ROBOTRONCI & SISTEMCI & COVID–19
Četrt znanstveno-fantastična farsa o sožitju dveh zemeljskih plemen v Vesolju

1. SELITEV NA PLANET »Robotronijo«

Vladar Robotronicus in dalekovidnež Viziotronicus, prva moža Robotronije, sedita na elektromagnetno upravljanem oblaku in opazujeta selitev svojega ljudstva, Robotroncev. Že nekaj svetlobnih dni se selijo z Zemlje na planet Robotronijo, ki se razprostira v Vsemirju, dva tisoč stopinj severne širine, vzhodno od Rimske ceste. Njun zemeljsko pomračeni, vladarski duh se že širi s svežimi vesoljskimi svetlobami, ki bodo nadkrilile dvonožno omejenost Zemljanov. Izmenjujeta besede in misli, ki sta jih toliko let skrivala v pričakujočih prsih.

Modrec Viziotronicus: »Naše pleme tankočutnih in venomer raziskujočih Robotroncev ni več moglo uspevati v sožitju s plemenom Sistemcev na tej oskrunjeni Zemlji. Komaj sva ga pregovorila, da se naj odseli v Vsemirje, in se tam razmahne v vsej neizmernosti svojih silovitih, ustvarjalnih, svobodnih moči na vseh področjih. Sistemci so začeli širiti smrtonosno bolezen covid-19. A tako, kot noč zalezuje dan, se bojim, da nam bodo sledili Sistemci, lenobno, polaščevalno pleme, ki je doslej na več področjih povsem zaviselo od Robotron -cev. O, vladar, razkrij nam, kaj misliš, kakšno sožitje lahko pričakujemo z njimi v daljnem, neznanem svetu Vsemirja?«

Roboronicus: »Vsemirski planet, ki ga bomo imenovali Robotronija, smo izbrali po šestih svetlobnih letih proučevanja s pomočjo mladih raziskovalcev. Poglej to radost nastajanja! Že dve svetlobni leti sprejema nova zvezda Robostar, naša nova domovina, magnetosonična plovila. Njihovi široki, soncu izpostavljeni boki in hrbtišča se napajajo s sončevim sevanjem. Toplotno energijo nenehno pretvarjajo v vzgonsko, mehansko, ki dosledno poganja reaktivne turbine. Našim roboinženirjem sem naročil, da naj potihem izumijo več vrst energij, ki ne bodo odvisne od zemeljskega premoga in arab- ske nafte. V puščavi zaide pesek v motor in pahne letalo v visokem letu v Saha- ro! Uspeli so. V rezervoarjih hranimo velike količine superkoncentratne elektro- magnetne energije, ki jo uporabljamo, ko sonce osvetljuje druge strani Zemlje in ozvezdja Vsemirja. Protonske helijske celice, ki jih cepi zvezdni prah, dobivajo moč od cepitve milijard sončevih žarkov. Ta energija se sprošča tisočkrat hitreje, kot je nastajala tista, ki je poganjala dosedanje rakete pri poletih z Zemlje na Luno, Mars, Saturnus in Venero. Kerozinski reaktivni motorji, s katerimi so dolga leta zastrupljali Zemljo, pa so že davna puščavska, naftna preteklost.«

Viziotronicus: »Toooda, moj ljubi prerok, ali veš, da sistemska magnetosonična plovila iztirjajo zvezdne sisteme!? Da so nazadnje pripeljala z Zemlje s seboj nevarni, nalezljivi virus, ki povzroča bolezen covid-19? Preveriva, če jih dobro nadzirajo virusologi iz Centra Roboswift! Ponoči se lahko pritihotapijo oblečeni v antiskafandre. Včasih nadzorne naprave, ki delujejo genialno enem sistemu, izključijo in brez napak delujejo v drugem sistemu. Ni vsak izum za vsak sistem, modrec moj! Ali vidiš, kako lepo potuje najino ljudstvo v druga prostorja? Saj to je čista radost razcvetajočih se sil! Preglejva nadzorne naprave B2, ki nadzirajo vsa območja delovanja aparatur na A1. Označujejo varno smer potovanj z izogibanjem nevihtnim gnezdom med planeti in beležijo nepredvidene padce kometov v vakuumske prostore. Ali lahko usmeriva malce iztirjen, spiralasto zasukan polet naših beguncev?«

Robotronicus: » Neizmerna radost me navdaja, ko vidim, kakšne zaklade smo vzgojili tam spodaj, v razpokani stratosferi! Komaj smo uspeli ustvariti bitja, ki so pol človeška, pol magnetoidna. Magnetne silnice, ki so same v sebi sklenjene, jim razprte omogočajo vzpostavljanje zvez in povezav z vsemi bitji v Vsemirju z njihovo rojstno vasjo - Zemljo, iz katere so izčrpali svoje osnovne lastnosti. Tako bo krogotok informacij za nastajanje višjih bitij sklenjen.

Ustvarili smo magnetoidna bitja, ki so na poti k samo-izpopolnitvi dosegla že tisto stopnjo razvoja, ko njihova telesa ohranjajo le še spočenjajoča jedra pozitivnih energij. Vlakna in celice, ki so sestavljale klasični človeški organizem, so začele nadomeščati popolnejše snovi, vse manj podvržene smrtnosti in postopnemu venenju, sesutju organizma, procesu, ki ga imenujemo staranje. Moje razsvetljeno pleme se je končno iztrgalo iz objema mračnih sil, ki vsako bitje peha v nihanja in dvome o smislu svojega obstoja in ga nagiba celo v poseganje po svojem lastnem življenju, saj zdaj izgoreva kot zvezda v Vsemirju. Tako so presvetljeni s sončnimi energijami, da nočejo več poznati Teme, ki hromi moči, ko ukrade svetlobo Dnevu.

Do konca, do zadnjega giba, hočejo ostarela bitja povzročati dejanja, ki so enakovredna dejanjem prihajajočih, mladih. Tako ne sužnjijo postopnemu slabljenju in se uvrščajo med ‘odhajajoče’, noseč prapor, na katerem piše Umrimo večno mladi! Natanko vedo, kaj storiti s svojim časom, z nekaj desetletji, ki so jim dana in jih bodo preživeli pokončno, z rojevanjem koristnih energij, vse do svoje ugasnitve. Tako bodo torej ravnali s Časom, ki so ga nekoč, na Zemlji, imenovali Življenje.«

Viziotronicus: »Saj ne morem verjeti niti čutom, ne svojim očem! Robotronce je torej sprejelo Vsemirje! Zdaj jih čaka anti-zemeljsko raz-človečenje in ponovno, polnejše zvezdno u-človečenje. A to bo mnogo in polnejše, pa tudi vseobsež- nejše od prvotnega, starega, zahtevnejše za nekaj milijonov let, od preobrazbe opice v človeka. Ta geneza je bila preizkušena, od Afrike do razmaha na drugih planetih in ni rodila preveč obetavnih sadov, od bojev v Kameni dobi dalje. Današnje novo, vsemirsko nadčlovečenje pa se začenja s preraščanjem teže, peze oponašanja in sledenja vsemu zemeljskemu, od zibke do smrti, ki se preraja v samonikel razcvet. Novo, vsemirsko nadčlovečenje se začenja s preraščanjem opičje dediščine iz antropološkega obdobja Humanozoika, časa, ko ni minilo na Zemlji niti eno leto ljudožerskih polaščanj ozemelj brez vojne.«

Robotronius: »Podaniki so mi zaupali, da se hočejo znebiti tudi zemeljske težnosti, tega svinčenega bremena telesa, ki ga vsrkajo Zemljine moči vase in jim zato služi v vseh letnih časih kot suženj. Pri tej preobrazbi pa izgublja polovico svoje ustvarjalne moči spočenjajočega dvonožnega bitja. Ta težnost je označevala pripadnost Zemljinim kontinentom in njenim ozemljem, ki jim morja umivajo kalne oči s soljo. Štiri petine morja, ki je Zemljina maternica za rojstva vseh bitij in ena petina Zemlje. Ali ni to vesoljski greh Vsemirja, toliko podarjenih morskih širjav, a tako malo zemlje vseh kontinentov?! Zato, da lahko na suhem živi velikanska množica osmih milijard zbeganih Zemljanov!«

Viziotronicus: » Veš, stari moj, najčudovitejše pri mojem plemenu Robotroncev pa je to, da hočejo operutiti svojo misel in ji vdahniti sončno neizmernost! Ta misel se veže z bojaznijo, da najbolj zanosna in vidna dejanja ljudi ne bi več strmoglavljala nazaj v izpraznjeno človeško telo, ki jih spočenja, hrani in dviga k dejanjem sprememb. Združevala bi se z drugimi dejanji v vidno Zvezo dejanj. Tako pa velika dejanja omahujejo nazaj v preteklost, v utripajčo, živo snov, telo, teo-logijo Smrti, ki je bila doslej samo posoda za večno rojevanje bolečine in preredkih radosti. Veliko ‘malih ljudi’ pa tiho spočenja neopazna velika dejanja! Ti, vladar, pa si si izmislil nekakšno statično jetniško kroglo zakonov, ki si jo obesl na svobodne misli in dejanja inovatorjev, spreminjevalcev vsega obstoječega! V lisice uklepaš svobodne misli mislečih posameznikov in ‘črede’. Bal si se , da bi vsaka nova misel spodnesla tvoj vladarski svet, s teboj vred.«

Robotronicus: »Oziral sem se na vse državice z majhnimi kitajskimi zidovi, s katerimi sem imel diplomatske stike. Misliš, da mi je bilo lahko voziti diplomatski slalom med sistemi, predsedniki, kralji, komunisti, monarhi, poglavarji in črnskimi vrači in med samodržnimi čeladarji, ob katerih prežijo telesni stražarji in cariniki in čuvaji grajskih zakladov? Ti pobirajo krvni davek za vse dejavnost, ki bi lahko razburkale v hudournik spečo kri njihovih zaspanih dežel. Raje žive od dotacij, in skrbe za to, da ostanejo kronane glave orlovsko varovane pred kmečkimi upori, z ohranjanjem srednjeveške kraljevske sreče!«

Viziotronicus: »Orli stražijo glave - kletke mladih ptic, ki razpirajo orlovske misli. Hmmm,hmmm. Kako pa se lahko kokoši prikljujejo do orlovskih misli? S skrivno preobrazbo v svetu orlov! Nismo nadzirali njihovega razvoja in dovolili smo, da so postali njihovi ječarji tihotapci in menjalci zlate valute. Med seboj za primerno odkupnino izmenjujejo jetnike, nevarne kroni? Delo, rast in gradnjo moramo prav tako skrbno nadzirati kot podiranje starega, že pretesnega obzidja sistema. Zato vsakih sto let prenavljajo kralji stare grajske zidove. Mi bomo določili, kdaj je kaj zrelo in dovolj staro za podiranje! Ne moremo dovoliti, da to počne Narava Zemlje s svojimi zakonitostmi. Kje bomo pa zaostali mi, če bo potekalo vse po svojih naravnih procesih?! Saj izumremo!«

Robotronicus: »Dragi vladar! Ali ni postala smešno nevarna tudi moč, ki je bila dana dvonožcem z odkrivanjem atomskih sil in nam zdaj vse bolj uhaja iz rok? Jaz že nimam več poguma, da se proglašam za »Krono stvarstva«, ko pa suženjska ljudstva vseh velikih dejanj in usodnih sprememb niso prepustila nam, ki jim vladamo! Zdaj se – ta misel se mi je prikradla medplanetarno – mi dozdeva, da si hočejo vsi veliki vodje iz Zemlje ustvariti superatomsko igračo. Kot da bi hoteli vsi otroci Zemljine družine, z rožnatimi dlanmi dojenčkov, ki se igrajo na travnikih, zaščititi te rožnate travnike z metulji, da znova ne postanejo bojišča preteklosti. Glej: prazgodovina je z lavo novih bitk znova preplavila sedanjost. Kamena doba spet čaka pred vrati. Preži v glavah norih vladarjev - raketnikov, ki lahko z gumbom sprožijo uničenje sveta. Mamute so pokončali s kamenjem in kopji.

Na naši Zemljici, ki jo zapuščamo, so se človečki igrali s kontinenti, izničili so gozdove, pljuča Zemlje, onesnažili pitne reke. Poletja je zamenjala jesen, pomladi zima. Eskim je postal Bušman Centralne Afrike, avstralski Aborigin prebivalec Združenega britanskega imperija. Srednjeveški Balkanec bi si rad nadrobil v mleko oslice beli kruh Nove Evrope. Narodnosti so se pomeša- le, brez bistvenega spoštovanja dosežkov najvišjih civilizacij in hočejo čez noč, brez naravnih razvojnih ciklov preskočiti razvojno stoletje, celo tisočletje.

Najbolj pa so me začudili bojevniki in vojskovodje, ki že stoletja slovijo po Zemljinih muzejih. Vojskovodje so nalagáli padla ljudstva z osvajanji v vojnah in z lažmi o zmagah in plenu. Prikazovali so zmagoslavja Homo Sapiensa nad mrakom dob in bitjih iz prejšnjih antropoloških obdobij. V hramih preseženih obdobij zgodovine prikazujejo še danes morilna orodja, a ne delovnih - od kamnite sekire do raket. Slovijo tista orožja, katera že od učlovečenja dalje žrejo tretjino življenjske delovne moči dvonožcev. Že stoletja se med seboj veselo iztrebljamo, drug drugemu sekamo glave, krademo si ozemlja in plenimo bogastva, ter kujemo v verige svoje sosede. Zazrti vase ne vidimo drugih svetov ne vseobsežnosti Vsemirja!

Ta neizmerna prostranstva so Robotronce zamikala kot edina možna pot v Novi svet, ki vabi iz magme spečih, v neskončni Tišini vrtečih se prostorij z molčljivo, deviško izzivalnostjo. Robotronci so morali zbežati pred sosedi Sistemci, saj je to pleme zajela epidemija bolezni, ki jo imenujemo covid-19, ki lahko ohromi vse delovne in ustvarjalne moči Robotroncev.« Modrec Viziotronicus je osupnil nad preroško močjo Robotronicusa, ki ga je doslej igraje nadkriljeval v misli, besedi in dejanju. Domneval je, da vladar ne vidi vseh posledic daljnosežnega načrta, ki predvideva beg izpod grabežljivih lovk hobotnice – Sistemcev. A kako se je motil! Robotronicus je bil s sosedi usodno povezan z ustvarjanjem dobrin in zamenjavo blaga. Kot da bi igral na klavirju na črne in bele tipke hkrati – torej dvo-sistemsko. Takšna igra je v naravi vseh zvitih vladarjev. Da lahko brez vojnih napovedi ohranijo svoje kraljevine, morajo biti vsaj DVO, če že ne večsistemski diplomati.

Viziotronicus: »Dragi moj kralj, ali se ti ne zdijo smešno ovrednoteni nekateri izdelki iz rumene kovine, ki jo imenujejo izdelovalci nakita »zlato«? Na zlatih rudnikih je doslej temeljilo blagostanje mnogih dežel Zemlje, ki so opustile obdelovanje rodnih polj in kot obsedeni krti rijejo za zlatom v podzemlje. Mnogi iskalci so umorili svoje rudarske brate, drugi so ustanovili svoje banke in salone lahkoživk, kjer so se veseljaške lepotice okrasile s to rumeno kovino, ki je predstavljala denar, za katerega si lahko vse kupil. Zlata kovina je obkrožala prstane z diamanti, opale in drage kamne vseh barv, dragocenosti, iztrgane Zemlji, najdražje dosežke oropane matere Narave. O, kako bodo najlepše Robotronke pogrešale ves ta zemeljski blišč v Vsemirju, kjer bodo v pesku Lune zaman iskale vse mavrične barve, ki jih ta kamnita lepota izžareva na Zemlji! Zato je bilo smešno tudi prizadevanje oblikovalcev nakita, Zemljanov, da bi si pred iztekom zemeljskega življenjskega časa nakopičili čimveč dragih reči, diamantov, safirjev, rubinov, smaragdov, poleg rumene kovine, da bi jih imeli za tiste čase, ko jim Zemlja ne bo več dala semen, plodov in gomoljev, ali pa jih bodo za rumeno plačilo nabirali drugi dvonožci. Za čas prebivanja v Vsemirju.«

Robotronicus: » O, moji prihajajoči, kakšno izginotje resničnih, dosedanjih vred- nosti Zemljanov vas čaka! Ali ni bil najbolj nenavaden na Zemlji potiskan papir, na katerem so se šopirili predsedniki, vojskovodje, vodje ljudstev, slavni pustolovci in redke živali, ki smo ga imenovali Denar! Robotronci so ga dobivali vsak mesec ali teden od delodajalcev zato, ker so od zore do mraka morali nekaj delati. Izdelovali so neke nove reči in stroje, pisali mrtve knjige, kopali v nedra Zemlje za svetlečimi in dragimi kovinami ali s plugi ljubkovali zemljo na najbolj rodnih območjih, da jim je dajala hrano, in travnike, po katerih so se pasle črede molznih krav in konji, kjer so se podili za metulji veseli otroci.

O, moji dragi begavčki! Vaše žulje in pamet smo spreminjali v potiskane bankovce, da se je za delom, vloženim v njih, izgubila sleherna sled. Potem so lahko kot slepi potniki, lačni in žejni, potovai iz nedelavne v delavno deželo .« Nerazumljive so mi bile tudi neskončne generacije mladih, ki so celó po osemnajst let obiskovale šole, od otroških vrtcev do doktoratov in si nabirale nesmrtna znanja za svoja smrtniška življenja. Svoje mlade, metuljaste sile so utopili in razpršili ob gorah knjig, v hišah učenosti. Zanje so zgradili šole, univerze, inštitute, laboratorije, bolnišnice, knjižnice, v katerih so ti, od množic usodno odtrgani razumniki, kovali nove ideje in arhitekturo novih svetov. In hlepeli po rušenju obstoječega, že stoletja trajajočega ritma življenja, filozofij, mišljenja, navad, običajev, in hrepeneli po drugem, boljšem, svobodnem svetu.

Potihem pa so jih usmerjali in podpirali starci, ki so jim tudi ‘brezplačno vladali’, a so jim kot sveta željni Odiseji po diplomah vedno pobegnili v druge centre in kontinente. In starci so bili veseli, saj so imel v krempljih vse ustanove in vzvode vladanja. Niso jih pustili h koritu! Bali so se mladega duha in znanja. To so bili »razumniki«, ki jih sistemsko programirani dvonožci niso mogli dojeti z vsemi radarji dalekosežnega računalniškega kraljestva številk in formul. Starci so se jih bali kot velikanske zvezdne bombe, ki se naj raje raztrešči v Vsemirju, ne na Zemlji, na ozemljih njihovih kraljestev in monarhij. In z močjo novih znanosti so raje osvetli druge zvezde, a ne varnega pristanišča bogatih včerajšnjih gusarjev. Navsezadnje je tudi Zemlja zvezda, samotnica, ki jo je izločil pred milijardami let nek neznan zvezdni sistem. In njene štiri petine zemlje zalil z morskimi vodami. V Vsemirju bodo torej ti razumarji razmahnili svoje intelektualne moči in se oddolžili starcem, vladarskim očetom za brezplačno šolanje. Todaaa – zavreči bodo morali mnoga zastarela znanja in sprejeti neznane zakonitosti daljnih, molčljivih svetov tam zgoraj, med vrtinci nastajajočih novih ozvezdij.«

2. SISTEMCI – SOSEDJE ROBOTRONCEV

Viziotronicus: »Glej, moj vladar! Pravo dobo smo izbrali, pravi čas za pobeg na Robotronijo. Sosedje Sistemci so okuženi z boleznijo covid – 19, ki lahko nam, njihovim sosedom, ohromi in uniči vse ustvarjalne energije. Brez njih pa ne bi mogli preživeti v Vesolju, kjer vladajo nezemeljske zakonitosti. Gotovo si opazil, da se od nastanka človeške rase v določenih plemenih razmnožujejo lákomni, džingiskanski geni, ki se sproščajo v osvajanju ozemelj in obglavljanju miroljubnih plemen. O, norosti! Ti geni so gromozansko razširjeni. Nekateri se v tisočletjih preoblikujejo v genije, a vsak gen ne more postati genij. A mnogi prikriti suroveži si nadenejo maske visokih duhov in preslepijo misleče. Privzgo- jijo si lažno, superiorno samozavest, ki izvira iz dediščine njihovih davni žrecev, prednikov, častilcev boginje Morane in duha Diabla. Navdahnjeni so s prepri- čanjem, da so bili ustvarjeni in poslani drugim za vladanje in ukazovanje.

Superbitja torej, brezdelneži, ki jih je izpljunila bolna zgodovina, ki govori internacionalne nesmisle s parolo: KDOR BIL SI NIČ, POSTAL SI VSE! In vse plemenito, visoko civilizacijsko je skoraj postalo – nič. In ti slaboumneži so bili rojeni in poslani negotovim umnežem za vlado neke vrste UZAKONJENEGA BREZDELJA, ki temelji na kraji in prilaščanju blaginje sosedov!«

Robotronicus: » V svoji nečisti krvi jim je brbotala prirojena sla po prilaščanju, izmikanju, prisvajanju in kozmičnem pohajkovanju, piknikovanju, veseljačenju, seksualjenju in veselem osvajanju vesoljskih lepotic vseh plemen Zemlje. Čutili so se rojene vojščake, ki jim je vse dovoljeno, brez sleherne mere in kazni. Ta občutek pa je zbledel, ko so na Zemlji izumrli konji in nomadska plemena in knjazi in plemenski vojvode in don Kihoti iz Manče in vitezi in rodovni grofje in plemiči vseh vrst. Še več: Izmaličili so plenilske značaje ob paničnem strahu pred raketami, ki so vse bolj obvladovale Vsemirje in bogove, ki vladajo vernikom na Zemlji. Veš, moj Viziotronicus, da me najbolj skrbi njihova zavest, po kateri rojijo odlike in odličja pokorjenih plemen njihovih junaških dedov in njihova zamrla, svetla bojna slava na Zemlji, ki se od njihovih domovinskih, svobodoljubnih dejanj vrti vse bolj brezglavo – v Nič. In ta njihova svetla bojna slava v Vsemirju nima več opore in osnove v dušah prebivalcev niti ne ozemeljske trdnosti. Vse lebdi v zasnovi zvezdne plazme novih ozvezdij.«

Viziotronicus: » Ali jih vidiš, virusne Sistemce, kako se na skrivaj odpravljajo za nami, Robotronci, v Vsemirje, ti polaščevalci naših energij, nenasitneži! Prekle- to dobro vedo, da brez elektromagnetnih sevanj, ki jih mi, dobrohotni sosedje Robotronci, tako neumorno kopičimo, ne morejo obstajati! Sistemci so si nas poskušali podrediti že na Zemlji. Sprva so nam vstavljali ob hipnotiziranju v glave usmerjevalnike z natančno programiranimi, nižjerazrednimi početji.

Nam, Robotroncem, so namenili najprimitivnejše opravke. Med pretečo nevarnostjo okužbe s corono-19 so morali pred begom z Zemlje ponižno opravljati - ti naši znanstveniki najvišjega kova - najbolj surova in hromeča dela, ki jemljejo moč za spreminjaje sistemske vladavine. Morali so zabijati kole na pašnikih, kovati podkve, vrtati, pritrjevati vijake na robote in razprševati barvo na vse mogoče stroje, ki so jih izumili naši Robotronci. Ta dela so morali opravljati, da ne bi prehitro napredovali na vseh področjih, največ genetike, robotike in računalništva, kjer nam Sistemci niso več mogli slediti. O, moj vladar - ali ni globoko ponižujoče, če pahneš visoko razviti razum nazaj v blato, svinjsko lužo začetka!? Ne rodijo se vsi visoki umi v kraljevskih hišah!« Roboronicus: » Ni! Tudi temeljna dela moramo ob razumni rasti globoko ceniti! Sčasoma se je pri nekdanjih pokornežih in pohlevnežih razvila nekaj tisočletij zatajevana, ustrahovana in poteptana prainteligenca prvih genialcev z Zemlje. Iz skrivnih bogastev in izkušenj, potisnjenih globoko v podzavest, je rasla nova zavest. Na videz smo se po vseh glavnih pravilih državniške igre še podrejali vladajočim Sistemcem. V resnici pa je bila ponarejena igra le še zaslepljujoča krinka, pod katero smo predli čudovito svetlečo nitko, kokon bodočnosti.«

Viziotronicus: »Najbolj me je zaskrbelo takrat, ko so začeli pisati svoja, v bodočnost posegajoča pravila igre in izumljati nova pravila vladarskih iger, ki jih še nismo z dogovori nikjer predvideli! To je peklilo, to je bolelo vse aparatčike, ki so dobivali odtlej le zlate drobtinice od velike zlate grude pobranih davkov. Novo, nenadzirano, ki nam uhaja iz rok že ob deviškem spočetju, ob rojstvih brez babic. Te nove igre so zabavale tudi Robotronce, ne le Sistemce, pobiralce davkov na skupno igro in ‘loto srečo’ revežev z dobitkom. Sistemce je ponovno vrgel iz tira robotronski, na skrivaj zasnovavani kodeks, zbir vseh zakonov, po katerem naj bi se ravnali Robotronci in Sistemci v zemelj- skem sožitju. A Sistemci so ga napisali tako zvito, da je veljal samo za njih. Toda Robotroncev pisana beseda ni zadovoljila. Hoteli so naprej, naprej, k soncu idej. Z lučjo svojega razuma in sposobnosti so želeli preseči vse obstoječe in dano v ječi tisočletnih ponavljanj in se iztrgati kleščam bogov in môri Srednjega veka. Ko so luči Robotronije po dnevnem delu že zdavnaj ugasnile in obmirovale vse tovarne, se je šele začenjalo pravo izumiteljsko delo Robotroncev. Pod varnim plaščem noči so se zapirali v podzemeljske kraške jame in skrivnostno stikali bistre glave. Delavnice plovil, s katerimi so nameravali zapustiti Zemljo, so namestili v žrela ugaslih zemeljskih vulkanov. V nebo zijajoče kraterje so prepredli od znotraj - navzven z več magnetnimi polji različne jakosti, kot so zavese, ki so izgledale iz satelitov v Vsemirju kot pajčevine z naravno barvo skalovja, ožganega od izbruhov vulkanov. Iskrenje omrežja žarkov so uravnavali po sevanju sonca. Medtem so množice orale, sejale in žele za popotnico v Neznano.

In bil sem radosten, ko sem videl, da je nastajalo magnetosonično vozilo, kakršnega še Človek ni nikoli videl. Še več - nikoli se mu ni niti sanjalo o njem! Napajalo se je neodvisno od vseh dotedanjih izvorov energij in goriv v tekočem stanju, z mešanico in združevanem različno močnih svetlob. Svetloba je namreč nova porodnica pogonskih energij. Gorje bitjem, ki žive v večni temi!«

Robotronicus: » Le kako se bomo vživeli v novi svet Vsemirja?! O, kako lahko je zapustiti izkušeno, in kako težko osvojiti neznano, ki preži s tisoč pastmi na nas! Zdaj zavisimo z vrsto magnetosončnih vozil samo od sonca in od svetlečih zvezd. Te nam lahko usodno poškodujejo starosvetna, zemsko-nebna vozila.

Moramo se tudi zavarovati pred bitji iz sosedščine! Obvestili so me, da tipajo po Vsemirju rezalci, to so tenki, neopazni žarki, ki tipajo za plenom,

odkruškom zvezde ali zgubljenčkom, kosčkom rakete, ki zgubljeno tava po njihovem svetu. Snopovje tako združenih žarkov – potepuhov je sposobno prerezati manjši asteroid kot hlebec zemeljskega kruha. Teh plovil ni sposoben nadzirati in preusmerjati nihče z Zemlje. Niso podobna reaktivcem, vozilom različnih zemeljskih vladarjev, ki so se sprehajali po Vsemirju in vozili neke smešne zemeljske predsednike in politike, ki so opazovali ozvezdja, na katerih bi naredili svoje vikende, ko se bo razvil medzvezdni turizem atomskih raket. Toda črni jastrebi Vesolja jih še vedno lahko s super žarki sklatijo z neba kot papirnate zmaje, ki jih spuščajo pod oblake zemeljski otroci.

Robotronci smo dosegli smo tudi to, da smo nadzemeljsko nadkrilili radarske sisteme Sistemcev. Zmedli smo jih kot dojenčke, če so zatipali za nami s šibkimi povratnimi informatorji. Vsako odposlano vest si lahko prebral na ekranu, a ji nisi mogel odkriti zaledja in izvora, ki bi izdal pošiljatelja. Zato si moral sprejeti lažno, podtaknjeno vest kot edino in čisto resnico s planeta Zemlje. Prav to je bilo nenadzirano polje obveščanja, saj so imeli povratni informatorji le dvesto svetlobnih let dometa. In žgoča resnica je ugasnila med zvezdami. Obveščevalci Zemljanov pa so postali nedosegljivi lažnivci. Zato odhajajočih Robotroncev ne more znova izigrati nihče z Zemlje, še manj pa – nadzorovati!«

3. ROBOTRONCI USTANAVLJAJO Novo Robotronijo

Robotronci so pripeljali z Zemlje le bore malo. Živali in semena so morali pred odhodom konzervirati in jih razkužiti v strahu pred okužbo s pretečo sistemsko boleznijo covid-19. Pred odhodom z Zemlje so jedi konzervirali in použivali tako dolgo, dokler v novi domovini niso našli novih virov prehranjevanja. Od vseh znanih reči z Zemlje jim je ostala samo voda, ki je temelj obstoja vseh živih bitij. V dihalnih kolektorjih so nakopičili velike količine zraka, ki je zadostoval za čas, ko so odkrili Dihalno oazo za proizvajanje kisika na območju Lune. Minili sta svetlobni dve polluni časa, dokler niso izpopolnili svojih plovil, s katerimi so tlakovali po več odmrlih zvezd brez sijaja v velike pristajalne steze za letališče Roboswift. Nove energije so črpali tudi iz trkov, zvokov, ki so jih povzročali blodeči koščki zemeljskih raket in vrtinci delcev odmrlih zvezd, spojeni z močnimi svetlobami ob nastajanju novih ozvezdij. A gorje brezzvočnemu Ozvezdju Večne teme, ki ni moglo proizvajati energij iz zvokov in svetlob! Večno Temo je tako težko pregnati iz krogloglav Zemljanov!

In letanje po Vsemirju? Robotronci so sprva vzletali z domovine Nove Robotronije samo takrat, ko se je v njihovih možganskih celicah nakopičilo toliko raziskujoče protisistemske energije, ki bi jim hromila ustvarjalne moči, da so jo morali za olajšanje izstreliti v Vsemirje, sicer bi eksplodirala in uničila ozvezdje Bika, v neposredni sosedščini Nove Robotronije, kjer se je naselilo največ Sistemcev. Ta energija posebne vrste je nastajala iz odpora proti več- ni soodvisnosti od polaščevalcev s Sistemije, ki so jim sledili v njihovem begu z Zemlje in naselili tudi bližnja ozvezdja Šakala in Hijene. Znova so se čudili izdelkom, ki jih je Človek prinesel z Zemlje v Vsemirje, saj je mislil, da že obstaja tudi tam zgoraj vse po njegovi meri. Imel se je za ‘krono stvarstva‘. Ta naziv je iztrgal dvajsetim nadzemeljskim bogovom. Med temi si vsak lasti čisto, večno nedolžnost nebes, in zahteva od velikanske množice, da ga časti, moli zanj in povzdiguje. Kako težko je bilo Robotoncem najti Nova nebesa med neštetimi ozvezdji! Sistemci so še vedno poskušali Robotroncem predpisovati, kaj smejo in česa ne. Jemali so jim levji delež od izkopanega zvezdnega prahu iz Galaktičnih rudnikov. Zvezdni prah pa je v Vsemirju – Denar v zemeljskem smislu.

Nadalje so si prilaščali polovico izdelkov iz tovarn v verigi Iskrinih zvezd in poljske pridelke z Gornjegrajski njiv. Prirejali so medplanetarna nogometna prvenstva na Centralnem stadionu Rdečekraka Zvezda. Bili so že Vsemirci. Planet ROBOTRONIJA so morali poslušni Robotronci poimenovati na prijateljsko povelje Sistemcev. Zemeljski naziv Belogradonija je bil ponižujoč zemeljski naziv za severno deželo bodočnosti Novo Robotrobijo, ki jim naj več ne vladata robotska ponižnost in pokornost. Robotu vstavljamo v glavo ‘pamet’, program, po katerem mora opravljati vsa dela, ki jih programiramo. Vesoljni svet pa že zdavnaj ve, da robot, ki sedi na vladarskem tronu, ni mogočen vladar, pač pa poslušni suženj, ki ponižno opravlja naročena dela. Zato ni nikoli vladar.

Toda Robot nikdar nikomur ne vlada! Deluje pa naj na ta način, kot mu s programi zapovedujejo generali Zvezdonosci, poveljniki Vsemirja, ki sedijo na vseh glavnih zvezdnih tronih z zvezdicami na ramenih. Določajo, kdaj bodo sklatili neposlušne, potemnele, že iztrošene zvezde v obnebju njihove mogočne vladavine. Sistemci so že na Zemlji vodji, ki je sedel na tronu ROBOTRONIJE, nenehno sipali ponaredek zvezdnega prahu v oči. Zato, da ne bi načrtoval bega v Vsemirje in je videl samo še slepeče sistemske galaktične meglice, ne pa prostore za bodočo Novo Robotronijo in znanstvenike - misleče krogloglavce. Vzbudili so mu lažni občutek, da je intelektualno neomejeno močan in da sam odloča o vseh bistvenih projektih svojih sistemsko ponižanih raziskovalcev. Kaj pa ljudstvo? Eeeej, ljudstvo! Delalo je le še za kruh in mleko. In pilo vodo.

Tako, kot je bila klasičnim, večnim Zemljanom vcepljena v kri pokorščina, je bila robotom vsiljena v programe z elektronskimi sredstvi, supersenzorji in »čipi« novodobna poslušnost prihajajočih prebivalcev Vsemirja. »Čipi« so služabniki, najmanjši poslušni delci v kraljevini programerjev. S svojim delovanjem posredujejo bogatenje zakladnice spominov. Preraščajo stotine živih genijev, knjižnice z orumenelimi podatki. Njihovo hranjenje podatkov je nadomestljivo. Že jutri jih spodrine proizvodnja novih čipov, superkobaltovih posrednikov. Za njihovo uporabo pa se morajo porajati novi programerji. Če novi programerji ne bodo prerasli starih predvojnih čipov, bodo ostali programi včerajšnjega dne vladarji jutrišnjih odločitev - zarjavelih številk na ex borzah.

Robotronci so uvedli strogo pokorščino v sistemu Nove Robotronije , a obdržali slepo sledeče uradnike stare Sistemije. Najprej navznoter, za svoje, nato pa še navzven, za zunanje odvisnike skupnega sistema. Po centralni direktivi Sistemcev v Belem mestu so uvedli že na Zemlji Skupni usmerjevalni učbenik, ki bi naj postal skupno jedro za vse učne predmete Robotronije. A kje naj najdejo tisoče predavateljev za novo siste-ma-tiko, ko pa se nekdanji Zemljani tako počasi intelektualno prerojevajo za visoko, medzvezdno znanost Vsemirja?! Stari programerji so ob novostih skoraj ponoreli. Robotroncem, ki so se zvesto držali glavne smeri v Vsemirju, so v novi domovini kot zvezdni programerji dopuščali , da so izkoriščali neomejene energije za izživljanje nakopičenjih ostankov zemeljskih strasti. Neomejeno Vesolje ne trpi Zemljinih bebcev! Kopičile so se že nove, še nespoznane vrste energij za nove tehnologije.

Kako vesoljsko, svobodno so pluli na trdnejših oblakih po onostranstvu, lovili v mreže zablodele asteroide, pijančevali s svetlobami različnih sevalnih moči in se vračali pomirjeni, izpiti in voljni za sprejemanje novih meril in zakonov, ki so jim jih vsilili stvaritelji obeh sistemov, robotronskega in sistemskega. Te neobhodne, sproščujoče izlete so nadzirali in urejali inšpektorji, ki so jih ime- novali Antistaticusi. Z nadzornimi napravami so skrbeli za to, da so energije, ki bi v razpršeni obliki povzročale motnje v obojestranskem sistemu, po obeh plemenih enakomerno razporedili. Niso dopuščali nastanka nobene oaze, žarišča nevarnih mladih moči. Morebitne spremembe so v kali zatrli, tako da ni bilo eksplozivnih zbirališč protestnikov. Neee! Med zvezdami ne bo nastajala nekdanja protivladna zmeda ali protesti! Vzgojili so robotske vohljače, špiclje, ki so zabeležili že psovke z jakostjo 0,5 miniherzov. Bili so miške Tenkosliške iz pravljice o mački Požeruhki, ki so ji služile. Če ne, bi jih pohrustala! Zadolženi so bili za naloge volčjakov policijskih vohljaških psov čuvajev. Pasje lajanje so zaznavali kot svarilni hrrr-hrrr-hrrr že na svetlobni kilometer razdalje.

Zlasti pa so Antistaticusi novačili najbolj razumne, ognjevite mlade Robotronce, ki so bili nosilci novih zamisli in idej. Puščali so jih, da so vsak dan šinili v Vsemirje in izživeli svoje negativizme, temne, sovražne energije, nevarne za vladajoč sistem nosilcev razdiralnih energij - ki bi lahko strmoglavile obstoječe, varno, utečeno in preizkušeno kolesje vrtečih se ozvezdij v Vsemirju oblasti. V neomejenih prostorjih naj se tisočletja sprehaja Pratišina - Nespremenljivka, princeska iz zemeljskih pravljic o Dobrem in Zlu. O njih so nam pripovedovale babice in dedki, s čarobnim nadihom Zemlje v mladih, razvijajočih se kosteh. Nam niso pripovedovali o nevarnih mladih volkovih, ki požrejo starorežimske babice, da bi zapeljali prelepe deklice Rdeče Kapice, znanilke Rdečega reda. Antistaticusom je ostalo prikrito, da so se mladi, nadarjeni Robotronci zbirali na zvezdici Futurelli. Na njej ni nihče določal meja dežel, jezikov, vi- soko pismenih in nepismenih. Govorili so v šifriranem zvezdnem jeziku, ki je temeljil na igri različno močnih svetlob in zvokov.

To skrivno shajališče mladih Robotroncev ni bilo omejeno z nobenim zi- dom ali ograjo, kakršne so poznali nekoč Zemljani. Nihče ni hotel sedeti na zlatem robožarku in poveljevati drugim. Nihče se ni ponižno podrejal drugemu, ki bi ga kupil na ‘Trgu suženjskih zvezd’ - če ga ni poprej premagal v odkritem dvoboju. Enako močno se je srečevalo, soočilo in kosalo z enako močnim, a šibko se je brez maščevanja in zahrbtnosti vključevalo v harmonični sistem. Mladi so se igrali z inštrumenti te multizvezdne jezikovne postaje in uvajali jezik, ki je zahteval razvite intelektualne sposobnosti na visoki ravni. Z živim zvokom so vzbujali abecede različnih jezikov in vsem ozvezdjem dopustili, da so se nove generacije po svoje odzivale nanj.

Bilo je lepo na zvezdi Futurelli, sredi svetov in medsvetov neopredeljenih planetov in vesoljske tišine, ob shranjevanju odmrlih izročil babic in dedkov. Še lepše pa je bilo zbiranje novih energij za tihi bodoči polet na Sistemijo. Mladi Robotronci so ob rasti Nove Robotronije kmalu spoznali, da je mogoče pridobivati energije že s samim svetlobnim žarčenjem. Kadar je vladal nad deželami Skandinavije na Zemlji polarni sij, so nalovili velike količine pisanih svetlobnih energij in jih skrbno skrili v zvezdne rezervoarje na Futurelli.

Čas mladih osvajalcev Vsemirja je prihajal z nepredvideno hitrostjo svetlob. Starejši Robotronci so bili vzhičeni, da jih pri rasti razvoja spodbujajo nove metode pridobivanja energij s sevalom Cosmoshine, ki so ga izdelali sami. Ta naprava je bila kot rezervno sonce, narejena iz milijard fotocelic, ki so v svojih jedrih, osrčjih zadržale moč žarkovja za dlje časa, tudi za eno svetlobno leto, ko sonce dolgo ni sijalo z vso močjo in so ga zakrivali neprosojni oblaki.

Domovina Nova Robotronija je s tem izumom svojim prestrašenim in dvomečim prebivalcem zagotovila nov izvor toplote za delovanje vseh naprav. Raziskovalci so si pridobili popolno neodvisnost od drugih nebesnih teles, ki se sučejo okrog Sonca. Tako pa so že presegli Zemljino suženjsko zemeljskost in odvisnost od vseh letnih časov z usodnimi spremembami odvečnih poletnih in zimskih, manjkajočih energij.

4. VIZIONARJI POZABLJAJO NASE

Robotroci na Novi Robotroniji so bili tako globoko zatopljeni v izgorevanje za vizionarko leto 3000, da niso posvečali nobene pozornosti temu, kar se je dogajalo z

njimi samimi, v notranjosti njihovih teles, psihologiji, duševnosti, njihovim lastnim usodam v novih svetovih. Vsi dogodki z Zemlje, ki so napovedovali Vojno zvezd, vse vojne in vojnice, vse okupacije in državne uredite tega ali onega kova so bile le še stranske epizodice, ki so nastale nekoč, ob spopadu dveh velesilnih klasičnih vodij v All Continents’ Game. Vojna zvezd Zemljanov, s padci vojaških škornjev v blato azijskih močvirij, se je polegla - s porazom v močvirju krokodilov, v Prašičjem zalivu na Kubi. Letalonosilke z raketami Zemlja-Vesolje so ponujale vzletne ploščadi. Krokodilom je ostalo vse, kar je bilo krokodiljega, ob robu močvirij pa so azijski in puščavski Zmagovalci & Poraženci zgradili nebotičnike, visoke 200 zemeljskih metrov.Toda Sistemci so poleg nebotičnikov pol stoletja kasneje množično podlegli okužbi zemeljski bolezni covid – 19. In Robotronci so se v strahu za obstoj svoje Višje civilizacije napotili v Vsemirje, kjer so ustanovili nov, rešilni planet Novo Roboronijo. In zadihali na novo.

Pozabili so celo na medplanetarni lov med zvezdami, ko jim je z grožnjo izničenja sledilo zemeljsko letalo tipa Mamutron. Trčilo je v Zaščitno ozvezdje in se za zmeraj utrnilo v temi medzvezdja. Takšne utrnitve, za katere so skrbeli čuvaji Zaščitnega ozvezdja, so bile ‘čistilne akcije’ za boljšo vidnost Robotroncev, novih ustvarjalcev Vsemirja. S sestrelitvami vrhunskih Mamutronov je nastajala v Vsemirju Velika vesoljna razsvetlitev brez tavajočih izmečkov. Med milijardami zvezda so bili ovira razvoja tudi utrnjeni kometi, ki so že izžareli svoje moči in so se poslavljali od svojih matičnih ozvezdij. Ob tem so zameglili jasno pot za žive, jedre, mlade proizvajalce novih svetlob. Gneča milijard zvezda zastira in meglí jasno pot med njimi. Potrebujejo jo prihajajoči rodovi za vživljanje v Ozvezdja po svojih rojstvih.

Pleme Sistemcev je neskončno dolgo žarelo od sreče, ker je lahko, tako kot na Zemlji, Robotroncem še naprej izmikalo prvenstvo izvirnih odkritij in tla pod nogami s tatinskimi prisvajanji znanj na različnih področjih.

Robotronci niso mogli skriti niti naprav za samonapajalno elekronsko vezje, izum, ki je omogočal gojenje vsemirskih rastlin brez asimilacije. S ponosom jih je navdajala tudi naprava za uničevanje visokofrekvenčnih genskih seval, s katerimi so selektivno obvladali metodo za izločanje nerazvitih robotskih zarodkov. Tako so zavrli razplod nekoristnih bitij, ki bi potrebovala za nekoristen razvoj dragocene energije. Kar bi zavrlo višje procesne tehnike v temeljnih razvojnih panogah Nove Roboronije.

Vsa ta nova področja roboznanosti so si Sistemci oblastno prisvajali, a težko uporabljali, saj niso našli povezav med posamičnimi sistemi Nove Robotronije, da bi jih povezali v učinkovit, skladno delujoč mehanizem. Elektronika jih je matirala. Za vsa gigantska področja Novega sveta jim je manjkal vsemirski posluh, ki ga niso imeli. V zemskem svetu so bili neizšolani divjaki z bledimi, enakimi močmi intelekta. Nikakor pa niso mogli prodreti tudi v skrivnost, ki je razkrivala področja robovzgoje in robopsihologije za krotitev, ‘jezdenje sončnih žarkov’, ki so jih lahko Robotronci po- ljudno spreminjali in preusmerjali iz oblačnih v sončne predele Nove Robotronije. Sončno preusmerjanje je bil epohalni izum Robotroncev, ki so ga zasnovali že na Zemlji ob tajfunih in viharjih s preusmerjanjem gigantske moči vetra.

Jezdeci sončnih žarkov so bili programirani superheliotronični žarki ROBO-X1, ki so zajezdili sončne žarke in jih ukrotili na ta način, da jih je oskrbnik Robo-Amon-Ra s posebnim vodilom preusmerjal tja, kjer so jih Robotronci tisti hip toplotno potrebo- vali. Nadzirati sončne jezdece je pomenilo preusmerjati sončeve žarke v zaželeno smer, tudi na drugo stran Saturnovega polja večne Teme. Otroci Robotronije so mislili, da so jezdne naprave nova vesoljska igrača Noč-Dan, saj so lahko z malo spretnosti že Robotrončki zadrževali Dan pred Nočjo. Joj! S svojo igro so povzročali zmedo svetlob na šestih kontinentih otožne Zemlje, ki so jo zapustili iz strahu pred okužbo z boleznijo covid-19, ki bi pošastno zadela normalno delovanje možganov in zavrla silovit razvoj Nove Robotronije.

Sistemci so sistematično vzgajali vohunske nadzornike za ugotavljanje dogajanj v Robotroniji. Zadolžili so jih za posamezna področja: za miselno-verbalne prekrške Kodeksa prijateljstva, za besedne neologizme z žalitvami oblasti, za snovanje revolucijskih vsezvezdnih protestnih zborovanj. V hrbtišča knjig in brošur so vstavljali obveščevalne oddajnike velikosti miničipov, ki so snemali zarotniške pogovore. Mnogi Robotronci so se ob stiku s predstavniki Sistemije okužili s sistemsko boleznijo covidom-19, in izgubili stotine najbolj nadarjenih raziskovalcev, ki so se utrnili v Novi Robotroniji. Hudo so se zbali smrtonosnih sosedov Sistemcev, ki so prežali nanje z ozvezdij Bika in Venere. Zato so množicam Robotroncev in Sistemcev razkrili nov robotronski sistem razplojevanja zdravih in rojevanja brez dotikov smrtnih teles, moda okuženih z boleznijo covid-19.

5. ELEKTROMAGNETNO LJUBLJENJE ZA NADALJEVANJE RODU

Nekega mavričnega, transvsemirskega jutra je sonce naklonilo Novi Roboroniji zlat nasmeh. V veselem vozikanju in obkrožanju medzveznega stadiona Profutur so pri- stajali na prijateljsko vizionarsko predstavo mladi Robotronci in Sistemci. Na tem velikem zgodovinskem prizorišču se bo odigrala usodna predstava, ki bo govorila o novem načinu ljubljenja dveh raznospolnih bitij, za nadaljevanje rodu.

To nadaljevanje, ki bo porajalo nova bitja iz zemeljsko znanih teles, bo temeljilo na osnovi elektromagnetnega žarčenja, ki so ga izumili najnaprednejši in najinteligent- nejši mladi Robotronci. Povsod po klopeh so ležali z zvezdnim prahom posuti letaki, ki so jih natrosila roboplovila iz zvezde Futurelle. S kričavimi barvami so prikazovali bitja bodočnosti in naznanjali: Robotronci i Sistemci: »Telesno,zemeljsko razplojevanje je mrtvo!!! Končano je objemanje stiskanje in agonija čutov. Nalezljiva bolezen covid-19 ne dopušča več telesnih dotikov, s katerimi se lahko okužijo bodoče mamice z nepredvidenimi ljubimci in bodočimi očeti. Prav tako lahko bodoče mamice okužijo bodoče očete in ljubimce. Prišel je čas razmnoževanja z elektromagnetnimi valovi. Presežimo starodavna, okorela teesna početja naših dedkov in babic z novo, vsemirsko ljubezensko in rojstveno kvaliteto!

Izognimo se newvarnim okužbam z virudi bolezni covid – 19 z Zemlje.

Darujte se na oltar Nove Robotronije in vizijo leta 3000. Ognimo se grožnji, ki nam jo prinašajo naši dolgoletni zemeljski sosedje! Ohranjali bomo sosedske stike s Sistemci brez rokovanja in objemanja, s pomočjo vesoljske elektronike in brezžičnim obveščanjem. Medsebojni vezi stoletij ne moremo pretrgati niti v novih svetovih Spočnimo, zaplodimo nove Robotronce in Sistemce z novim, zdravim načinom ljubljenja.

Mladenke in mladeniči: Oglejte se naša mlada ljubimca in ju posnemajte! Vzgojimo močna, odporna telesa za novo ero v Vesolju in jih izpopolnimo z drugačnimi idejami, filozofijo in slo po napredku. Z idejami ki vodijo k dejanjem, ki jih zahtevajo drugačni svetovi od tega, zemeljskega, ki smo ga že zdavnaj presegli. Vaše glave, odobne kroglam, bodo zadele in prežemale nove misli, stremenja in prepričanja.«

Pričakujoč so se zgrinjale nestrpne, zbegane in silno radovedne množice obeh plemen na stadion Profutur, da bi si od blizu ogledale čudež razplojevanja prihajajočih generacij. Zdajci so se oglasile svečane medzvezdne trombe vznešenih

razglaševalcevizjemnega dogodka genetike. Rojevala se bodo bitja, ki ne bodo živela v strahu pred primitivno smrtjo na viških svojih moči. Med posamičnimi zvezdosoničnimi akordi je pozvenevala nova vesoljska himna: Mi, novorojenci, vsa ozvezdja naselimo! . Med množico so se oglasili veseli kriki prišlekov, beguncev vseh mavričnih barv kože,ki so se pritihotapili z Zemlje, kjer so se bali naseljevati z raznimi barvami kože, na star, telesni način. Izdajalo bi jih jokanje dojenčkov v brezje belih zibkah. Božajoči glas je nadaljeval: » Spočnimo nova bitja z novim, zdravim, s pretekostjo neranjenih teles še neobremenjenim rodom!

Ko sta Robotronicus , vladar Robotroncev in Sistemicus, vladar Sistemcev s spremstvi končno zasedla svoji častni loži, se je še nikdar viden spektakel začel:

Na zvezdno razsvetljeni ljubezenski oder , jasno prizorišče zvezdoglednega rojstvenega dogodka,sta se povzpela eterično lepa Robotronka I in božansko lep Robotronec I. Nabita sta bila s tolikšno količino energij, da so jima mavrično švigale iz vseh odprtin rosnozvezdnih, hrepenečih teles. Vse na njima je sikalo, kipelo in utripalo od pričkovane ljubezenske izpolnitve. Nekatere zvezde – opazovalke so se skrile, saj jih je žarenje nastopajočih preseglo po lepoti.

Ko je vladar Robotroncus pomignil z zvezdnim žezlom, je brumni, postavni mladenič Robotronec I., predstavnik nove generacije, stopil na podstavek iz zvezdnega diamanta in spregovoril osuplemu ljudstvu:

»Prebivalke in prebivalci ozvezdij, Robotronije in Sistemije, nepovabljeni prišleki, mladi plodonosci! Rad bi vam sporočil, da ste priče velikanske genetske preobrazbe nastajanja živih bitij, kakršne bodo zahtevale nove dobe, vesoljski čas in bistveno spremenjeni pogoji življenja na Novi Robotroniji. Tudi za sosede Sistemce, katerih število se zelo manjša zaradi covida-19. Zato se razmnožujmo zdravo! Prerasti, nadkriliti moramo zemeljska bitja, tista krhka, ranljiva, le enkrat, neponov- ljivo živeča, s petimi litri krvi, te zmedene, tople tekočine v žilah – do bitij, ki bodo presegla vse znano, boleče, v mukah porajajoče se novo življenje! Zavrgli smo objeme, dotike, telesno ljubezen, spočetja iz strasti, da bi se presegli in temu sirotnemu telesu, prepolnem bolezni in šibkosti ne bi več sužnjili. Saj je bilo doslej največji diktator na Zemlji. Zato ne smemo dovoliti, da ostane diktator tudi v Vsemirju, naši novi domovini. Zato moramo to naše telo preseči in s tem tudi vse nizkotnosti in ponižanja, v katera nas nenehno peha. Ljubi sozvezdniki:

Čaka nas večna radost neizgorljivih energij, ki se bodo svobodno, radostno srečevale, križale in oplajale na določen način tudi klasično združene vzljubljale brez razdiralnih čustev, ki naj trajajo bo umrlem vodilu Zvestoba do groba. Gleejte takoleee vam odgovarjata in razkazujeta proces ljubljenja z lepo Roboronko in Robotroncem. Smrtni dvonožci so se od vekomaj razmnoževali z oplajanjem dveh spolov, kar pomeni z oplojevanjem samic ob združevanjih s samci. Ta združevanja so bila vedno zvezana z velikanskimi žrtvami, suženjskim podrejanjem moškim in nevzdrž -nemu pripadanjem enemu samemu moškemu, eni ali celo več ženskam , ter tudi brezplodnim združevanjem moških z moškimi partnerji.

Nobena zemeljska vojna z milijoni padlih vojakov ni mogla zavreti vsake- ga povojnega razmnoževalnega veselja, ne telesnega ljubljenja in novih ploditev potomcev. Nobeno bogoslužje različnim zemeljskim bogovom ni vlilo nobene vzdr- žnosti ob grehih nepopolnosti. Telesa so ostala tisočletja enako krhka, nemočna in izpostavljena vsemu zemeljskemu zlu in čarovnijam velike Narave in žarčenju ultražarkov iz Vsemirja. Tako je bil, zdaj naš zapuščeni planet Zemlja, vedno bolj prizorišče neskončnih ponavljanj napak dedov in babic, diktatorjev in vojakov. Da bi presekala gordijski vozel zgodovinskih, sistematičnih napak in nadaljnje redko razmnoževanje nemočnih teles, ki jim je dan tako kratek čas, je moja generacija izumila elektronsko, elektromegnetno razplojevanje … Gleeejte! Zaljublenca s prelepo Sistemko Beautesso vam bosta prikazala novo ljubljenje …«

Sortni, zvezdnolepi Robotronec I. je spravil robotofon in njegove besede je preraslo dejanje dveh, vseh božanskih napajanj lačnih teles.

Za to dejanje je moral vladar Robotronicus dati poseben znak. Zamahnil je z žezlom navzgor. K robotofonu je pristopil komentator in z veselim roboaltom komentiral napeto dogajanje, ki se je začelo odvijati na odprti alternativni sceni:

»Ona in On, dragi gledalci, kot vidite, sta stopila drug nasproti drugemu v varni covid-19 razdalji brez dotikov. Z njiju so padle elekromagnetne varovalne luske kot z morskih rib velikank, ki molče naznanjata pratišno in prakrik. Gledalke in gledalci, viditeee, zdaaaaj sta vstopila naravnost v vaše žile! Ali jih čuuutite?«

»Čuuutiiimo!« je enoglasno zarjovel stadion. »Dobro! Potem jima molče, pazljivo sledite. To pomeni: če moram uporabljati zemeljske besede – da sta čiiisto gooolaaa…« Razviharjeni komentator se je povsem zbegan razžarel in odvrgel scenarij. Ves prevzet je jecljaje, v zanosu sodoživljal razkošni prizor: »Drrrhteče vznemirjena Robotronka I. se vzpenja kvišku v gracioznem loku. Zvezdni Robotronec I. se ljubljenega bitja nič ne dotika. Bliski in iskre preskakujejo z enega telesa na drugo. Komaj zadržujeta roke, da jima ne objamejo kipečega telesa ljubljenega bitja, ki takooo bliizu, vso v agoniji, kipi in divje iskri…« Množica hoče vdreti na oder. Golčanje, rjovenje in kričanje preplavi dvonožce. Vendar jih mirole- andri, čuvaji izbruhov nizkih strasti množic, zadržijo z bliski iz elektro-šokirnikov.

Čarovnija brez dotikov teles traja. Oba izbranca se dolgo, globokodušno gledata. Brez najmanjšega dotika. Roke jima hrepeneče krilijo in silijo k razkošju drugega. Poljubila se nista. Nobenih nežnosti in dvorjenja, nobene iskreče simfonije v bleščečih očeh. Erogenetskih con teles nista vzburjala, ne ona njemu ne on njej. Drhtela sta v sebi - kot lista na peneči se reki, ki dobiva pritoke - bučeče potoke. Očitno sta stala na pragu še nerazodete skrivnosti, in ljudstvu, ki je nekoč na Zemlji živelo na ozemlju, kjer so potekale krvave bikoborbe, so ušli iz globin duš bojni vzkliki »Oleee, oleee! Caramba, oleee! Mama mia! Oh, God, help me!«

Omotično trepetata in stojita nekaj omamnih hipov nemirno-mirna, kot stoji večna Severnica na večernem nebu. Nevznemirjena in močno leskeča! Preskočila sta čutno, nadčutno in superčutno sfero. Nato sta se dokončno preselila iz breztelesne zamaknjenosti v Robosfrero bodočnosti. Surova stvarnost čutnih vzdihov množice je butnila vanju. Robotronci in Sistemci, zlasti tisti, ki so pričakovali, da se bosta lepotec in lepotica spoprijela v klasičen grizli - ljubezenski, medvedji objem, so otrpnili od razo- čaranja! Navade prababic in pradedov so zamrle na pragu novega vesoljskega strahu Robotroncev pred boleznijo covidom-19, ki jo širijo Sistemci! s telesnimi dotiki. Prav v breztelesnem oplajanju je tiča-lo bistvo: Nobene kužne telesnosti! Na stadionu Profutur so nastopajočima mnogi gledalci z drugačnimi elektromagnet- nimi izkušnjami in valovanji razburkanih teles komajda sledili. Totalno zmedeni!

Medtem si je komentator z megafonom, ki je stal preblizu obeh - žarečega ljubeznoidnega para, opomogel in s hripavim glasom povzel besedo:

»Mirrr, miiir! Robotosfera Nove Robotronije je zakladnica prihajajočih rodov. Ustvarjena je zato, da skupno, brez smrtnih nevarnosti zemeljskih bacilov, najdemo pot k srečnemu sožitju, brez polaščanja in kraje izumov in iznajdb iz umne zakladnice sosedov! Zato moramo naša telesa uglasiti na novo himno vseh prebivalcev, sosedov Sistemcev in drugih ljudstev, beguncev z Zemlje, da bodo ob rojstvih spočenjala več elekroenergij, potrebnih za bivanje med zvezdnimi sistemi. Doslej smo jih, kot veste, proizvajali samo Robotronci. Iz obeh teles, ki se zdaj na odru srečujta brez dotikov, na tako radosten, nov način, se bodo rodile in spočele na našem novem, skupnem planetu nove energije. Z njimi se bomo ohranili - brez povratka na Zemljo. Ko bo teh energij za obe plemeni dovolj tudi za ostale prišleke, begunce, bomo lahko s kozmično srečo vsak zase začeli živeti dostojno življenje, ki je doslej največ služilo samo temeljnim opravkom, ki jih je zahtevalo vsako ranljivo telo.

Ti dve mladi bitji, ki ju gledate, se bosta medsebojno oplodili brez dotika teles, z elektromagnetnimi žarki. Vodi ju izpopolnjena breztelesna metoda ustvarjanja sreče za pogumna bitja, ki si želijo v bodoče živeti na Novi Robotroniji.

Elektromagnetna, robotronska telesa, ki se bodo izvila in teles po tem spočetju, bodo Začetniki, pranosilci, rodotvorniki prihajajoče generacije, ki bo tudi nosilka kulturnih energij, ki bodo presegle golo nagonskost, po kateri kričijo današnja telesa. Za seboj bodo zapustili naanko izmerljivo kioličino energij in sevanj, ki bodo v začetku napajale prihajajoče rodove.. Te energije jim bodo tlakovale razvojne ceste in nas pripeljale v jutrišnji vesoljski dan.

O, drage priče, cenjena množica, poglejte ta vztrepet in zanosno predanost nape- temu novorobotronskemu trenutku: Vesolje spočenja kataklizme v hipu in mi vsi smo samo hipi, utrinki v magmi dogajanj. Poglejte: Ona in On si torej bojevito, ploditeljsko stojita nasproti. Preden se zgodi TISTO, o Robotronci in Sistemci! vam moram povedati, da sta poprej načrtno izbrala drug drugega s pomočjo posebnih analitičnih, izbirnih testov, ki so jima sporočili vse glavne podatke o partnerju. Ob zaključku iskanja je iskalec parčkov vzporedil te- meljne lastnosti in značilnosti, ki so potrebne za vesoljsko sožitje tega para in izničil vse dvome o neharmoničnih motnjah značajev. Zaključna ugotovitev je bila:

»Robotronka I in Robotronec I sta nadpovprečno združljiva!

Lahko vam zagotovim, opazovalci in Roboronci ter Sistemci, da bosta spočela nove, sveže, še nikoli videne, novih bitij vredne energije. Imela ne bodo nobenih nalezljivih smrtnih bolezni , nobenih lastnosti ponižnih dvonožcev in oblastnih klečeplazcev, nobenih napak strahopetnih jalovcev v žarečem snopu ustvarjalnih sevanj energij. Zasnovala bosta elektromagnetne Robotronce, na njihovih ramenih pa bomo vzgojili še popolnejša bitja!

Gledalci, ali vidite čisto, medplanetarno radfost porajanja Ali slišite smeh med zemeljskimi in vesoljskimi svetovi? Ali ste ugriznili v sočni, zreli kruh prihajajočih novotvorcev? Ste morda začutili nov, orlovski prhut kril mladih, obetavnih sil? Ste že izgnali iz krogloglav množice starih, brezplodnih misli, ki ničesar več ne obetajo? Poglejte ta par nebeško vznesenih teles! Moška moč se je spojila z rodno močjo! Zdaj se že zavedata, da bo njuno medsebojno, breztelesno oplajanje razplamtelo no- ve oblike skupnega življenja, brez sleherne sledi smrtnega strahu. O radost bivanja!« Govorec z megafonom je spet znižal glas v šepet. Žarometi so mu začeli mežikajoč pritrjevati s snopom zamegljene svetlobe, čutno trepetljive in rojstveno tajinstvene. Množice na stadionu Profutur zadržujejo dih.

Rezka, sinja svetloba šine z Robotronca I. na Robotronko I. Ona se v slasti vzpne kvišku in vrže roke tja gôr, k zvezdam. Žari! Vsa je presvetljena, skoraj prozorna.

Sledi strasten krik in globok vzdih sortne Robotronke I. Nato iz oči Robotronca I. šine vijoličasto snopovje, ki skoraj vzame vid množici. Tisti hip izgubita glavna žarometa razsipno jakost in napol ugasneta. Na odru se v poltemi vname boj križajočih se, različno močnih svetlob, ki vnemajo strah in začudenje v množici opazujočih. In spet povzame besedo zasopel, razdraženo osvajajoč glas iz robotofona:»Robotronke in Robotronci, Sistemke in Sistemci, neznani begunci z naših ozvezdij:

Videli ste božansko oploditveno dejanje nasajanje bodočih Robotroncev brez dotikov teles. Na ta način smo se izognili bolezni coroni-19, ki je na Zemlji že pokosila milijone dvonožcev. O, srečni begunci in njihovi zasledovalci! Pokazali smo vam pot k novemu, bolj zdravemu plemenu, ki bo rojevalo mogočne energije. Morate slediti našem vzgledu, da se vsi skupaj ohranimo pod temi zvezdami.!

Kot ste videli, se subjekta pri oplemenitenju, združenju nista telesno dotikala. Vso njuno spočetje je bilo položeno v dojenčkasto zibko očetovskih protivalovanj, ki so jih vzburjala nasproti valujoča, programirana, voljna materina valovanja - podobna nežnim božanjem zemeljskih valov ob morski plimi. Gledate torej medzvezdno, brez- telesno nadaljevanje rodu v sozvočju z vesoljskim magnetizmom. Na zaslonih kontrolnih elekromagnetov se kažejo valovanja, ki povedo, da je bilo njuno elektromagnetno polje tesno, daaa, nezdružljivo sklenjeno za dve zemeljski uri. Dragi gledalci, vi ste zgodovinske priče velikega dogodka vesoljskih rojstev. Od vas pričakujemo rojstva po vzorcu tega elekromagnetnega razplojevanja brez telesnih dotikov. Vesoljnim Ozvezdjem bomo tako vsi darovali mnogo neiztrošenih energij. Predlagam, da krstimo bitje, ki bo se rodilo Robotronki I. & Robotroncu I. s preroškim imenom bodočnosti ‘predRoboikarus’!

Množica na stadionu Profutur je začudeno strmela in začela skandirati: » Čudež, čuudež, čuuudež! Le kako bomo temu prilagodili svoja hrepeneša telesa? Med odhajajočimi si slišal besede: ‘ Kako je mogoče hmmm, breztelesno, brez dotikov, brez polubov, brez objamov, klasike zemeljskih užitkov, pod temi mrzlimi zvezdami, v ognju plamtečih teles …? Bodo nova bitja trajnejša, močnejša? Bodo živela, dokler bodo sama hotela? Bodo večna in brezčasna? Se bodo utrinjala na višku sil? Bodo večno mlada sprejemala vse zvezdne dobrote? Se jih ne bo lotila covid-19 dve?’

Osupla množica je zapuščala stadion Profutur. Največ gledalcev je bilo mladih Robotroncev, ki so takoj po predstavi odleteli na bojni posvet na skrivno zvezdico Futurello. V igrivih zavojih so sledili nastopajočima lepotcema, Robotoronki I. in Robotroncu I. Iz pojemajočih zvokov Nove himne so ritmično odmevali zlogi zvočne abecede. Spevi so mladim sporočali novo ero, obdobje mladih sil.

1. SELITEV NA PLANET »Robotronijo«

Vladar Robotronicus in dalekovidnež Viziotronicus, prva moža Robotronije, sedita na elektromagnetno upravljanem oblaku in opazujeta selitev svojega ljudstva, Robotroncev. Že nekaj svetlobnih dni se selijo z Zemlje na planet Robotronijo, ki se razprostira v Vsemirju, dva tisoč stopinj severne širine, vzhodno od Rimske ceste. Njun zemeljsko pomračeni, vladarski duh se že širi s svežimi vesoljskimi svetlobami, ki bodo nadkrilile dvonožno omejenost Zemljanov. Izmenjujeta besede in misli, ki sta jih toliko let skrivala v pričakujočih prsih.

Modrec Viziotronicus: »Naše pleme tankočutnih in venomer raziskujočih Robotroncev ni več moglo uspevati v sožitju s plemenom Sistemcev na tej oskrunjeni Zemlji. Komaj sva ga pregovorila, da se naj odseli v Vsemirje, in se tam razmahne v vsej neizmernosti svojih silovitih, ustvarjalnih, svobodnih moči na vseh področjih. Sistemci so začeli širiti smrtonosno bolezen covid-19. A tako, kot noč zalezuje dan, se bojim, da nam bodo sledili Sistemci, lenobno, polaščevalno pleme, ki je doslej na več področjih povsem zaviselo od Robotron -cev. O, vladar, razkrij nam, kaj misliš, kakšno sožitje lahko pričakujemo z njimi v daljnem, neznanem svetu Vsemirja?«

Roboronicus: »Vsemirski planet, ki ga bomo imenovali Robotronija, smo izbrali po šestih svetlobnih letih proučevanja s pomočjo mladih raziskovalcev. Poglej to radost nastajanja! Že dve svetlobni leti sprejema nova zvezda Robostar, naša nova domovina, magnetosonična plovila. Njihovi široki, soncu izpostavljeni boki in hrbtišča se napajajo s sončevim sevanjem. Toplotno energijo nenehno pretvarjajo v vzgonsko, mehansko, ki dosledno poganja reaktivne turbine. Našim roboinženirjem sem naročil, da naj potihem izumijo več vrst energij, ki ne bodo odvisne od zemeljskega premoga in arab- ske nafte. V puščavi zaide pesek v motor in pahne letalo v visokem letu v Saha- ro! Uspeli so. V rezervoarjih hranimo velike količine superkoncentratne elektro- magnetne energije, ki jo uporabljamo, ko sonce osvetljuje druge strani Zemlje in ozvezdja Vsemirja. Protonske helijske celice, ki jih cepi zvezdni prah, dobivajo moč od cepitve milijard sončevih žarkov. Ta energija se sprošča tisočkrat hitreje, kot je nastajala tista, ki je poganjala dosedanje rakete pri poletih z Zemlje na Luno, Mars, Saturnus in Venero. Kerozinski reaktivni motorji, s katerimi so dolga leta zastrupljali Zemljo, pa so že davna puščavska, naftna preteklost.«

Viziotronicus: »Toooda, moj ljubi prerok, ali veš, da sistemska magnetosonična plovila iztirjajo zvezdne sisteme!? Da so nazadnje pripeljala z Zemlje s seboj nevarni, nalezljivi virus, ki povzroča bolezen covid-19? Preveriva, če jih dobro nadzirajo virusologi iz Centra Roboswift! Ponoči se lahko pritihotapijo oblečeni v antiskafandre. Včasih nadzorne naprave, ki delujejo genialno enem sistemu, izključijo in brez napak delujejo v drugem sistemu. Ni vsak izum za vsak sistem, modrec moj! Ali vidiš, kako lepo potuje najino ljudstvo v druga prostorja? Saj to je čista radost razcvetajočih se sil! Preglejva nadzorne naprave B2, ki nadzirajo vsa območja delovanja aparatur na A1. Označujejo varno smer potovanj z izogibanjem nevihtnim gnezdom med planeti in beležijo nepredvidene padce kometov v vakuumske prostore. Ali lahko usmeriva malce iztirjen, spiralasto zasukan polet naših beguncev?«

Robotronicus: » Neizmerna radost me navdaja, ko vidim, kakšne zaklade smo vzgojili tam spodaj, v razpokani stratosferi! Komaj smo uspeli ustvariti bitja, ki so pol človeška, pol magnetoidna. Magnetne silnice, ki so same v sebi sklenjene, jim razprte omogočajo vzpostavljanje zvez in povezav z vsemi bitji v Vsemirju z njihovo rojstno vasjo - Zemljo, iz katere so izčrpali svoje osnovne lastnosti. Tako bo krogotok informacij za nastajanje višjih bitij sklenjen.

Ustvarili smo magnetoidna bitja, ki so na poti k samo-izpopolnitvi dosegla že tisto stopnjo razvoja, ko njihova telesa ohranjajo le še spočenjajoča jedra pozitivnih energij. Vlakna in celice, ki so sestavljale klasični človeški organizem, so začele nadomeščati popolnejše snovi, vse manj podvržene smrtnosti in postopnemu venenju, sesutju organizma, procesu, ki ga imenujemo staranje. Moje razsvetljeno pleme se je končno iztrgalo iz objema mračnih sil, ki vsako bitje peha v nihanja in dvome o smislu svojega obstoja in ga nagiba celo v poseganje po svojem lastnem življenju, saj zdaj izgoreva kot zvezda v Vsemirju. Tako so presvetljeni s sončnimi energijami, da nočejo več poznati Teme, ki hromi moči, ko ukrade svetlobo Dnevu.

Do konca, do zadnjega giba, hočejo ostarela bitja povzročati dejanja, ki so enakovredna dejanjem prihajajočih, mladih. Tako ne sužnjijo postopnemu slabljenju in se uvrščajo med ‘odhajajoče’, noseč prapor, na katerem piše Umrimo večno mladi! Natanko vedo, kaj storiti s svojim časom, z nekaj desetletji, ki so jim dana in jih bodo preživeli pokončno, z rojevanjem koristnih energij, vse do svoje ugasnitve. Tako bodo torej ravnali s Časom, ki so ga nekoč, na Zemlji, imenovali Življenje.«

Viziotronicus: »Saj ne morem verjeti niti čutom, ne svojim očem! Robotronce je torej sprejelo Vsemirje! Zdaj jih čaka anti-zemeljsko raz-človečenje in ponovno, polnejše zvezdno u-človečenje. A to bo mnogo in polnejše, pa tudi vseobsež- nejše od prvotnega, starega, zahtevnejše za nekaj milijonov let, od preobrazbe opice v človeka. Ta geneza je bila preizkušena, od Afrike do razmaha na drugih planetih in ni rodila preveč obetavnih sadov, od bojev v Kameni dobi dalje. Današnje novo, vsemirsko nadčlovečenje pa se začenja s preraščanjem teže, peze oponašanja in sledenja vsemu zemeljskemu, od zibke do smrti, ki se preraja v samonikel razcvet. Novo, vsemirsko nadčlovečenje se začenja s preraščanjem opičje dediščine iz antropološkega obdobja Humanozoika, časa, ko ni minilo na Zemlji niti eno leto ljudožerskih polaščanj ozemelj brez vojne.«

Robotronius: »Podaniki so mi zaupali, da se hočejo znebiti tudi zemeljske težnosti, tega svinčenega bremena telesa, ki ga vsrkajo Zemljine moči vase in jim zato služi v vseh letnih časih kot suženj. Pri tej preobrazbi pa izgublja polovico svoje ustvarjalne moči spočenjajočega dvonožnega bitja. Ta težnost je označevala pripadnost Zemljinim kontinentom in njenim ozemljem, ki jim morja umivajo kalne oči s soljo. Štiri petine morja, ki je Zemljina maternica za rojstva vseh bitij in ena petina Zemlje. Ali ni to vesoljski greh Vsemirja, toliko podarjenih morskih širjav, a tako malo zemlje vseh kontinentov?! Zato, da lahko na suhem živi velikanska množica osmih milijard zbeganih Zemljanov!«

Viziotronicus: » Veš, stari moj, najčudovitejše pri mojem plemenu Robotroncev pa je to, da hočejo operutiti svojo misel in ji vdahniti sončno neizmernost! Ta misel se veže z bojaznijo, da najbolj zanosna in vidna dejanja ljudi ne bi več strmoglavljala nazaj v izpraznjeno človeško telo, ki jih spočenja, hrani in dviga k dejanjem sprememb. Združevala bi se z drugimi dejanji v vidno Zvezo dejanj. Tako pa velika dejanja omahujejo nazaj v preteklost, v utripajčo, živo snov, telo, teo-logijo Smrti, ki je bila doslej samo posoda za večno rojevanje bolečine in preredkih radosti. Veliko ‘malih ljudi’ pa tiho spočenja neopazna velika dejanja! Ti, vladar, pa si si izmislil nekakšno statično jetniško kroglo zakonov, ki si jo obesl na svobodne misli in dejanja inovatorjev, spreminjevalcev vsega obstoječega! V lisice uklepaš svobodne misli mislečih posameznikov in ‘črede’. Bal si se , da bi vsaka nova misel spodnesla tvoj vladarski svet, s teboj vred.«

Robotronicus: »Oziral sem se na vse državice z majhnimi kitajskimi zidovi, s katerimi sem imel diplomatske stike. Misliš, da mi je bilo lahko voziti diplomatski slalom med sistemi, predsedniki, kralji, komunisti, monarhi, poglavarji in črnskimi vrači in med samodržnimi čeladarji, ob katerih prežijo telesni stražarji in cariniki in čuvaji grajskih zakladov? Ti pobirajo krvni davek za vse dejavnost, ki bi lahko razburkale v hudournik spečo kri njihovih zaspanih dežel. Raje žive od dotacij, in skrbe za to, da ostanejo kronane glave orlovsko varovane pred kmečkimi upori, z ohranjanjem srednjeveške kraljevske sreče!«

Viziotronicus: »Orli stražijo glave - kletke mladih ptic, ki razpirajo orlovske misli. Hmmm,hmmm. Kako pa se lahko kokoši prikljujejo do orlovskih misli? S skrivno preobrazbo v svetu orlov! Nismo nadzirali njihovega razvoja in dovolili smo, da so postali njihovi ječarji tihotapci in menjalci zlate valute. Med seboj za primerno odkupnino izmenjujejo jetnike, nevarne kroni? Delo, rast in gradnjo moramo prav tako skrbno nadzirati kot podiranje starega, že pretesnega obzidja sistema. Zato vsakih sto let prenavljajo kralji stare grajske zidove. Mi bomo določili, kdaj je kaj zrelo in dovolj staro za podiranje! Ne moremo dovoliti, da to počne Narava Zemlje s svojimi zakonitostmi. Kje bomo pa zaostali mi, če bo potekalo vse po svojih naravnih procesih?! Saj izumremo!«

Robotronicus: »Dragi vladar! Ali ni postala smešno nevarna tudi moč, ki je bila dana dvonožcem z odkrivanjem atomskih sil in nam zdaj vse bolj uhaja iz rok? Jaz že nimam več poguma, da se proglašam za »Krono stvarstva«, ko pa suženjska ljudstva vseh velikih dejanj in usodnih sprememb niso prepustila nam, ki jim vladamo! Zdaj se – ta misel se mi je prikradla medplanetarno – mi dozdeva, da si hočejo vsi veliki vodje iz Zemlje ustvariti superatomsko igračo. Kot da bi hoteli vsi otroci Zemljine družine, z rožnatimi dlanmi dojenčkov, ki se igrajo na travnikih, zaščititi te rožnate travnike z metulji, da znova ne postanejo bojišča preteklosti. Glej: prazgodovina je z lavo novih bitk znova preplavila sedanjost. Kamena doba spet čaka pred vrati. Preži v glavah norih vladarjev - raketnikov, ki lahko z gumbom sprožijo uničenje sveta. Mamute so pokončali s kamenjem in kopji.

Na naši Zemljici, ki jo zapuščamo, so se človečki igrali s kontinenti, izničili so gozdove, pljuča Zemlje, onesnažili pitne reke. Poletja je zamenjala jesen, pomladi zima. Eskim je postal Bušman Centralne Afrike, avstralski Aborigin prebivalec Združenega britanskega imperija. Srednjeveški Balkanec bi si rad nadrobil v mleko oslice beli kruh Nove Evrope. Narodnosti so se pomeša- le, brez bistvenega spoštovanja dosežkov najvišjih civilizacij in hočejo čez noč, brez naravnih razvojnih ciklov preskočiti razvojno stoletje, celo tisočletje.

Najbolj pa so me začudili bojevniki in vojskovodje, ki že stoletja slovijo po Zemljinih muzejih. Vojskovodje so nalagáli padla ljudstva z osvajanji v vojnah in z lažmi o zmagah in plenu. Prikazovali so zmagoslavja Homo Sapiensa nad mrakom dob in bitjih iz prejšnjih antropoloških obdobij. V hramih preseženih obdobij zgodovine prikazujejo še danes morilna orodja, a ne delovnih - od kamnite sekire do raket. Slovijo tista orožja, katera že od učlovečenja dalje žrejo tretjino življenjske delovne moči dvonožcev. Že stoletja se med seboj veselo iztrebljamo, drug drugemu sekamo glave, krademo si ozemlja in plenimo bogastva, ter kujemo v verige svoje sosede. Zazrti vase ne vidimo drugih svetov ne vseobsežnosti Vsemirja!

Ta neizmerna prostranstva so Robotronce zamikala kot edina možna pot v Novi svet, ki vabi iz magme spečih, v neskončni Tišini vrtečih se prostorij z molčljivo, deviško izzivalnostjo. Robotronci so morali zbežati pred sosedi Sistemci, saj je to pleme zajela epidemija bolezni, ki jo imenujemo covid-19, ki lahko ohromi vse delovne in ustvarjalne moči Robotroncev.« Modrec Viziotronicus je osupnil nad preroško močjo Robotronicusa, ki ga je doslej igraje nadkriljeval v misli, besedi in dejanju. Domneval je, da vladar ne vidi vseh posledic daljnosežnega načrta, ki predvideva beg izpod grabežljivih lovk hobotnice – Sistemcev. A kako se je motil! Robotronicus je bil s sosedi usodno povezan z ustvarjanjem dobrin in zamenjavo blaga. Kot da bi igral na klavirju na črne in bele tipke hkrati – torej dvo-sistemsko. Takšna igra je v naravi vseh zvitih vladarjev. Da lahko brez vojnih napovedi ohranijo svoje kraljevine, morajo biti vsaj DVO, če že ne večsistemski diplomati.

Viziotronicus: »Dragi moj kralj, ali se ti ne zdijo smešno ovrednoteni nekateri izdelki iz rumene kovine, ki jo imenujejo izdelovalci nakita »zlato«? Na zlatih rudnikih je doslej temeljilo blagostanje mnogih dežel Zemlje, ki so opustile obdelovanje rodnih polj in kot obsedeni krti rijejo za zlatom v podzemlje. Mnogi iskalci so umorili svoje rudarske brate, drugi so ustanovili svoje banke in salone lahkoživk, kjer so se veseljaške lepotice okrasile s to rumeno kovino, ki je predstavljala denar, za katerega si lahko vse kupil. Zlata kovina je obkrožala prstane z diamanti, opale in drage kamne vseh barv, dragocenosti, iztrgane Zemlji, najdražje dosežke oropane matere Narave. O, kako bodo najlepše Robotronke pogrešale ves ta zemeljski blišč v Vsemirju, kjer bodo v pesku Lune zaman iskale vse mavrične barve, ki jih ta kamnita lepota izžareva na Zemlji! Zato je bilo smešno tudi prizadevanje oblikovalcev nakita, Zemljanov, da bi si pred iztekom zemeljskega življenjskega časa nakopičili čimveč dragih reči, diamantov, safirjev, rubinov, smaragdov, poleg rumene kovine, da bi jih imeli za tiste čase, ko jim Zemlja ne bo več dala semen, plodov in gomoljev, ali pa jih bodo za rumeno plačilo nabirali drugi dvonožci. Za čas prebivanja v Vsemirju.«

Robotronicus: » O, moji prihajajoči, kakšno izginotje resničnih, dosedanjih vred- nosti Zemljanov vas čaka! Ali ni bil najbolj nenavaden na Zemlji potiskan papir, na katerem so se šopirili predsedniki, vojskovodje, vodje ljudstev, slavni pustolovci in redke živali, ki smo ga imenovali Denar! Robotronci so ga dobivali vsak mesec ali teden od delodajalcev zato, ker so od zore do mraka morali nekaj delati. Izdelovali so neke nove reči in stroje, pisali mrtve knjige, kopali v nedra Zemlje za svetlečimi in dragimi kovinami ali s plugi ljubkovali zemljo na najbolj rodnih območjih, da jim je dajala hrano, in travnike, po katerih so se pasle črede molznih krav in konji, kjer so se podili za metulji veseli otroci.

O, moji dragi begavčki! Vaše žulje in pamet smo spreminjali v potiskane bankovce, da se je za delom, vloženim v njih, izgubila sleherna sled. Potem so lahko kot slepi potniki, lačni in žejni, potovai iz nedelavne v delavno deželo .« Nerazumljive so mi bile tudi neskončne generacije mladih, ki so celó po osemnajst let obiskovale šole, od otroških vrtcev do doktoratov in si nabirale nesmrtna znanja za svoja smrtniška življenja. Svoje mlade, metuljaste sile so utopili in razpršili ob gorah knjig, v hišah učenosti. Zanje so zgradili šole, univerze, inštitute, laboratorije, bolnišnice, knjižnice, v katerih so ti, od množic usodno odtrgani razumniki, kovali nove ideje in arhitekturo novih svetov. In hlepeli po rušenju obstoječega, že stoletja trajajočega ritma življenja, filozofij, mišljenja, navad, običajev, in hrepeneli po drugem, boljšem, svobodnem svetu.

Potihem pa so jih usmerjali in podpirali starci, ki so jim tudi ‘brezplačno vladali’, a so jim kot sveta željni Odiseji po diplomah vedno pobegnili v druge centre in kontinente. In starci so bili veseli, saj so imel v krempljih vse ustanove in vzvode vladanja. Niso jih pustili h koritu! Bali so se mladega duha in znanja. To so bili »razumniki«, ki jih sistemsko programirani dvonožci niso mogli dojeti z vsemi radarji dalekosežnega računalniškega kraljestva številk in formul. Starci so se jih bali kot velikanske zvezdne bombe, ki se naj raje raztrešči v Vsemirju, ne na Zemlji, na ozemljih njihovih kraljestev in monarhij. In z močjo novih znanosti so raje osvetli druge zvezde, a ne varnega pristanišča bogatih včerajšnjih gusarjev. Navsezadnje je tudi Zemlja zvezda, samotnica, ki jo je izločil pred milijardami let nek neznan zvezdni sistem. In njene štiri petine zemlje zalil z morskimi vodami. V Vsemirju bodo torej ti razumarji razmahnili svoje intelektualne moči in se oddolžili starcem, vladarskim očetom za brezplačno šolanje. Todaaa – zavreči bodo morali mnoga zastarela znanja in sprejeti neznane zakonitosti daljnih, molčljivih svetov tam zgoraj, med vrtinci nastajajočih novih ozvezdij.«

2. SISTEMCI – SOSEDJE ROBOTRONCEV

Viziotronicus: »Glej, moj vladar! Pravo dobo smo izbrali, pravi čas za pobeg na Robotronijo. Sosedje Sistemci so okuženi z boleznijo covid – 19, ki lahko nam, njihovim sosedom, ohromi in uniči vse ustvarjalne energije. Brez njih pa ne bi mogli preživeti v Vesolju, kjer vladajo nezemeljske zakonitosti. Gotovo si opazil, da se od nastanka človeške rase v določenih plemenih razmnožujejo lákomni, džingiskanski geni, ki se sproščajo v osvajanju ozemelj in obglavljanju miroljubnih plemen. O, norosti! Ti geni so gromozansko razširjeni. Nekateri se v tisočletjih preoblikujejo v genije, a vsak gen ne more postati genij. A mnogi prikriti suroveži si nadenejo maske visokih duhov in preslepijo misleče. Privzgo- jijo si lažno, superiorno samozavest, ki izvira iz dediščine njihovih davni žrecev, prednikov, častilcev boginje Morane in duha Diabla. Navdahnjeni so s prepri- čanjem, da so bili ustvarjeni in poslani drugim za vladanje in ukazovanje.

Superbitja torej, brezdelneži, ki jih je izpljunila bolna zgodovina, ki govori internacionalne nesmisle s parolo: KDOR BIL SI NIČ, POSTAL SI VSE! In vse plemenito, visoko civilizacijsko je skoraj postalo – nič. In ti slaboumneži so bili rojeni in poslani negotovim umnežem za vlado neke vrste UZAKONJENEGA BREZDELJA, ki temelji na kraji in prilaščanju blaginje sosedov!«

Robotronicus: » V svoji nečisti krvi jim je brbotala prirojena sla po prilaščanju, izmikanju, prisvajanju in kozmičnem pohajkovanju, piknikovanju, veseljačenju, seksualjenju in veselem osvajanju vesoljskih lepotic vseh plemen Zemlje. Čutili so se rojene vojščake, ki jim je vse dovoljeno, brez sleherne mere in kazni. Ta občutek pa je zbledel, ko so na Zemlji izumrli konji in nomadska plemena in knjazi in plemenski vojvode in don Kihoti iz Manče in vitezi in rodovni grofje in plemiči vseh vrst. Še več: Izmaličili so plenilske značaje ob paničnem strahu pred raketami, ki so vse bolj obvladovale Vsemirje in bogove, ki vladajo vernikom na Zemlji. Veš, moj Viziotronicus, da me najbolj skrbi njihova zavest, po kateri rojijo odlike in odličja pokorjenih plemen njihovih junaških dedov in njihova zamrla, svetla bojna slava na Zemlji, ki se od njihovih domovinskih, svobodoljubnih dejanj vrti vse bolj brezglavo – v Nič. In ta njihova svetla bojna slava v Vsemirju nima več opore in osnove v dušah prebivalcev niti ne ozemeljske trdnosti. Vse lebdi v zasnovi zvezdne plazme novih ozvezdij.«

Viziotronicus: » Ali jih vidiš, virusne Sistemce, kako se na skrivaj odpravljajo za nami, Robotronci, v Vsemirje, ti polaščevalci naših energij, nenasitneži! Prekle- to dobro vedo, da brez elektromagnetnih sevanj, ki jih mi, dobrohotni sosedje Robotronci, tako neumorno kopičimo, ne morejo obstajati! Sistemci so si nas poskušali podrediti že na Zemlji. Sprva so nam vstavljali ob hipnotiziranju v glave usmerjevalnike z natančno programiranimi, nižjerazrednimi početji.

Nam, Robotroncem, so namenili najprimitivnejše opravke. Med pretečo nevarnostjo okužbe s corono-19 so morali pred begom z Zemlje ponižno opravljati - ti naši znanstveniki najvišjega kova - najbolj surova in hromeča dela, ki jemljejo moč za spreminjaje sistemske vladavine. Morali so zabijati kole na pašnikih, kovati podkve, vrtati, pritrjevati vijake na robote in razprševati barvo na vse mogoče stroje, ki so jih izumili naši Robotronci. Ta dela so morali opravljati, da ne bi prehitro napredovali na vseh področjih, največ genetike, robotike in računalništva, kjer nam Sistemci niso več mogli slediti. O, moj vladar - ali ni globoko ponižujoče, če pahneš visoko razviti razum nazaj v blato, svinjsko lužo začetka!? Ne rodijo se vsi visoki umi v kraljevskih hišah!« Roboronicus: » Ni! Tudi temeljna dela moramo ob razumni rasti globoko ceniti! Sčasoma se je pri nekdanjih pokornežih in pohlevnežih razvila nekaj tisočletij zatajevana, ustrahovana in poteptana prainteligenca prvih genialcev z Zemlje. Iz skrivnih bogastev in izkušenj, potisnjenih globoko v podzavest, je rasla nova zavest. Na videz smo se po vseh glavnih pravilih državniške igre še podrejali vladajočim Sistemcem. V resnici pa je bila ponarejena igra le še zaslepljujoča krinka, pod katero smo predli čudovito svetlečo nitko, kokon bodočnosti.«

Viziotronicus: »Najbolj me je zaskrbelo takrat, ko so začeli pisati svoja, v bodočnost posegajoča pravila igre in izumljati nova pravila vladarskih iger, ki jih še nismo z dogovori nikjer predvideli! To je peklilo, to je bolelo vse aparatčike, ki so dobivali odtlej le zlate drobtinice od velike zlate grude pobranih davkov. Novo, nenadzirano, ki nam uhaja iz rok že ob deviškem spočetju, ob rojstvih brez babic. Te nove igre so zabavale tudi Robotronce, ne le Sistemce, pobiralce davkov na skupno igro in ‘loto srečo’ revežev z dobitkom. Sistemce je ponovno vrgel iz tira robotronski, na skrivaj zasnovavani kodeks, zbir vseh zakonov, po katerem naj bi se ravnali Robotronci in Sistemci v zemelj- skem sožitju. A Sistemci so ga napisali tako zvito, da je veljal samo za njih. Toda Robotroncev pisana beseda ni zadovoljila. Hoteli so naprej, naprej, k soncu idej. Z lučjo svojega razuma in sposobnosti so želeli preseči vse obstoječe in dano v ječi tisočletnih ponavljanj in se iztrgati kleščam bogov in môri Srednjega veka. Ko so luči Robotronije po dnevnem delu že zdavnaj ugasnile in obmirovale vse tovarne, se je šele začenjalo pravo izumiteljsko delo Robotroncev. Pod varnim plaščem noči so se zapirali v podzemeljske kraške jame in skrivnostno stikali bistre glave. Delavnice plovil, s katerimi so nameravali zapustiti Zemljo, so namestili v žrela ugaslih zemeljskih vulkanov. V nebo zijajoče kraterje so prepredli od znotraj - navzven z več magnetnimi polji različne jakosti, kot so zavese, ki so izgledale iz satelitov v Vsemirju kot pajčevine z naravno barvo skalovja, ožganega od izbruhov vulkanov. Iskrenje omrežja žarkov so uravnavali po sevanju sonca. Medtem so množice orale, sejale in žele za popotnico v Neznano.

In bil sem radosten, ko sem videl, da je nastajalo magnetosonično vozilo, kakršnega še Človek ni nikoli videl. Še več - nikoli se mu ni niti sanjalo o njem! Napajalo se je neodvisno od vseh dotedanjih izvorov energij in goriv v tekočem stanju, z mešanico in združevanem različno močnih svetlob. Svetloba je namreč nova porodnica pogonskih energij. Gorje bitjem, ki žive v večni temi!«

Robotronicus: » Le kako se bomo vživeli v novi svet Vsemirja?! O, kako lahko je zapustiti izkušeno, in kako težko osvojiti neznano, ki preži s tisoč pastmi na nas! Zdaj zavisimo z vrsto magnetosončnih vozil samo od sonca in od svetlečih zvezd. Te nam lahko usodno poškodujejo starosvetna, zemsko-nebna vozila.

Moramo se tudi zavarovati pred bitji iz sosedščine! Obvestili so me, da tipajo po Vsemirju rezalci, to so tenki, neopazni žarki, ki tipajo za plenom,

odkruškom zvezde ali zgubljenčkom, kosčkom rakete, ki zgubljeno tava po njihovem svetu. Snopovje tako združenih žarkov – potepuhov je sposobno prerezati manjši asteroid kot hlebec zemeljskega kruha. Teh plovil ni sposoben nadzirati in preusmerjati nihče z Zemlje. Niso podobna reaktivcem, vozilom različnih zemeljskih vladarjev, ki so se sprehajali po Vsemirju in vozili neke smešne zemeljske predsednike in politike, ki so opazovali ozvezdja, na katerih bi naredili svoje vikende, ko se bo razvil medzvezdni turizem atomskih raket. Toda črni jastrebi Vesolja jih še vedno lahko s super žarki sklatijo z neba kot papirnate zmaje, ki jih spuščajo pod oblake zemeljski otroci.

Robotronci smo dosegli smo tudi to, da smo nadzemeljsko nadkrilili radarske sisteme Sistemcev. Zmedli smo jih kot dojenčke, če so zatipali za nami s šibkimi povratnimi informatorji. Vsako odposlano vest si lahko prebral na ekranu, a ji nisi mogel odkriti zaledja in izvora, ki bi izdal pošiljatelja. Zato si moral sprejeti lažno, podtaknjeno vest kot edino in čisto resnico s planeta Zemlje. Prav to je bilo nenadzirano polje obveščanja, saj so imeli povratni informatorji le dvesto svetlobnih let dometa. In žgoča resnica je ugasnila med zvezdami. Obveščevalci Zemljanov pa so postali nedosegljivi lažnivci. Zato odhajajočih Robotroncev ne more znova izigrati nihče z Zemlje, še manj pa – nadzorovati!«

3. ROBOTRONCI USTANAVLJAJO Novo Robotronijo

Robotronci so pripeljali z Zemlje le bore malo. Živali in semena so morali pred odhodom konzervirati in jih razkužiti v strahu pred okužbo s pretečo sistemsko boleznijo covid-19. Pred odhodom z Zemlje so jedi konzervirali in použivali tako dolgo, dokler v novi domovini niso našli novih virov prehranjevanja. Od vseh znanih reči z Zemlje jim je ostala samo voda, ki je temelj obstoja vseh živih bitij. V dihalnih kolektorjih so nakopičili velike količine zraka, ki je zadostoval za čas, ko so odkrili Dihalno oazo za proizvajanje kisika na območju Lune. Minili sta svetlobni dve polluni časa, dokler niso izpopolnili svojih plovil, s katerimi so tlakovali po več odmrlih zvezd brez sijaja v velike pristajalne steze za letališče Roboswift. Nove energije so črpali tudi iz trkov, zvokov, ki so jih povzročali blodeči koščki zemeljskih raket in vrtinci delcev odmrlih zvezd, spojeni z močnimi svetlobami ob nastajanju novih ozvezdij. A gorje brezzvočnemu Ozvezdju Večne teme, ki ni moglo proizvajati energij iz zvokov in svetlob! Večno Temo je tako težko pregnati iz krogloglav Zemljanov!

In letanje po Vsemirju? Robotronci so sprva vzletali z domovine Nove Robotronije samo takrat, ko se je v njihovih možganskih celicah nakopičilo toliko raziskujoče protisistemske energije, ki bi jim hromila ustvarjalne moči, da so jo morali za olajšanje izstreliti v Vsemirje, sicer bi eksplodirala in uničila ozvezdje Bika, v neposredni sosedščini Nove Robotronije, kjer se je naselilo največ Sistemcev. Ta energija posebne vrste je nastajala iz odpora proti več- ni soodvisnosti od polaščevalcev s Sistemije, ki so jim sledili v njihovem begu z Zemlje in naselili tudi bližnja ozvezdja Šakala in Hijene. Znova so se čudili izdelkom, ki jih je Človek prinesel z Zemlje v Vsemirje, saj je mislil, da že obstaja tudi tam zgoraj vse po njegovi meri. Imel se je za ‘krono stvarstva‘. Ta naziv je iztrgal dvajsetim nadzemeljskim bogovom. Med temi si vsak lasti čisto, večno nedolžnost nebes, in zahteva od velikanske množice, da ga časti, moli zanj in povzdiguje. Kako težko je bilo Robotoncem najti Nova nebesa med neštetimi ozvezdji! Sistemci so še vedno poskušali Robotroncem predpisovati, kaj smejo in česa ne. Jemali so jim levji delež od izkopanega zvezdnega prahu iz Galaktičnih rudnikov. Zvezdni prah pa je v Vsemirju – Denar v zemeljskem smislu.

Nadalje so si prilaščali polovico izdelkov iz tovarn v verigi Iskrinih zvezd in poljske pridelke z Gornjegrajski njiv. Prirejali so medplanetarna nogometna prvenstva na Centralnem stadionu Rdečekraka Zvezda. Bili so že Vsemirci. Planet ROBOTRONIJA so morali poslušni Robotronci poimenovati na prijateljsko povelje Sistemcev. Zemeljski naziv Belogradonija je bil ponižujoč zemeljski naziv za severno deželo bodočnosti Novo Robotrobijo, ki jim naj več ne vladata robotska ponižnost in pokornost. Robotu vstavljamo v glavo ‘pamet’, program, po katerem mora opravljati vsa dela, ki jih programiramo. Vesoljni svet pa že zdavnaj ve, da robot, ki sedi na vladarskem tronu, ni mogočen vladar, pač pa poslušni suženj, ki ponižno opravlja naročena dela. Zato ni nikoli vladar.

Toda Robot nikdar nikomur ne vlada! Deluje pa naj na ta način, kot mu s programi zapovedujejo generali Zvezdonosci, poveljniki Vsemirja, ki sedijo na vseh glavnih zvezdnih tronih z zvezdicami na ramenih. Določajo, kdaj bodo sklatili neposlušne, potemnele, že iztrošene zvezde v obnebju njihove mogočne vladavine. Sistemci so že na Zemlji vodji, ki je sedel na tronu ROBOTRONIJE, nenehno sipali ponaredek zvezdnega prahu v oči. Zato, da ne bi načrtoval bega v Vsemirje in je videl samo še slepeče sistemske galaktične meglice, ne pa prostore za bodočo Novo Robotronijo in znanstvenike - misleče krogloglavce. Vzbudili so mu lažni občutek, da je intelektualno neomejeno močan in da sam odloča o vseh bistvenih projektih svojih sistemsko ponižanih raziskovalcev. Kaj pa ljudstvo? Eeeej, ljudstvo! Delalo je le še za kruh in mleko. In pilo vodo.

Tako, kot je bila klasičnim, večnim Zemljanom vcepljena v kri pokorščina, je bila robotom vsiljena v programe z elektronskimi sredstvi, supersenzorji in »čipi« novodobna poslušnost prihajajočih prebivalcev Vsemirja. »Čipi« so služabniki, najmanjši poslušni delci v kraljevini programerjev. S svojim delovanjem posredujejo bogatenje zakladnice spominov. Preraščajo stotine živih genijev, knjižnice z orumenelimi podatki. Njihovo hranjenje podatkov je nadomestljivo. Že jutri jih spodrine proizvodnja novih čipov, superkobaltovih posrednikov. Za njihovo uporabo pa se morajo porajati novi programerji. Če novi programerji ne bodo prerasli starih predvojnih čipov, bodo ostali programi včerajšnjega dne vladarji jutrišnjih odločitev - zarjavelih številk na ex borzah.

Robotronci so uvedli strogo pokorščino v sistemu Nove Robotronije , a obdržali slepo sledeče uradnike stare Sistemije. Najprej navznoter, za svoje, nato pa še navzven, za zunanje odvisnike skupnega sistema. Po centralni direktivi Sistemcev v Belem mestu so uvedli že na Zemlji Skupni usmerjevalni učbenik, ki bi naj postal skupno jedro za vse učne predmete Robotronije. A kje naj najdejo tisoče predavateljev za novo siste-ma-tiko, ko pa se nekdanji Zemljani tako počasi intelektualno prerojevajo za visoko, medzvezdno znanost Vsemirja?! Stari programerji so ob novostih skoraj ponoreli. Robotroncem, ki so se zvesto držali glavne smeri v Vsemirju, so v novi domovini kot zvezdni programerji dopuščali , da so izkoriščali neomejene energije za izživljanje nakopičenjih ostankov zemeljskih strasti. Neomejeno Vesolje ne trpi Zemljinih bebcev! Kopičile so se že nove, še nespoznane vrste energij za nove tehnologije.

Kako vesoljsko, svobodno so pluli na trdnejših oblakih po onostranstvu, lovili v mreže zablodele asteroide, pijančevali s svetlobami različnih sevalnih moči in se vračali pomirjeni, izpiti in voljni za sprejemanje novih meril in zakonov, ki so jim jih vsilili stvaritelji obeh sistemov, robotronskega in sistemskega. Te neobhodne, sproščujoče izlete so nadzirali in urejali inšpektorji, ki so jih ime- novali Antistaticusi. Z nadzornimi napravami so skrbeli za to, da so energije, ki bi v razpršeni obliki povzročale motnje v obojestranskem sistemu, po obeh plemenih enakomerno razporedili. Niso dopuščali nastanka nobene oaze, žarišča nevarnih mladih moči. Morebitne spremembe so v kali zatrli, tako da ni bilo eksplozivnih zbirališč protestnikov. Neee! Med zvezdami ne bo nastajala nekdanja protivladna zmeda ali protesti! Vzgojili so robotske vohljače, špiclje, ki so zabeležili že psovke z jakostjo 0,5 miniherzov. Bili so miške Tenkosliške iz pravljice o mački Požeruhki, ki so ji služile. Če ne, bi jih pohrustala! Zadolženi so bili za naloge volčjakov policijskih vohljaških psov čuvajev. Pasje lajanje so zaznavali kot svarilni hrrr-hrrr-hrrr že na svetlobni kilometer razdalje.

Zlasti pa so Antistaticusi novačili najbolj razumne, ognjevite mlade Robotronce, ki so bili nosilci novih zamisli in idej. Puščali so jih, da so vsak dan šinili v Vsemirje in izživeli svoje negativizme, temne, sovražne energije, nevarne za vladajoč sistem nosilcev razdiralnih energij - ki bi lahko strmoglavile obstoječe, varno, utečeno in preizkušeno kolesje vrtečih se ozvezdij v Vsemirju oblasti. V neomejenih prostorjih naj se tisočletja sprehaja Pratišina - Nespremenljivka, princeska iz zemeljskih pravljic o Dobrem in Zlu. O njih so nam pripovedovale babice in dedki, s čarobnim nadihom Zemlje v mladih, razvijajočih se kosteh. Nam niso pripovedovali o nevarnih mladih volkovih, ki požrejo starorežimske babice, da bi zapeljali prelepe deklice Rdeče Kapice, znanilke Rdečega reda. Antistaticusom je ostalo prikrito, da so se mladi, nadarjeni Robotronci zbirali na zvezdici Futurelli. Na njej ni nihče določal meja dežel, jezikov, vi- soko pismenih in nepismenih. Govorili so v šifriranem zvezdnem jeziku, ki je temeljil na igri različno močnih svetlob in zvokov.

To skrivno shajališče mladih Robotroncev ni bilo omejeno z nobenim zi- dom ali ograjo, kakršne so poznali nekoč Zemljani. Nihče ni hotel sedeti na zlatem robožarku in poveljevati drugim. Nihče se ni ponižno podrejal drugemu, ki bi ga kupil na ‘Trgu suženjskih zvezd’ - če ga ni poprej premagal v odkritem dvoboju. Enako močno se je srečevalo, soočilo in kosalo z enako močnim, a šibko se je brez maščevanja in zahrbtnosti vključevalo v harmonični sistem. Mladi so se igrali z inštrumenti te multizvezdne jezikovne postaje in uvajali jezik, ki je zahteval razvite intelektualne sposobnosti na visoki ravni. Z živim zvokom so vzbujali abecede različnih jezikov in vsem ozvezdjem dopustili, da so se nove generacije po svoje odzivale nanj.

Bilo je lepo na zvezdi Futurelli, sredi svetov in medsvetov neopredeljenih planetov in vesoljske tišine, ob shranjevanju odmrlih izročil babic in dedkov. Še lepše pa je bilo zbiranje novih energij za tihi bodoči polet na Sistemijo. Mladi Robotronci so ob rasti Nove Robotronije kmalu spoznali, da je mogoče pridobivati energije že s samim svetlobnim žarčenjem. Kadar je vladal nad deželami Skandinavije na Zemlji polarni sij, so nalovili velike količine pisanih svetlobnih energij in jih skrbno skrili v zvezdne rezervoarje na Futurelli.

Čas mladih osvajalcev Vsemirja je prihajal z nepredvideno hitrostjo svetlob. Starejši Robotronci so bili vzhičeni, da jih pri rasti razvoja spodbujajo nove metode pridobivanja energij s sevalom Cosmoshine, ki so ga izdelali sami. Ta naprava je bila kot rezervno sonce, narejena iz milijard fotocelic, ki so v svojih jedrih, osrčjih zadržale moč žarkovja za dlje časa, tudi za eno svetlobno leto, ko sonce dolgo ni sijalo z vso močjo in so ga zakrivali neprosojni oblaki.

Domovina Nova Robotronija je s tem izumom svojim prestrašenim in dvomečim prebivalcem zagotovila nov izvor toplote za delovanje vseh naprav. Raziskovalci so si pridobili popolno neodvisnost od drugih nebesnih teles, ki se sučejo okrog Sonca. Tako pa so že presegli Zemljino suženjsko zemeljskost in odvisnost od vseh letnih časov z usodnimi spremembami odvečnih poletnih in zimskih, manjkajočih energij.

4. VIZIONARJI POZABLJAJO NASE

Robotroci na Novi Robotroniji so bili tako globoko zatopljeni v izgorevanje za vizionarko leto 3000, da niso posvečali nobene pozornosti temu, kar se je dogajalo z

njimi samimi, v notranjosti njihovih teles, psihologiji, duševnosti, njihovim lastnim usodam v novih svetovih. Vsi dogodki z Zemlje, ki so napovedovali Vojno zvezd, vse vojne in vojnice, vse okupacije in državne uredite tega ali onega kova so bile le še stranske epizodice, ki so nastale nekoč, ob spopadu dveh velesilnih klasičnih vodij v All Continents’ Game. Vojna zvezd Zemljanov, s padci vojaških škornjev v blato azijskih močvirij, se je polegla - s porazom v močvirju krokodilov, v Prašičjem zalivu na Kubi. Letalonosilke z raketami Zemlja-Vesolje so ponujale vzletne ploščadi. Krokodilom je ostalo vse, kar je bilo krokodiljega, ob robu močvirij pa so azijski in puščavski Zmagovalci & Poraženci zgradili nebotičnike, visoke 200 zemeljskih metrov.Toda Sistemci so poleg nebotičnikov pol stoletja kasneje množično podlegli okužbi zemeljski bolezni covid – 19. In Robotronci so se v strahu za obstoj svoje Višje civilizacije napotili v Vsemirje, kjer so ustanovili nov, rešilni planet Novo Roboronijo. In zadihali na novo.

Pozabili so celo na medplanetarni lov med zvezdami, ko jim je z grožnjo izničenja sledilo zemeljsko letalo tipa Mamutron. Trčilo je v Zaščitno ozvezdje in se za zmeraj utrnilo v temi medzvezdja. Takšne utrnitve, za katere so skrbeli čuvaji Zaščitnega ozvezdja, so bile ‘čistilne akcije’ za boljšo vidnost Robotroncev, novih ustvarjalcev Vsemirja. S sestrelitvami vrhunskih Mamutronov je nastajala v Vsemirju Velika vesoljna razsvetlitev brez tavajočih izmečkov. Med milijardami zvezda so bili ovira razvoja tudi utrnjeni kometi, ki so že izžareli svoje moči in so se poslavljali od svojih matičnih ozvezdij. Ob tem so zameglili jasno pot za žive, jedre, mlade proizvajalce novih svetlob. Gneča milijard zvezda zastira in meglí jasno pot med njimi. Potrebujejo jo prihajajoči rodovi za vživljanje v Ozvezdja po svojih rojstvih.

Pleme Sistemcev je neskončno dolgo žarelo od sreče, ker je lahko, tako kot na Zemlji, Robotroncem še naprej izmikalo prvenstvo izvirnih odkritij in tla pod nogami s tatinskimi prisvajanji znanj na različnih področjih.

Robotronci niso mogli skriti niti naprav za samonapajalno elekronsko vezje, izum, ki je omogočal gojenje vsemirskih rastlin brez asimilacije. S ponosom jih je navdajala tudi naprava za uničevanje visokofrekvenčnih genskih seval, s katerimi so selektivno obvladali metodo za izločanje nerazvitih robotskih zarodkov. Tako so zavrli razplod nekoristnih bitij, ki bi potrebovala za nekoristen razvoj dragocene energije. Kar bi zavrlo višje procesne tehnike v temeljnih razvojnih panogah Nove Roboronije.

Vsa ta nova področja roboznanosti so si Sistemci oblastno prisvajali, a težko uporabljali, saj niso našli povezav med posamičnimi sistemi Nove Robotronije, da bi jih povezali v učinkovit, skladno delujoč mehanizem. Elektronika jih je matirala. Za vsa gigantska področja Novega sveta jim je manjkal vsemirski posluh, ki ga niso imeli. V zemskem svetu so bili neizšolani divjaki z bledimi, enakimi močmi intelekta. Nikakor pa niso mogli prodreti tudi v skrivnost, ki je razkrivala področja robovzgoje in robopsihologije za krotitev, ‘jezdenje sončnih žarkov’, ki so jih lahko Robotronci po- ljudno spreminjali in preusmerjali iz oblačnih v sončne predele Nove Robotronije. Sončno preusmerjanje je bil epohalni izum Robotroncev, ki so ga zasnovali že na Zemlji ob tajfunih in viharjih s preusmerjanjem gigantske moči vetra.

Jezdeci sončnih žarkov so bili programirani superheliotronični žarki ROBO-X1, ki so zajezdili sončne žarke in jih ukrotili na ta način, da jih je oskrbnik Robo-Amon-Ra s posebnim vodilom preusmerjal tja, kjer so jih Robotronci tisti hip toplotno potrebo- vali. Nadzirati sončne jezdece je pomenilo preusmerjati sončeve žarke v zaželeno smer, tudi na drugo stran Saturnovega polja večne Teme. Otroci Robotronije so mislili, da so jezdne naprave nova vesoljska igrača Noč-Dan, saj so lahko z malo spretnosti že Robotrončki zadrževali Dan pred Nočjo. Joj! S svojo igro so povzročali zmedo svetlob na šestih kontinentih otožne Zemlje, ki so jo zapustili iz strahu pred okužbo z boleznijo covid-19, ki bi pošastno zadela normalno delovanje možganov in zavrla silovit razvoj Nove Robotronije.

Sistemci so sistematično vzgajali vohunske nadzornike za ugotavljanje dogajanj v Robotroniji. Zadolžili so jih za posamezna področja: za miselno-verbalne prekrške Kodeksa prijateljstva, za besedne neologizme z žalitvami oblasti, za snovanje revolucijskih vsezvezdnih protestnih zborovanj. V hrbtišča knjig in brošur so vstavljali obveščevalne oddajnike velikosti miničipov, ki so snemali zarotniške pogovore. Mnogi Robotronci so se ob stiku s predstavniki Sistemije okužili s sistemsko boleznijo covidom-19, in izgubili stotine najbolj nadarjenih raziskovalcev, ki so se utrnili v Novi Robotroniji. Hudo so se zbali smrtonosnih sosedov Sistemcev, ki so prežali nanje z ozvezdij Bika in Venere. Zato so množicam Robotroncev in Sistemcev razkrili nov robotronski sistem razplojevanja zdravih in rojevanja brez dotikov smrtnih teles, moda okuženih z boleznijo covid-19.

5. ELEKTROMAGNETNO LJUBLJENJE ZA NADALJEVANJE RODU

Nekega mavričnega, transvsemirskega jutra je sonce naklonilo Novi Roboroniji zlat nasmeh. V veselem vozikanju in obkrožanju medzveznega stadiona Profutur so pri- stajali na prijateljsko vizionarsko predstavo mladi Robotronci in Sistemci. Na tem velikem zgodovinskem prizorišču se bo odigrala usodna predstava, ki bo govorila o novem načinu ljubljenja dveh raznospolnih bitij, za nadaljevanje rodu.

To nadaljevanje, ki bo porajalo nova bitja iz zemeljsko znanih teles, bo temeljilo na osnovi elektromagnetnega žarčenja, ki so ga izumili najnaprednejši in najinteligent- nejši mladi Robotronci. Povsod po klopeh so ležali z zvezdnim prahom posuti letaki, ki so jih natrosila roboplovila iz zvezde Futurelle. S kričavimi barvami so prikazovali bitja bodočnosti in naznanjali: Robotronci i Sistemci: »Telesno,zemeljsko razplojevanje je mrtvo!!! Končano je objemanje stiskanje in agonija čutov. Nalezljiva bolezen covid-19 ne dopušča več telesnih dotikov, s katerimi se lahko okužijo bodoče mamice z nepredvidenimi ljubimci in bodočimi očeti. Prav tako lahko bodoče mamice okužijo bodoče očete in ljubimce. Prišel je čas razmnoževanja z elektromagnetnimi valovi. Presežimo starodavna, okorela teesna početja naših dedkov in babic z novo, vsemirsko ljubezensko in rojstveno kvaliteto!

Izognimo se newvarnim okužbam z virudi bolezni covid – 19 z Zemlje.

Darujte se na oltar Nove Robotronije in vizijo leta 3000. Ognimo se grožnji, ki nam jo prinašajo naši dolgoletni zemeljski sosedje! Ohranjali bomo sosedske stike s Sistemci brez rokovanja in objemanja, s pomočjo vesoljske elektronike in brezžičnim obveščanjem. Medsebojni vezi stoletij ne moremo pretrgati niti v novih svetovih Spočnimo, zaplodimo nove Robotronce in Sistemce z novim, zdravim načinom ljubljenja.

Mladenke in mladeniči: Oglejte se naša mlada ljubimca in ju posnemajte! Vzgojimo močna, odporna telesa za novo ero v Vesolju in jih izpopolnimo z drugačnimi idejami, filozofijo in slo po napredku. Z idejami ki vodijo k dejanjem, ki jih zahtevajo drugačni svetovi od tega, zemeljskega, ki smo ga že zdavnaj presegli. Vaše glave, odobne kroglam, bodo zadele in prežemale nove misli, stremenja in prepričanja.«

Pričakujoč so se zgrinjale nestrpne, zbegane in silno radovedne množice obeh plemen na stadion Profutur, da bi si od blizu ogledale čudež razplojevanja prihajajočih generacij. Zdajci so se oglasile svečane medzvezdne trombe vznešenih

razglaševalcevizjemnega dogodka genetike. Rojevala se bodo bitja, ki ne bodo živela v strahu pred primitivno smrtjo na viških svojih moči. Med posamičnimi zvezdosoničnimi akordi je pozvenevala nova vesoljska himna: Mi, novorojenci, vsa ozvezdja naselimo! . Med množico so se oglasili veseli kriki prišlekov, beguncev vseh mavričnih barv kože,ki so se pritihotapili z Zemlje, kjer so se bali naseljevati z raznimi barvami kože, na star, telesni način. Izdajalo bi jih jokanje dojenčkov v brezje belih zibkah. Božajoči glas je nadaljeval: » Spočnimo nova bitja z novim, zdravim, s pretekostjo neranjenih teles še neobremenjenim rodom!

Ko sta Robotronicus , vladar Robotroncev in Sistemicus, vladar Sistemcev s spremstvi končno zasedla svoji častni loži, se je še nikdar viden spektakel začel:

Na zvezdno razsvetljeni ljubezenski oder , jasno prizorišče zvezdoglednega rojstvenega dogodka,sta se povzpela eterično lepa Robotronka I in božansko lep Robotronec I. Nabita sta bila s tolikšno količino energij, da so jima mavrično švigale iz vseh odprtin rosnozvezdnih, hrepenečih teles. Vse na njima je sikalo, kipelo in utripalo od pričkovane ljubezenske izpolnitve. Nekatere zvezde – opazovalke so se skrile, saj jih je žarenje nastopajočih preseglo po lepoti.

Ko je vladar Robotroncus pomignil z zvezdnim žezlom, je brumni, postavni mladenič Robotronec I., predstavnik nove generacije, stopil na podstavek iz zvezdnega diamanta in spregovoril osuplemu ljudstvu:

»Prebivalke in prebivalci ozvezdij, Robotronije in Sistemije, nepovabljeni prišleki, mladi plodonosci! Rad bi vam sporočil, da ste priče velikanske genetske preobrazbe nastajanja živih bitij, kakršne bodo zahtevale nove dobe, vesoljski čas in bistveno spremenjeni pogoji življenja na Novi Robotroniji. Tudi za sosede Sistemce, katerih število se zelo manjša zaradi covida-19. Zato se razmnožujmo zdravo! Prerasti, nadkriliti moramo zemeljska bitja, tista krhka, ranljiva, le enkrat, neponov- ljivo živeča, s petimi litri krvi, te zmedene, tople tekočine v žilah – do bitij, ki bodo presegla vse znano, boleče, v mukah porajajoče se novo življenje! Zavrgli smo objeme, dotike, telesno ljubezen, spočetja iz strasti, da bi se presegli in temu sirotnemu telesu, prepolnem bolezni in šibkosti ne bi več sužnjili. Saj je bilo doslej največji diktator na Zemlji. Zato ne smemo dovoliti, da ostane diktator tudi v Vsemirju, naši novi domovini. Zato moramo to naše telo preseči in s tem tudi vse nizkotnosti in ponižanja, v katera nas nenehno peha. Ljubi sozvezdniki:

Čaka nas večna radost neizgorljivih energij, ki se bodo svobodno, radostno srečevale, križale in oplajale na določen način tudi klasično združene vzljubljale brez razdiralnih čustev, ki naj trajajo bo umrlem vodilu Zvestoba do groba. Gleejte takoleee vam odgovarjata in razkazujeta proces ljubljenja z lepo Roboronko in Robotroncem. Smrtni dvonožci so se od vekomaj razmnoževali z oplajanjem dveh spolov, kar pomeni z oplojevanjem samic ob združevanjih s samci. Ta združevanja so bila vedno zvezana z velikanskimi žrtvami, suženjskim podrejanjem moškim in nevzdrž -nemu pripadanjem enemu samemu moškemu, eni ali celo več ženskam , ter tudi brezplodnim združevanjem moških z moškimi partnerji.

Nobena zemeljska vojna z milijoni padlih vojakov ni mogla zavreti vsake- ga povojnega razmnoževalnega veselja, ne telesnega ljubljenja in novih ploditev potomcev. Nobeno bogoslužje različnim zemeljskim bogovom ni vlilo nobene vzdr- žnosti ob grehih nepopolnosti. Telesa so ostala tisočletja enako krhka, nemočna in izpostavljena vsemu zemeljskemu zlu in čarovnijam velike Narave in žarčenju ultražarkov iz Vsemirja. Tako je bil, zdaj naš zapuščeni planet Zemlja, vedno bolj prizorišče neskončnih ponavljanj napak dedov in babic, diktatorjev in vojakov. Da bi presekala gordijski vozel zgodovinskih, sistematičnih napak in nadaljnje redko razmnoževanje nemočnih teles, ki jim je dan tako kratek čas, je moja generacija izumila elektronsko, elektromegnetno razplojevanje … Gleeejte! Zaljublenca s prelepo Sistemko Beautesso vam bosta prikazala novo ljubljenje …«

Sortni, zvezdnolepi Robotronec I. je spravil robotofon in njegove besede je preraslo dejanje dveh, vseh božanskih napajanj lačnih teles.

Za to dejanje je moral vladar Robotronicus dati poseben znak. Zamahnil je z žezlom navzgor. K robotofonu je pristopil komentator in z veselim roboaltom komentiral napeto dogajanje, ki se je začelo odvijati na odprti alternativni sceni:

»Ona in On, dragi gledalci, kot vidite, sta stopila drug nasproti drugemu v varni covid-19 razdalji brez dotikov. Z njiju so padle elekromagnetne varovalne luske kot z morskih rib velikank, ki molče naznanjata pratišno in prakrik. Gledalke in gledalci, viditeee, zdaaaaj sta vstopila naravnost v vaše žile! Ali jih čuuutite?«

»Čuuutiiimo!« je enoglasno zarjovel stadion. »Dobro! Potem jima molče, pazljivo sledite. To pomeni: če moram uporabljati zemeljske besede – da sta čiiisto gooolaaa…« Razviharjeni komentator se je povsem zbegan razžarel in odvrgel scenarij. Ves prevzet je jecljaje, v zanosu sodoživljal razkošni prizor: »Drrrhteče vznemirjena Robotronka I. se vzpenja kvišku v gracioznem loku. Zvezdni Robotronec I. se ljubljenega bitja nič ne dotika. Bliski in iskre preskakujejo z enega telesa na drugo. Komaj zadržujeta roke, da jima ne objamejo kipečega telesa ljubljenega bitja, ki takooo bliizu, vso v agoniji, kipi in divje iskri…« Množica hoče vdreti na oder. Golčanje, rjovenje in kričanje preplavi dvonožce. Vendar jih mirole- andri, čuvaji izbruhov nizkih strasti množic, zadržijo z bliski iz elektro-šokirnikov.

Čarovnija brez dotikov teles traja. Oba izbranca se dolgo, globokodušno gledata. Brez najmanjšega dotika. Roke jima hrepeneče krilijo in silijo k razkošju drugega. Poljubila se nista. Nobenih nežnosti in dvorjenja, nobene iskreče simfonije v bleščečih očeh. Erogenetskih con teles nista vzburjala, ne ona njemu ne on njej. Drhtela sta v sebi - kot lista na peneči se reki, ki dobiva pritoke - bučeče potoke. Očitno sta stala na pragu še nerazodete skrivnosti, in ljudstvu, ki je nekoč na Zemlji živelo na ozemlju, kjer so potekale krvave bikoborbe, so ušli iz globin duš bojni vzkliki »Oleee, oleee! Caramba, oleee! Mama mia! Oh, God, help me!«

Omotično trepetata in stojita nekaj omamnih hipov nemirno-mirna, kot stoji večna Severnica na večernem nebu. Nevznemirjena in močno leskeča! Preskočila sta čutno, nadčutno in superčutno sfero. Nato sta se dokončno preselila iz breztelesne zamaknjenosti v Robosfrero bodočnosti. Surova stvarnost čutnih vzdihov množice je butnila vanju. Robotronci in Sistemci, zlasti tisti, ki so pričakovali, da se bosta lepotec in lepotica spoprijela v klasičen grizli - ljubezenski, medvedji objem, so otrpnili od razo- čaranja! Navade prababic in pradedov so zamrle na pragu novega vesoljskega strahu Robotroncev pred boleznijo covidom-19, ki jo širijo Sistemci! s telesnimi dotiki. Prav v breztelesnem oplajanju je tiča-lo bistvo: Nobene kužne telesnosti! Na stadionu Profutur so nastopajočima mnogi gledalci z drugačnimi elektromagnet- nimi izkušnjami in valovanji razburkanih teles komajda sledili. Totalno zmedeni!

Medtem si je komentator z megafonom, ki je stal preblizu obeh - žarečega ljubeznoidnega para, opomogel in s hripavim glasom povzel besedo:

»Mirrr, miiir! Robotosfera Nove Robotronije je zakladnica prihajajočih rodov. Ustvarjena je zato, da skupno, brez smrtnih nevarnosti zemeljskih bacilov, najdemo pot k srečnemu sožitju, brez polaščanja in kraje izumov in iznajdb iz umne zakladnice sosedov! Zato moramo naša telesa uglasiti na novo himno vseh prebivalcev, sosedov Sistemcev in drugih ljudstev, beguncev z Zemlje, da bodo ob rojstvih spočenjala več elekroenergij, potrebnih za bivanje med zvezdnimi sistemi. Doslej smo jih, kot veste, proizvajali samo Robotronci. Iz obeh teles, ki se zdaj na odru srečujta brez dotikov, na tako radosten, nov način, se bodo rodile in spočele na našem novem, skupnem planetu nove energije. Z njimi se bomo ohranili - brez povratka na Zemljo. Ko bo teh energij za obe plemeni dovolj tudi za ostale prišleke, begunce, bomo lahko s kozmično srečo vsak zase začeli živeti dostojno življenje, ki je doslej največ služilo samo temeljnim opravkom, ki jih je zahtevalo vsako ranljivo telo.

Ti dve mladi bitji, ki ju gledate, se bosta medsebojno oplodili brez dotika teles, z elektromagnetnimi žarki. Vodi ju izpopolnjena breztelesna metoda ustvarjanja sreče za pogumna bitja, ki si želijo v bodoče živeti na Novi Robotroniji.

Elektromagnetna, robotronska telesa, ki se bodo izvila in teles po tem spočetju, bodo Začetniki, pranosilci, rodotvorniki prihajajoče generacije, ki bo tudi nosilka kulturnih energij, ki bodo presegle golo nagonskost, po kateri kričijo današnja telesa. Za seboj bodo zapustili naanko izmerljivo kioličino energij in sevanj, ki bodo v začetku napajale prihajajoče rodove.. Te energije jim bodo tlakovale razvojne ceste in nas pripeljale v jutrišnji vesoljski dan.

O, drage priče, cenjena množica, poglejte ta vztrepet in zanosno predanost nape- temu novorobotronskemu trenutku: Vesolje spočenja kataklizme v hipu in mi vsi smo samo hipi, utrinki v magmi dogajanj. Poglejte: Ona in On si torej bojevito, ploditeljsko stojita nasproti. Preden se zgodi TISTO, o Robotronci in Sistemci! vam moram povedati, da sta poprej načrtno izbrala drug drugega s pomočjo posebnih analitičnih, izbirnih testov, ki so jima sporočili vse glavne podatke o partnerju. Ob zaključku iskanja je iskalec parčkov vzporedil te- meljne lastnosti in značilnosti, ki so potrebne za vesoljsko sožitje tega para in izničil vse dvome o neharmoničnih motnjah značajev. Zaključna ugotovitev je bila:

»Robotronka I in Robotronec I sta nadpovprečno združljiva!

Lahko vam zagotovim, opazovalci in Roboronci ter Sistemci, da bosta spočela nove, sveže, še nikoli videne, novih bitij vredne energije. Imela ne bodo nobenih nalezljivih smrtnih bolezni , nobenih lastnosti ponižnih dvonožcev in oblastnih klečeplazcev, nobenih napak strahopetnih jalovcev v žarečem snopu ustvarjalnih sevanj energij. Zasnovala bosta elektromagnetne Robotronce, na njihovih ramenih pa bomo vzgojili še popolnejša bitja!

Gledalci, ali vidite čisto, medplanetarno radfost porajanja Ali slišite smeh med zemeljskimi in vesoljskimi svetovi? Ali ste ugriznili v sočni, zreli kruh prihajajočih novotvorcev? Ste morda začutili nov, orlovski prhut kril mladih, obetavnih sil? Ste že izgnali iz krogloglav množice starih, brezplodnih misli, ki ničesar več ne obetajo? Poglejte ta par nebeško vznesenih teles! Moška moč se je spojila z rodno močjo! Zdaj se že zavedata, da bo njuno medsebojno, breztelesno oplajanje razplamtelo no- ve oblike skupnega življenja, brez sleherne sledi smrtnega strahu. O radost bivanja!« Govorec z megafonom je spet znižal glas v šepet. Žarometi so mu začeli mežikajoč pritrjevati s snopom zamegljene svetlobe, čutno trepetljive in rojstveno tajinstvene. Množice na stadionu Profutur zadržujejo dih.

Rezka, sinja svetloba šine z Robotronca I. na Robotronko I. Ona se v slasti vzpne kvišku in vrže roke tja gôr, k zvezdam. Žari! Vsa je presvetljena, skoraj prozorna.

Sledi strasten krik in globok vzdih sortne Robotronke I. Nato iz oči Robotronca I. šine vijoličasto snopovje, ki skoraj vzame vid množici. Tisti hip izgubita glavna žarometa razsipno jakost in napol ugasneta. Na odru se v poltemi vname boj križajočih se, različno močnih svetlob, ki vnemajo strah in začudenje v množici opazujočih. In spet povzame besedo zasopel, razdraženo osvajajoč glas iz robotofona:»Robotronke in Robotronci, Sistemke in Sistemci, neznani begunci z naših ozvezdij:

Videli ste božansko oploditveno dejanje nasajanje bodočih Robotroncev brez dotikov teles. Na ta način smo se izognili bolezni coroni-19, ki je na Zemlji že pokosila milijone dvonožcev. O, srečni begunci in njihovi zasledovalci! Pokazali smo vam pot k novemu, bolj zdravemu plemenu, ki bo rojevalo mogočne energije. Morate slediti našem vzgledu, da se vsi skupaj ohranimo pod temi zvezdami.!

Kot ste videli, se subjekta pri oplemenitenju, združenju nista telesno dotikala. Vso njuno spočetje je bilo položeno v dojenčkasto zibko očetovskih protivalovanj, ki so jih vzburjala nasproti valujoča, programirana, voljna materina valovanja - podobna nežnim božanjem zemeljskih valov ob morski plimi. Gledate torej medzvezdno, brez- telesno nadaljevanje rodu v sozvočju z vesoljskim magnetizmom. Na zaslonih kontrolnih elekromagnetov se kažejo valovanja, ki povedo, da je bilo njuno elektromagnetno polje tesno, daaa, nezdružljivo sklenjeno za dve zemeljski uri. Dragi gledalci, vi ste zgodovinske priče velikega dogodka vesoljskih rojstev. Od vas pričakujemo rojstva po vzorcu tega elekromagnetnega razplojevanja brez telesnih dotikov. Vesoljnim Ozvezdjem bomo tako vsi darovali mnogo neiztrošenih energij. Predlagam, da krstimo bitje, ki bo se rodilo Robotronki I. & Robotroncu I. s preroškim imenom bodočnosti ‘predRoboikarus’!

Množica na stadionu Profutur je začudeno strmela in začela skandirati: » Čudež, čuudež, čuuudež! Le kako bomo temu prilagodili svoja hrepeneša telesa? Med odhajajočimi si slišal besede: ‘ Kako je mogoče hmmm, breztelesno, brez dotikov, brez polubov, brez objamov, klasike zemeljskih užitkov, pod temi mrzlimi zvezdami, v ognju plamtečih teles …? Bodo nova bitja trajnejša, močnejša? Bodo živela, dokler bodo sama hotela? Bodo večna in brezčasna? Se bodo utrinjala na višku sil? Bodo večno mlada sprejemala vse zvezdne dobrote? Se jih ne bo lotila covid-19 dve?’

Osupla množica je zapuščala stadion Profutur. Največ gledalcev je bilo mladih Robotroncev, ki so takoj po predstavi odleteli na bojni posvet na skrivno zvezdico Futurello. V igrivih zavojih so sledili nastopajočima lepotcema, Robotoronki I. in Robotroncu I. Iz pojemajočih zvokov Nove himne so ritmično odmevali zlogi zvočne abecede. Spevi so mladim sporočali novo ero, obdobje mladih sil.