BREZČASJE Z DIAMANTNO URO (Beg iz svetobolja na vesoljsko postajo Mir)
Motto:
Ima tu nešto, nešto tu ima,
kad oblaci plovu ko lađe,
a srcu se prohtje: u prostorima
nepoznatim da se nađe.
Zvonimir Golub
Kako se iz težnosti v breztežnost plazimo,
iz nične v diamantno uro po pepelu gazimo,
votline pračloveka s Polnostjo porazimo,
nobenih bitij, razen nas, več ne opazimo!
Nihče Kraljestva čiste duše več ne čaka,
brezčasje vlada z drago diamantno uro,
pred milijoni let smo opravili Homo Sapiens maturo,
z globalno resonanco zdaj Robot Človeka čaka.
Vesolje, reši me Zemljé, krogle s-lepo se vrteče
in prazne vreče, polne sivih formul istih dob, ljudi.
Ne več Vojne, Joka, Revščine, Nesreče - Sreče …
Kako me polna skrinja davnih civilizacij v dobi strojev zaboli!
Nemirna, goltna kri še vedno živo polje,
duhá neandertalcem bom prepustil to svetobolje.
Svež duh se vzpenja do drugačne čistosti,
znorel bom med prepadi večne zemske istosti:
Samo dva spola in dva zemska pola: Sever – Jug,
Rastline, človek, žužki, ptice, primat iz epruvete –Nekdo Drug,
in žile, po katerih mlačna kri se nekaj desetletij mi vali,
od zibke pa do urne se repriza že naštetega mi pripeti.
Še vedno bit in duh svetlím s svetlobo zvezd,
plazilce potolažim z bogovi iz visokih, varnih gnezd!
Še, še me vabijo svetovi, neznana bitja in prostori,
s cepinom, a brez cepcev sem zapisan vrhu, Gori.
Z Vesolja pada zvezda - ogljikov diamant vulkanu v žrelo:
za prstan okrog Zemlje – krogle, bojne Marsove neveste,
za Velik pok Brezčasja,
za Kraljevino iz Brezglasja, kjer znane ni, ne varne ceste,
kjer mene bo poslednja strela
nenadno, z jasnega neba zadela.
Brez teže ur in let sam zoglenim kot zvezda.
, Ne, zame ni nikjer več doma!
Zgubljena duša po vesolju roma.
Mrzim vse ječe, »varna zemska gnezda«!
Prav slasten padec bo v brezmejnost, ko bo zvezdoslovje onemelo,
ko se mi ne bo vse omejeno in človeško na mojo smrtno grbo vzpelo.
Med zvezdami poiščem si postajo ur brezčasih, Mir,
kjer sliši se svet neomejetnosti, ne zemeljski prepir.
Kraj, kjer Sunita Willimas preseže krhko ženskost milo,
rodovom novim odkrije tisočletja spečo neizmerno silo.
* * *
Ta svet sem obiskal
kot neopazni vrinek,
postal sem zvezda, grem - utrinek.
Vse, vse dobljeno bom le bistrim dal.
* * *
O Velik Pok, razbij meritve neizmernega brezčasja,
ki vdano merimo ga z drago, nično diamantno uro!
Kdaj boš razbil ta lažni svet robotskega soglasja?
In nas povabil na Pomenov drugih, novo turo?
Dopolnil 18. avgusta 2024
PREPLETENE BRADE
STARIH BOGOV
Prepletene brade mnogih bogov
v skupnih, nesmrtnih nebesih,
ljudem brez svojih miselnih tokov
ukradejo duše v obredih in narodnih plesih.
Allahove duše plešejo trebušni ples,
Budhove uživajo ta svet, v Zemljó strmijo,
Kristusove so čarovnicam prižigale kres,
Hindujske se v kalnem Gangesu krstijo.
Prepletene brade bogov,
vsak svojo k sebi češe.
Nihče ne šteje vojn in vernikov,
pobitih množic in vojakov, bogoslužnih vdov …
Vsak bog po jatah ribic svojo mrežo meče.
Kristus polno mrežo rib lačnim razdeli,
Budha darovanih dev brez strasti ne mara,
Hundujc svet gurujev z zelenjavo preživi,
Večni Allah v cedrini krsti leži v Mekki na parah.
Prepletajo se brade neštetih bogov,
a Zemlja le na eni osi dvajset molekov vrti, vsak prerok meče mreže, v molitve vprede niz rodov,
okrog svobodnih misli kuje psalm okov,
od zemeljske poti v nebesno množica hiti.
Novi bogovi? So novi okovi! V kalupe uliti so novi rodovi,
ujeti v miselne mreže starih bogov kot ribiške gliste,
ki se nemočne in grešne zvijajo na trnkih ribičev, stoletja iste.
Naj vsi ribiči lovijo duše vernikov v Slepem ribniku,
naj si vsi bogovi osmodijo brade ob istem kadilniku,
naj svoje svete moči ne spočenjajo ob zibkah z novimi rodovi,
naj padejo poleg berlinskih kitajski in vseh bogov zarjaveli zidovi,
naj vse moje nove ribice v jati ne bodo iskreče in velikosti iste,
naj vsem bogovom glave mogočne svetlobe Nove dobe razsvetlijo,
naj spoznajo svoje moči prave in svet za Male velikane prikrojijo.
O, naj bodo lačne naukov novih, duše še nedolžne, čiste!
Oooh, bogovi!
12. marca, Svečana
SONCE VZIDE OB 6.20
IN ZAIDE OB 18.01
Kristus, Allah, Budha, Krišna
rešite tem Planetnikom* glave,
srca, Planetniki* - prebivalci
hlače, planeta Zemlja
banke,
da najdejo atomom le koristne eksplozije, prave,
da vsak nepismeni prostak duhá mi ne pohodi in srcá ne obrca ,
saj moje civilizacijske hlače skrojêne niso za gorilje krače.
Naj se zavejo, kako je kratka pot od rablja pa do Banke Prevarantke.
O, rešitelji - bogovi, ki sučete Zemljό na eni osi,
in mečete v ječe Spreminjevalce, fenikse duha,
in vam poveljuje Mars, bog Vojne, s tetko Smrtjo ob topi kosi,
za slavo Aleksandra, Napoleona, Churchilla in Obame glavo da.
O bogovi, ki na Zemlji stojite zdaj na glavi,
in vaša dejanja niso v duhu biblij, kot vaši nauki pravi!
Kdo vas je zasukal, vulkan ali neugnan tsunami,
vojaki ste, iz zgubljenega devištva Zemlje izgnani,
in nič ni več nirvana, enobožno Vse, pekel in raj.
Zakaj berem vaša prvaška imena zdaj nazaj: Kristus – sutsirK,
Allah – hallA,
Budha – ahduB,
Krišna – anširK?
Zato, ker bi rad v šel v onostranski Raj z glavo obrnjeno nazaj.
Zemeljsko tostranstvo je postalo onostranstvo.
Jaz sem srečen, ker sem postal sam bog, ves siv in večen.
Me bodo spet Bogovi Novi pahnili v poganstvo,
če ne bom ponižen in neandertalsko srečen?
Onkraj starih ver priplezam gor, v ex-nebesa,
po visoki, za bogove opojni vinski trti,
z večnim duhom, stebrom svojega telesa ...
Iztrgal sem vam strah pred koso tetke Smrti.
O, bogovi, naj vas smrtnost naša več ne doleti,
kot je moje zemske sestre, brate, moj planet, ljudi.
O, kako sem srečen, ker namesto vas bom večen,
Drug planet s človeškimi bogovi nas v objem dobi,
druga, bolj prijazna zvezda nas na drugi osi zavrti.
Ooo, kako bom na neznani, Novi zvezdi srečen,
ker namesto vas, bogovi, bom rešitelj - večen!
