KAM SO ZBEŽALI ČRIČKI BEŽKI?
Kdo bo prepeval v Čričji dolini?)

BEŽKOVI TRIJE ČUVAJO VAS

Ob vznožju Ledenih gora se razprostira Čričja dolina z velikimi travniki. Med koreninami trav skrivajo črički pod zemljo svoje domove. V vročih poletnih mesecih jih zvabi na dan toplo sonce, da zapojejo svoje čri-čri melodije. Ko začrička pevski zbor Čri-čri, tudi rože in trave dvignejo glave. Veter zamaje cvetoče lipe in strese s cvetov jutranjo roso. Zato si čebele, ki nabirajo cvetni prah za med, ne zmočijo svojih tačk. Vsako jutro prinašajo sosedom čričkom medico v cvetnih čašicah.Tako se jim zahvaljujejo za lepo petje, ki jih spremlja pri nabiranju medu.

Pametni črički lovijo toploto žgočega sonca v zbiralnike iz črnih lilij, kjer segrevajo vodo, da kroži po ceveh iz votlih trav. V mrzlih jutrih jim greje črne kuhinje, a v nočeh temne čričri spalnice, kjer sanjajo svetle čričje sanje. Ko zapiha topli veter čez travnik, ponese vonje neštetih cvetic iz Čričje doline do sosedov, ki žive v čričjih vaseh pod Vodenimi gorami.

Velika Čričja vas se prebuja in zaspano zeha med visokimi travami. Družina Bežkovih prva vstane. Očka Bežek je namreč čričji župan, ki s tremi sinovi od jutra do noči z budnim očesom pazi na vse, kar se dogaja v vasi. Vsi vaščani ves ljubi dan kopljejo nove rove, urejajo domove, grizljajo sladke trave in ubrano čričkajo. Le trije sinovi Bežkove družine – Strunek, Plavek in Grizek morajo z očetom noč in dan budno paziti, da se prebivalcem Čričje vasi ne pripeti kaj hudega.

Tega sončnega jutra si oče Bežek priviha dolge, črne brke navzgor. Z njimi nagajivo poščegeta pod nosovi spečo mamo Bežko in tri sinove. Svoja imena so dobili po delih, ki jih opravljajo za vso vas. Strunek meri tresenje zemlje, Plavek pazi na narasle potoke, ki pribučijo z Ledenih gora, Grizek pa nenehno nabira trave in zdravilne rastline, jih namaka v preizkusne tekočine, kuha, grizljŕ in pokuša, če so užitne. Vsem vaščanom mora povedati, katere trave lahko jedo in katerih ne, da se ne bi zastrupili ali da jih ne bi hudo bolele glave in želodčki.

Blizu Čričjega travnika stoji velika črna tovarna Smolarna. V njej Ljudje – Dvonožni črički, kuhajo črno smolo za graditelje cest, ki peljejo v svet in po katerih se dan in noč valijo veliki, težki tovornjaki iz tujih dežel. Iz velikega dimnika se ves čas valijo gosti oblaki dima, polni strupenih črnih saj, ki nevidno sedajo na rože in trave. Dobri, sveži dež jim spira sajasta lička in stebla.

Mama Bežka zjutraj hitro pripravi zajtrk za vso županovo družino. Grizljajo sočno deteljo, iz lešnikovih lupin pa pijejo borovničev čaj, ki ga sladkajo s kapljicami čebelje medice. Bežkovi jedo samo rastline. Še na misel jim ne pride, da bi pohrustali kakšnega metulja, kobilico ali celo ubogega, nerodnega črva, kot to počnejo leteče roparice – črne vrane in srake s trdimi, črnimi kljuni. Ko priletijo nad Čričjo vas, prenehajo prav vsi čričkati.To je svarilni znak, ki pomeni: Takoj se naj vsak čriček skrije globoko v svojo čričjo luknjico! Šele ko ptice roparice jezne in lačne odletijo, se zopet zasliši enakomerna Čri-čri melodija.

Po zajtrku očka Bežek zapoje delovni napev, ko pošlje fante na delo:

»Hej, Čričja vas, poglejte nas! Družina Bežkovih skrbi, da pevcem nič se ne zgodi!«

Njegovi trije sinovi Strunek, Plavek in Grizek morajo tudi delati, ne pa ves ljubi dan samo lepo čričkati tako kot drugi! Vsak mora odhiteti v svojo opazovalnico, od koder bo Čričjo vas obveščal o eni izmed treh največjih nevarnostih: potresu, poplavi in bolni hrani. V Čričji vasi se zmeraj bojijo, da se bo vsak hip nekaj zgodilo.

* * *

Strunek se povzpne na Tresigriček nad vasjo, kjer opazuje posebno napravo. Imenuje se »tresitrava«.To so strune iz zvenečih trav, vpete v zvočni lok, zelo občutljive na tresenje. Kadar že rahel potres zamaje Čričjo vas in Vodene gore, te trave glasno zazvenijo driin, driiin, driiiiiiiiin … Strunek takrat takoj sliši, katera najglasneje zveni in mu sporoča, kako močan je potres. Po čričjem mobitelu – čri-čritelu takoj pokliče čričjega župana, očeta Bežka. In že zagrmi iz črizvočnikov njegovo povelje po vsej Čričji vasi:

»Potreees! Vsi prebivalci Čričje vasi, bežite iz luknjic na Bežihrib, da vas ne zasuje zemeljski plaz, ki grmi v dolino!«

Ko se tudi šoji Črliki zatrese gnezdo s tremi mladički, prestrašena začrlika gasilcem nad Gasilskim domom:

»Črlii, črliii, črliii, gasilec na pomoč hiti!«

Frrr, drrr! planejo vsi črički hitro na plano, in zdirjajo na Bežihrib, kjer počakajo, da se zemlja neha tresti.

»Ne, tukaj pa res ne bomo več prebivali!« se odločijo. Pobašejo čričje culice in se povzpnejo više v hrib, kjer drug drugemu pomagajo zvrtati nove domove, luknjice v trdnejšo zemljo – ilovico.

»Domove v pesku in grušču v Čričji dolini so nam že trikrat zasuli potresi. Tako ne gre več!« se jezijo.

* * *

Plavek, drugi sin družine Bežek, je imeniten plavalec, saj igraje preplava najširši potok. Ne more pa hudournika, kadar z mogočno silo pridrvi v dolino z Ledenih gorá velika gôra vode. Tam gôri se hitro stopi veliko ledu in snega. Ledene gore postajajo vsako leto vse bolj gole, suhe in skalnate. V Čričjo dolino včasih prinese potok Hudotok snežnico, vodo iz snega in ledu, polno črnih saj. Te saje spuščajo v njegov izvir reaktivna letala, ki noč in dan letajo čez visoke vrhove.

»Ko si v potoku vsako jutro umijem črn obraz, se mi saje na licu prav nič ne poznajo, he, he!« se šali Plavek.

Svojo opazovalnico si je zgradil v čričjem čolnu nad potokom Hudotokom. Ta čričji čoln si je naredil iz lupine velikega oreha. Če ga zapre z drugo orehovo lupino, nastane čričja podmornica. Kadar vode nevarno narastejo, s čri-čri mobitelom sporoči očetu županu, gasilcem in čuvajem Čričje vasi:

»Umaknite se pred poplavo! Takoj skočite v čolne in jih privežite za velike in močne travne bilke. Ne veslajte naokrog, da vas ne odnesejo ponorele vode!«

Lansko poletje in jesen je po potoku Hudotoku dvakrat pribučalo z Ledenih gora mogočno vodovje, spodkopalo skalo z opazovalnico, in Plavka odplavilo v dolino. Ker se je zaprl v orehovo podmornico, se mu ni nič zgodilo. S čri-čri mobitelom je pogumno poklical reševalce v Čričjem rešilnem centru:

»Na pomoooč! Nosi me v dolino. Pripravite vrvi in rešilne kavlje!«

Gasilci so čoln s Plavkom komaj ujeli, narasle vode bi ga skoraj odnesle daaaleč, v Veliko morsko lužo.

* * *

Grizek, tretji sin družine Bežek, raziskuje in pokuša hrano za vso Čričjo vasin ugotavlja, kaj smejo jesti in česa ne. Pod zemljo ima črilaboratorij za poskuse, videoteke, kartoteke, mize za črianalize in čriekspertize in računalnike. Police so polne stekleničk z vzorci zdravih in bolnih trav. Pod mikroskopom opazuje, kako so se spremenile dobre, zelene barve travnikov v rjave in črnikaste, da so postale trave neužitne za čričke in krave. Črnikaste trave pomaka v stekleničko s preizkusno tekočino, na kateri piše v mednarodnem jeziku, čriesperantu: Ex Zdravex Travex .

Čričja dolina sega do ograjene tovarne Smolarne z velikim dimnikom, iz katerega se noč in dan vali črn dim. Tukaj delajo Ljudje – Dvonožni črički, ki prav nič ne pazijo, ne na ljudi, ne na živali in ne na zelene travnike. Samo topijo, kuhajo in prodajajo; pa spet topiiijo in prodaaajajo črno smolo, ki se strdi v asfalt. Kaj je to: asfalt? To je črna prevleka iz črnega olja, nafte, plašč na cesti. Nastane takrat, kadar vrelo smolo pomešajo z zdrobljenim kamenjem in se strdi. Smolo za takšne smrdljive ceste kupijo od bogatih Smologlavcev pišmevuh trgovci. Nato jo prodajo horuk cestarjem, ki so vsi malo trčeni, saj vedno trkajo s steklenicami piva, ko na hitro naredijo horuk cesto, ki se na soncu topi, v snegu in ledu pa poka. Smolarji so zgradili smolarno kar sredi čritravnika in v ostanke smole izlivajo v potok.

Ribe težko dihajo, a črički jezno čričkajo:

»Dovolj!«

A Smolarji se na vse požvižgajo:

»Prava figa, ta vaš travnik,vaša bistra voda! Nas zdaj briga milijon evrov, ne asfaltna škoda!«

Črno asfaltno kačo, ki vse zaduši, cestarji večkrat – holajdri-holajdro naflodrajo kar čez travnike in vrtove jeznih ljudi, ki so jim meni nič-tebi nič vzeli zemljo. Takrat mame Dvonožcev za vedno izgubijo svoje vrtove z zdravo zelenjavo – korenjem, peteršiljem, paradižnikom, solato in zeljem – vse dobrote, ki jih gojijo za dojenčke in domače zajčke. Očkova lopata pa brez dela zarjavi v stari lopi z orodjem.

Zadušljiv, črn dim težko lega na čričje trave, na slastno deteljo, marjetice, rman, cvetoče lipe, dišečo meto ter druge zdravilne rastline. Če se čriček hrani s počrnelimi rastlinami, ga vsak dan boli želodček in mora nenehno tekati k črizdravniku.

Grizek uči o zdravi travi in bolnih sokovih vse čričje otroke in odrasle v vasi:

»Na našem Čričjem travniku vsebuje sto kilogramov počrnelega rmana tri miligrame hudega Glavobola.V sto kilogramih črnikastega lipovega cvetja se skriva šest miligramov zvitega Trebuhobola. A iz sto kilogramov potemnele detelje iztisnete petnajst miligramov strupenega soka Nogo-roko-bola. Naš travnik je zelo strupen. Teh rastlin ne smemo več jesti! Splezajte še više v hribe, pod Ledene gore, in si natrgajte zdravilnih planinskih zelišč!«

Huraaa! splezajo najmočnejši čričji atleti visoko pod vrhove planin, kjer nagrizljajo veliko dišeče in sveže čričje hrane. Zdravilne trave povežejo v snopiče. Zbašejo jih v čričje koške in na plečih pritovorijo v dolino.

Juuuh! srečno začričkajo babice, dedki in bolniki. Sitni dojenčki pa ob zdravilnem čaju veselo zajokajo …

VELIK OREH POSTANE PODMORNICA

Strunek že trinast čričjih let zaznava potrese z zvočnim lokom, v katerega so vpete svareče strune. Čričjo vas že vsako tretje leto zatresejo neznane, močne podzemeljske sile. Strunek takoj posvari vaščane Čričje vasi:

»Bežite iz luknjic, da vas ne zasuje!«

Po vsakem novem potresu preplašeni črički nočejo več nazaj v razmajane domove. Vedno si zgradijo novo vas, vse više in više v hribih, kjer je trdnejša zemlja, ki jo imenujejo´ilovica´.

Plavek , drugi sin družine Bežek, pomaga vaščanom graditi posebne čolne iz orehovih lupin. Iz dveh lupin gradijo rešilne čripodmornice. V velike orehe izdolbejo majhna okenca in line, odprtine, skozi katere lahko dihajo s cevčicami iz trstike.

Ledene gore se vsako leto bolj topijo, da je v mnogih čričjih vaseh tudi v drugih deželah veliko poplav. A požrešni Dvonožni črički gradijo po vseh deželah vse več tovarn Smolarn. Trgovci pa drago prodajajo črno olje za bencin in smolo cestarjem, ti pa speljejo nove in nove črne kače čez plotove in vrtove. Pa spet kuhajo smolo in jo še dražje prodajajo. Svoje žepe so si že do vrha nabasali z zlatniki … Smola je črna kot noč, tako kot so črički, a ne pôje kot trave v vetru, samo pojé jim travnike.

Sonca, rož in trav nič več ne vidijo! Črn dim je postal topel plašč, ki pokriva že mnoge gore in doline. Pozimi je vse manj snega po vrhovih gora. Zemlja, na kateri prebivajo bitja na dveh, štirih in več nogah, se vse bolj segreva. Sončni žarki na poti do travnikov, polj in gora ne trčijo ob noben zaščitni zid, ki bi jih zadržal. Na Ledenih gorah sta se že skoraj stopila ves sneg in led, da suhe in gole kažejo skalnata rebra.

Plavek, ki je že mnogokrat vpil v čri-čri mobitel:

»Hitro skočite v čolne, da vas ne odnese hudournik!« se to leto ne oglaša več z opazovalnice.

Ker sta se led in sneg stopila, se je potok Hudotok pomanjšal v Malotoček! Vse Velike vode z zasneženih Ledenih gora so odtekle mimo Čričje vasi, daleč daleč proč, v druge dežele in morja, ki naraščajo. Vaški studenec je usahnil. Bežeči črički iz Čričje vasi so pomaknili svoje domove že preveč visoko pod Ledene gore. A pod samim vrhom so začvrrrkali:

»Joj, zebe nas tako zelo, da vse dni samo drgetamo in ne moremo nič več čričkati!«

Črički vendar niso hribovci, saj so rojeni zato, da ljudem pojejo, čričkajo samo na toplih poletnih travnikih. Poletna pesem na cvetočem Čritravniku je utihnila.

Grizek ni nič več grizljal in pokušal napol zastrupljenih trav in zdravilnih rastlin. Ker je vaščane opozoril, naj jih več ne jedo, je ostal brez dela. Očeta – župana je vprašal:

»Ali veš, zakaj noče več nobeden čriček grizljati trav okrog Čričje vasi? Zato, ker bi se tudi afriški slon zvijal od bolečin v želodcu, če bi jih le pokusil!«

* * *

Bežeči črički so si izkopali svoje domove že visoko v gorah! Postajali so vse bolj hudo lačni in žejni. Loviti so morali dežne kaplje in roso, da so se odžejali. Začeli so gristi iglice smrek in macesnov in zdravilne rože, ki pa jih je bilo zelo malo med skalovjem. Črički vendar ne morejo pojesti trav divjim kozam, jelenom pa ne mahov in lišajev z dreves, saj so doma iz sončne Čričje doline, svoje edine domovine! Pa tudi frčati ali plezati po skalovju za redkimi travami ne morejo tako, kot lahko gamsi. Črički niso ptice. Vso postavo in nežna grla imajo uglašena samo za pesmi, ki jih pojejo, kadar čričkajo! V Čričji dolini je utihnila pesem.

Očka Bežek, župan Čričje vasi, si pogladi dolge črne brke in zamišljeno modruje:

»Hm, hmm, hmmm! Kadar utihnejo vsi črički, je nekaj hudo narobe!«

Joj! Črički iz Čričje vasi prebivajo zdaj zares previsoko! Z vrhov začudeni vidijo, kako se v daljavi lesketa Velika luža – morje. Župan Bežek odloči, kaj bodo vsi storili:

»V to Veliko lužo je torej odtekla vsa voda in potoki z naših Ledenih gora, ki zdaj nimajo več bele zimske kape iz snega in ledu. Gore so suhe in žejne. Suha in žejna so tudi grla vseh naših čričkov, da ne morejo več peti. Žejne trave na Velikem čričjem travniku okrog Čričje vasi so se posušile. Z Ledenih gora curlja le še en sam potoček Malotoček, sinček nekoč močnega, deročega očeta Hudotoka. Prišel je čas, ko moramo zapustiti Čričjo vas, sesti v čolne in slediti zadnjemu toku. Prav nič ne vemo, kam nas bodo zanesle zadnje vode, ki tečejo z Ledenih gora!«

PLOVEMO V DEŽELO NEVEMKJE

Vsi črički iz Čričje vasi so naložili mnogo gorskih zdravilnih trav v svoje čolne, in v majhne čripodmornice, narejene iz lupin največjih orehov. Shranili so tudi orehova jedrca. V sodčke iz lešnikov so natočili zadnjo gorsko vodo. Ležišča so si postlali z dišečimi suhimi travami in mahom. Nato so zapluli po napol suhi strugi potočka Malotočka. Voda v njem je bila zdaj zelo plitva. Prav ponižno je žuborel nekam v daljavo, k obzorju, kjer se je lesketala Velika luža. Prestrašeni črički so s čri-čri mobiteli še pet ur sporočali sosedom Čričje vasi pod Vodenimi gorami:

»Po divji reki plovemo kot slepi! Pridružilo se nam je še nekaj penastih hudournikov z drugih gora. S hudourno reko bučimo dalje. Prav nič ne vidimo! Prestrašeni se stiskamo v čolnih.Tras! Bum!! butamo ob skale. Premetava nas po strugi. Ponorele vode nas nosijo s seboj …«

Vsi trije sinovi županove družine Bežkov – Strunek, Plavek in Grizek sedijo v prvi orehovi podmornici. Kukajo skozi okenca, lovijo zrak, trepetajo in sporočajo:

»Nova reka nas nosi mimo neznane dežele! Joj, kje bo pristala naša Čričja vas?«

A baterije so se izčrpale in čri-čri mobiteli so utihnili. Nova reka je noro bučala in zavijala čez čeri, ob vznožju neznanih Novih gora, pokritih s snegom in ledom.

Nihče od sosedov, ki so ostali v dolinah pod Vodenimi gorami, dolgo ni izvedel, če so čripodmornice in čričolni pripluli v Veliko lužo. Ali so se črički Čričje vasi že prej izkrcali, ko so pripluli do velikega travnika z zdravimi, sočnimi travami, kamor jih je naplavila Nova reka? Ali so si zgradili nove čričje domove in Novo Čričjo vas, kjer brez strahu čričkajo? Morda jih bodo lepega dne z radarji ali s satelitsko fotografijo odkrili piloti reaktivnih letal, ki še vedno letajo nad gorami?

Ljudem – Dvonožnim čričkom so travniški črički izpod Vodenih gora poslali v časopis ŽIVOPIS Pismo Upanja :

»Naši sosedje iz Čričje vasi so odpluli z zadnjimi vodami potoka Hudotoka. Vas, polja in travniki so zapuščeni, nikjer ni nikogar več. Živimo pod Vodenimi gorami, iz katerih pijete tudi vi svežo in zdravo vodo. Storite nekaj, da se ne bosta tudi pri nas stopila ves sneg in led! Divji hudourniki bi zlahka prav vse preostale čričje vasi in zemljo odplavili v Veliko lužo! Ta luža bi hitro narasla v velikansko morje, večje, kot so zdaj vsa morja skupaj. Hudourniki bi podrli in zalili mnogo hiš in naselij mornarjev in ribičev, ki žive ob obalah. Ljudje – Dvonožni črički pa boste ostali brez čričjega petja, polj, travnikov in vode.«

Toda ljudje niso znali brati čričjega jezika!

* * *

Lepega dne pa so se črički iz Čričje vasi ponovno oglasili sosedom pod Vodenimi gorami:

»Srečno smo pristali v novi, tuji deželi! Iz sončnih kolektorjev smo zopet napojili naše baterije za mobije.Tukaj imamo vsega v izobilju, saj vlada večna pomlad brez snega in zim. Narava nudi vse, o čemer se vam niti sanja ne! Vendar starejši črički sanjajo o povratku v staro Čričjo vas. Verjamejo, da se bodo vrnile dobre, mrzle zime z belimi snežinkami, ki plešejo po nebu kot balerine.Takšne zime, v katerih bo naše Ledene gore znova pokrila bela zimska čepica iz snega in ledu, ki tudi v vročem poletju ne bo več vsa skopnela! Takrat bo vsak dan s hribov in gora spet priteklo dovolj vode na polja, travnike in v vodnjake za vso žejno Čričjo vas. Dovolj je bo za vse sosede in dežele, kjer žive ljudje in črički.

Tukaj, v Novi deželi, je večna pomlad. Močno nas že bolijo čričja grla, saj moramo vse leto čričkati! Kako lepo je bilo v Čričji vasi pozimi, ko smo lahko štiri mesece sanjali in spali v naših luknjicah in nismo prav nič čričkali!«

* * *

V SMS sporočilih, ki jih niso mogli odkriti Ljudje – Dvonožni črički, so si sosedje črički nato dopisovali v čričjem jeziku o bodočih časih, ki čakajo mlade čričke:

»Morda bodo Smolarji zaprli tisto črno asfaltno tovarno Smolarno za ceste, ki stoji poleg Čričjega travnika? Ali pa jo bodo zamenjali s tovarno, ki ne bo topila smrdljive črne smole, pač pa neko drugo lepilo, ki bo vezalo zmleto kamenje za ceste. Množice Dvonožnih čričkov bodo nekoč frčale in se vozile samo še po nebu.

Za frčala in letala ne bodo uporabljali bencina in sajastih mešanic, ki odevajo Zemljo v plašč iz vročih dimnih plinov. Morja naraščajo zato, ker se topijo velikanske ledene gore na severnem in južnem tečaju. Letali bodo na gorivo iz sladkornega trsa in dišečega orehovega in rastlinskega olja z naših travnikov! In vrhovi gora bodo spet pokriti z belimi snežnimi čepicami. Na Zemlji je že preveč črnih smolastih cest, ki so povozile travnike, lepe doline in vasi. Naših čričkov, zdravih polj, gozdov in dolin pa je vse manj! Zvezde se bodo ponoči jasno svetile, vode bo dovolj, zrak čist.

Takrat se bomo črički iz Čričje vasi radi vrnili na svoje stare domove in spet veselo začričkali. Posebej še dedki in babice, ki so jih črimame že v zibkah pod Ledenimi gorami naučile čričkati v svojem Čri-čri jeziku, ki je najlepši na svetu.«

BEŽKOVI TRIJE ČUVAJO VAS

Ob vznožju Ledenih gora se razprostira Čričja dolina z velikimi travniki. Med koreninami trav skrivajo črički pod zemljo svoje domove. V vročih poletnih mesecih jih zvabi na dan toplo sonce, da zapojejo svoje čri-čri melodije. Ko začrička pevski zbor Čri-čri, tudi rože in trave dvignejo glave. Veter zamaje cvetoče lipe in strese s cvetov jutranjo roso. Zato si čebele, ki nabirajo cvetni prah za med, ne zmočijo svojih tačk. Vsako jutro prinašajo sosedom čričkom medico v cvetnih čašicah.Tako se jim zahvaljujejo za lepo petje, ki jih spremlja pri nabiranju medu.

Pametni črički lovijo toploto žgočega sonca v zbiralnike iz črnih lilij, kjer segrevajo vodo, da kroži po ceveh iz votlih trav. V mrzlih jutrih jim greje črne kuhinje, a v nočeh temne čričri spalnice, kjer sanjajo svetle čričje sanje. Ko zapiha topli veter čez travnik, ponese vonje neštetih cvetic iz Čričje doline do sosedov, ki žive v čričjih vaseh pod Vodenimi gorami.

Velika Čričja vas se prebuja in zaspano zeha med visokimi travami. Družina Bežkovih prva vstane. Očka Bežek je namreč čričji župan, ki s tremi sinovi od jutra do noči z budnim očesom pazi na vse, kar se dogaja v vasi. Vsi vaščani ves ljubi dan kopljejo nove rove, urejajo domove, grizljajo sladke trave in ubrano čričkajo. Le trije sinovi Bežkove družine – Strunek, Plavek in Grizek morajo z očetom noč in dan budno paziti, da se prebivalcem Čričje vasi ne pripeti kaj hudega.

Tega sončnega jutra si oče Bežek priviha dolge, črne brke navzgor. Z njimi nagajivo poščegeta pod nosovi spečo mamo Bežko in tri sinove. Svoja imena so dobili po delih, ki jih opravljajo za vso vas. Strunek meri tresenje zemlje, Plavek pazi na narasle potoke, ki pribučijo z Ledenih gora, Grizek pa nenehno nabira trave in zdravilne rastline, jih namaka v preizkusne tekočine, kuha, grizljŕ in pokuša, če so užitne. Vsem vaščanom mora povedati, katere trave lahko jedo in katerih ne, da se ne bi zastrupili ali da jih ne bi hudo bolele glave in želodčki.

Blizu Čričjega travnika stoji velika črna tovarna Smolarna. V njej Ljudje – Dvonožni črički, kuhajo črno smolo za graditelje cest, ki peljejo v svet in po katerih se dan in noč valijo veliki, težki tovornjaki iz tujih dežel. Iz velikega dimnika se ves čas valijo gosti oblaki dima, polni strupenih črnih saj, ki nevidno sedajo na rože in trave. Dobri, sveži dež jim spira sajasta lička in stebla.

Mama Bežka zjutraj hitro pripravi zajtrk za vso županovo družino. Grizljajo sočno deteljo, iz lešnikovih lupin pa pijejo borovničev čaj, ki ga sladkajo s kapljicami čebelje medice. Bežkovi jedo samo rastline. Še na misel jim ne pride, da bi pohrustali kakšnega metulja, kobilico ali celo ubogega, nerodnega črva, kot to počnejo leteče roparice – črne vrane in srake s trdimi, črnimi kljuni. Ko priletijo nad Čričjo vas, prenehajo prav vsi čričkati.To je svarilni znak, ki pomeni: Takoj se naj vsak čriček skrije globoko v svojo čričjo luknjico! Šele ko ptice roparice jezne in lačne odletijo, se zopet zasliši enakomerna Čri-čri melodija.

Po zajtrku očka Bežek zapoje delovni napev, ko pošlje fante na delo:

»Hej, Čričja vas, poglejte nas! Družina Bežkovih skrbi, da pevcem nič se ne zgodi!«

Njegovi trije sinovi Strunek, Plavek in Grizek morajo tudi delati, ne pa ves ljubi dan samo lepo čričkati tako kot drugi! Vsak mora odhiteti v svojo opazovalnico, od koder bo Čričjo vas obveščal o eni izmed treh največjih nevarnostih: potresu, poplavi in bolni hrani. V Čričji vasi se zmeraj bojijo, da se bo vsak hip nekaj zgodilo.

* * *

Strunek se povzpne na Tresigriček nad vasjo, kjer opazuje posebno napravo. Imenuje se »tresitrava«.To so strune iz zvenečih trav, vpete v zvočni lok, zelo občutljive na tresenje. Kadar že rahel potres zamaje Čričjo vas in Vodene gore, te trave glasno zazvenijo driin, driiin, driiiiiiiiin … Strunek takrat takoj sliši, katera najglasneje zveni in mu sporoča, kako močan je potres. Po čričjem mobitelu – čri-čritelu takoj pokliče čričjega župana, očeta Bežka. In že zagrmi iz črizvočnikov njegovo povelje po vsej Čričji vasi:

»Potreees! Vsi prebivalci Čričje vasi, bežite iz luknjic na Bežihrib, da vas ne zasuje zemeljski plaz, ki grmi v dolino!«

Ko se tudi šoji Črliki zatrese gnezdo s tremi mladički, prestrašena začrlika gasilcem nad Gasilskim domom:

»Črlii, črliii, črliii, gasilec na pomoč hiti!«

Frrr, drrr! planejo vsi črički hitro na plano, in zdirjajo na Bežihrib, kjer počakajo, da se zemlja neha tresti.

»Ne, tukaj pa res ne bomo več prebivali!« se odločijo. Pobašejo čričje culice in se povzpnejo više v hrib, kjer drug drugemu pomagajo zvrtati nove domove, luknjice v trdnejšo zemljo – ilovico.

»Domove v pesku in grušču v Čričji dolini so nam že trikrat zasuli potresi. Tako ne gre več!« se jezijo.

* * *

Plavek, drugi sin družine Bežek, je imeniten plavalec, saj igraje preplava najširši potok. Ne more pa hudournika, kadar z mogočno silo pridrvi v dolino z Ledenih gorá velika gôra vode. Tam gôri se hitro stopi veliko ledu in snega. Ledene gore postajajo vsako leto vse bolj gole, suhe in skalnate. V Čričjo dolino včasih prinese potok Hudotok snežnico, vodo iz snega in ledu, polno črnih saj. Te saje spuščajo v njegov izvir reaktivna letala, ki noč in dan letajo čez visoke vrhove.

»Ko si v potoku vsako jutro umijem črn obraz, se mi saje na licu prav nič ne poznajo, he, he!« se šali Plavek.

Svojo opazovalnico si je zgradil v čričjem čolnu nad potokom Hudotokom. Ta čričji čoln si je naredil iz lupine velikega oreha. Če ga zapre z drugo orehovo lupino, nastane čričja podmornica. Kadar vode nevarno narastejo, s čri-čri mobitelom sporoči očetu županu, gasilcem in čuvajem Čričje vasi:

»Umaknite se pred poplavo! Takoj skočite v čolne in jih privežite za velike in močne travne bilke. Ne veslajte naokrog, da vas ne odnesejo ponorele vode!«

Lansko poletje in jesen je po potoku Hudotoku dvakrat pribučalo z Ledenih gora mogočno vodovje, spodkopalo skalo z opazovalnico, in Plavka odplavilo v dolino. Ker se je zaprl v orehovo podmornico, se mu ni nič zgodilo. S čri-čri mobitelom je pogumno poklical reševalce v Čričjem rešilnem centru:

»Na pomoooč! Nosi me v dolino. Pripravite vrvi in rešilne kavlje!«

Gasilci so čoln s Plavkom komaj ujeli, narasle vode bi ga skoraj odnesle daaaleč, v Veliko morsko lužo.

* * *

Grizek, tretji sin družine Bežek, raziskuje in pokuša hrano za vso Čričjo vasin ugotavlja, kaj smejo jesti in česa ne. Pod zemljo ima črilaboratorij za poskuse, videoteke, kartoteke, mize za črianalize in čriekspertize in računalnike. Police so polne stekleničk z vzorci zdravih in bolnih trav. Pod mikroskopom opazuje, kako so se spremenile dobre, zelene barve travnikov v rjave in črnikaste, da so postale trave neužitne za čričke in krave. Črnikaste trave pomaka v stekleničko s preizkusno tekočino, na kateri piše v mednarodnem jeziku, čriesperantu: Ex Zdravex Travex .

Čričja dolina sega do ograjene tovarne Smolarne z velikim dimnikom, iz katerega se noč in dan vali črn dim. Tukaj delajo Ljudje – Dvonožni črički, ki prav nič ne pazijo, ne na ljudi, ne na živali in ne na zelene travnike. Samo topijo, kuhajo in prodajajo; pa spet topiiijo in prodaaajajo črno smolo, ki se strdi v asfalt. Kaj je to: asfalt? To je črna prevleka iz črnega olja, nafte, plašč na cesti. Nastane takrat, kadar vrelo smolo pomešajo z zdrobljenim kamenjem in se strdi. Smolo za takšne smrdljive ceste kupijo od bogatih Smologlavcev pišmevuh trgovci. Nato jo prodajo horuk cestarjem, ki so vsi malo trčeni, saj vedno trkajo s steklenicami piva, ko na hitro naredijo horuk cesto, ki se na soncu topi, v snegu in ledu pa poka. Smolarji so zgradili smolarno kar sredi čritravnika in v ostanke smole izlivajo v potok.

Ribe težko dihajo, a črički jezno čričkajo:

»Dovolj!«

A Smolarji se na vse požvižgajo:

»Prava figa, ta vaš travnik,vaša bistra voda! Nas zdaj briga milijon evrov, ne asfaltna škoda!«

Črno asfaltno kačo, ki vse zaduši, cestarji večkrat – holajdri-holajdro naflodrajo kar čez travnike in vrtove jeznih ljudi, ki so jim meni nič-tebi nič vzeli zemljo. Takrat mame Dvonožcev za vedno izgubijo svoje vrtove z zdravo zelenjavo – korenjem, peteršiljem, paradižnikom, solato in zeljem – vse dobrote, ki jih gojijo za dojenčke in domače zajčke. Očkova lopata pa brez dela zarjavi v stari lopi z orodjem.

Zadušljiv, črn dim težko lega na čričje trave, na slastno deteljo, marjetice, rman, cvetoče lipe, dišečo meto ter druge zdravilne rastline. Če se čriček hrani s počrnelimi rastlinami, ga vsak dan boli želodček in mora nenehno tekati k črizdravniku.

Grizek uči o zdravi travi in bolnih sokovih vse čričje otroke in odrasle v vasi:

»Na našem Čričjem travniku vsebuje sto kilogramov počrnelega rmana tri miligrame hudega Glavobola.V sto kilogramih črnikastega lipovega cvetja se skriva šest miligramov zvitega Trebuhobola. A iz sto kilogramov potemnele detelje iztisnete petnajst miligramov strupenega soka Nogo-roko-bola. Naš travnik je zelo strupen. Teh rastlin ne smemo več jesti! Splezajte še više v hribe, pod Ledene gore, in si natrgajte zdravilnih planinskih zelišč!«

Huraaa! splezajo najmočnejši čričji atleti visoko pod vrhove planin, kjer nagrizljajo veliko dišeče in sveže čričje hrane. Zdravilne trave povežejo v snopiče. Zbašejo jih v čričje koške in na plečih pritovorijo v dolino.

Juuuh! srečno začričkajo babice, dedki in bolniki. Sitni dojenčki pa ob zdravilnem čaju veselo zajokajo …

VELIK OREH POSTANE PODMORNICA

Strunek že trinast čričjih let zaznava potrese z zvočnim lokom, v katerega so vpete svareče strune. Čričjo vas že vsako tretje leto zatresejo neznane, močne podzemeljske sile. Strunek takoj posvari vaščane Čričje vasi:

»Bežite iz luknjic, da vas ne zasuje!«

Po vsakem novem potresu preplašeni črički nočejo več nazaj v razmajane domove. Vedno si zgradijo novo vas, vse više in više v hribih, kjer je trdnejša zemlja, ki jo imenujejo´ilovica´.

Plavek , drugi sin družine Bežek, pomaga vaščanom graditi posebne čolne iz orehovih lupin. Iz dveh lupin gradijo rešilne čripodmornice. V velike orehe izdolbejo majhna okenca in line, odprtine, skozi katere lahko dihajo s cevčicami iz trstike.

Ledene gore se vsako leto bolj topijo, da je v mnogih čričjih vaseh tudi v drugih deželah veliko poplav. A požrešni Dvonožni črički gradijo po vseh deželah vse več tovarn Smolarn. Trgovci pa drago prodajajo črno olje za bencin in smolo cestarjem, ti pa speljejo nove in nove črne kače čez plotove in vrtove. Pa spet kuhajo smolo in jo še dražje prodajajo. Svoje žepe so si že do vrha nabasali z zlatniki … Smola je črna kot noč, tako kot so črički, a ne pôje kot trave v vetru, samo pojé jim travnike.

Sonca, rož in trav nič več ne vidijo! Črn dim je postal topel plašč, ki pokriva že mnoge gore in doline. Pozimi je vse manj snega po vrhovih gora. Zemlja, na kateri prebivajo bitja na dveh, štirih in več nogah, se vse bolj segreva. Sončni žarki na poti do travnikov, polj in gora ne trčijo ob noben zaščitni zid, ki bi jih zadržal. Na Ledenih gorah sta se že skoraj stopila ves sneg in led, da suhe in gole kažejo skalnata rebra.

Plavek, ki je že mnogokrat vpil v čri-čri mobitel:

»Hitro skočite v čolne, da vas ne odnese hudournik!« se to leto ne oglaša več z opazovalnice.

Ker sta se led in sneg stopila, se je potok Hudotok pomanjšal v Malotoček! Vse Velike vode z zasneženih Ledenih gora so odtekle mimo Čričje vasi, daleč daleč proč, v druge dežele in morja, ki naraščajo. Vaški studenec je usahnil. Bežeči črički iz Čričje vasi so pomaknili svoje domove že preveč visoko pod Ledene gore. A pod samim vrhom so začvrrrkali:

»Joj, zebe nas tako zelo, da vse dni samo drgetamo in ne moremo nič več čričkati!«

Črički vendar niso hribovci, saj so rojeni zato, da ljudem pojejo, čričkajo samo na toplih poletnih travnikih. Poletna pesem na cvetočem Čritravniku je utihnila.

Grizek ni nič več grizljal in pokušal napol zastrupljenih trav in zdravilnih rastlin. Ker je vaščane opozoril, naj jih več ne jedo, je ostal brez dela. Očeta – župana je vprašal:

»Ali veš, zakaj noče več nobeden čriček grizljati trav okrog Čričje vasi? Zato, ker bi se tudi afriški slon zvijal od bolečin v želodcu, če bi jih le pokusil!«

* * *

Bežeči črički so si izkopali svoje domove že visoko v gorah! Postajali so vse bolj hudo lačni in žejni. Loviti so morali dežne kaplje in roso, da so se odžejali. Začeli so gristi iglice smrek in macesnov in zdravilne rože, ki pa jih je bilo zelo malo med skalovjem. Črički vendar ne morejo pojesti trav divjim kozam, jelenom pa ne mahov in lišajev z dreves, saj so doma iz sončne Čričje doline, svoje edine domovine! Pa tudi frčati ali plezati po skalovju za redkimi travami ne morejo tako, kot lahko gamsi. Črički niso ptice. Vso postavo in nežna grla imajo uglašena samo za pesmi, ki jih pojejo, kadar čričkajo! V Čričji dolini je utihnila pesem.

Očka Bežek, župan Čričje vasi, si pogladi dolge črne brke in zamišljeno modruje:

»Hm, hmm, hmmm! Kadar utihnejo vsi črički, je nekaj hudo narobe!«

Joj! Črički iz Čričje vasi prebivajo zdaj zares previsoko! Z vrhov začudeni vidijo, kako se v daljavi lesketa Velika luža – morje. Župan Bežek odloči, kaj bodo vsi storili:

»V to Veliko lužo je torej odtekla vsa voda in potoki z naših Ledenih gora, ki zdaj nimajo več bele zimske kape iz snega in ledu. Gore so suhe in žejne. Suha in žejna so tudi grla vseh naših čričkov, da ne morejo več peti. Žejne trave na Velikem čričjem travniku okrog Čričje vasi so se posušile. Z Ledenih gora curlja le še en sam potoček Malotoček, sinček nekoč močnega, deročega očeta Hudotoka. Prišel je čas, ko moramo zapustiti Čričjo vas, sesti v čolne in slediti zadnjemu toku. Prav nič ne vemo, kam nas bodo zanesle zadnje vode, ki tečejo z Ledenih gora!«

PLOVEMO V DEŽELO NEVEMKJE

Vsi črički iz Čričje vasi so naložili mnogo gorskih zdravilnih trav v svoje čolne, in v majhne čripodmornice, narejene iz lupin največjih orehov. Shranili so tudi orehova jedrca. V sodčke iz lešnikov so natočili zadnjo gorsko vodo. Ležišča so si postlali z dišečimi suhimi travami in mahom. Nato so zapluli po napol suhi strugi potočka Malotočka. Voda v njem je bila zdaj zelo plitva. Prav ponižno je žuborel nekam v daljavo, k obzorju, kjer se je lesketala Velika luža. Prestrašeni črički so s čri-čri mobiteli še pet ur sporočali sosedom Čričje vasi pod Vodenimi gorami:

»Po divji reki plovemo kot slepi! Pridružilo se nam je še nekaj penastih hudournikov z drugih gora. S hudourno reko bučimo dalje. Prav nič ne vidimo! Prestrašeni se stiskamo v čolnih.Tras! Bum!! butamo ob skale. Premetava nas po strugi. Ponorele vode nas nosijo s seboj …«

Vsi trije sinovi županove družine Bežkov – Strunek, Plavek in Grizek sedijo v prvi orehovi podmornici. Kukajo skozi okenca, lovijo zrak, trepetajo in sporočajo:

»Nova reka nas nosi mimo neznane dežele! Joj, kje bo pristala naša Čričja vas?«

A baterije so se izčrpale in čri-čri mobiteli so utihnili. Nova reka je noro bučala in zavijala čez čeri, ob vznožju neznanih Novih gora, pokritih s snegom in ledom.

Nihče od sosedov, ki so ostali v dolinah pod Vodenimi gorami, dolgo ni izvedel, če so čripodmornice in čričolni pripluli v Veliko lužo. Ali so se črički Čričje vasi že prej izkrcali, ko so pripluli do velikega travnika z zdravimi, sočnimi travami, kamor jih je naplavila Nova reka? Ali so si zgradili nove čričje domove in Novo Čričjo vas, kjer brez strahu čričkajo? Morda jih bodo lepega dne z radarji ali s satelitsko fotografijo odkrili piloti reaktivnih letal, ki še vedno letajo nad gorami?

Ljudem – Dvonožnim čričkom so travniški črički izpod Vodenih gora poslali v časopis ŽIVOPIS Pismo Upanja :

»Naši sosedje iz Čričje vasi so odpluli z zadnjimi vodami potoka Hudotoka. Vas, polja in travniki so zapuščeni, nikjer ni nikogar več. Živimo pod Vodenimi gorami, iz katerih pijete tudi vi svežo in zdravo vodo. Storite nekaj, da se ne bosta tudi pri nas stopila ves sneg in led! Divji hudourniki bi zlahka prav vse preostale čričje vasi in zemljo odplavili v Veliko lužo! Ta luža bi hitro narasla v velikansko morje, večje, kot so zdaj vsa morja skupaj. Hudourniki bi podrli in zalili mnogo hiš in naselij mornarjev in ribičev, ki žive ob obalah. Ljudje – Dvonožni črički pa boste ostali brez čričjega petja, polj, travnikov in vode.«

Toda ljudje niso znali brati čričjega jezika!

* * *

Lepega dne pa so se črički iz Čričje vasi ponovno oglasili sosedom pod Vodenimi gorami:

»Srečno smo pristali v novi, tuji deželi! Iz sončnih kolektorjev smo zopet napojili naše baterije za mobije.Tukaj imamo vsega v izobilju, saj vlada večna pomlad brez snega in zim. Narava nudi vse, o čemer se vam niti sanja ne! Vendar starejši črički sanjajo o povratku v staro Čričjo vas. Verjamejo, da se bodo vrnile dobre, mrzle zime z belimi snežinkami, ki plešejo po nebu kot balerine.Takšne zime, v katerih bo naše Ledene gore znova pokrila bela zimska čepica iz snega in ledu, ki tudi v vročem poletju ne bo več vsa skopnela! Takrat bo vsak dan s hribov in gora spet priteklo dovolj vode na polja, travnike in v vodnjake za vso žejno Čričjo vas. Dovolj je bo za vse sosede in dežele, kjer žive ljudje in črički.

Tukaj, v Novi deželi, je večna pomlad. Močno nas že bolijo čričja grla, saj moramo vse leto čričkati! Kako lepo je bilo v Čričji vasi pozimi, ko smo lahko štiri mesece sanjali in spali v naših luknjicah in nismo prav nič čričkali!«

* * *

V SMS sporočilih, ki jih niso mogli odkriti Ljudje – Dvonožni črički, so si sosedje črički nato dopisovali v čričjem jeziku o bodočih časih, ki čakajo mlade čričke:

»Morda bodo Smolarji zaprli tisto črno asfaltno tovarno Smolarno za ceste, ki stoji poleg Čričjega travnika? Ali pa jo bodo zamenjali s tovarno, ki ne bo topila smrdljive črne smole, pač pa neko drugo lepilo, ki bo vezalo zmleto kamenje za ceste. Množice Dvonožnih čričkov bodo nekoč frčale in se vozile samo še po nebu.

Za frčala in letala ne bodo uporabljali bencina in sajastih mešanic, ki odevajo Zemljo v plašč iz vročih dimnih plinov. Morja naraščajo zato, ker se topijo velikanske ledene gore na severnem in južnem tečaju. Letali bodo na gorivo iz sladkornega trsa in dišečega orehovega in rastlinskega olja z naših travnikov! In vrhovi gora bodo spet pokriti z belimi snežnimi čepicami. Na Zemlji je že preveč črnih smolastih cest, ki so povozile travnike, lepe doline in vasi. Naših čričkov, zdravih polj, gozdov in dolin pa je vse manj! Zvezde se bodo ponoči jasno svetile, vode bo dovolj, zrak čist.

Takrat se bomo črički iz Čričje vasi radi vrnili na svoje stare domove in spet veselo začričkali. Posebej še dedki in babice, ki so jih črimame že v zibkah pod Ledenimi gorami naučile čričkati v svojem Čri-čri jeziku, ki je najlepši na svetu.«