Drava – posoda,
jetnica ozkih bregov.
Neskončna voda
UJETA ZVER
Reka je suženj,
teče v določeno smer.
Zbesni kot divja zver.
TRGA, GOLTA
Hudourniki
ji dolivajo moči.
da trga, golta.
Zemlje se nažri!
GOVOREČE KAPLJE
Reka s hudourniki me nosi,
za milost mest, vasi jo prosim!
Napol voden sem otrok Njen.
Med milijardami kapelj sem kaplja,
ki dvonožne mravljice utaplja.
Nekrščena prihrumi s hriba,
njen suženj postane nema riba.
Jaz sem samo rečna kaplja,
moj ribji dom mi čuva čaplja.
Reka v morje moje ribe nosi,
požira mi moj svet po kosih.
Kot led v zimah sem leden,
vse manj sem svoj, vse več njen.
Med milijardami govorečih kapelj
bojim se dravskih ostrokljunih čapelj
SREBRNI PESEK - SVIŠČ
O, reka tisočletnega veka:
Tisoč let srebrni svišč
nosila si na bregove, -2-
’mačjega srebra’ blišč,
za otoke Drave nove.
Zrasli so kot srebro žil v kamenju,
z žigom vodOMen – znamenju.
TOLMUN BREZ ROPARIC
Vse ščuke sem za igro polovil,
tolmunček sinu Žigi podaril,.
V njem čuva, hrani rib’ce male,
ki so po roparicah še ostale.
KAVELJ – DETEKTIV
Barko odriva.
Iz mulja telo izvleče
Kavelj
mrtve odkriva Mulj:
nanos Reke sreč
V STARO STRUGO
Zajeta Drava, ob jezu kalna, zbita,
pritokov, blata, hudournikov presita,
preskoči jez, v staro strugo plane,
da si ozdravi nove, mlade rane.
OSTANE NAMA GLASBA KAPLJIC
Kopalke vitke, gole
Drava več ne boža
Gladina davne reke
je še lepa, gladka koža.
Močan tok me reže
z ostrino noža,
s tabo me ne veže.
Sivega moža
tvoja roka več ne boža-
Zvok besed z odteklo vodo umira,
Drava iz not, kapljic
s soncem muzicira.
Ostane nama
skrivnost Nežnega otoka,
glasba dravskih kapljic,
čoln in pesek ,
let negodnih čapljic – in dva otroka.
DRAVSKI DEĆEK
avtobiografska, na dravskih Birih
Hrumijo vode
čez prehod,
Širine, joj, širine!
vrtinci kalnih zmot.
Dekliča mati pelje,
spodrsne, pade,
ročico spusti.
Deklič zakrili
iz žrela valov.
Krik mame v sili!
Vrtinci, moč tokov …
Rešilni, hrabri skok,
fantiča v žrelo vodá,
ki goltajo, hrumé do dna.
Boj z reko,
predsmrtni beg,
s polživo deklico
dosežem breg.
Deklič oživlja, rešen,
mamim strah je potešen.
Nežni božljaj hvaležne roké
po kuštrih fantíčeve mokre glavé.
Na drhteče ustnice mamin poljub,
prvi odrasli, najbolj drag in ljub.
REKA GA BOŽA
tanka
Rožnat kot roža
se priziblje mimo, tih.
Reka ga boža.
Poklonim mu zadnji stih
V njem tihih verzov dih
OBUT IN TIH
Čevlji štrle navpik.
Telo s soncem veže stik.
Rečni mozaik.
MIREN BERAČ
Reka ga nosi.
Ob njem drevesa kosi.
Nič več ne prosi.
DRAVA ZIBLJE VAŠKEGA NORČKA
Nikjer obzorja.
Valčki zibljejo norčka
do Črnega morja.
V ušesih dva obročka.
KANUIST
Ne objema več kanu.
Za hip obraz neznanca.
Brez vesla, na dnu.
UTOPLJENA ZVEZDA
Do dna s potopom zaidem,
in najdem morsko zvezdo.
Živi v koralnem gnezdu.
Do zraka komaj najdem.
SAMI FOSILI?
Naplavine obrežja.
Kamen ob kamnu,
negiben že davno,
gibanja vse težja.
Stoletje dejanj: slavno!
Kamenjali smo žrtve davno.
Vsi smo trde, mrtvo-žive postave.
Vendar postanemo spet glavne glave,
če nas četa kamnov na sosednjem bregu prisili.
Kamena doba. Sami zgodovinski fosili?
Same jalove, negibne pojave? Bojne glave!
RANJENA SAMO GLADINA
tanka, variacija
Vržeš grd kamen (
raniš nežno gladino
Potopi se v globino,
dno je zanj Amen.
Voda vodi zaliže rano!
POPLAVA, MIŠ IN TRAM
baladica o miši, tramu in meni
Polutopljeno miš odnaša reka,
napol podrta hiša je pokveka.
Z gradbenim materialom
plavam z divjo Dravo, sam.
Na tram se urno skobacám,
Miš zacvili, ko jo na suho rešim.
»Gradnjo mišjega veka suh končam.
Ta tram bo znova v strehi hiše!« se tešim
Tram zanese tok ob breg,
kjer mokra mačka čaka,
da si mačjo lakoto poteši.
Skok ni več mogoč, ne beg.
Otrpla miš, ni več koraka …
Odplava mi material, ostrešni tram,
na bregu mačka in graditelj hiše - sam.
KAMNOPIS – JEZIK REKE
Izlizan, gladek, obrušen
kamen, na njem ni črk klinopisa.
Jezik reke je pisatelj stoletij, voda -- bralec navdušen.
Reka piše z jezikom, ki sega
daleč čez stoletna obzorja,
čez mezozok valov morja,
za pritoke, rek otroke,
odnaša podobe s poti,
izbriše svojo pot do morja.
KAMNOPIS je jezik Reke do-REČEN,
razume ga bralec egiptovskih piramid
in balzamiran faraon, ki že spi sen večen.
in nosilke pod težkimi stebri atenskih kariatid.
Jezik reke je do zadnje kaplje zapisan
v večni reki Brusilki na vsak izbrušeni kamen, z nevidno pisavo, brez črk piramid, klinopisa,
izlizan, vgraviran v kamne brez črkopisa.
Izpoved do morja reka doreče. In Amen.
Na kamnu – romanu nikjer ni podpisa!
SAVICA BREZ KRSTA
Bister slap glave bistri.
V davne globine pada.
Vodica Savo krsti,
Savica je premala.
Črtomirov Bog boli.
ZADNJA TIŠINA
Kaplje na rožmarinu.
Kropilci vode, črn čas.
Med rožami nem obraz.
POL SMO LUČ
23. 2. 2017
Svetloba pride
Pol smo luč, pol smo temá.
Poslanka neba
sveti po valih vodá.
Mimo oči odide.
NA MIRNI MEJI
Na mirni meji
val omaga, se konča.
Ne čuti sile dna.
Slede mu slani bratje,
globin, viharjev tatje.
ŽILA MAČJEGA SREBRA
Kamen z žilo iz mačjega srebra
ni težka kepa čistega zlata.
Sam sebi zdi se dragocen,
čeprav je kremen le cenen.
Iskri se med sivimi brati,
nihče nima srebrne žile,
a vsi mislijo, da so zlati,
srebrne žile breg so pozlatile.
PIKNIK
Ožgani kamni,
skale, črno ognjišče,
kurje peruti.
Pes si ostanke išče,
Glasu harmonike ni čuti.
PREPIR
Nor kriči, vihti
grlo flaše - oster nož.
Dekle zaihti.
S flašo žuga drugi mož.
Svež pir spet prikliče mir.
DARILA SAVE
tanka
Darilo soncu:
Tisoč kubikov vode
vsako sekundo.
V delavnici oblakov
angelci delajo dež.
ŽALOSTINKA ZA MARIJO
tanka
Reka ne vrača.
plavalke v rožnem krilu,
tiho obrača
telesce krhko, milo.
Jez jezi reko s silo
ZVOK PETIH MACHOV
Rohni negodno.
Letala zvok skoz Dravo gre.
Kroži nerodno.
Ptič s krili brez zamahov!
Nor zvok: rekord treh Machov.
UTOPIČNA MISEL
Po vodi je šla
misel - svobodna ptica.
Do grla brodi!
Se utopi - blodníca?
Grozé ji parobrodi.
ČOLN
Ob skalo treščim.
Preplašim bele čaplje.
Čolnarjem veščim
čoln ne prepušča kaplje.
Za njih so skale male.
NAPLAVLJENI SOM
Upadla reka.
Som, nasedel na plitvini.
Voda odteka.
Majhne ribe bežijo.
Čaplje imajo gostijo.
KORMORANI
Roparji vodá -
rakete, čof v jate!
Kdo strelja tate?
Srebro beži do dna,
nemo kriči v trstičju,
hrani lakoto ptičjo.
POČEN JEZ
Milijon kubikov betona
poči kot škatla kartona.
Drava zapleše potop.
Uide skoz line razpok
na polja, travno pašo.
Bog obvarji njivo našo!
GALEBI
Peruti za morske veke,
za ribje bogastvo reke,
mečejo temne sence.
Za ladjami bel klik gre,
čez kalne vodé lačni lete:
strah, glad eksistence.
ŠIBA NA VODI
Tik pod gladino
zvita šiba trepeta,
zrasla v mulju dna.
Reže in seka vsak val,
ki sredi toka bi zastal.
GNEZDO V PODRTEM TOPOLU
23. 2. 2017
Mamica žolna
skače po deblu v Dravi.
V duplu ščebeti
mladičev, v past ujetih.
Nikjer rešilnega čolna.
BREZDOMKA
Podrti topol.
Presenečena žolna
divje prhuta
nad kupom žagovine.
Brez doma v duplu debla.
SKOK Z DRAVSKEGA MOSTU
Vroče poletje.
Skok mladeniča z mostu
na skrite kole.
Drava joče kalno kri.
Množica strmi, strmi!
DRAVSKI DEČEK
Ptičje trstičje. Dekle.
Slači oklepe obleke.
Nago telo je harfa.
Ne znam igrati nanjo.
Na prsi stiskam fračko,
Drava ponuja srebro.
Ne znam ga še kovati.
Bojim se lepe, divje mačke,
k ima krempljaste tačke,
roke ji še ne morem dati.
Prestrašen skrijem obličje:
»Varuj me, gosto trstičje,
Dravski deček se noče izdati!«
TARZANČKI – ZALEZOVALCI
Gozdiček zelen.
Parček lega pokošen.
Tarzančki v travi,
v grmu, z džunglo ob Dravi.
Splet udov je ves meden.
(Dečkov nedosežni sen.)
LJUBIMCA – BEGUNCA
Tarzančki skriti v travi.
Na jasi kriki in smeh.
Objemi nori, pravi.
Očividni greh.
Naš krik ju zdrami,
da planeta v divji beg.
Tarzančki pa: »Hi hi hi!«
vneti, razgreti in - sami.
TATINSKE ŠČUKE
Dravski tolmuni.
V mulju se ščuke drsté.
Skrivni vohuni.
Harpune lovcev drhte.
Tatove beličk love.
ALGE - LASJE VILE
Prikrita sanja:
lepa podvodna vila
me v snu preganja.
Si v svet pobegnila?
Dolgi lasje valove.
Algam si jih prepustila ,
Boš Črno morje pobelila? 9
ŠOLA MLADIKA V MAJU 2019
Spomin na medvojno bombardiranje moje šole
O, šola Mladika.
ob mirni Dravi!
Sivolas mož
se spominja:
ne padajo več bombe
po naši glavi!
Naš Hram učenosti
so tri bombe zadele.
učenci polni kreposti,
smo nalagali opeke
pri obnovi na lesene skele.
Letala so vozili Američani,
da bi razbili železniški most.
Čezenj bi lezli Nemci pregnani,
ki bi bežali pred Rusi in partizani,
ko prikorakajo iz pohorskih host.
* * *
Šola Mladika danes vzgaja
pametne glave za svet, Evropo,
ki ji ameriški kapital nagaja,
in svoja bogastva deli nam skopo.
Pred novo Osemletko
mi sede misel v Prvi razred.
Po prvo povojno petko.
Če odmislim drobne poraze,
sem končal z odliko 80-letko*.
Avtor Ivan Cimerman je rojen 23. 3. 193
na Vičavi, zdaj predmestju Ptuja
OBDRAVSKI ORNITOLOG
Sivolas možak
meri živo petje ptic.
Kadar ptičkov ni,
Drava ptičje žvrgoli,
in fantičkov sen budi.
OBUPANA
Kako naj skočim
v Drave tok preplitev?
Če se odločim,
izberem raje britev.
Iz žil vso kri odtočim.
STRUGA REKE
Drava – posoda,
jetnica ozkih bregov.
Neskončna voda
UJETA ZVER
Reka je suženj,
teče v določeno smer.
Zbesni kot divja zver.
TRGA, GOLTA
Hudourniki
ji dolivajo moči.
da trga, golta.
Zemlje se nažri!
GOVOREČE KAPLJE
Reka s hudourniki me nosi,
za milost mest, vasi jo prosim!
Napol voden sem otrok Njen.
Med milijardami kapelj sem kaplja,
ki dvonožne mravljice utaplja.
Nekrščena prihrumi s hriba,
njen suženj postane nema riba.
Jaz sem samo rečna kaplja,
moj ribji dom mi čuva čaplja.
Reka v morje moje ribe nosi,
požira mi moj svet po kosih.
Kot led v zimah sem leden,
vse manj sem svoj, vse več njen.
Med milijardami govorečih kapelj
bojim se dravskih ostrokljunih čapelj
SREBRNI PESEK - SVIŠČ
O, reka tisočletnega veka:
Tisoč let srebrni svišč
nosila si na bregove, -2-
’mačjega srebra’ blišč,
za otoke Drave nove.
Zrasli so kot srebro žil v kamenju,
z žigom vodOMen – znamenju.
TOLMUN BREZ ROPARIC
Vse ščuke sem za igro polovil,
tolmunček sinu Žigi podaril,.
V njem čuva, hrani rib’ce male,
ki so po roparicah še ostale.
KAVELJ – DETEKTIV
Barko odriva.
Iz mulja telo izvleče
Kavelj
mrtve odkriva Mulj:
nanos Reke sreč
V STARO STRUGO
Zajeta Drava, ob jezu kalna, zbita,
pritokov, blata, hudournikov presita,
preskoči jez, v staro strugo plane,
da si ozdravi nove, mlade rane.
OSTANE NAMA GLASBA KAPLJIC
Kopalke vitke, gole
Drava več ne boža
Gladina davne reke
je še lepa, gladka koža.
Močan tok me reže
z ostrino noža,
s tabo me ne veže.
Sivega moža
tvoja roka več ne boža-
Zvok besed z odteklo vodo umira,
Drava iz not, kapljic
s soncem muzicira.
Ostane nama
skrivnost Nežnega otoka,
glasba dravskih kapljic,
čoln in pesek ,
let negodnih čapljic – in dva otroka.
DRAVSKI DEĆEK
avtobiografska, na dravskih Birih
Hrumijo vode
čez prehod,
Širine, joj, širine!
vrtinci kalnih zmot.
Dekliča mati pelje,
spodrsne, pade,
ročico spusti.
Deklič zakrili
iz žrela valov.
Krik mame v sili!
Vrtinci, moč tokov …
Rešilni, hrabri skok,
fantiča v žrelo vodá,
ki goltajo, hrumé do dna.
Boj z reko,
predsmrtni beg,
s polživo deklico
dosežem breg.
Deklič oživlja, rešen,
mamim strah je potešen.
Nežni božljaj hvaležne roké
po kuštrih fantíčeve mokre glavé.
Na drhteče ustnice mamin poljub,
prvi odrasli, najbolj drag in ljub.
REKA GA BOŽA
tanka
Rožnat kot roža
se priziblje mimo, tih.
Reka ga boža.
Poklonim mu zadnji stih
V njem tihih verzov dih
OBUT IN TIH
Čevlji štrle navpik.
Telo s soncem veže stik.
Rečni mozaik.
MIREN BERAČ
Reka ga nosi.
Ob njem drevesa kosi.
Nič več ne prosi.
DRAVA ZIBLJE VAŠKEGA NORČKA
Nikjer obzorja.
Valčki zibljejo norčka
do Črnega morja.
V ušesih dva obročka.
KANUIST
Ne objema več kanu.
Za hip obraz neznanca.
Brez vesla, na dnu.
UTOPLJENA ZVEZDA
Do dna s potopom zaidem,
in najdem morsko zvezdo.
Živi v koralnem gnezdu.
Do zraka komaj najdem.
SAMI FOSILI?
Naplavine obrežja.
Kamen ob kamnu,
negiben že davno,
gibanja vse težja.
Stoletje dejanj: slavno!
Kamenjali smo žrtve davno.
Vsi smo trde, mrtvo-žive postave.
Vendar postanemo spet glavne glave,
če nas četa kamnov na sosednjem bregu prisili.
Kamena doba. Sami zgodovinski fosili?
Same jalove, negibne pojave? Bojne glave!
RANJENA SAMO GLADINA
tanka, variacija
Vržeš grd kamen (
raniš nežno gladino
Potopi se v globino,
dno je zanj Amen.
Voda vodi zaliže rano!
POPLAVA, MIŠ IN TRAM
baladica o miši, tramu in meni
Polutopljeno miš odnaša reka,
napol podrta hiša je pokveka.
Z gradbenim materialom
plavam z divjo Dravo, sam.
Na tram se urno skobacám,
Miš zacvili, ko jo na suho rešim.
»Gradnjo mišjega veka suh končam.
Ta tram bo znova v strehi hiše!« se tešim
Tram zanese tok ob breg,
kjer mokra mačka čaka,
da si mačjo lakoto poteši.
Skok ni več mogoč, ne beg.
Otrpla miš, ni več koraka …
Odplava mi material, ostrešni tram,
na bregu mačka in graditelj hiše - sam.
KAMNOPIS – JEZIK REKE
Izlizan, gladek, obrušen
kamen, na njem ni črk klinopisa.
Jezik reke je pisatelj stoletij, voda -- bralec navdušen.
Reka piše z jezikom, ki sega
daleč čez stoletna obzorja,
čez mezozok valov morja,
za pritoke, rek otroke,
odnaša podobe s poti,
izbriše svojo pot do morja.
KAMNOPIS je jezik Reke do-REČEN,
razume ga bralec egiptovskih piramid
in balzamiran faraon, ki že spi sen večen.
in nosilke pod težkimi stebri atenskih kariatid.
Jezik reke je do zadnje kaplje zapisan
v večni reki Brusilki na vsak izbrušeni kamen, z nevidno pisavo, brez črk piramid, klinopisa,
izlizan, vgraviran v kamne brez črkopisa.
Izpoved do morja reka doreče. In Amen.
Na kamnu – romanu nikjer ni podpisa!
SAVICA BREZ KRSTA
Bister slap glave bistri.
V davne globine pada.
Vodica Savo krsti,
Savica je premala.
Črtomirov Bog boli.
ZADNJA TIŠINA
Kaplje na rožmarinu.
Kropilci vode, črn čas.
Med rožami nem obraz.
POL SMO LUČ
23. 2. 2017
Svetloba pride
Pol smo luč, pol smo temá.
Poslanka neba
sveti po valih vodá.
Mimo oči odide.
NA MIRNI MEJI
Na mirni meji
val omaga, se konča.
Ne čuti sile dna.
Slede mu slani bratje,
globin, viharjev tatje.
ŽILA MAČJEGA SREBRA
Kamen z žilo iz mačjega srebra
ni težka kepa čistega zlata.
Sam sebi zdi se dragocen,
čeprav je kremen le cenen.
Iskri se med sivimi brati,
nihče nima srebrne žile,
a vsi mislijo, da so zlati,
srebrne žile breg so pozlatile.
PIKNIK
Ožgani kamni,
skale, črno ognjišče,
kurje peruti.
Pes si ostanke išče,
Glasu harmonike ni čuti.
PREPIR
Nor kriči, vihti
grlo flaše - oster nož.
Dekle zaihti.
S flašo žuga drugi mož.
Svež pir spet prikliče mir.
DARILA SAVE
tanka
Darilo soncu:
Tisoč kubikov vode
vsako sekundo.
V delavnici oblakov
angelci delajo dež.
ŽALOSTINKA ZA MARIJO
tanka
Reka ne vrača.
plavalke v rožnem krilu,
tiho obrača
telesce krhko, milo.
Jez jezi reko s silo
ZVOK PETIH MACHOV
Rohni negodno.
Letala zvok skoz Dravo gre.
Kroži nerodno.
Ptič s krili brez zamahov!
Nor zvok: rekord treh Machov.
UTOPIČNA MISEL
Po vodi je šla
misel - svobodna ptica.
Do grla brodi!
Se utopi - blodníca?
Grozé ji parobrodi.
ČOLN
Ob skalo treščim.
Preplašim bele čaplje.
Čolnarjem veščim
čoln ne prepušča kaplje.
Za njih so skale male.
NAPLAVLJENI SOM
Upadla reka.
Som, nasedel na plitvini.
Voda odteka.
Majhne ribe bežijo.
Čaplje imajo gostijo.
KORMORANI
Roparji vodá -
rakete, čof v jate!
Kdo strelja tate?
Srebro beži do dna,
nemo kriči v trstičju,
hrani lakoto ptičjo.
POČEN JEZ
Milijon kubikov betona
poči kot škatla kartona.
Drava zapleše potop.
Uide skoz line razpok
na polja, travno pašo.
Bog obvarji njivo našo!
GALEBI
Peruti za morske veke,
za ribje bogastvo reke,
mečejo temne sence.
Za ladjami bel klik gre,
čez kalne vodé lačni lete:
strah, glad eksistence.
ŠIBA NA VODI
Tik pod gladino
zvita šiba trepeta,
zrasla v mulju dna.
Reže in seka vsak val,
ki sredi toka bi zastal.
GNEZDO V PODRTEM TOPOLU
23. 2. 2017
Mamica žolna
skače po deblu v Dravi.
V duplu ščebeti
mladičev, v past ujetih.
Nikjer rešilnega čolna.
BREZDOMKA
Podrti topol.
Presenečena žolna
divje prhuta
nad kupom žagovine.
Brez doma v duplu debla.
SKOK Z DRAVSKEGA MOSTU
Vroče poletje.
Skok mladeniča z mostu
na skrite kole.
Drava joče kalno kri.
Množica strmi, strmi!
DRAVSKI DEČEK
Ptičje trstičje. Dekle.
Slači oklepe obleke.
Nago telo je harfa.
Ne znam igrati nanjo.
Na prsi stiskam fračko,
Drava ponuja srebro.
Ne znam ga še kovati.
Bojim se lepe, divje mačke,
k ima krempljaste tačke,
roke ji še ne morem dati.
Prestrašen skrijem obličje:
»Varuj me, gosto trstičje,
Dravski deček se noče izdati!«
TARZANČKI – ZALEZOVALCI
Gozdiček zelen.
Parček lega pokošen.
Tarzančki v travi,
v grmu, z džunglo ob Dravi.
Splet udov je ves meden.
(Dečkov nedosežni sen.)
LJUBIMCA – BEGUNCA
Tarzančki skriti v travi.
Na jasi kriki in smeh.
Objemi nori, pravi.
Očividni greh.
Naš krik ju zdrami,
da planeta v divji beg.
Tarzančki pa: »Hi hi hi!«
vneti, razgreti in - sami.
TATINSKE ŠČUKE
Dravski tolmuni.
V mulju se ščuke drsté.
Skrivni vohuni.
Harpune lovcev drhte.
Tatove beličk love.
ALGE - LASJE VILE
Prikrita sanja:
lepa podvodna vila
me v snu preganja.
Si v svet pobegnila?
Dolgi lasje valove.
Algam si jih prepustila ,
Boš Črno morje pobelila? 9
ŠOLA MLADIKA V MAJU 2019
Spomin na medvojno bombardiranje moje šole
O, šola Mladika.
ob mirni Dravi!
Sivolas mož
se spominja:
ne padajo več bombe
po naši glavi!
Naš Hram učenosti
so tri bombe zadele.
učenci polni kreposti,
smo nalagali opeke
pri obnovi na lesene skele.
Letala so vozili Američani,
da bi razbili železniški most.
Čezenj bi lezli Nemci pregnani,
ki bi bežali pred Rusi in partizani,
ko prikorakajo iz pohorskih host.
* * *
Šola Mladika danes vzgaja
pametne glave za svet, Evropo,
ki ji ameriški kapital nagaja,
in svoja bogastva deli nam skopo.
Pred novo Osemletko
mi sede misel v Prvi razred.
Po prvo povojno petko.
Če odmislim drobne poraze,
sem končal z odliko 80-letko*.
Avtor Ivan Cimerman je rojen 23. 3. 193
na Vičavi, zdaj predmestju Ptuja
OBDRAVSKI ORNITOLOG
Sivolas možak
meri živo petje ptic.
Kadar ptičkov ni,
Drava ptičje žvrgoli,
in fantičkov sen budi.
OBUPANA
Kako naj skočim
v Drave tok preplitev?
Če se odločim,
izberem raje britev.
Iz žil vso kri odtočim.
