To črtico posvečam spominu na Mihaelo Hojnik, izseljenki, tenkočutni pesnici in učiteljici dopolnilnega pouka slovenščine v Stockholmu na Švedskem, kjer je potovala od šole do šole in reševala materin jezik redkih učencev pred popolnim potujčenjem. Vsako poletje je prihajala domov in nam prirejala v Kulturni hiši Mariborske literarne družbe recitale svojih svojskih pesmi. Na mrzlem vikinškem severu jo je prevzemalo silovito hrepenenje in domotožje po enkratni lepoti štajerskih vinskih gričev, o čemer je zapisala: »Žejno vsrkavam vonje pokošenega sena, zrelih breskev in zlatega grozdja v vinogradih Slovenskih goric, kjer sem nekoč učila. Vonje, domače vonje najraje ponesem tja gor, med otroke izseljencev!« so ji ob slovesih zapele besede. In je odšla v svet večne tišine Za vedno. Kipeča in žareča je prihajala »na požirek domačnosti«, vsa zagorela od morja, meditacij in iskanj drugih vidikov življenja in ženski umeščenosti v red tega sveta, v togo enosmernost zaklete leporečne, čaščene ženske literature. In zavzeto iskala odgovore na temeljna vprašanja bivanja, v igrivi svobodnosti in globokem sozvočju s pesnico, igralko, ustvarjalko in prijateljico Berto Bojetu ‘u ribarskoj kući’ na jadranskem otoku Olibu.
V svojem učiteljevanju po odročnih kmečkih krajih se je soočala s svetom malih ljudi na robu eksistence. Posvečala se je »malim ljudem« in razdajala ter pronikala v bolestni brezup neusmiljene resničnosti, na robu tega in ‘onega’ sveta. Prav v tem obdobju sem doživljal v zakonu s slavistko na samotni kmetiji, sredi kočevskih gozdov, svojo katarzo in preobrazbo s trdim delom in se vračal v rodni Ptuj »po požirek štajerske samorodnosti«. In na literarnem večeru ob Lentu v Mariboru srečal razigrano Mihaelo, kjer je brala svoje pesmi, nastale na Švedskem. Hipno sozvočje se je razvilo v vzpodbudno literarno prijateljstvo, obogateno z njeno literaturo.
Nekajkrat je pripotovala v Ljubljano k prijateljicam in hodila z nami po Prešernovih poteh. Ustavili smo se v Rožni ulici, kjer napisal svoje najboljše sonete. Mračen, odbijajoč naslov njenih črtic Gnusnice sva spremenila v Drugačnice, iz njih pa je nastal končni naslov Maločudnice, ki so 2010. izšle pri MK, v uredništvu Nele Malečkar. Svojo poezijo je z bohemsko šegavostjo recitirala na poletnih srečanjih, ki so z njenim slovesom izgubila čar svojske ustvarjalnosti, dozorele v tuji deželi, a s pridihom štajerske sočne, z domotožjem prepredene očarljivosti.
Zdaj je poletje, julij 2020. Otožna praznina s pečatom kitajskega virusa zija v nas s strahom pred druženji. Ko se ne upamo zbrati na Lentu, pogledati v iskreče oči in si stisniti rok,v katerih mečkamo maske – zaščito pred uničevalci poezije, tega ozona Zemlje.
S sledečo črtico o treh žanjicah,doživeto sredi kočevskih gozdov obujam spomin na obdobje poletij, ko smo se v veselem prijateljskem vzdušju srečevali z Mihaelino poezijo:
Mala gora št.1, vas pri Kočevju. Edina preživela kmetija slovenskega kmeta Franca Blatnika, ki združuje več zemljišč sredi kočevskih gozdov, na robu Suhe Krajine, travnikov, gozdov in njiv na skupnih 42 hektarjih ozemlja. Te vasi so zapustili Kočevarji, prebivalci nemškega porekla v zimi 1942/43, na poziv Hitlerja, v dogovoru z Mussolinijem. Okrog 12500 prebivalcev je zapustilo kočevske vasi in se preselilo na »obrambno črto«, na ozemlje Krškega polja, ob Sotli in Kozjanskem, kjer se je razmahnilo partizanstvo. Bili bi naj ščit za z Italijani okupirano ozemlje Dolenjske. Od vseh zapuščenih vasi na obrobju Suhe Krajine je od 57 hiš obstala edina slovenska domačija v vasi Mala gora, z gospodarskimi poslopji, nekoč večinskih Kočevarjev. ‘Osvoboditelji – maščevalci’ so po koncu vojne razdejali, porušili nekatere cerkve in kapelice in zvonike, ker so bili prebivalci mnogi kočevarskih vasi med belo gardo.
Pomeščanjeni, doštudirani kmečki potomci, dvoje deklet in dva fanta, prihajajo z menoj, priženjenim prišlekom, opravljat kmečka dela, kot so poletne košnje, sušenje in spravilo sena in kurjave za zimo, obiranje sadja. Opravila, ki smo jih darovali kot dolžne daritve ostarelemu paru, gospodarju Francu in njegovi ženi Pavli, ki sta vztrajala na zemlji dedov …vse do izničenja kmetstva novih oblasti v teh krajih. Osrčje neoskrunjenih pra-gozdov še vedno diha ozon prvobitnosti, kisik za to slovensko pleme, za ta zastrupljen planet. Tukaj sem kot ‘zet’ našel navdih za pesmi, ki govore, brez asfaltalskih eksperimentov o spajanju z naravnimi elementi tega planeta z ljudmi, ki še vedno vztrajajo na zemlji dedov, pa naj zveni še tako klasično, soc-realitično. Nobeno obdobje literature še ni umrlo. Čas je le dopolnil vsa pisanja in literarne oznake obdobij smeri, ki dajejo našemu jeziku ne tem planetu,na katerem vztrajamo in si poleg menjav oblastnih realističnih maskot klešemo tudi sanjski in kozmični obraz. V pradavno, naravno posodo kočevskih pragozdov posega novih sto lastniških žag in sekir nove dobe.
* * *
Grem k izviru. Opajam se z dvema lepotama, večno lepoto narave in spremenljivo lepoto treh razigranih žena ob izviru studenčnice v dolini, uzajete v treh betonskih koritih za napajanje. Osupel sem nad svobodno lepoto nosilk radosti življenja, ki v hipu usahne ob prihodu skrunilske oblasti treh mož, gospodarjev ženà.
Suličasti vrhovi smrek se v vetru uperjajo proti cesti z ropotom vozil in prihajajočimi, ki prinašajo nemir, drugačnosti in svoje tujstvo v pramir in tišino. S pomeščanjenimi prišleki vdira naš svet, zdaj iztrgan iz betonskih kvadrov in asfaltnih kač. Za dva dni znova jalovo udomačujemo to, po smoli dišečo, zaraščeno, nebu in zemlji stoletja zvesto, očarljivo in divjo pokrajino. Pod domačijo nas oblaja zvest pes. Čas med košnjo. Neslišen, poten in bos prihajam od zgoraj, kjer si oddahujejo ostali. Ves sem poodmeven, odprt za barve zvokov, misli, čutov in vonjev, ki jih podarjajo zleknjeni grički junijskih košenin. Glasovi koscev in grabljic na visokem gumnu vse bolj nerazločno zamirajo za menoj.
Ob prihodu sem jo zaslišal že zjutraj zgoraj, na cesti, ob treh dvestoletnih lipah - mojo bistro vodo, kako žubori, klokota in poje spodaj, pod domačijo, s poodmevi Jelenje doline, v objemu Male gore. Vre iz temnih, neznanih neder, iz srca razklane skale. Kipi in polni tri pretočna betonska korita za napajanje živine in gozdnih živali. Resnični gospodarji doline so jeleni in košute, ki pristopicajo gasit žejo šele zvečer. Takrat, ko veter izbriše vonje in bežne podobe ljudi na gladini vode. Ob času, ko se čez dolino zleknejo prozorne meglice, ki zabožajo ostre robove senc, ki jih mečejo stoletne smreke. Oj, kako diši smola, ki jo boža veter in prinaša njen vonj v žejne nosnice!
Bos grem, kot sem bos metal seno visoko gor na svisli. Tam so ga razgrete, hihitajoče grabljice sprejemale s širokimi objemi. V laseh mi kraljuje krona iz semen poznih, zrelih trav, ki zdaj leže zbite pod streho in dehte po vsem gumnu. Žejen bistre vode zapuščam iskriv, steklen klenket, zven polnih kozarcev, ki si jih ob južini polnijo kosci in grabljice. Jaz se bom odžejal s studenčnico.
Sam moram biti! Sam, da začutim, kako mi z drobcenimi božljaji sega po licu hlad razrezgetane, vabljive dolinice. Oskrunil bom tolmun, v katerem si bom umil svoje bronasto, trudno, z zadovoljstvom nabito telo. Samo da se malce spočijem in predahnem med opravljanjem dela, in okrepim moči ob čakanju na jutrišnjo košnjo prezrelih trav. Saj morajo, morajo omahniti pod kosami, in materinsko povabiti iz ježevih košenin mlade kali travic, ki bodo nadaljevale zvestobo črede. Kako mehke so stopinje po mladih travah v zgodnjem jutru!
Kako bodeče se bosi podplati dotaknejo v tla zbitih, a še bodljikavih osatov, in boleče odskočijo!
Kako se vsak prst na nogi zase zboji, da ga ne poljubi gad na svoj strupen način, ker vdira, skrunilec in tujec, v njegovo Gadovino z ošabno oblastnostjo!
»Drevesa, trave in skale prebivajo na tebi, Zemlja, že od pranastanka, večnosti - trenutnik moj. Zato jih le obišči, pobožaj, bežen gost planeta, uživalec borne peščice svojih desetletij. In pusti neoskrunjene prihajajočim!« si tiho rečem.
Kako, glej, glej! kako oprezno silim z glavo daleč naprej, da mi najprej pljusne hlad sveže vode na zvedav nos in čelo. Hrzavo širim nozdrvi kot divji mustang. Splašena divjad, ki je po dolgem begu pred dvonožnimi lovci pridirjala do osvežilnega požirka, je obstala. Jelen, vodnik postane čuvaj in dvigne trofejne rogove. Tuji vonji ga vznemirijo, da svareče zaprha in opozori čredo na nevarnost.
Koliko časa bo lahko v svoji razkošni moškosti pil iz bistrega izvira življenja, preden ga oskrunijo ostrostrelci? O, dvonožna, penava bitja, ti nori, do ulovitve plena odločno, trdo sopihajoči lovci, ki ga love za svoj zmagovit derby. O, poklicni gonjači divjadi. O, krvoločni diplomatski trofejniki, povesite risanice, uničevalke življenja!
Preskočim suhe, položgane bukove grče, ogoljen, še masten raženj za odojka, pa plosko zmečkane tetrapake ter pošvedran klobuk potepuha Naceta, ki mi potoži:
»Ves Gospodov dan sem moral deliti veselje z vikendaši. Omamili so me z nebeško slovenjegoriško kapljico. Komaj sem jim polpijan ušel v gozd! V ponedeljek pa: Groza in strah! Pridem v svojo napol podrto brunarico, polno praznih pivskih steklenic. Zalotim klobčič dveh spoprijetih, drogiranih ljubimcev, že drug dan spečih - na moji ožgani odeji. ‘IZGINI’ zavpijeta in me vržeta iz moje kolibe ... Narobe svet!«
* * *
Izbrišem vse, kar je oskrunil človek. Bistremu curku prepustim vse telo, Adam. Voda hladeče spolzi po žlebu hrbta navzdol, da jo povabim na obisk; naj me vsega obdari. Curek izvira mi razliva po vseh udih srebrikavo lesketajoče se kaplje - njegove najmanjše sestre. Ko dvignem roke kvišku, jih prezlatíjo še pozni žarki zahajajočega sonca. Pljusknem si živo, bistro vodo v obraz.
In te čiste, nedolžne kapljice so me,vsega, znova deviškega, drugič krstile!
Blago zaobljeno, nazobčano hribovje Male gore na obzorju počasi požira sonce, oranžnozlatega darovalca toplote. Pred odhodom zakrvavi vso obzorje.
Voda, juuuh! prodorno, božajoče teče. Prvi sem, kaplja med kapljami tekoče resničnosti, ki se me sveže dotika. Tolažeče hladilo mi šepetaje polzi čez brado, po prsih, čez popek, niže, navzdol, v odrevenelo, od dela otrplo, ob tej popoldanski uri še nič kaj samozavestno moškost. Nadaljuje svoj raziskovalni pohod do petà. Ko pljusne iz zadnjega korita čez rob, se spoji z umazano sestro, lužo v močvirni kotanji zemlje, ki se je že pred njo srečala z blatom - vodica predhodnica. Lužo krasijo sončno zlate rože kalužnice. Prva kaplja v milijonskem curku kapelj se zlije čez rob, v močvaro
Prva, ki iz bistrine izvira pada v kalno skrunitev blata.
Pregnanka, ki je odtekla iz nenehno bogatenega izobilja bistre izvirnice v koritih. Pritekajoči, čisti pritok je odsunil, odplavil odsluženo vodo, ki je umila prišlekovo telo. Postala je Odvečnica. Srebrni zobje prihajajočih kapelj so jo spodjedli, da je omahnila čez cementni rob v močvaro pod koriti.
Bister dotok poljubi moje potne srage, posute s semeni trav in prahom, da se voda -Svežilka sreča s slanostjo, slutnjo morja in zlitja vanj. Nikoli ne bo reka! Ko se bo razlila čez rob, bo izgubila bistrino imena Studenčnica in bo prekrščena v kalno Kalužo, ki ne bo našla toka potoka, ki teče v veliko reko, ki se izliva v veliko morje.
To bo čas, ko se bo preimenovala v Majhno močvirje, prežeče razprto okrog napajalnih korit in se pripravila na močvirno poslanstvo: Napajala bo rože kalužnice.
Voda, vodica moja, stúdena! Le v curku, od izvira pod skalo do korita si prosta in svoja. Nato si spremenjena v koritasto studenčno jezerce, ki ga je zazidal človek in ga uporablja za napajanje ponižne živine. Povezal je tvoj čisti izvir z jekleno vodovodno cevjo in te pripeljal - v betonska korita. Mrzla si, dobra, prozorna, z neštetimi površinskimi prividi dreves in žejnih bitij v mreži, ki ujeti v pravokotnike betonskih korit poplesujejo po tvoji gladini. Včasih se v jasni noči poleg Lune v tvojem zrcalu – ogledujeta medved in jelen.
Koliko vode premorejo nedra Zemlje za to vodno predivo, ki pada čez vse nas, čez svet, čezme in me zapreda v svoj svet? Pljuskaš čezme - polslepo človeško ribico, prihajajočo, zadovoljno brundajočo, in spiraš z mene semena trav.
Pustim izviru, prvi izvirnež med kosci in grabljicami, da igraje, v loku buči čezme. Ta hip sem neka druga snov, presnovljêna in premražena. Prelevil se bom v nekaj več, kot je samo telo, ki lovi hipno ravnotežje vodovsebnega bitja na dveh nogah!
A orlovska misel ne more vzleteti z mokrimi perutmi! Torej ne bom samo živa snov, vsa voljna in gnetljiva, pač pa čistejše, bolj na stežaj odprto bitje, prežeto z več prvinskimi radostmi, v harmoniji z drugimi. Bolj sveto-voljno, manj sveto-bolno! Govorljivo, od bistrosti izvirov bistrejše ilo, z umitimi očmi, sposobnejše sprejemati jutrišnje drugačnosti. Iste reči bivajo vsak naslednji dan drugače. Za bistro oko!
* * *
Zakrit z vejevjem sedem na razprostrte kose obleke više na breg, med razsmoljêne mlade smreke tako, da me od korit navzgor gledajoči, pod curkom prhajoči ne bodo videli. Ves razprostrem roke, te sirotne peruti brez perja in se z zleknjenim telesom kot domišljeni orel predam soncu. Pogled vzpet v višave sledi igri dveh velikih kraguljev, ki krožita nad gozdovi. O, biti vsaj majhen orel in z operutenimi rokami objeti sinjino, visoko nad menoj! Prišel sem, prašnat, prepoten groznik, ki grgota ob groznih, ogromnih curkih, gromozansko grmečih po kuštravi grivi in izpira grlo. Raskava prispodoba.
S temi grrrrrrrrlenimi besedami oskrunim čisto melodijo majhnega slapa, ki pada v prvo korito. Bistra voda mi grlo izmije. Zdaj so besede čiste in gladke kot led.
* * *
Vmes vidni intermezzo - dotik brez skrunitve: Lastovka v nizkem letu s škarjastim repom zrazá gladino v koritu. In je ne more prikrojiti svojemu letu. Preplašena odprhne više, ko pri koritih zazna tuja bitja.
Rázo voda hipoma zaliže. Gladina je že spet vsa umirjena, veže jo družno sosledje kapelj, prosojna kohezija. Brez pen, prepolna dekliške moči. V gibanju in nenehnem dohitevanju različno močnih tokovčkov, ujetih v betonsko ožino korit. Od preobilja izvira, čez nabito polnost - do dorečenosti, hitijo vse k izlivu. Preobilje tolče v betonske stene in bobní kot slap iz cevi.
Ali bistrina nekoga čaka?
Da, na hipe, ko bo napolnila dolinico jedra, kipeča ženskost. Postani neviden! Skrit.
In že se prismejejo grabljice hi - hii - hiii, s spodvihanimi kiklami. Nekatere so že povsem razpete, vreščeče, škropeče, rezgetajoče, z žarečo dekliško ženskostjo. Stopajo v tolmune in zagrabljajo - grabljice, z grabljami svojih žuljavih rok, po vodi. Po tej zmuzljivi, hladni, voljni, vsem dani sestri. Vsaka opravlja ta obred na svojski način:
Majda, mladoomožena, naša pomočnica za dva dni, si spne dolge, pšenične, naravno, po ovčje nakodrane lase v čop nad zatiljem. Dolgi, labodji vrat nastavi nežnejšemu delu curka in pusti, da ji napolni nedrček. Omoči ji dvoje jéč, v katerih spita žrebički - bradavički, da vzdramljeni hrzavo nabrekneta. Saj ni, nee - ni prostora niti zanju, kaj šele za mrzlotno, bežno gostujočo mokroto!
Mihaela nastavi dlani kot dve školjki. Glavo dvigne navzgor, in si zlije polna prgišča srebrikavih hladil na čelo, da kapljice brlizgnejo na vse strani. Krilo dvigne, zasuče rob za pas, zleze v tretje korito in čofotaje ostane v njem. Zravna se, odvrže lupine oblačil. Hodi sem in tja, brunda si neko popevko. Besed ne morem razločiti. S svojimi besedami je prepesnila note davne, samo nama znane melodije.
Marija se sleče do pasu. Drznejša je, malce starejša od obeh. Scela se prepušča izviru! Z več vzdihi, užitki, z več slastnimi ohi kot onidve. S sebe strga, čisto do pasu, tisto malo, kar je še ostalo in prikrivalo poln rezget. Tinka - Tonka! zazvoni dvoje belih rož – zvončnic s popkoma Ave-Marijo. Ali je namenjena meni, tam gôri na bregu, kjer me skoraj izda gorniški vzdih - ob treh vrhovih spodaj, pri izviru?
Vse te pojoče strune kipeče ženskosti prebujajo v meni polnokrvnega moškega. Usedem se, stisnem in v stokih skrčim kolena k sebi. Z vzdihom si nadenem uzdo protinaturnega samopremagovanja. Žrebca v sebi nagovarjam, naj hlini krotko kljuse! Že misel na naturen, pradavni naskok je zapeljiva Skrunilka. Naj tri bistrine pripadejo trem svojskim nedolžnicam.
Med tremi grabljicami trepeta sklenjena, vroče kaljena veriga pripadanja istemu delu, istim svetlobam in razpoloženjem. Verižica, skupna vez zlatih, vedrih hipov.
»Iz kapelj so te ženske - hipnice, iz trenutnih, hipnih kapelj«! si rečem. Kako so vse tri bistritve v tolmunu samosvoje, sredi rezgetavega, poldekliškega nikomur-pripadanja.
* * *
Nenadoma hrstnejo po grušču trde moške stopinje. Tri (3) igrivke zresnίjo obraze in se zdrznejo: ONI trije (3) lomastijo mednje!
Kako hitro izginjajo brezje krhkosti! Razgaljene ženske kretnje se sunkovito zagrinjajo, oblačijo, odevajo in se umirjajo v vdani samoobrambi. Oči so noži.
Prešernost zamre. Zavleče se v hišico polžje opreznosti. Preleví in razosebi se v poplavi posameznih grabežev prišlekov. Nekaj ponižnega in pokornega zatemni vedre, žareče obraze grabljic.
V hipu tri svetle kretnje deklet (ženà) izgube tri luči, rezgetavo, curkom predano, radovoljno silo, ki jih je prežarjala nekaj trenutkov poprej.
Trije možje molče zarevskajo šest besed : samo - moja, samo - moja, samo - moja. Po krhki ženskosti stegujejo tri krat po osem (3x8) lovk hobotničarjev. Vsakemu jih raste po osem (8).
Dva bevskajoča medveda hlačata k svojima ženskama:
»Nadenita si vendar obleki! Kako pa vse to, golo, razgaljeno, izgleda?! Kaj bodo pa rekli drugi ljudje? Saj sta kot candri, ki se vsem ponujata in razgaljata! Se to mar spodobi za poročeni ženi, materi?!« prevladajo svarilne besede z glavnim troedinim tonom: Moja-Moja-Moja! V očeh treh polaščevalcev se prižigajo uničujoči plameni.
Kipeče, polne Ženske se hipoma prelevijo v ogoljene breze, olupljene pod sekirami moških surovih besed. Ne navdaja jih več igriv sprelet lastovk, zaverovanih v svoj prosti let. Prešeren smeh so zatemnile tri sence polaščanja.
Tudi iskrive, med curki vriskajoče, polne samozavednosti, ki je samo za pol ure ušla iz kletke trojnega pripadanja, ni več.
Moške lovke prilaščanja spreminjajo ženska bitja v nekaj drugega, neizvirnega, zunaj-svojega. V nekaj, kar se ne sklada s prostim curkom izvira, ki nenehno vre izpod skale. Nežno igrivost nadvlada moško gospodovanje, omejeno z zapovedmi ponarejenega, izumetničenega strahu za živovdano posest. Treh polžená - poldeklet ne navdaja več vonj polno razcvetenih rož. Srkajo jih tujci. Odtujujejo se same sebi.
Zdaj so samopodobe deklet samo še dovoljeni odsevi v omejenih zrcalih mož.
Tudi dekliške iskre, med curki vriskajoče, polne samozavednosti, ki je za dve uri ušla iz kletke pripadanja - ni več.
Prišli so samozvani lastniki prej rezgetave, zdaj vase pogrezajoče se ženskosti.
Možje mečejo svoje mreže čez žene. Te se spreminjajo v ribe, ki jih vrže na suho vedno isti ribič. Tam srebrijo, mokre od vode, do umiritve z osteklenelimi očmi.
* * *
Trije ribiči stopajo iz tolmuna in že stezajo roke - lovke po njihovi nežni belini.
Po jedrih bedrih bližnjih in svojih samic bi radi drseli, in njihove grabežljive šape bi rade pobrisale bistre kaplje z izvira na beli, drgetajoči koži plena. Zasužnjevalci!
Dva moža posadita svoje žensko lastništvo poleg sebe s poveljema : Tu-sedi-tiho bodi! Nato sama, okorno čopotajoča medveda kalíta in skrunita vse tri tolmune. Tretji si malce poprha prsi, sede ob svojo žensko in jo, še v prejšnji dekliški igri do pasu slečeno, požrešno stiska k sebi.
Drugi moški vrže oči na ženo tretjega moškega, sleče srajco in pokaže atletske prsi. Gleda jedra bedra sosedove žene, ki jih zdaj boža, draži in ščegeta in surovo opljuskava z vodo njen gospodar. Bedra, ki ne smejo biti nikomur nič mar, in so le njemu v dar! Oči samcev se začnejo sabljati z ostrino sosedovih, vse bolj sovražno renčečih pogledov. Pari oči rahlo ljudožersko lajajo drug na drugega. Vsak hoče svojo samico, izročeno njemu za vse čase, samo zase! Lov je dorečen, divjad za vselej ujeta. Puške nabite za črni lov na sosedovo srno, za neopazen skok čez plot.
Poloblečena ženska tretjega moškega še bolj zleze vase, v polžjo lupino nežnega in krhkega strahu, ker povzroča izzivanje prvega moškega, medtem ko tretji neoviran objema večno-svoj-plen.
Po dolini, skaljeni in preplavljeni z zvoki bučanja, heheta, hihita, in hohojev, se razleže na križišču poželenj premoščajoč in združujoč smeh.
Povezuje jih s tenko nitko strahopetnega nič-več-tveganja, pripadanja po formuli dam-dava-damo.
* * *
Ženske, zdaj potišane troedinke (3x1=1), so se oblekle, zapele in pripasale za plovbo po Mrtvem morju vdanega pripadanja enemu kapitanu. Sape so ugodne, morje v koritih premajhno. Zdaj trije moški pihajo v troje jader, ko gredo navzgor v breg in žene vsak svoj plen na svojih očeh - pred seboj.
Dvakrat glasnejši glasovi šestih (6) odhajajočih - treh moja-moja-moja in treh moj-moj- moj odmevajo šest krat dva (6x2) dvanajst krat tišje, tiše, tiš, ti, š, ... Tako kot odmeva tri krat dvanajst (3x12) mojih olajšujočih vzdihov ob izviru ...
Oblekli so svoja telesa. Poenili so se. Zdaj okorno štorkljájo navkreber. Trikrat po dva (3x2), vseh 6 se jih drži za roke. Pre-kin-je-na veriga-Majda-Mihaela-Marija je spet skle-nje-na. Moški so vmesni členi. Bistritev izvira je z lovci na plen žená oskrunjena. Umazana voda odteka iz treh korit.
Grem še jaz, samoten, nikamor vpet člen, doslej skrit za grmovjem. Ves tih in svoj.
* * *
Zložil sem svoje osončene roke - orlovske peruti. Kopjaste sence najvišjih smrek so se razpotegnile čez doline. Močvirje okrog korit je prepolno kalne vode. Hlad se tihotapi vame. Zelena barva oddaljenega gozda temni. Bližnji trnov grm z dolgimi bodicami se me boleče dotika z nasršeno, napadalno bojevitostjo bližnjega. Kot da me hoče, vsiljivega tujka, s trni izgnati iz svojega Smolnega kraljestva, ki po odhodu dvonožcev spet diha svežino na košenine.
Tolmun, ki so ga oskrunila človeška bitja za dve uri, se bistri. Melodija žuborenja se vrača k sebi. Neizčrpen dotok pljuska čez robove bolj vladarsko, razločneje.
Potihnejo drugi ropoti, šumi in štorkljanje onih šestih, treh moških in treh žensk (3+3), ki so se poenili (6=1), ko so zapustili IZVIR.
In Majda, Mihaela in Marija so podredile svoja izvirna imena imenom in priimkom treh lastnikov, ki so oskrunili žuborečo, odkrito ženskost, tam doli, ob treh koritastih tolmunih, kamor se hodijo napajat košute in jeleni.
Čakam, da se tolmuni vrnejo v mirno, čisto plivkanje čez robove korit. Pljusnem si sveže prgišče zbistrêne vode po vročem čelu. Z desnico zabrišem svoj obraz na gladini, ki ga valoví v spačeni akvarel. Takšno podobo je dobil v dveh urah ostrega začudenja nad vladajočo moškostjo in podrejajočo se ženskostjo. Z levico naredim skodelico. Zajamen prvotno bistrino izvira. In se odžejam, razbeljen in vroč.
Vse, kar biva in spada v Jelenjo dolino, se znova vrača vanjo. Zaprem oči in zaklenem v spomin prvo, mavričnih barv bogato polovico dveurnega akvarela: Podobe treh kipečih deklet – žená. Vsaka je s svojim polnim imenom, darovitim, polnim telesom, vzpeta pod modro nebo, razigrana, svoja in svobodna - zrcalila na gladini napajalnih korit kot trije gostujoči, sanjski prividi.
Vse do prihoda treh mož – polaščevalcev, ki se napajajo s to trojko.
* * *
In tiho, tihceno odidem od bistrega izvira, bos, kot sem bos prišel. Da čutim bodice mladih trav, ki klijejo po prvi košnji. Molče nesem v sebi novo kapelico, sezidano iz sončnih, svobodnih kretenj treh grabljic, ki so pogostovale po opravljenem delu v bistrini odtekajoče vode. Ujete v tri betonska korita. Ponoči bodo pili iz njih košute in jeleni, ki so dolgo žejni čakali na vodo na obronku gozda, malce više od izvira.
To črtico posvečam spominu na Mihaelo Hojnik, izseljenki, tenkočutni pesnici in učiteljici dopolnilnega pouka slovenščine v Stockholmu na Švedskem, kjer je potovala od šole do šole in reševala materin jezik redkih učencev pred popolnim potujčenjem. Vsako poletje je prihajala domov in nam prirejala v Kulturni hiši Mariborske literarne družbe recitale svojih svojskih pesmi. Na mrzlem vikinškem severu jo je prevzemalo silovito hrepenenje in domotožje po enkratni lepoti štajerskih vinskih gričev, o čemer je zapisala: »Žejno vsrkavam vonje pokošenega sena, zrelih breskev in zlatega grozdja v vinogradih Slovenskih goric, kjer sem nekoč učila. Vonje, domače vonje najraje ponesem tja gor, med otroke izseljencev!« so ji ob slovesih zapele besede. In je odšla v svet večne tišine Za vedno. Kipeča in žareča je prihajala »na požirek domačnosti«, vsa zagorela od morja, meditacij in iskanj drugih vidikov življenja in ženski umeščenosti v red tega sveta, v togo enosmernost zaklete leporečne, čaščene ženske literature. In zavzeto iskala odgovore na temeljna vprašanja bivanja, v igrivi svobodnosti in globokem sozvočju s pesnico, igralko, ustvarjalko in prijateljico Berto Bojetu ‘u ribarskoj kući’ na jadranskem otoku Olibu.
V svojem učiteljevanju po odročnih kmečkih krajih se je soočala s svetom malih ljudi na robu eksistence. Posvečala se je »malim ljudem« in razdajala ter pronikala v bolestni brezup neusmiljene resničnosti, na robu tega in ‘onega’ sveta. Prav v tem obdobju sem doživljal v zakonu s slavistko na samotni kmetiji, sredi kočevskih gozdov, svojo katarzo in preobrazbo s trdim delom in se vračal v rodni Ptuj »po požirek štajerske samorodnosti«. In na literarnem večeru ob Lentu v Mariboru srečal razigrano Mihaelo, kjer je brala svoje pesmi, nastale na Švedskem. Hipno sozvočje se je razvilo v vzpodbudno literarno prijateljstvo, obogateno z njeno literaturo.
Nekajkrat je pripotovala v Ljubljano k prijateljicam in hodila z nami po Prešernovih poteh. Ustavili smo se v Rožni ulici, kjer napisal svoje najboljše sonete. Mračen, odbijajoč naslov njenih črtic Gnusnice sva spremenila v Drugačnice, iz njih pa je nastal končni naslov Maločudnice, ki so 2010. izšle pri MK, v uredništvu Nele Malečkar. Svojo poezijo je z bohemsko šegavostjo recitirala na poletnih srečanjih, ki so z njenim slovesom izgubila čar svojske ustvarjalnosti, dozorele v tuji deželi, a s pridihom štajerske sočne, z domotožjem prepredene očarljivosti.
Zdaj je poletje, julij 2020. Otožna praznina s pečatom kitajskega virusa zija v nas s strahom pred druženji. Ko se ne upamo zbrati na Lentu, pogledati v iskreče oči in si stisniti rok,v katerih mečkamo maske – zaščito pred uničevalci poezije, tega ozona Zemlje.
S sledečo črtico o treh žanjicah,doživeto sredi kočevskih gozdov obujam spomin na obdobje poletij, ko smo se v veselem prijateljskem vzdušju srečevali z Mihaelino poezijo:
Mala gora št.1, vas pri Kočevju. Edina preživela kmetija slovenskega kmeta Franca Blatnika, ki združuje več zemljišč sredi kočevskih gozdov, na robu Suhe Krajine, travnikov, gozdov in njiv na skupnih 42 hektarjih ozemlja. Te vasi so zapustili Kočevarji, prebivalci nemškega porekla v zimi 1942/43, na poziv Hitlerja, v dogovoru z Mussolinijem. Okrog 12500 prebivalcev je zapustilo kočevske vasi in se preselilo na »obrambno črto«, na ozemlje Krškega polja, ob Sotli in Kozjanskem, kjer se je razmahnilo partizanstvo. Bili bi naj ščit za z Italijani okupirano ozemlje Dolenjske. Od vseh zapuščenih vasi na obrobju Suhe Krajine je od 57 hiš obstala edina slovenska domačija v vasi Mala gora, z gospodarskimi poslopji, nekoč večinskih Kočevarjev. ‘Osvoboditelji – maščevalci’ so po koncu vojne razdejali, porušili nekatere cerkve in kapelice in zvonike, ker so bili prebivalci mnogi kočevarskih vasi med belo gardo.
Pomeščanjeni, doštudirani kmečki potomci, dvoje deklet in dva fanta, prihajajo z menoj, priženjenim prišlekom, opravljat kmečka dela, kot so poletne košnje, sušenje in spravilo sena in kurjave za zimo, obiranje sadja. Opravila, ki smo jih darovali kot dolžne daritve ostarelemu paru, gospodarju Francu in njegovi ženi Pavli, ki sta vztrajala na zemlji dedov …vse do izničenja kmetstva novih oblasti v teh krajih. Osrčje neoskrunjenih pra-gozdov še vedno diha ozon prvobitnosti, kisik za to slovensko pleme, za ta zastrupljen planet. Tukaj sem kot ‘zet’ našel navdih za pesmi, ki govore, brez asfaltalskih eksperimentov o spajanju z naravnimi elementi tega planeta z ljudmi, ki še vedno vztrajajo na zemlji dedov, pa naj zveni še tako klasično, soc-realitično. Nobeno obdobje literature še ni umrlo. Čas je le dopolnil vsa pisanja in literarne oznake obdobij smeri, ki dajejo našemu jeziku ne tem planetu,na katerem vztrajamo in si poleg menjav oblastnih realističnih maskot klešemo tudi sanjski in kozmični obraz. V pradavno, naravno posodo kočevskih pragozdov posega novih sto lastniških žag in sekir nove dobe.
* * *
Grem k izviru. Opajam se z dvema lepotama, večno lepoto narave in spremenljivo lepoto treh razigranih žena ob izviru studenčnice v dolini, uzajete v treh betonskih koritih za napajanje. Osupel sem nad svobodno lepoto nosilk radosti življenja, ki v hipu usahne ob prihodu skrunilske oblasti treh mož, gospodarjev ženà.
Suličasti vrhovi smrek se v vetru uperjajo proti cesti z ropotom vozil in prihajajočimi, ki prinašajo nemir, drugačnosti in svoje tujstvo v pramir in tišino. S pomeščanjenimi prišleki vdira naš svet, zdaj iztrgan iz betonskih kvadrov in asfaltnih kač. Za dva dni znova jalovo udomačujemo to, po smoli dišečo, zaraščeno, nebu in zemlji stoletja zvesto, očarljivo in divjo pokrajino. Pod domačijo nas oblaja zvest pes. Čas med košnjo. Neslišen, poten in bos prihajam od zgoraj, kjer si oddahujejo ostali. Ves sem poodmeven, odprt za barve zvokov, misli, čutov in vonjev, ki jih podarjajo zleknjeni grički junijskih košenin. Glasovi koscev in grabljic na visokem gumnu vse bolj nerazločno zamirajo za menoj.
Ob prihodu sem jo zaslišal že zjutraj zgoraj, na cesti, ob treh dvestoletnih lipah - mojo bistro vodo, kako žubori, klokota in poje spodaj, pod domačijo, s poodmevi Jelenje doline, v objemu Male gore. Vre iz temnih, neznanih neder, iz srca razklane skale. Kipi in polni tri pretočna betonska korita za napajanje živine in gozdnih živali. Resnični gospodarji doline so jeleni in košute, ki pristopicajo gasit žejo šele zvečer. Takrat, ko veter izbriše vonje in bežne podobe ljudi na gladini vode. Ob času, ko se čez dolino zleknejo prozorne meglice, ki zabožajo ostre robove senc, ki jih mečejo stoletne smreke. Oj, kako diši smola, ki jo boža veter in prinaša njen vonj v žejne nosnice!
Bos grem, kot sem bos metal seno visoko gor na svisli. Tam so ga razgrete, hihitajoče grabljice sprejemale s širokimi objemi. V laseh mi kraljuje krona iz semen poznih, zrelih trav, ki zdaj leže zbite pod streho in dehte po vsem gumnu. Žejen bistre vode zapuščam iskriv, steklen klenket, zven polnih kozarcev, ki si jih ob južini polnijo kosci in grabljice. Jaz se bom odžejal s studenčnico.
Sam moram biti! Sam, da začutim, kako mi z drobcenimi božljaji sega po licu hlad razrezgetane, vabljive dolinice. Oskrunil bom tolmun, v katerem si bom umil svoje bronasto, trudno, z zadovoljstvom nabito telo. Samo da se malce spočijem in predahnem med opravljanjem dela, in okrepim moči ob čakanju na jutrišnjo košnjo prezrelih trav. Saj morajo, morajo omahniti pod kosami, in materinsko povabiti iz ježevih košenin mlade kali travic, ki bodo nadaljevale zvestobo črede. Kako mehke so stopinje po mladih travah v zgodnjem jutru!
Kako bodeče se bosi podplati dotaknejo v tla zbitih, a še bodljikavih osatov, in boleče odskočijo!
Kako se vsak prst na nogi zase zboji, da ga ne poljubi gad na svoj strupen način, ker vdira, skrunilec in tujec, v njegovo Gadovino z ošabno oblastnostjo!
»Drevesa, trave in skale prebivajo na tebi, Zemlja, že od pranastanka, večnosti - trenutnik moj. Zato jih le obišči, pobožaj, bežen gost planeta, uživalec borne peščice svojih desetletij. In pusti neoskrunjene prihajajočim!« si tiho rečem.
Kako, glej, glej! kako oprezno silim z glavo daleč naprej, da mi najprej pljusne hlad sveže vode na zvedav nos in čelo. Hrzavo širim nozdrvi kot divji mustang. Splašena divjad, ki je po dolgem begu pred dvonožnimi lovci pridirjala do osvežilnega požirka, je obstala. Jelen, vodnik postane čuvaj in dvigne trofejne rogove. Tuji vonji ga vznemirijo, da svareče zaprha in opozori čredo na nevarnost.
Koliko časa bo lahko v svoji razkošni moškosti pil iz bistrega izvira življenja, preden ga oskrunijo ostrostrelci? O, dvonožna, penava bitja, ti nori, do ulovitve plena odločno, trdo sopihajoči lovci, ki ga love za svoj zmagovit derby. O, poklicni gonjači divjadi. O, krvoločni diplomatski trofejniki, povesite risanice, uničevalke življenja!
Preskočim suhe, položgane bukove grče, ogoljen, še masten raženj za odojka, pa plosko zmečkane tetrapake ter pošvedran klobuk potepuha Naceta, ki mi potoži:
»Ves Gospodov dan sem moral deliti veselje z vikendaši. Omamili so me z nebeško slovenjegoriško kapljico. Komaj sem jim polpijan ušel v gozd! V ponedeljek pa: Groza in strah! Pridem v svojo napol podrto brunarico, polno praznih pivskih steklenic. Zalotim klobčič dveh spoprijetih, drogiranih ljubimcev, že drug dan spečih - na moji ožgani odeji. ‘IZGINI’ zavpijeta in me vržeta iz moje kolibe ... Narobe svet!«
* * *
Izbrišem vse, kar je oskrunil človek. Bistremu curku prepustim vse telo, Adam. Voda hladeče spolzi po žlebu hrbta navzdol, da jo povabim na obisk; naj me vsega obdari. Curek izvira mi razliva po vseh udih srebrikavo lesketajoče se kaplje - njegove najmanjše sestre. Ko dvignem roke kvišku, jih prezlatíjo še pozni žarki zahajajočega sonca. Pljusknem si živo, bistro vodo v obraz.
In te čiste, nedolžne kapljice so me,vsega, znova deviškega, drugič krstile!
Blago zaobljeno, nazobčano hribovje Male gore na obzorju počasi požira sonce, oranžnozlatega darovalca toplote. Pred odhodom zakrvavi vso obzorje.
Voda, juuuh! prodorno, božajoče teče. Prvi sem, kaplja med kapljami tekoče resničnosti, ki se me sveže dotika. Tolažeče hladilo mi šepetaje polzi čez brado, po prsih, čez popek, niže, navzdol, v odrevenelo, od dela otrplo, ob tej popoldanski uri še nič kaj samozavestno moškost. Nadaljuje svoj raziskovalni pohod do petà. Ko pljusne iz zadnjega korita čez rob, se spoji z umazano sestro, lužo v močvirni kotanji zemlje, ki se je že pred njo srečala z blatom - vodica predhodnica. Lužo krasijo sončno zlate rože kalužnice. Prva kaplja v milijonskem curku kapelj se zlije čez rob, v močvaro
Prva, ki iz bistrine izvira pada v kalno skrunitev blata.
Pregnanka, ki je odtekla iz nenehno bogatenega izobilja bistre izvirnice v koritih. Pritekajoči, čisti pritok je odsunil, odplavil odsluženo vodo, ki je umila prišlekovo telo. Postala je Odvečnica. Srebrni zobje prihajajočih kapelj so jo spodjedli, da je omahnila čez cementni rob v močvaro pod koriti.
Bister dotok poljubi moje potne srage, posute s semeni trav in prahom, da se voda -Svežilka sreča s slanostjo, slutnjo morja in zlitja vanj. Nikoli ne bo reka! Ko se bo razlila čez rob, bo izgubila bistrino imena Studenčnica in bo prekrščena v kalno Kalužo, ki ne bo našla toka potoka, ki teče v veliko reko, ki se izliva v veliko morje.
To bo čas, ko se bo preimenovala v Majhno močvirje, prežeče razprto okrog napajalnih korit in se pripravila na močvirno poslanstvo: Napajala bo rože kalužnice.
Voda, vodica moja, stúdena! Le v curku, od izvira pod skalo do korita si prosta in svoja. Nato si spremenjena v koritasto studenčno jezerce, ki ga je zazidal človek in ga uporablja za napajanje ponižne živine. Povezal je tvoj čisti izvir z jekleno vodovodno cevjo in te pripeljal - v betonska korita. Mrzla si, dobra, prozorna, z neštetimi površinskimi prividi dreves in žejnih bitij v mreži, ki ujeti v pravokotnike betonskih korit poplesujejo po tvoji gladini. Včasih se v jasni noči poleg Lune v tvojem zrcalu – ogledujeta medved in jelen.
Koliko vode premorejo nedra Zemlje za to vodno predivo, ki pada čez vse nas, čez svet, čezme in me zapreda v svoj svet? Pljuskaš čezme - polslepo človeško ribico, prihajajočo, zadovoljno brundajočo, in spiraš z mene semena trav.
Pustim izviru, prvi izvirnež med kosci in grabljicami, da igraje, v loku buči čezme. Ta hip sem neka druga snov, presnovljêna in premražena. Prelevil se bom v nekaj več, kot je samo telo, ki lovi hipno ravnotežje vodovsebnega bitja na dveh nogah!
A orlovska misel ne more vzleteti z mokrimi perutmi! Torej ne bom samo živa snov, vsa voljna in gnetljiva, pač pa čistejše, bolj na stežaj odprto bitje, prežeto z več prvinskimi radostmi, v harmoniji z drugimi. Bolj sveto-voljno, manj sveto-bolno! Govorljivo, od bistrosti izvirov bistrejše ilo, z umitimi očmi, sposobnejše sprejemati jutrišnje drugačnosti. Iste reči bivajo vsak naslednji dan drugače. Za bistro oko!
* * *
Zakrit z vejevjem sedem na razprostrte kose obleke više na breg, med razsmoljêne mlade smreke tako, da me od korit navzgor gledajoči, pod curkom prhajoči ne bodo videli. Ves razprostrem roke, te sirotne peruti brez perja in se z zleknjenim telesom kot domišljeni orel predam soncu. Pogled vzpet v višave sledi igri dveh velikih kraguljev, ki krožita nad gozdovi. O, biti vsaj majhen orel in z operutenimi rokami objeti sinjino, visoko nad menoj! Prišel sem, prašnat, prepoten groznik, ki grgota ob groznih, ogromnih curkih, gromozansko grmečih po kuštravi grivi in izpira grlo. Raskava prispodoba.
S temi grrrrrrrrlenimi besedami oskrunim čisto melodijo majhnega slapa, ki pada v prvo korito. Bistra voda mi grlo izmije. Zdaj so besede čiste in gladke kot led.
* * *
Vmes vidni intermezzo - dotik brez skrunitve: Lastovka v nizkem letu s škarjastim repom zrazá gladino v koritu. In je ne more prikrojiti svojemu letu. Preplašena odprhne više, ko pri koritih zazna tuja bitja.
Rázo voda hipoma zaliže. Gladina je že spet vsa umirjena, veže jo družno sosledje kapelj, prosojna kohezija. Brez pen, prepolna dekliške moči. V gibanju in nenehnem dohitevanju različno močnih tokovčkov, ujetih v betonsko ožino korit. Od preobilja izvira, čez nabito polnost - do dorečenosti, hitijo vse k izlivu. Preobilje tolče v betonske stene in bobní kot slap iz cevi.
Ali bistrina nekoga čaka?
Da, na hipe, ko bo napolnila dolinico jedra, kipeča ženskost. Postani neviden! Skrit.
In že se prismejejo grabljice hi - hii - hiii, s spodvihanimi kiklami. Nekatere so že povsem razpete, vreščeče, škropeče, rezgetajoče, z žarečo dekliško ženskostjo. Stopajo v tolmune in zagrabljajo - grabljice, z grabljami svojih žuljavih rok, po vodi. Po tej zmuzljivi, hladni, voljni, vsem dani sestri. Vsaka opravlja ta obred na svojski način:
Majda, mladoomožena, naša pomočnica za dva dni, si spne dolge, pšenične, naravno, po ovčje nakodrane lase v čop nad zatiljem. Dolgi, labodji vrat nastavi nežnejšemu delu curka in pusti, da ji napolni nedrček. Omoči ji dvoje jéč, v katerih spita žrebički - bradavički, da vzdramljeni hrzavo nabrekneta. Saj ni, nee - ni prostora niti zanju, kaj šele za mrzlotno, bežno gostujočo mokroto!
Mihaela nastavi dlani kot dve školjki. Glavo dvigne navzgor, in si zlije polna prgišča srebrikavih hladil na čelo, da kapljice brlizgnejo na vse strani. Krilo dvigne, zasuče rob za pas, zleze v tretje korito in čofotaje ostane v njem. Zravna se, odvrže lupine oblačil. Hodi sem in tja, brunda si neko popevko. Besed ne morem razločiti. S svojimi besedami je prepesnila note davne, samo nama znane melodije.
Marija se sleče do pasu. Drznejša je, malce starejša od obeh. Scela se prepušča izviru! Z več vzdihi, užitki, z več slastnimi ohi kot onidve. S sebe strga, čisto do pasu, tisto malo, kar je še ostalo in prikrivalo poln rezget. Tinka - Tonka! zazvoni dvoje belih rož – zvončnic s popkoma Ave-Marijo. Ali je namenjena meni, tam gôri na bregu, kjer me skoraj izda gorniški vzdih - ob treh vrhovih spodaj, pri izviru?
Vse te pojoče strune kipeče ženskosti prebujajo v meni polnokrvnega moškega. Usedem se, stisnem in v stokih skrčim kolena k sebi. Z vzdihom si nadenem uzdo protinaturnega samopremagovanja. Žrebca v sebi nagovarjam, naj hlini krotko kljuse! Že misel na naturen, pradavni naskok je zapeljiva Skrunilka. Naj tri bistrine pripadejo trem svojskim nedolžnicam.
Med tremi grabljicami trepeta sklenjena, vroče kaljena veriga pripadanja istemu delu, istim svetlobam in razpoloženjem. Verižica, skupna vez zlatih, vedrih hipov.
»Iz kapelj so te ženske - hipnice, iz trenutnih, hipnih kapelj«! si rečem. Kako so vse tri bistritve v tolmunu samosvoje, sredi rezgetavega, poldekliškega nikomur-pripadanja.
* * *
Nenadoma hrstnejo po grušču trde moške stopinje. Tri (3) igrivke zresnίjo obraze in se zdrznejo: ONI trije (3) lomastijo mednje!
Kako hitro izginjajo brezje krhkosti! Razgaljene ženske kretnje se sunkovito zagrinjajo, oblačijo, odevajo in se umirjajo v vdani samoobrambi. Oči so noži.
Prešernost zamre. Zavleče se v hišico polžje opreznosti. Preleví in razosebi se v poplavi posameznih grabežev prišlekov. Nekaj ponižnega in pokornega zatemni vedre, žareče obraze grabljic.
V hipu tri svetle kretnje deklet (ženà) izgube tri luči, rezgetavo, curkom predano, radovoljno silo, ki jih je prežarjala nekaj trenutkov poprej.
Trije možje molče zarevskajo šest besed : samo - moja, samo - moja, samo - moja. Po krhki ženskosti stegujejo tri krat po osem (3x8) lovk hobotničarjev. Vsakemu jih raste po osem (8).
Dva bevskajoča medveda hlačata k svojima ženskama:
»Nadenita si vendar obleki! Kako pa vse to, golo, razgaljeno, izgleda?! Kaj bodo pa rekli drugi ljudje? Saj sta kot candri, ki se vsem ponujata in razgaljata! Se to mar spodobi za poročeni ženi, materi?!« prevladajo svarilne besede z glavnim troedinim tonom: Moja-Moja-Moja! V očeh treh polaščevalcev se prižigajo uničujoči plameni.
Kipeče, polne Ženske se hipoma prelevijo v ogoljene breze, olupljene pod sekirami moških surovih besed. Ne navdaja jih več igriv sprelet lastovk, zaverovanih v svoj prosti let. Prešeren smeh so zatemnile tri sence polaščanja.
Tudi iskrive, med curki vriskajoče, polne samozavednosti, ki je samo za pol ure ušla iz kletke trojnega pripadanja, ni več.
Moške lovke prilaščanja spreminjajo ženska bitja v nekaj drugega, neizvirnega, zunaj-svojega. V nekaj, kar se ne sklada s prostim curkom izvira, ki nenehno vre izpod skale. Nežno igrivost nadvlada moško gospodovanje, omejeno z zapovedmi ponarejenega, izumetničenega strahu za živovdano posest. Treh polžená - poldeklet ne navdaja več vonj polno razcvetenih rož. Srkajo jih tujci. Odtujujejo se same sebi.
Zdaj so samopodobe deklet samo še dovoljeni odsevi v omejenih zrcalih mož.
Tudi dekliške iskre, med curki vriskajoče, polne samozavednosti, ki je za dve uri ušla iz kletke pripadanja - ni več.
Prišli so samozvani lastniki prej rezgetave, zdaj vase pogrezajoče se ženskosti.
Možje mečejo svoje mreže čez žene. Te se spreminjajo v ribe, ki jih vrže na suho vedno isti ribič. Tam srebrijo, mokre od vode, do umiritve z osteklenelimi očmi.
* * *
Trije ribiči stopajo iz tolmuna in že stezajo roke - lovke po njihovi nežni belini.
Po jedrih bedrih bližnjih in svojih samic bi radi drseli, in njihove grabežljive šape bi rade pobrisale bistre kaplje z izvira na beli, drgetajoči koži plena. Zasužnjevalci!
Dva moža posadita svoje žensko lastništvo poleg sebe s poveljema : Tu-sedi-tiho bodi! Nato sama, okorno čopotajoča medveda kalíta in skrunita vse tri tolmune. Tretji si malce poprha prsi, sede ob svojo žensko in jo, še v prejšnji dekliški igri do pasu slečeno, požrešno stiska k sebi.
Drugi moški vrže oči na ženo tretjega moškega, sleče srajco in pokaže atletske prsi. Gleda jedra bedra sosedove žene, ki jih zdaj boža, draži in ščegeta in surovo opljuskava z vodo njen gospodar. Bedra, ki ne smejo biti nikomur nič mar, in so le njemu v dar! Oči samcev se začnejo sabljati z ostrino sosedovih, vse bolj sovražno renčečih pogledov. Pari oči rahlo ljudožersko lajajo drug na drugega. Vsak hoče svojo samico, izročeno njemu za vse čase, samo zase! Lov je dorečen, divjad za vselej ujeta. Puške nabite za črni lov na sosedovo srno, za neopazen skok čez plot.
Poloblečena ženska tretjega moškega še bolj zleze vase, v polžjo lupino nežnega in krhkega strahu, ker povzroča izzivanje prvega moškega, medtem ko tretji neoviran objema večno-svoj-plen.
Po dolini, skaljeni in preplavljeni z zvoki bučanja, heheta, hihita, in hohojev, se razleže na križišču poželenj premoščajoč in združujoč smeh.
Povezuje jih s tenko nitko strahopetnega nič-več-tveganja, pripadanja po formuli dam-dava-damo.
* * *
Ženske, zdaj potišane troedinke (3x1=1), so se oblekle, zapele in pripasale za plovbo po Mrtvem morju vdanega pripadanja enemu kapitanu. Sape so ugodne, morje v koritih premajhno. Zdaj trije moški pihajo v troje jader, ko gredo navzgor v breg in žene vsak svoj plen na svojih očeh - pred seboj.
Dvakrat glasnejši glasovi šestih (6) odhajajočih - treh moja-moja-moja in treh moj-moj- moj odmevajo šest krat dva (6x2) dvanajst krat tišje, tiše, tiš, ti, š, ... Tako kot odmeva tri krat dvanajst (3x12) mojih olajšujočih vzdihov ob izviru ...
Oblekli so svoja telesa. Poenili so se. Zdaj okorno štorkljájo navkreber. Trikrat po dva (3x2), vseh 6 se jih drži za roke. Pre-kin-je-na veriga-Majda-Mihaela-Marija je spet skle-nje-na. Moški so vmesni členi. Bistritev izvira je z lovci na plen žená oskrunjena. Umazana voda odteka iz treh korit.
Grem še jaz, samoten, nikamor vpet člen, doslej skrit za grmovjem. Ves tih in svoj.
* * *
Zložil sem svoje osončene roke - orlovske peruti. Kopjaste sence najvišjih smrek so se razpotegnile čez doline. Močvirje okrog korit je prepolno kalne vode. Hlad se tihotapi vame. Zelena barva oddaljenega gozda temni. Bližnji trnov grm z dolgimi bodicami se me boleče dotika z nasršeno, napadalno bojevitostjo bližnjega. Kot da me hoče, vsiljivega tujka, s trni izgnati iz svojega Smolnega kraljestva, ki po odhodu dvonožcev spet diha svežino na košenine.
Tolmun, ki so ga oskrunila človeška bitja za dve uri, se bistri. Melodija žuborenja se vrača k sebi. Neizčrpen dotok pljuska čez robove bolj vladarsko, razločneje.
Potihnejo drugi ropoti, šumi in štorkljanje onih šestih, treh moških in treh žensk (3+3), ki so se poenili (6=1), ko so zapustili IZVIR.
In Majda, Mihaela in Marija so podredile svoja izvirna imena imenom in priimkom treh lastnikov, ki so oskrunili žuborečo, odkrito ženskost, tam doli, ob treh koritastih tolmunih, kamor se hodijo napajat košute in jeleni.
Čakam, da se tolmuni vrnejo v mirno, čisto plivkanje čez robove korit. Pljusnem si sveže prgišče zbistrêne vode po vročem čelu. Z desnico zabrišem svoj obraz na gladini, ki ga valoví v spačeni akvarel. Takšno podobo je dobil v dveh urah ostrega začudenja nad vladajočo moškostjo in podrejajočo se ženskostjo. Z levico naredim skodelico. Zajamen prvotno bistrino izvira. In se odžejam, razbeljen in vroč.
Vse, kar biva in spada v Jelenjo dolino, se znova vrača vanjo. Zaprem oči in zaklenem v spomin prvo, mavričnih barv bogato polovico dveurnega akvarela: Podobe treh kipečih deklet – žená. Vsaka je s svojim polnim imenom, darovitim, polnim telesom, vzpeta pod modro nebo, razigrana, svoja in svobodna - zrcalila na gladini napajalnih korit kot trije gostujoči, sanjski prividi.
Vse do prihoda treh mož – polaščevalcev, ki se napajajo s to trojko.
* * *
In tiho, tihceno odidem od bistrega izvira, bos, kot sem bos prišel. Da čutim bodice mladih trav, ki klijejo po prvi košnji. Molče nesem v sebi novo kapelico, sezidano iz sončnih, svobodnih kretenj treh grabljic, ki so pogostovale po opravljenem delu v bistrini odtekajoče vode. Ujete v tri betonska korita. Ponoči bodo pili iz njih košute in jeleni, ki so dolgo žejni čakali na vodo na obronku gozda, malce više od izvira.
