še modro nebo ostaja in odgovor iz onega sveta.
Vse se ponavlja, pa vendar vsaka roža hiti k soncu
in vsaka duša najde svoj dom.
Našel sem te svetost,
v mojih kosteh žariš, v meni živiš.
Na vse moram biti pripravljen, na skušnjave in udarce.
A ne bom te zapustil, ker si moja edina luč.
Ustvarila si materijo in brez tebe ne more dihati nič.
Zgrešili smo, a nazaj si želimo v nebo.
Počasi se nam prikazuješ kot edina rešitev
in spoznavamo, da si izvir in cilj.
V trenutkih vdanosti razbijaš laž tega sveta
in zmote potolažiš, kot da jih nikoli ni bilo.
Vse iz tebe izvira in vate vrnilo se bo.
Za kar smo bili rojeni,
bo poskrbelo vesolje, brez naše volje.
Prizadevanja rodijo le malo sadov.
Obračajo zemljo, pa ne vemo, če bo rodila.
O, kako tiho se lahko obrnemo v nebo
in bi se zemlja vsa spremenila.
Milost nas rani, a tudi oživlja,
vse je od neba in tja se bo pretočilo.
SPREJETJE SEBE
Roža je pognala,
odpira se soncu, in ta roža je moj jaz, poln bogastva in trpljenja.
Poganjajo rože, takšne, kot sem sam in ni konca bogastva
v krogotoku narave. Koliko trnov sem zabodel v druge!
O, človek, roža, si, zver in plamen, a na dnu si ljubezen,
ki se tehta z neljubeznijo. Če hočeš kaj spremeniti,
moraš najprej sprejeti, z najvišjim spoštovanjem.
Zahvaljujem se, da trpim, da grešim, da skušam delati dobro.
Če bi se zavračal. Bi obračal resnico v laž.
Če bi obupaval nad seboj, ne bi imel vere,
da me spremlja velika ljubezen.
Tako pa razumem vse,
ki so zašli na dolgi poti na vrh. Tudi sam sem skrenil,
o , kako lepo je bilo priti nazaj! Ker sem vedno bil z drugimi,
z njihovimi grehi in slabostmi.
Človek sem.
Nosim kamne, tako težki so,
da komaj ljubim. Najtežje je sprejeti sebe, biti to, kar si.
Ker te vsa bogastva dvigujejo navzgor in najraje bi se otresel.
Pa padeš dol, tvoja drža je spet sključena, obraz zguban,
toplino čutiš v sebi, toplino, ki je od vseh resničnih ljudi …
Svetost sem pripisoval vesolju, zdaj vem, da je z mano,
ob meni, z nami. Hvaležen sem ljudem, da so to, kar so,
skoraj vsi vdani in dobri. Učim se od njih in mir plapola med nami,
ker smo rože istega travnika. Dovolj je biti človek.
PRIHOD JESENI
Puščati … Spuščati …
Ko se ne moreš več boriti z Bogom,
ko veš, da se kregati z njim ne da,
da ga lahko le včasih prepričaš v svoj prav.
Odpirajo se ti oči za vse milosti,
ki jih prejemaš, tako da ne pričakuješ preveč.
Ravno prav ti bo dal vsega, ravno prav.
Svojo jezo pospraviš v sprejetje križa,
svoj napuh v molitev za krotko in ponižno srce.
In čakaš in opazuješ kaj bo iz stvari, ki so te vznemirjale.
Gotovo bo Bog vedno zraven.
Zanimaš se za ljudi, ki ti prinašajo modrost.
Vse puščaš tako, kot je in sprašuješ in dobivaš odgovore.
Ko trpiš, razumeš razpelo.
Vse svoje trpljenje imaš za veliko milost,
s katero te volja vleče naprej. Padaš in opazuješ.
Nekaj se mora roditi iz tega semena.
Pustiti… Spustiti… Nekaj se mora roditi za danes.
Kaj bi hitel v prihodnost, če že zdaj in tu imaš vse.
Veliko milost, ki vključuje hudo in dobro.
Zato ne boš osramočen.
Tihe misli, ki si jih mislil, bodo postale velike besede.
Nikoli ne boš uresničil dovolj.
Računaš na nebo, ki te bo vodilo.
Dobro je, da ne veš vsega.
Preveč bi zmotilo tvoje poslanstvo.
Tvoj svet naj ostane tvoj in dvignil se boš nad tega.
V zamaknjenih pesmih se bodo rojevali odgovori.
Težko bi zdaj še nekdo drug nastal iz tebe,
pa čeprav boljši in bolj svet.
Danes imaš čas, odrešitev je tu in zdaj.
Mislil boš na nebo in od tam se bodo prerodile
tvoje misli v nekaj čisto novega.
Puščaj. Prepuščaj. Izpuščaj. Tvoj prav se mora umakniti.
Glej in opazuj. V viharjih odmiraš, z neba prihaja novo
in tja greš, da bi potolažil božji srd nad sabo in nad vsemi,
ki te spremljajo. Tiha molitev te osmišlja
v nov prav tam je nekaj drugega…
Tako si se želel umiriti, a dovolj je trpljenje spremeniti v svetost.
SVETOST
Tiho se vdajam dobroti
in pričakujem le še najboljše,
tudi trpljenje.
Mnogo noči sem razmišljal in nazadnje sem se vdal.
In sprejel zakone, ki v zvezdah brlijo kot absolut.
Trudil sem se z najboljšimi močmi,
srce mi je plalo, kri tekla, prav nič mi ni bilo jasno.
Potem je razpelo zažarelo kot odgovor,
z njega je tekla živa voda najbolj tolažilnih besed.
Mir in gotovost sta vdrla vame, kot luč,
ki se je izenačila z lučjo stvarjenja in odrešilne smrti.
In sem spoznal, da je vse milost,
hudo in dobro, in da je ne moreš prevarati.
Počasi se drobijo skale vprašanj.
In postajajo mirni pesek ob morju,
ko ponavljajoči se valovi brišejo sledi stopinj.
Pod soncem vse mineva,
le še modro nebo ostaja in odgovor iz onega sveta.
Vse se ponavlja, pa vendar vsaka roža hiti k soncu
in vsaka duša najde svoj dom.
Našel sem te svetost,
v mojih kosteh žariš, v meni živiš.
Na vse moram biti pripravljen, na skušnjave in udarce.
A ne bom te zapustil, ker si moja edina luč.
Ustvarila si materijo in brez tebe ne more dihati nič.
Zgrešili smo, a nazaj si želimo v nebo.
Počasi se nam prikazuješ kot edina rešitev
in spoznavamo, da si izvir in cilj.
V trenutkih vdanosti razbijaš laž tega sveta
in zmote potolažiš, kot da jih nikoli ni bilo.
Vse iz tebe izvira in vate vrnilo se bo.
Za kar smo bili rojeni,
bo poskrbelo vesolje, brez naše volje.
Prizadevanja rodijo le malo sadov.
Obračajo zemljo, pa ne vemo, če bo rodila.
O, kako tiho se lahko obrnemo v nebo
in bi se zemlja vsa spremenila.
Milost nas rani, a tudi oživlja,
vse je od neba in tja se bo pretočilo.
SPREJETJE SEBE
Roža je pognala,
odpira se soncu, in ta roža je moj jaz, poln bogastva in trpljenja.
Poganjajo rože, takšne, kot sem sam in ni konca bogastva
v krogotoku narave. Koliko trnov sem zabodel v druge!
O, človek, roža, si, zver in plamen, a na dnu si ljubezen,
ki se tehta z neljubeznijo. Če hočeš kaj spremeniti,
moraš najprej sprejeti, z najvišjim spoštovanjem.
Zahvaljujem se, da trpim, da grešim, da skušam delati dobro.
Če bi se zavračal. Bi obračal resnico v laž.
Če bi obupaval nad seboj, ne bi imel vere,
da me spremlja velika ljubezen.
Tako pa razumem vse,
ki so zašli na dolgi poti na vrh. Tudi sam sem skrenil,
o , kako lepo je bilo priti nazaj! Ker sem vedno bil z drugimi,
z njihovimi grehi in slabostmi.
Človek sem.
Nosim kamne, tako težki so,
da komaj ljubim. Najtežje je sprejeti sebe, biti to, kar si.
Ker te vsa bogastva dvigujejo navzgor in najraje bi se otresel.
Pa padeš dol, tvoja drža je spet sključena, obraz zguban,
toplino čutiš v sebi, toplino, ki je od vseh resničnih ljudi …
Svetost sem pripisoval vesolju, zdaj vem, da je z mano,
ob meni, z nami. Hvaležen sem ljudem, da so to, kar so,
skoraj vsi vdani in dobri. Učim se od njih in mir plapola med nami,
ker smo rože istega travnika. Dovolj je biti človek.
