Kako da so barve narisale slikarja?
Pustil jim je svobodo.
Zakaj ga niso vklenile?
Ljubil jih je, še preden so bile.
In zakaj so slikarju narisale rože?
Ker ga še vedno
skrivnostno vabijo v svoj objem.
Smiljan Trobiš
Narisale so ga, ker jim je pustil svobodo. Ljubezen je seveda v tem, da izpuščaš, ne da grabiš k sebi. Zato so slike Draga Moma tako odprte v neskončje. Krč ga morda zagrabi samo v začetku, ob praznem platnu, potem pa teče vse samo od sebe.
»V ekspresivno uglašenih in globoko čustveno občutenih slikah Draga Moma lahko izluščimo metafizične prvine, ki neposredno simbolizirajo vprašanje slikarjevega osebnega minulega ustvarjalnega razvoja, obstoja in preživetja. Svet teh simbolov, s katerimi se avtor izraža in ponazarja lastne življenjske izkušnje, se po likovni plati manifestirajo v soodvisnosti krepkih barvnih kontrastov in poudarjenih kontur risb. S svojimi izvirnimi likovnimi stvaritvami dopolnjuje znano dejstvo, da umetnost nenehno prodira v našo zavest in dušo in da je duševnost vseskozi prisotna v umetnosti. Umetniško poslanstvo opravlja brez slehernega sprenevedanja in zato pri svojem ustvarjalnem delu nikoli ne prelomi načel, ki niso v skladu z njegovim značajem.« (Jožef Matijevič, citat iz kataloga Sedem stoletij svetlobe in senc, 2002, Galerija Škof, Novo mesto)
Ker sam ne vklepa barv v svoj ego, so mu poslušne in zapojejo na sliki. Vedno je najboljše tisto, kar dela samo od sebe. Potem se postavi nasproti ustvarjalcu in se loči od njega. Morda se slikar še zaveda ne, da je narisal preseženega sebe v danem trenutku.
Na svetu se vidi zelo majhen del vse resnice, ki plava po vesolju. A njen najvišji del zažari iz slike in da misliti, da mora biti še nek drug svet, svet ljubezni in svetega. Neizrekljivo je le delno prikrito ljudem, javlja se v umetninah in knjigah modrosti, pa tudi v karizmah ljudi, ki to presežno vedno nosijo v sebi.
Rože so najlepši simbol presežnosti tega sveta. Zato jih Drago Mom velikokrat uporabi za svoj motiv, ki je vedno zanimiv. Vanje vlije svojo svetlobo, temine, pa tudi bolečino. V razpetosti med nebom in zemljo lahko vztrajajo le močni. In ko se vračajo v svoj mir, so srečni le, če so izpovedali svoj višek notranjega obilja, ki strašno tišči in boli, če ni bilo uresničeno.
Svoboda umetnika je pogojena bolj z notranjimi kot z zunanjimi dejavniki. Ko umetnik v mladosti to opazi, lahko reče z Van Goghom: Če ne bi slikal, bi znorel. Iz notranje sile ga ženejo naprej v ustvarjanje, saj le tako lahko uresniči svoje poslanstvo – razkrivati ljudem lepoto morda nekega drugega sveta.
Kako da so barve narisale slikarja?
Pustil jim je svobodo.
Zakaj ga niso vklenile?
Ljubil jih je, še preden so bile.
In zakaj so slikarju narisale rože?
Ker ga še vedno
skrivnostno vabijo v svoj objem.
Smiljan Trobiš
Narisale so ga, ker jim je pustil svobodo. Ljubezen je seveda v tem, da izpuščaš, ne da grabiš k sebi. Zato so slike Draga Moma tako odprte v neskončje. Krč ga morda zagrabi samo v začetku, ob praznem platnu, potem pa teče vse samo od sebe.
»V ekspresivno uglašenih in globoko čustveno občutenih slikah Draga Moma lahko izluščimo metafizične prvine, ki neposredno simbolizirajo vprašanje slikarjevega osebnega minulega ustvarjalnega razvoja, obstoja in preživetja. Svet teh simbolov, s katerimi se avtor izraža in ponazarja lastne življenjske izkušnje, se po likovni plati manifestirajo v soodvisnosti krepkih barvnih kontrastov in poudarjenih kontur risb. S svojimi izvirnimi likovnimi stvaritvami dopolnjuje znano dejstvo, da umetnost nenehno prodira v našo zavest in dušo in da je duševnost vseskozi prisotna v umetnosti. Umetniško poslanstvo opravlja brez slehernega sprenevedanja in zato pri svojem ustvarjalnem delu nikoli ne prelomi načel, ki niso v skladu z njegovim značajem.« (Jožef Matijevič, citat iz kataloga Sedem stoletij svetlobe in senc, 2002, Galerija Škof, Novo mesto)
Ker sam ne vklepa barv v svoj ego, so mu poslušne in zapojejo na sliki. Vedno je najboljše tisto, kar dela samo od sebe. Potem se postavi nasproti ustvarjalcu in se loči od njega. Morda se slikar še zaveda ne, da je narisal preseženega sebe v danem trenutku.
Na svetu se vidi zelo majhen del vse resnice, ki plava po vesolju. A njen najvišji del zažari iz slike in da misliti, da mora biti še nek drug svet, svet ljubezni in svetega. Neizrekljivo je le delno prikrito ljudem, javlja se v umetninah in knjigah modrosti, pa tudi v karizmah ljudi, ki to presežno vedno nosijo v sebi.
Rože so najlepši simbol presežnosti tega sveta. Zato jih Drago Mom velikokrat uporabi za svoj motiv, ki je vedno zanimiv. Vanje vlije svojo svetlobo, temine, pa tudi bolečino. V razpetosti med nebom in zemljo lahko vztrajajo le močni. In ko se vračajo v svoj mir, so srečni le, če so izpovedali svoj višek notranjega obilja, ki strašno tišči in boli, če ni bilo uresničeno.
Svoboda umetnika je pogojena bolj z notranjimi kot z zunanjimi dejavniki. Ko umetnik v mladosti to opazi, lahko reče z Van Goghom: Če ne bi slikal, bi znorel. Iz notranje sile ga ženejo naprej v ustvarjanje, saj le tako lahko uresniči svoje poslanstvo – razkrivati ljudem lepoto morda nekega drugega sveta.
