Kako se iz težnosti v breztežnost plazimo,
iz nične v diamantno uro po pepelu gazimo,
votline pračloveka s Polnostjo porazimo,
nobenih bitij, razen nas, več ne opazimo!
Nihče Kraljestva duše več ne čaka,
brezčasje vlada z drago diamantno uro,
pred milijoni let smo opravili Homo Sapiens maturo,
z globalno resonanco Zemlje človeček na Človeka čaka.
Daj reši me Zemljé, Vesolje,
in prazne vreče, polne formul teh ljudi.
Ne Sreče, Vojne, Joka, Revščine, Nesreče …
Kako me prazna skrinja civilizacij vseh boli!
Nemirna, goltna kri še vedno živo polje,
neandertalcem bom pustil to svetobolje.
Svež duh se vzpenja do drugačne čistosti,
znorel bom med prepadi večne zemske istosti.
Še vedno bit in duh svetlím s svetlobo zvezd,
plazilcem mečem zarod iz visokih, parnih gnezd!
Še, še me vabijo svetovi, neznana bitja in prostori,
s cepinom, a brez cepcev sem zapisan vrhu, Gori.
Z Vesolja pada ogljikov diamant vulkanu v žrelo:
za prstan okrog Zemlje, te krogle - Marsove neveste, za Velik pok Brezčasja,
za Kraljevino iz Brezglasja,
kjer znane ni, ne varne ceste,
kjer mene bo poslednja strela
nenadno, z jasnega neba zadela.
Brez teže ur in let sam zoglenim kot zvezda.
Ne, zame ni nikjer več doma!
Zgubljena duša po vesolju roma.
Mrzim te ječe, »varna gnezda«!
Prav slasten padec bo v brezmejnost, zvezdoslovje onemelo,
ko se mi je že vse omejeno in človeško na mojo grbo vzpelo.
Ta svet sem obiskal
kot neopazni vrinek,
postal sem zvezda, grem - utrinek.
Vse, vse dobljeno bom le bistrim dal.
* * *
O Velik Pok, nastanek varnega brezčasja,
kdaj boš razbil ta Lažni svet evropskega soglasja?
PREPLETENE BRADE BOGOV
Prepletene brade bogov
v skupnih, nesmrtnih nebesih,
ljudem brez svojih miselnih tokov
ukradejo duše v obredih in narodnih plesih.
<
Allahove duše plešejo trebušni ples,
Budhove le po vrnitvi na Zemljó stremijo,
Kristusove čarovnicam prižigajo kres,
Hindujske se s kalnim Gangesom krstijo.
Prepletene brade bogov,
vsak svojo k sebi češe.
Nihče ne šteje vojn in vernikov,
pobitih množic in vojakov, bogoslužnih vdov …
Vsak bog po jatah ribic svojo mrežo meče.
Kristus polno mrežo rib zvestim razdeli,
Budha darovanih dev brez strasti ne mara,
Hundujc svet gurujev z zelenjavo preživi,
Večni Allah v cedrini krsti leži v Meki na parah.
Prepletajo se brade neštetih bogov,
a Zemlja le na eni osi dvajset molekov vrti,
vsak prerok meče mreže, v molitve prede niz rodov,
okrog svobodnih misli kuje psalm okov,
od zemeljske poti v nebesno množica hiti.
Novi bogovi? So novi okovi!
V kalupe uliti novi so rodovi,
ujeti v miselne mreže starih bogov kot ribiške gliste,
ki se nemočne in grešne zvijajo na trnkih ribičev, stoletja iste.
Naj vsi ribiči lovijo duše vernikov v Slepem ribniku,
naj si vsi bogovi osmodijo brade ob istem kadilniku,
naj svoje svete moči ne spočenjajo ob zibkah z novimi rodovi,
naj padejo poleg berlinskih kitajski in vseh bogov zarjaveli zidovi,
naj vse moje nove ribice v jati bodo iskreče in velikosti iste,
naj vsem bogovom glave mogočne svetlobe nove dobe razsvetlijo,
naj spoznajo svoje moči prave in svet za Male velikane prikrojijo.
O, naj bodo lačne naukov novih, duše še nedolžne, čiste!
6. junija 2006
ODE MOJIM LJUDEM V SLOVENSKIH GORICAH
STOPINJE PO ILOVNATEM BREGU
Gorice so se nagnile
k meni in odkrile odejo iz trt.
Lapor poln brezčasja
čaka zaseke motik kopačev,
v sod zabil sem staro tetko Smrt,
klečim in poljubljam dlani malih garačev.
Bosopet pojdem
med šopi divjih trav,
ki božajo mlade trte,
in zavzeto poslušam
zakopane zvoke zvenkih motik dedov.
Stopala pribijajo
bisere hladne zgodnje rose
v čmokasto ilo,
da sta čevlja ženska vratova,
za lesketavi ogrlici v vzhajajočem soncu.
Na vrhu travnatega brega
se pase krava,
bulji vame, muuu, me krega,
nisem užitna trava.
Z velikanskimi zenicami odbija sonce,
njeni parklji so globoko zasajenimi v zdaj in tu.
Nezaupljivost do tujega planeta mi naznani s svarilnim mukanjem.
Iz repa naredi bič zame.
Ne pusti me blizu.
Z vrha brega
besna krava vame drega.
Potoki pobesnele krvi v njenih žilah vrejo
napadalno v rogove,
ker je včeraj gospodar
prodal njenega edinega sina,
kot čisto navadnega bikca -
po tržni ceni.
A ta gospodar
je podoben - meni.
Ploha je sprala sledove beračev*,
a hrastove brente še vedno
nabrekle kot polne stojijo pod kapom.
Zgubljene jagode grozdja
kotrlikajo mravlje navzdol po bregu,
kot jim pomagajo družni curki.
Breg se je sovražno zgrbil in naježil,
hoče me suniti v grabo. Vse so mu vzeli, da se v zavistjo ozira
za jablano, kjer se šibi sad ob sadu.
Le škrlatni plašč gozda niha nad pohojeno trato,
uvelo listje zlagoma zabriše človekove stopinje.
Prsate kmetice se mi vabljivo nasmihajo
njihove oči so nabrekli navli šumečih trav,
nabiti s temo brezdanjih zenic, polnih lave.
Polne, rodne prsi vabljivo primikajo.
Previdno prestavljam moška stopala
v njihova ženska stopalca.
Drhteč čutim vročo ilovico, iz katere bom nagnetel nerojene in vrč za mošt iz sebe žgal z lončarjem, da bom posoda, ko zastokajo polne preše
spodaj v hramu.
Ne vem, kam naj stopim,
pijan od preobilja zvokov, smeha in vabil.
Povsod bom pohodil
nevidne sledove mravelj in čričkov,
ki godejo, ker že prihaja njihova mati Noč,
da jih, črne, skrije pod svoje črne peruti.
Za hip so utihnili,
ko sem zastal in se mi je prva zvezda
utrnila v zadnjo, grozdja polno brento.
Zdaj čakajo, da odnesem
svojo veliko črno senco,
stisnjeno med jagode,
do preše, prepojene z omamnim vonjem
brizgajočih grozdov.
Ploha je sprala
Zastanem, poln nebeške groze v očeh,
z brento, polno mojih zvezd v teh dneh.
Tilka z drugega sveta prihaja pome,
spet slišim čričkov Črno simfonijo,
v njej se lesketajo srebrne note po ilovnih poteh.
* berači – obiralci – vzh. štajersko narečje
* * *
Ko prečričkava vso noč, v temnem molku odzvenijo,
zjutraj sem le drobna travna bilka v Tilkinih laseh.
Poganska božanstva vstajajo tiho tiho iz pradavne krste,
selijo se v moja najtišja prostranstva,
brez cerkev so vse daljše njihove vrste.
Nek bog me bo
z debelim kolom,
drug bog me bo
s prestolom,
nek bog me bo
s sporočilom,
drug bog me bo
z izročilom,
z oblastjo iz nebes,
z dušo nad sušo iz ila teles.
Biti dober sredi zla,
biti srčika sveta?
Biti le poslušna gmota,
virus v glavi, za robota?
groza
mi stresa telo,
nočem še,
nočem v ne-bo!
Tu se mi dobro godi.
Tu poznam vse ljudi.
Tu so reke in morja,
na veke enaka pogorja,
tu se mi vse pripeti.
Tu se mi dobro godi,
Tu imam rad vse ljudi.
Jaz nočem, joj nočem drugam,
veliko vsegà še lahko razdam,
veliko, za reveže in bogate,
za nore in pametne,
za poštenjake in tate.
Nekdo bi me rad
na silo pregnal,
zdaj, ko sem v to žolto prst
zadnji žulj zakopal,
zdaj, ko sem puklasti Breg,
zdaj, ko so lasje beli sneg.
Zdaj, ko novi dacarji molíjo
viničarjem prazne blagajne,
podobne preprosti leseni krsti,
zdaj, ko kapitalni financarji dojijo
dvonožne kravice v brezposelni vrsti.
Tuja, poganska, denarna božanstva
so kupila naše koče in naš varni Breg.
Pahnejo nas v onostranstva,
naženó nas v zadnji beg!
A kam naj sivolasci zdaj zbežimo?
Kje najti toplo kočo, Novo domovino?
Kje je drug, človekoljuben planet?
Kje je kak čist, še neoskrunjen svet?
Temna groza
mi stresa telo,
nočem še,
nočem v nebo!
Tu se mi dobro godi,
Tu poznam vse ljudi.
Nihče me ne bo
na silo pregnal z mojega Brega, is srca trtinih vrst,
zdaj, ko sem v to žolto prst
zadnji žulj zakopal.
Preplavlja me njeno petje,
ko prihaja do ogala domačije,
s kanglico mleka to vroče poletje,
še toplega od dojenja,
z delom si umirjam vragolije,
iz duše ulice umivam, poln zorenja.
Ogali skočijo vase, pesem jih odrine,
da je bolj ravna pot do naše dekline,
in je zanjo širše nebo z več modrine.
Vame ta dekliškost kot srebro se vlije,
naj srebrni spev se tiho ne odbije
od zidu, ki note pije sredi rime.
Počakam jo na pragu,
sosedovo deklino,
malo me zanese,
roka se zatrese, da razlijem drago vino.
Ej breskvici, med sočnimi trsi v vinogradu,
ej breskvici, žogaste prsičke, brstje mlado!
Lizika, Lizika, kak’ si že vêjka, kak’ si že zrasla,
še včeraj sva v grabi bincljave iceke pasla!
Zadržim to milino,
da dolgo izpiram
in vodo otiram
in gledam v modrino.
Ko vlije počasi
nedolžno belino
v našo posodo,
povesim pogled,
zbledi mi ves svet:
Ne, take še ni bilo v vasi!
Povesim pogled,
mlad in frfotav fantič,
v njem preži tisoč pasti,
in tisti vabljivi hudič,
ki lahko mleko njenega pogleda
razlije in nevarno zbega …
O, beži zdaj, beži deklič,
v dušico mlečno zasekam kot bič!
Preplavlja me ...
Od mlečne dekliškje polti
se mi peklensko, žareče vrti,
hitro zaprem popotne oči.
Naj me ne spregleda,
naj s kanglico odide, gre,
breskvica, Lizika, soseda.
Naj se z doma ne napoti,
naj ne izve, kako svet boli,
kam moja pot klateža pelje,
in kaj pšenici se zgodi,
ko zrelo zrnje mlin norosti zmelje.
Če ji nastavim
lisjakovo past,
pobožam pohabim
to čisto, mlečnato rast.
O, béži, hitro zbéži mlad deklič,
z umito kanglico, še dolgo mlečno,
O, beli snegec, srečno, srečno!
Po meni koplje, kopitljà preklet hudič,
obsojen sem na potepuštvo večno.
Skrivenčene vrbe Prepletajo majsko olistane veje
in se same v sebi zaključujejo
v večni krog rasti.
Griči dihajo
z živalmi,
nežno prevrtani z vhodi
v pevske dvorane čričkov.
Pastirica švrka po hrbtih site krave,
ki so kolovozi za obade.
Z boki polnimi trdne domačnosti
se zibljejo kot stoletne hrastove barke
v toplo pristanišče hleva.
Klepec kleplje koso,
križkraž se krešejo kresnice
nad nakovalom,
jeklo rezila spodreže žamet trav.
Dninarka Ánika
leži mirno v Mirini postelji,
uboga para na parah,
z roženkrancem,
ovitim okrog koščenih rok,
sklenjenih v molitev.
Rožmarin kuka
iz kozarca,
kropilci prijemajo
pecelj s prvimi popki.
Vse je svoje:
mačka mačkasto prede,
voda žlebnica odteka po žlebu,
les diši po lesu, ves lesast,
mah je zelen in restast,
opeka opekasta,
hiša je hišasta, vrt vrti zelenjavo,
rečem rečeš – reči,
vsaka si svoje ime lasti.
Skribenčene vrbe
Le Ánika ni več Ánika,
prav tiha, brezimna leži,
in nič več motike v rokah ne drži,
molitve pogrebcev zdaj vodi Fanika.
Dež kropi majske trate,
kaplje so žalostne, potemnele,
a prve cvetove breskev
že preletavajo zgodnje čebele,
na tačkah nam nosijo prvi med,
ko rojijo, jih zadimi ded.
Sonce zlatí črne postave.
Ániki držimo nebeško lestev,
na pogrebce mukajo lačne, pozabljene krave.
Tak dvojni čas je zdaj to:
čas za rast in za - slovo.
BREZČASJE Z DIAMANTNO URO
Kako se iz težnosti v breztežnost plazimo,
iz nične v diamantno uro po pepelu gazimo,
votline pračloveka s Polnostjo porazimo,
nobenih bitij, razen nas, več ne opazimo!
Nihče Kraljestva duše več ne čaka,
brezčasje vlada z drago diamantno uro,
pred milijoni let smo opravili Homo Sapiens maturo,
z globalno resonanco Zemlje človeček na Človeka čaka.
Daj reši me Zemljé, Vesolje,
in prazne vreče, polne formul teh ljudi.
Ne Sreče, Vojne, Joka, Revščine, Nesreče …
Kako me prazna skrinja civilizacij vseh boli!
Nemirna, goltna kri še vedno živo polje,
neandertalcem bom pustil to svetobolje.
Svež duh se vzpenja do drugačne čistosti,
znorel bom med prepadi večne zemske istosti.
Še vedno bit in duh svetlím s svetlobo zvezd,
plazilcem mečem zarod iz visokih, parnih gnezd!
Še, še me vabijo svetovi, neznana bitja in prostori,
s cepinom, a brez cepcev sem zapisan vrhu, Gori.
Z Vesolja pada ogljikov diamant vulkanu v žrelo:
za prstan okrog Zemlje, te krogle - Marsove neveste, za Velik pok Brezčasja,
za Kraljevino iz Brezglasja,
kjer znane ni, ne varne ceste,
kjer mene bo poslednja strela
nenadno, z jasnega neba zadela.
Brez teže ur in let sam zoglenim kot zvezda.
Ne, zame ni nikjer več doma!
Zgubljena duša po vesolju roma.
Mrzim te ječe, »varna gnezda«!
Prav slasten padec bo v brezmejnost, zvezdoslovje onemelo,
ko se mi je že vse omejeno in človeško na mojo grbo vzpelo.
Ta svet sem obiskal
kot neopazni vrinek,
postal sem zvezda, grem - utrinek.
Vse, vse dobljeno bom le bistrim dal.
* * *
O Velik Pok, nastanek varnega brezčasja,
kdaj boš razbil ta Lažni svet evropskega soglasja?
PREPLETENE BRADE BOGOV
Prepletene brade bogov
v skupnih, nesmrtnih nebesih,
ljudem brez svojih miselnih tokov
ukradejo duše v obredih in narodnih plesih.
<
Allahove duše plešejo trebušni ples,
Budhove le po vrnitvi na Zemljó stremijo,
Kristusove čarovnicam prižigajo kres,
Hindujske se s kalnim Gangesom krstijo.
Prepletene brade bogov,
vsak svojo k sebi češe.
Nihče ne šteje vojn in vernikov,
pobitih množic in vojakov, bogoslužnih vdov …
Vsak bog po jatah ribic svojo mrežo meče.
Kristus polno mrežo rib zvestim razdeli,
Budha darovanih dev brez strasti ne mara,
Hundujc svet gurujev z zelenjavo preživi,
Večni Allah v cedrini krsti leži v Meki na parah.
Prepletajo se brade neštetih bogov,
a Zemlja le na eni osi dvajset molekov vrti,
vsak prerok meče mreže, v molitve prede niz rodov,
okrog svobodnih misli kuje psalm okov,
od zemeljske poti v nebesno množica hiti.
Novi bogovi? So novi okovi!
V kalupe uliti novi so rodovi,
ujeti v miselne mreže starih bogov kot ribiške gliste,
ki se nemočne in grešne zvijajo na trnkih ribičev, stoletja iste.
Naj vsi ribiči lovijo duše vernikov v Slepem ribniku,
naj si vsi bogovi osmodijo brade ob istem kadilniku,
naj svoje svete moči ne spočenjajo ob zibkah z novimi rodovi,
naj padejo poleg berlinskih kitajski in vseh bogov zarjaveli zidovi,
naj vse moje nove ribice v jati bodo iskreče in velikosti iste,
naj vsem bogovom glave mogočne svetlobe nove dobe razsvetlijo,
naj spoznajo svoje moči prave in svet za Male velikane prikrojijo.
O, naj bodo lačne naukov novih, duše še nedolžne, čiste!
6. junija 2006
ODE MOJIM LJUDEM V SLOVENSKIH GORICAH
STOPINJE PO ILOVNATEM BREGU
Gorice so se nagnile
k meni in odkrile odejo iz trt.
Lapor poln brezčasja
čaka zaseke motik kopačev,
v sod zabil sem staro tetko Smrt,
klečim in poljubljam dlani malih garačev.
Bosopet pojdem
med šopi divjih trav,
ki božajo mlade trte,
in zavzeto poslušam
zakopane zvoke zvenkih motik dedov.
Stopala pribijajo
bisere hladne zgodnje rose
v čmokasto ilo,
da sta čevlja ženska vratova,
za lesketavi ogrlici v vzhajajočem soncu.
Na vrhu travnatega brega
se pase krava,
bulji vame, muuu, me krega,
nisem užitna trava.
Z velikanskimi zenicami odbija sonce,
njeni parklji so globoko zasajenimi v zdaj in tu.
Nezaupljivost do tujega planeta mi naznani s svarilnim mukanjem.
Iz repa naredi bič zame.
Ne pusti me blizu.
Z vrha brega
besna krava vame drega.
Potoki pobesnele krvi v njenih žilah vrejo
napadalno v rogove,
ker je včeraj gospodar
prodal njenega edinega sina,
kot čisto navadnega bikca -
po tržni ceni.
A ta gospodar
je podoben - meni.
Ploha je sprala sledove beračev*,
a hrastove brente še vedno
nabrekle kot polne stojijo pod kapom.
Zgubljene jagode grozdja
kotrlikajo mravlje navzdol po bregu,
kot jim pomagajo družni curki.
Breg se je sovražno zgrbil in naježil,
hoče me suniti v grabo. Vse so mu vzeli, da se v zavistjo ozira
za jablano, kjer se šibi sad ob sadu.
Le škrlatni plašč gozda niha nad pohojeno trato,
uvelo listje zlagoma zabriše človekove stopinje.
Prsate kmetice se mi vabljivo nasmihajo
njihove oči so nabrekli navli šumečih trav,
nabiti s temo brezdanjih zenic, polnih lave.
Polne, rodne prsi vabljivo primikajo.
Previdno prestavljam moška stopala
v njihova ženska stopalca.
Drhteč čutim vročo ilovico, iz katere bom nagnetel nerojene in vrč za mošt iz sebe žgal z lončarjem, da bom posoda, ko zastokajo polne preše
spodaj v hramu.
Ne vem, kam naj stopim,
pijan od preobilja zvokov, smeha in vabil.
Povsod bom pohodil
nevidne sledove mravelj in čričkov,
ki godejo, ker že prihaja njihova mati Noč,
da jih, črne, skrije pod svoje črne peruti.
Za hip so utihnili,
ko sem zastal in se mi je prva zvezda
utrnila v zadnjo, grozdja polno brento.
Zdaj čakajo, da odnesem
svojo veliko črno senco,
stisnjeno med jagode,
do preše, prepojene z omamnim vonjem
brizgajočih grozdov.
Ploha je sprala
Zastanem, poln nebeške groze v očeh,
z brento, polno mojih zvezd v teh dneh.
Tilka z drugega sveta prihaja pome,
spet slišim čričkov Črno simfonijo,
v njej se lesketajo srebrne note po ilovnih poteh.
* berači – obiralci – vzh. štajersko narečje
* * *
Ko prečričkava vso noč, v temnem molku odzvenijo,
zjutraj sem le drobna travna bilka v Tilkinih laseh.
Poganska božanstva vstajajo tiho tiho iz pradavne krste,
selijo se v moja najtišja prostranstva,
brez cerkev so vse daljše njihove vrste.
Nek bog me bo
z debelim kolom,
drug bog me bo
s prestolom,
nek bog me bo
s sporočilom,
drug bog me bo
z izročilom,
z oblastjo iz nebes,
z dušo nad sušo iz ila teles.
Biti dober sredi zla,
biti srčika sveta?
Biti le poslušna gmota,
virus v glavi, za robota?
groza
mi stresa telo,
nočem še,
nočem v ne-bo!
Tu se mi dobro godi.
Tu poznam vse ljudi.
Tu so reke in morja,
na veke enaka pogorja,
tu se mi vse pripeti.
Tu se mi dobro godi,
Tu imam rad vse ljudi.
Jaz nočem, joj nočem drugam,
veliko vsegà še lahko razdam,
veliko, za reveže in bogate,
za nore in pametne,
za poštenjake in tate.
Nekdo bi me rad
na silo pregnal,
zdaj, ko sem v to žolto prst
zadnji žulj zakopal,
zdaj, ko sem puklasti Breg,
zdaj, ko so lasje beli sneg.
Zdaj, ko novi dacarji molíjo
viničarjem prazne blagajne,
podobne preprosti leseni krsti,
zdaj, ko kapitalni financarji dojijo
dvonožne kravice v brezposelni vrsti.
Tuja, poganska, denarna božanstva
so kupila naše koče in naš varni Breg.
Pahnejo nas v onostranstva,
naženó nas v zadnji beg!
A kam naj sivolasci zdaj zbežimo?
Kje najti toplo kočo, Novo domovino?
Kje je drug, človekoljuben planet?
Kje je kak čist, še neoskrunjen svet?
Temna groza
mi stresa telo,
nočem še,
nočem v nebo!
Tu se mi dobro godi,
Tu poznam vse ljudi.
Nihče me ne bo
na silo pregnal z mojega Brega, is srca trtinih vrst,
zdaj, ko sem v to žolto prst
zadnji žulj zakopal.
Preplavlja me njeno petje,
ko prihaja do ogala domačije,
s kanglico mleka to vroče poletje,
še toplega od dojenja,
z delom si umirjam vragolije,
iz duše ulice umivam, poln zorenja.
Ogali skočijo vase, pesem jih odrine,
da je bolj ravna pot do naše dekline,
in je zanjo širše nebo z več modrine.
Vame ta dekliškost kot srebro se vlije,
naj srebrni spev se tiho ne odbije
od zidu, ki note pije sredi rime.
Počakam jo na pragu,
sosedovo deklino,
malo me zanese,
roka se zatrese, da razlijem drago vino.
Ej breskvici, med sočnimi trsi v vinogradu,
ej breskvici, žogaste prsičke, brstje mlado!
Lizika, Lizika, kak’ si že vêjka, kak’ si že zrasla,
še včeraj sva v grabi bincljave iceke pasla!
Zadržim to milino,
da dolgo izpiram
in vodo otiram
in gledam v modrino.
Ko vlije počasi
nedolžno belino
v našo posodo,
povesim pogled,
zbledi mi ves svet:
Ne, take še ni bilo v vasi!
Povesim pogled,
mlad in frfotav fantič,
v njem preži tisoč pasti,
in tisti vabljivi hudič,
ki lahko mleko njenega pogleda
razlije in nevarno zbega …
O, beži zdaj, beži deklič,
v dušico mlečno zasekam kot bič!
Preplavlja me ...
Od mlečne dekliškje polti
se mi peklensko, žareče vrti,
hitro zaprem popotne oči.
Naj me ne spregleda,
naj s kanglico odide, gre,
breskvica, Lizika, soseda.
Naj se z doma ne napoti,
naj ne izve, kako svet boli,
kam moja pot klateža pelje,
in kaj pšenici se zgodi,
ko zrelo zrnje mlin norosti zmelje.
Če ji nastavim
lisjakovo past,
pobožam pohabim
to čisto, mlečnato rast.
O, béži, hitro zbéži mlad deklič,
z umito kanglico, še dolgo mlečno,
O, beli snegec, srečno, srečno!
Po meni koplje, kopitljà preklet hudič,
obsojen sem na potepuštvo večno.
Skrivenčene vrbe Prepletajo majsko olistane veje
in se same v sebi zaključujejo
v večni krog rasti.
Griči dihajo
z živalmi,
nežno prevrtani z vhodi
v pevske dvorane čričkov.
Pastirica švrka po hrbtih site krave,
ki so kolovozi za obade.
Z boki polnimi trdne domačnosti
se zibljejo kot stoletne hrastove barke
v toplo pristanišče hleva.
Klepec kleplje koso,
križkraž se krešejo kresnice
nad nakovalom,
jeklo rezila spodreže žamet trav.
Dninarka Ánika
leži mirno v Mirini postelji,
uboga para na parah,
z roženkrancem,
ovitim okrog koščenih rok,
sklenjenih v molitev.
Rožmarin kuka
iz kozarca,
kropilci prijemajo
pecelj s prvimi popki.
Vse je svoje:
mačka mačkasto prede,
voda žlebnica odteka po žlebu,
les diši po lesu, ves lesast,
mah je zelen in restast,
opeka opekasta,
hiša je hišasta, vrt vrti zelenjavo,
rečem rečeš – reči,
vsaka si svoje ime lasti.
Skribenčene vrbe
Le Ánika ni več Ánika,
prav tiha, brezimna leži,
in nič več motike v rokah ne drži,
molitve pogrebcev zdaj vodi Fanika.
Dež kropi majske trate,
kaplje so žalostne, potemnele,
a prve cvetove breskev
že preletavajo zgodnje čebele,
na tačkah nam nosijo prvi med,
ko rojijo, jih zadimi ded.
Sonce zlatí črne postave.
Ániki držimo nebeško lestev,
na pogrebce mukajo lačne, pozabljene krave.
Tak dvojni čas je zdaj to:
čas za rast in za - slovo.
