Pravljična zgodba o kralju, ki se je bal Svobodne misli
PODLOŽNIKI DELAJO, KRALJ MISLI ZANJE
Kraljevina Lutkovina je imela za vladarja kralja Bojeslava, ki je vladal devetdesetim vasem na gradu po imenu Triglav. Zmagal je že v številnih bojih. Svoje kraljestvo je razširil daleč čez meje svoje kraljevine in postal zelo slaven in bogat.Tako kot je bil velik in močan, je bil tudi majhen in šibak v svojem strahu pred Svobodno mislijo. Grajski Modrec je govoril:»Svobodna misel je tista, ki nastane v glavah podložnih kmetov in je ne more nihče videti in ne preganjati, dokler je skrita. Ko pa plane na dan in se postavi na čelo množice kot Misel Vodnica, lahko ta množica osvoji grad in prestol. Če je takšnih misli več tisoč, se kralj resnično boji, da ga bodo pregnali s prestola in posadili nanj kmečkega kralja. Kralj se je bal in trepetal, saj je mislil, da njegovi ministri, vojščaki, dvorjani, kuharji, sobarice in hlapci vedno mislijo, kako ga bodo vrgli s prestola, na katerem je sedel. Vsi so namreč prišli služit na grad iz podložniških vasi!
Vsemu dvoru je govoril: »Nikoli ne vem, kaj kdo od vas misli! Toda JAZ mislim, da moramo narediti nove ceste, novo zavetišče za berače, Vaško lutkovno gledališče, preorati nova polja, pridelati več pridelkov, obleči novo vojsko in zgraditi nove grajske kašče za grajsko hrano. JAZ mislim, da vi, grajski podaniki, prav vsi mislite enako, kakor mislim JAZ, vaš kralj?! Ali misli kdo drugače? Naj svobodno pove, kaj in kako misli!
Mislim, da ga zato ne bom kaznoval.Toreeej, ali misli kdo drugače, kakor misli njegov edini kralj, aaaaa?« je grozeče nategnil vprašanje kralj Bojeslav.
Ministri, poveljniki, dvorjani, prav vsi so preplašeno povesili glave in prikimavalili: »Da-daa-daaa! Mislimo kot kralj.« Toda nihče ni kralju povedal katera misel se V RESNICI kuha v njegovi glavi, kadar mu njegovih misli ne kroji kralj - kot krojač. Seveda niso mnogi dvorjani prav nič mislili. Zanje je o vseh pomembnih zadevah mislil kralj. Po glavah so jim rojile samo misli na njihove zlata polne mošnjičke, na lepe graščine, na potovanja, zabave in plese z lepimi dvornimi damami in na imenitno hrano in pijačo. »Na gradu torej nihče ne misli drugače, kakor mislim JAZ! « je zadovoljno zaključil kralj.»Zdaj pojdem med vaščane, ki svobodno mislijo. Morda mi povedo, kdo med njimi bi rad postal novi kralj in kaj v resnici mislijo o meni in mojih dvorjanih.« In šest parov konj popelje kralja skozi njegove vasi v imenitni kočiji. Množici vaščanov maha in ji od daleč meče vprašanja, sedeč za kočijažem. Klici: »Živel naš kralj! « in odmevi »Žiiiv… kraaal, kraal, kral …!« se razlegajo po vseh vaseh Kraljevine Lutkovine. A kaj je to? Polovica kmetov vzklika, polovica jih molči kot ribe! Kralj ukaže kočijažu:
»Stoj!« Predse pokliče župana Urbana in ga vpraša: »Zakaj pa samo polovica vaščanov svobodno vzklika Živel kralj!, druga polovica pa molči, mrko gleda in poveša glave. Kaj si neki ti mislijo o meni?« »Vaše veličanstvo, ne vem, kaj si svobodno mislijo o vas, ker ne znam brati njihovih misli. Gotovo mislijo samo na konje in krave, teleta in ovce, na pujske in osle, ki jih bodo prodali, da vam bodo lahko plačali davke! Čim več svinj bodo prodali, tem bolj bogata bo vaša kraljevina Vse njihove misli se družijo samo v korist Kraljevine Lutkovine.«
»Ooo, tooo je pa zelooo lepooo, da svobodno mislijo na koristi svojega kralja! je prikimal kralj Bojeslav. Zase pa je zamrmral:»Samo da se s temi svobodnimi mislimi v glavah ne povzpnejo na grad, in me osvobodijo mojega prestola!« In kralj se je, zadovoljen z zvestimi mislimi svojega ljudstva, vrnil na svoj grad.
VOHLJAČ PRISLUŠKUJE Z»MISLIGRAFOM«
Sredi zime prijaha na grad Vohljàč, mož, ki vohljà in stika po vaseh, odkriva skrivnosti zakopane v zemljo, in prisluškuje hujskačem in upornikom, kaj kdo govori. Po gostilnah od pijančkov izve iz izvoha, kaj kdo misli.»Dragi moj kralj. Svobodna misel je hči ptiča Vinčeca in rada sfrči iz pijane glave. Povedal bi vam, kaj kdo misli in kako mu je ime. Vendar je množica prevelika in misli je nekaj tisoč. Zato bo najbolje, da pošljete med ljudi grajskega lutkarja Misloviča, lastnika vašega »Kraljevega lutkovnega gledališča«. Že dolga leta lovi in zbira najdrznejše misli vaščanov, grde in lepe, stare in mlade, vesele in žalostne, velike in majhne, nedolžne in nevarne. Grajski lutkarji mu nato iz lesa izdelajo podobe vaščanov, ki so jih preganjale sanjske misli. Najraje zasleduje ljudi, ki nenehno mislijo, kako bi se uprli slabemu kralju. Ponoči se Mis-lovič spreminja v nevidno senco lovca. Splazi se do postelje spečega in mu nastavi na glavo misligraf. To je takšna naprava, aparat, ki ulovi vsako, kralju nevarno, svobodno misel. Najbolj nevarne misli se začrtajo na misligrafu v obliki najvišje krivulje, visoke in špičaste, kot je konica meča ali streha gradu. Misligraf na grafikonu razločno zabeleži svobodno misel najbolj pogumnega kmeta Matije Gobca o zapravljivi in požrešni Kraljevini Lutkovini. Za svojo nevarno misel pridobiva vse več vaščanov.Ta nevaren kmet se razlikuje od vseh drugih, ponižnih in hlapčevskih podanikov.«
Kralj pozorno posluša prvega grajskega lutkarja Misloviča in mu ukaže: »V misligraf polóvi misli najnevarnejših vaških sanjačev, kot je Matija Gobec, in jih obleči v resnične lutke, ki bodo imele imena resničnih kmetov. Biriči naj tega zdraharja in gobcača Matijo takoj privedejo na grad. Na natezalnici ga bomo privijali tako dolgo, da nam bo izdal, kako se pišejo tudi drugi junaki, ki bi se radi polastili prestola. Ponoči poišči tega hujskača, plečatega kot Triglav, in mu priključi aparat na glavo!« »Da, moj kralj!« se do tal prikloni lutkar Mislovič, in stori, kar mu je naročil vladar.
Proti jutru spodmakne misligraf spečemu Matiji Gobcu izpod glave in z njim odvihra na grad.Tam ima globoko v kleti grajsko temnico, kjer razvija filme in bere miselne krivulje, ki jih na ekranu zabeleži misligraf. Kralju takoj sporoči: »Špičast odtis s tremi visokimi piramidami pomeni, da je triglavski upornik Matija Gobec podnevi govoril, ponoči pa tudi svobodno sanjal o treh prijateljih - faraonih. Povzpeli se bodo na vrh, to je na grad Triglav - in zasedli kraljev, to je vaš prestol …« Tako je spletkaril ta hudobni grajski lutkar Mislovič, kateremu je kralj verjel, da zna brati, kaj mislijo v sanjah najbolj uporni vaščani. Njihove najmočnejše sanjske misli je ujel na misligraf kot koničaste grafikone. Te je podpisal z imeni največjih sanjačev. Imena so dobile lutke, ki so predstavljale žive ljudi, vaščane iz resničnega vaškega življenja. Leseno lutkovno figuro takega »nevarnega misleca«, ki je sanjal v svobodnih mislih, je potem obesil na vrvice in ga vključil v svojo naslednjo lutkovno igro.
Kralj je videl, kako izgleda in izvedel, kako nevaren je tisti kmet, ki sanja, da bo postal kralj. Vse po vrsti jih je vrgel v ječo! Tako režiserju Misloviču ni nikoli zmanjkalo novih lutkovnih igralcev, saj je bilo vaščanov zelo veliko. Najbolj možate in pametne kmete je ročno oblikoval v lutke. Žive pa je kralj polovil po vaseh in vtaknil v grajsko ječo …
NETOPIR GRIZEK ODKRIJE VOHLJAČA
A zgodilo se je nekaj, kar je igro z živimi lutkami obrnilo na glavo: Nihče po vaseh ni dolgo opazil Mislovičeve temne sence, ki se je ponoči plazila po spalnicah in nastavljala misligraf na smrčeče speče glave.Tresk! je v to živo senco treščil netopir Grizek in si močno zvil perut. »Le počakaj!« besnel, in to sumljivo živo nočno senco opisal vaškim lovcem, da so vse noči prežali nanjo.
Mislovič je še dalje vneto lovil svobodne sanjske misli vaščanov in dal izdelati osemnajst skrinj za igralce v svojih lutkovnih predstavah na kraljevem dvoru. Komaj je z misligrafom posnel sanje kakšnega sumljivega vaškega misleca, že je zdrvel v lutkovno delavnico in naročil izdelovalcem lutk:
»Do jutra mi izdelajte podobo učitelja Umka. Misligaf je zabeležil, da je ponoči sanjal prevratniške sanje. Nastopil bo v moji igri »Kdo grozi kralju?«
Mislovič je vsak mesec prirejal na kraljevem dvoru lutkovne predstave. Njegovi igralci so igrali z lutkami iz resničnega vaškega življenja v rokah.Vaški lovci so opozarjali: »Pazite! Grajski režiser Mislovič se plazi ponoči kot senca v vaše spalnice. Tam lovi vaše sanjske misli. Zato se pretvarjajte, da sanjate V sanjah ne smete misliti na upor in na to, kako bi graščaka vrgli s prestola!«
Vaščani so ubogali nasvete lovcev. Zato je Mislovičev misligaf zabeležil samo njihove nizke sanjske krivulje - misli, ki govorijo o vsakdanjih skrbeh vaščanov - delu na polju, otrokih, setvi in žetvi, teličkih in pujskih …
Grajska gospoda pa ni marala lutkovnih igric, v katerih ni bilo upornikov, roparjev, skrivačev, zarotnikov in kralju nevarnih tipov:»Brrr, dolgčas! Teh igric pa ne bomo gledali! To so puste, vsakdanje misli navadnih, preprostih ljudi, spremenjenih v lutke. Hočemo lepe, močne junake! Boj, osvajalce gradov!«
Lutkovni režiser Mislovič pa ni hotel izgubiti denarja grajskih gledalcev. Zato si je kar izmislil neverjetne krivulje svobodnih sanjskih misli »upornikov«, katere naj bi zabeležil z misligrafom vaščanom po vaseh. Joj, kako na debelo je lagal, ko je majhne, cincave krivulje poimenoval z imeni »supervaških upornikov«. Norčeval se je in naročal, da jih v lutkovni delavnici predelajo v maxikmete, maske z izmišljenimi super-imeni: Superrider, Flying Cowboy, Bombaš Mixi, Pretepač Kicker, Osvajalka Amazonetta ...
Te lažnive prikazni je množil, dokler ni iz likov nedolžnih kmetičev narasla kar cela četa glavnih igralcev - samih izmišljenih upornikov, ki bi radi vsi postali novi kralji. V svoje skrinje je stlačil za tri šolske razrede lutk nevarnih Speedy dirkačev in četo Mesečnih jezdecev. Manjkali so le še vaški dedki, babice in dojenčki, resnični prebivalci vasi pod gradom Triglavom.
Za uprizoritev lutkovne igre »Supermisleci - uporniki« Mislovič ni imel igralcev za stranske vloge - pastirjev, konjarjev, ovčarjev, oračev, pokrivačev in kopačev. Zato je segel v deveto skrinjo, polno vaških lutk iz prejšnjih lutkovnih igric. Iz vseh je lepo sestavil novo družino igralcev za novo izmišljeno igro.
V tej igri je kar mrgolelo izmišljenih hujskačev, ščuvačev, bogatašev in prevratnikov, ki se menda skrivajo po vaseh. In čakajo, da na čelu množice planejo na kraljev prestol. Grajska gospoda se je silno prestrašila: »Grozno, gospod režiser! Ali je res med našimi ponižnimi vaščani Kraljevine Lutkovine kar za pet vasi nevarnih tolovajev in povzpetnikov! Takih, ki si upajo samo v sanjah svobodno misliti, da bodo postali novi kralji!? Toliko kmetov - pa vsi kralji! Kdo bo pa delal na zemlji!? Čudno, neresnično, izmišljeno!«
»Zvito in bedasto. Mislim da celooo slaboumno!« jih je dopolnil kralj. Med Mislovičevo igro z »živimi lutkami«, ki jih je nedolžne vrgel v ječo, je KRALJU končno zavladala v glavi osvobojena misel. Ta misel je raztrgala mrežo iz laži, v katere je vse zapletel hudobni pajek Mislovič z misligrafom. Kralj je planil na oder, potrgal vse lutke z vrvic, jih zalučal po lutkovnem odru in zavpil:
»Naredil sem te za grajskega lutkovnega režiserja, Mislovič, a si velik lažnivec! Vsem nam že dolgo lažeš o izmišljenih upornikih in ščuvaš ljudi proti meni. Ti bi rad postal kralj, plazilec lizunski! Vrzite ga v ječo!«
Ječarju je zašepetal: »Med spanjem mu nastavi misligraf na glavo. Mislim, da me hoče PRAV ON vreči s kraljevskega prestola! Vse pametne vaščane je spravil v ječo, ostale so le žive lutke, ki bi ga ubogale!!!«
* * *
Kako pametna in daljnosežna je bila osvobojena kraljeva misel, se je pokazalo šele v naslednjih dneh! Ječar je jetniku, lutkovnemu režiserju Misloviču prinašal v ječo perilo, tudi sveže srajce.Vanje so grajske šivilje naskrivaj všile mini-misligraf, aparat za beleženje svobodnih misli. Aparat je zabeležil zelo visoke krivulje, visoke kot gorovje Himalaje! Tako visoko ni segala nobena svobodna sanjska misel najdrznejšega upornika v Triglavski vasi Kraljevine Lutkovine. Nikdo si niti v sanjah ne bi mogel misliti, da je grajski lutkovni režiser Mislovič tisti spletkar in zvitež, ki se hoče počasi povzpeti na kraljev prestol!
Ooo, kako si je kralj Bojeslav oddahnil! Končno je odkril zahrbtnega skrivača, ki mu je zaupal lutkovne predstave prvega režiserja »Kraljevega lutkovnega gledališča« ! Vsemu dvoru je zmagoslavno razkril njegovo zahrbtno namero: »Lutkovni režiser Mislovič je nameraval vse moje najbolj pametne vaščane narediti za kralju nevarne in jih stlačiti v grajsko ječo! Hotel je zasesti kraljev prestol s pomočjo mojih starih dvorjanov. Z ostalimi vaščani pa bi se nato igral kot z lutkami. Njegov čudni priimek MisLovič pa pomeni Lovec na Misli!« Stražarji so zgrabili spletkarja in ga pahnili v grajsko ječo.
Za kazen je moral lutkar Mislovič pred vsem grajskim dvorom in kralji iz tujih dežel igrati vloge vseh lutk - »vaščanov nevarnih svobodnih misli« iz osemnajstih skrinj polnih lutk. Med krohotom in ploskanjem dvorne gospode se je moral oblačiti v kmečka oblačila vaščanov. Igrati je moral vse vloge - od gobcača Martina, učitelja Umka, do kovača, berača Krpača in divjega razbojnika Stiskača, ki grozi, da bo kralju zavil vrat.
Lutkovnemu režiserju Misloviču so za šalo, kot klovnu, nadeli tudi svečana kraljeva oblačila. Vlogo kralja je zaigral tako imenitno, da se je gospoda kar začudeno in zavistno spogledovala in prikimavala: »Igra, kot da je resničen, kronan kralj! Toda zakaj je vsem svobodno povedal, kaj misli? Saj ni pravi kralj!« so se čudili. Kralj se je ustrašil tekmeca! Misloviču je milostno dovolil, da igra njegovo vlogo samo enkrat! Nato: čof, nazaj v ječo, iz katere je izpustil kmete!
Kdo bi prebral svobodne misli, ki so se začele plesti po grajskih glavah? Koliko se jih gnete okrog prestola! Kako visoko segajo prikrite misli vojskovodij, grajskih plemičev, kuharjev in celo - hlapcev, doma iz zadnje vasi Kraljevine Lutkovine?
Ooo, kako se je grajska gospoda zabavala z Mislovičem vso dolgo, belo zimo, do zgodnje pomladi.
KRALJEVINA BISTROVINA NE POTREBUJE MISLECEV
Padal je zadnji sneg, zvončki so poganjali bele snežene glavice. Osušilo se je južno grajsko obzidje in poti do njega. Sonce je s toplimi žarki prijazno pobožalo grad Kraljevine Lutkovine. Nekega jutra, še v polmraku, nenadoma pridivja na grad na penastem konju vaški izvidnik. Kriči, rjove, vpije! V hipu vrže grajsko stražo iz nočne dremavice:
»V boj, zaspanci, v boooj! Po južni strani obzidja se plazi na grad vojska Bistroglavcev, oblečenih v snežinke!« Straža plane, hitro kot sanjska misel iz spanja, in zgrabi za orožje. Gleda velike bele snežinke, a ne vidi vojščakov! Medtem so sovražne snežinke že pokrile severno obzidje in pobelile grajsko dvorišče. Brez boja so zajele vse odlične dvorjane, vpojščaki pa so se predali.
In grad je padel v roke novih gospodarjev!
Vojščaki Bistroglavci so odložili ščite in meče, in slekli bele obleke, podobne snežinkam. Kmalu so se prelevili v novo grajsko gospodo. Iz ječ so spustili svobodno misleče kmete. Ministre, dvorjane, vojake in služinčad Kraljevine Lutkovljane so zastražene nagnali med vaščane, obdelovat polja.
Kralja Bojeslava so pahnili v grajsko ječo. Ponoči se je prebujal in v hudih sanjah vpil:
»Za vse je kriv lutkovni režiser Mislovič in njegov nori misligraf!«
Novi kralj Bistroglav je že mnogo bojevniških let pogumno sanjal, da bo nekoč postal kralj. Svoje sanje je tudi uresničil, ko je brez boja premagal Bojeslava in zasedel kraljevski prestol Kraljevine Lutkovine, kjer je vladalo Kraljevo lutkovno gledališče, in kjer je zmešani kralj lovil neulovljive svobodne misli vaščanov.
Bistroglav kmetom po vaseh ni več dovolil nastavljati na glave misligrafa. Ukazal je: »Takoj mi uničite to hudičevo iznajdbo, ki ne zmore odkriti nobenih svobodnih misli! Vsi vaščani ste samo še mislili in mislili, delali pa nič. Vašega kralja in dvorjane je misel na Svobodno misel začarala v sužnje, zato ste izgubili Kraljevino Lutkovino.«
Vaščanom, ki jih je izpustil iz ječe, je novi kralj Bistroglav zapovedal: »Vi samo pridno in zvesto delajte za novo Kraljevino Bistrovino. Ob delu pa lahko svobodno mislite, kar hočete!«
Svobodni mislec Ivan Cimerman
Pravljična zgodba o kralju, ki se je bal Svobodne misli
PODLOŽNIKI DELAJO, KRALJ MISLI ZANJE
Kraljevina Lutkovina je imela za vladarja kralja Bojeslava, ki je vladal devetdesetim vasem na gradu po imenu Triglav. Zmagal je že v številnih bojih. Svoje kraljestvo je razširil daleč čez meje svoje kraljevine in postal zelo slaven in bogat.Tako kot je bil velik in močan, je bil tudi majhen in šibak v svojem strahu pred Svobodno mislijo. Grajski Modrec je govoril:»Svobodna misel je tista, ki nastane v glavah podložnih kmetov in je ne more nihče videti in ne preganjati, dokler je skrita. Ko pa plane na dan in se postavi na čelo množice kot Misel Vodnica, lahko ta množica osvoji grad in prestol. Če je takšnih misli več tisoč, se kralj resnično boji, da ga bodo pregnali s prestola in posadili nanj kmečkega kralja. Kralj se je bal in trepetal, saj je mislil, da njegovi ministri, vojščaki, dvorjani, kuharji, sobarice in hlapci vedno mislijo, kako ga bodo vrgli s prestola, na katerem je sedel. Vsi so namreč prišli služit na grad iz podložniških vasi!
Vsemu dvoru je govoril: »Nikoli ne vem, kaj kdo od vas misli! Toda JAZ mislim, da moramo narediti nove ceste, novo zavetišče za berače, Vaško lutkovno gledališče, preorati nova polja, pridelati več pridelkov, obleči novo vojsko in zgraditi nove grajske kašče za grajsko hrano. JAZ mislim, da vi, grajski podaniki, prav vsi mislite enako, kakor mislim JAZ, vaš kralj?! Ali misli kdo drugače? Naj svobodno pove, kaj in kako misli!
Mislim, da ga zato ne bom kaznoval.Toreeej, ali misli kdo drugače, kakor misli njegov edini kralj, aaaaa?« je grozeče nategnil vprašanje kralj Bojeslav.
Ministri, poveljniki, dvorjani, prav vsi so preplašeno povesili glave in prikimavalili: »Da-daa-daaa! Mislimo kot kralj.« Toda nihče ni kralju povedal katera misel se V RESNICI kuha v njegovi glavi, kadar mu njegovih misli ne kroji kralj - kot krojač. Seveda niso mnogi dvorjani prav nič mislili. Zanje je o vseh pomembnih zadevah mislil kralj. Po glavah so jim rojile samo misli na njihove zlata polne mošnjičke, na lepe graščine, na potovanja, zabave in plese z lepimi dvornimi damami in na imenitno hrano in pijačo. »Na gradu torej nihče ne misli drugače, kakor mislim JAZ! « je zadovoljno zaključil kralj.»Zdaj pojdem med vaščane, ki svobodno mislijo. Morda mi povedo, kdo med njimi bi rad postal novi kralj in kaj v resnici mislijo o meni in mojih dvorjanih.« In šest parov konj popelje kralja skozi njegove vasi v imenitni kočiji. Množici vaščanov maha in ji od daleč meče vprašanja, sedeč za kočijažem. Klici: »Živel naš kralj! « in odmevi »Žiiiv… kraaal, kraal, kral …!« se razlegajo po vseh vaseh Kraljevine Lutkovine. A kaj je to? Polovica kmetov vzklika, polovica jih molči kot ribe! Kralj ukaže kočijažu:
»Stoj!« Predse pokliče župana Urbana in ga vpraša: »Zakaj pa samo polovica vaščanov svobodno vzklika Živel kralj!, druga polovica pa molči, mrko gleda in poveša glave. Kaj si neki ti mislijo o meni?« »Vaše veličanstvo, ne vem, kaj si svobodno mislijo o vas, ker ne znam brati njihovih misli. Gotovo mislijo samo na konje in krave, teleta in ovce, na pujske in osle, ki jih bodo prodali, da vam bodo lahko plačali davke! Čim več svinj bodo prodali, tem bolj bogata bo vaša kraljevina Vse njihove misli se družijo samo v korist Kraljevine Lutkovine.«
»Ooo, tooo je pa zelooo lepooo, da svobodno mislijo na koristi svojega kralja! je prikimal kralj Bojeslav. Zase pa je zamrmral:»Samo da se s temi svobodnimi mislimi v glavah ne povzpnejo na grad, in me osvobodijo mojega prestola!« In kralj se je, zadovoljen z zvestimi mislimi svojega ljudstva, vrnil na svoj grad.
VOHLJAČ PRISLUŠKUJE Z»MISLIGRAFOM«
Sredi zime prijaha na grad Vohljàč, mož, ki vohljà in stika po vaseh, odkriva skrivnosti zakopane v zemljo, in prisluškuje hujskačem in upornikom, kaj kdo govori. Po gostilnah od pijančkov izve iz izvoha, kaj kdo misli.»Dragi moj kralj. Svobodna misel je hči ptiča Vinčeca in rada sfrči iz pijane glave. Povedal bi vam, kaj kdo misli in kako mu je ime. Vendar je množica prevelika in misli je nekaj tisoč. Zato bo najbolje, da pošljete med ljudi grajskega lutkarja Misloviča, lastnika vašega »Kraljevega lutkovnega gledališča«. Že dolga leta lovi in zbira najdrznejše misli vaščanov, grde in lepe, stare in mlade, vesele in žalostne, velike in majhne, nedolžne in nevarne. Grajski lutkarji mu nato iz lesa izdelajo podobe vaščanov, ki so jih preganjale sanjske misli. Najraje zasleduje ljudi, ki nenehno mislijo, kako bi se uprli slabemu kralju. Ponoči se Mis-lovič spreminja v nevidno senco lovca. Splazi se do postelje spečega in mu nastavi na glavo misligraf. To je takšna naprava, aparat, ki ulovi vsako, kralju nevarno, svobodno misel. Najbolj nevarne misli se začrtajo na misligrafu v obliki najvišje krivulje, visoke in špičaste, kot je konica meča ali streha gradu. Misligraf na grafikonu razločno zabeleži svobodno misel najbolj pogumnega kmeta Matije Gobca o zapravljivi in požrešni Kraljevini Lutkovini. Za svojo nevarno misel pridobiva vse več vaščanov.Ta nevaren kmet se razlikuje od vseh drugih, ponižnih in hlapčevskih podanikov.«
Kralj pozorno posluša prvega grajskega lutkarja Misloviča in mu ukaže: »V misligraf polóvi misli najnevarnejših vaških sanjačev, kot je Matija Gobec, in jih obleči v resnične lutke, ki bodo imele imena resničnih kmetov. Biriči naj tega zdraharja in gobcača Matijo takoj privedejo na grad. Na natezalnici ga bomo privijali tako dolgo, da nam bo izdal, kako se pišejo tudi drugi junaki, ki bi se radi polastili prestola. Ponoči poišči tega hujskača, plečatega kot Triglav, in mu priključi aparat na glavo!« »Da, moj kralj!« se do tal prikloni lutkar Mislovič, in stori, kar mu je naročil vladar.
Proti jutru spodmakne misligraf spečemu Matiji Gobcu izpod glave in z njim odvihra na grad.Tam ima globoko v kleti grajsko temnico, kjer razvija filme in bere miselne krivulje, ki jih na ekranu zabeleži misligraf. Kralju takoj sporoči: »Špičast odtis s tremi visokimi piramidami pomeni, da je triglavski upornik Matija Gobec podnevi govoril, ponoči pa tudi svobodno sanjal o treh prijateljih - faraonih. Povzpeli se bodo na vrh, to je na grad Triglav - in zasedli kraljev, to je vaš prestol …« Tako je spletkaril ta hudobni grajski lutkar Mislovič, kateremu je kralj verjel, da zna brati, kaj mislijo v sanjah najbolj uporni vaščani. Njihove najmočnejše sanjske misli je ujel na misligraf kot koničaste grafikone. Te je podpisal z imeni največjih sanjačev. Imena so dobile lutke, ki so predstavljale žive ljudi, vaščane iz resničnega vaškega življenja. Leseno lutkovno figuro takega »nevarnega misleca«, ki je sanjal v svobodnih mislih, je potem obesil na vrvice in ga vključil v svojo naslednjo lutkovno igro.
Kralj je videl, kako izgleda in izvedel, kako nevaren je tisti kmet, ki sanja, da bo postal kralj. Vse po vrsti jih je vrgel v ječo! Tako režiserju Misloviču ni nikoli zmanjkalo novih lutkovnih igralcev, saj je bilo vaščanov zelo veliko. Najbolj možate in pametne kmete je ročno oblikoval v lutke. Žive pa je kralj polovil po vaseh in vtaknil v grajsko ječo …
NETOPIR GRIZEK ODKRIJE VOHLJAČA
A zgodilo se je nekaj, kar je igro z živimi lutkami obrnilo na glavo: Nihče po vaseh ni dolgo opazil Mislovičeve temne sence, ki se je ponoči plazila po spalnicah in nastavljala misligraf na smrčeče speče glave.Tresk! je v to živo senco treščil netopir Grizek in si močno zvil perut. »Le počakaj!« besnel, in to sumljivo živo nočno senco opisal vaškim lovcem, da so vse noči prežali nanjo.
Mislovič je še dalje vneto lovil svobodne sanjske misli vaščanov in dal izdelati osemnajst skrinj za igralce v svojih lutkovnih predstavah na kraljevem dvoru. Komaj je z misligrafom posnel sanje kakšnega sumljivega vaškega misleca, že je zdrvel v lutkovno delavnico in naročil izdelovalcem lutk:
»Do jutra mi izdelajte podobo učitelja Umka. Misligaf je zabeležil, da je ponoči sanjal prevratniške sanje. Nastopil bo v moji igri »Kdo grozi kralju?«
Mislovič je vsak mesec prirejal na kraljevem dvoru lutkovne predstave. Njegovi igralci so igrali z lutkami iz resničnega vaškega življenja v rokah.Vaški lovci so opozarjali: »Pazite! Grajski režiser Mislovič se plazi ponoči kot senca v vaše spalnice. Tam lovi vaše sanjske misli. Zato se pretvarjajte, da sanjate V sanjah ne smete misliti na upor in na to, kako bi graščaka vrgli s prestola!«
Vaščani so ubogali nasvete lovcev. Zato je Mislovičev misligaf zabeležil samo njihove nizke sanjske krivulje - misli, ki govorijo o vsakdanjih skrbeh vaščanov - delu na polju, otrokih, setvi in žetvi, teličkih in pujskih …
Grajska gospoda pa ni marala lutkovnih igric, v katerih ni bilo upornikov, roparjev, skrivačev, zarotnikov in kralju nevarnih tipov:»Brrr, dolgčas! Teh igric pa ne bomo gledali! To so puste, vsakdanje misli navadnih, preprostih ljudi, spremenjenih v lutke. Hočemo lepe, močne junake! Boj, osvajalce gradov!«
Lutkovni režiser Mislovič pa ni hotel izgubiti denarja grajskih gledalcev. Zato si je kar izmislil neverjetne krivulje svobodnih sanjskih misli »upornikov«, katere naj bi zabeležil z misligrafom vaščanom po vaseh. Joj, kako na debelo je lagal, ko je majhne, cincave krivulje poimenoval z imeni »supervaških upornikov«. Norčeval se je in naročal, da jih v lutkovni delavnici predelajo v maxikmete, maske z izmišljenimi super-imeni: Superrider, Flying Cowboy, Bombaš Mixi, Pretepač Kicker, Osvajalka Amazonetta ...
Te lažnive prikazni je množil, dokler ni iz likov nedolžnih kmetičev narasla kar cela četa glavnih igralcev - samih izmišljenih upornikov, ki bi radi vsi postali novi kralji. V svoje skrinje je stlačil za tri šolske razrede lutk nevarnih Speedy dirkačev in četo Mesečnih jezdecev. Manjkali so le še vaški dedki, babice in dojenčki, resnični prebivalci vasi pod gradom Triglavom.
Za uprizoritev lutkovne igre »Supermisleci - uporniki« Mislovič ni imel igralcev za stranske vloge - pastirjev, konjarjev, ovčarjev, oračev, pokrivačev in kopačev. Zato je segel v deveto skrinjo, polno vaških lutk iz prejšnjih lutkovnih igric. Iz vseh je lepo sestavil novo družino igralcev za novo izmišljeno igro.
V tej igri je kar mrgolelo izmišljenih hujskačev, ščuvačev, bogatašev in prevratnikov, ki se menda skrivajo po vaseh. In čakajo, da na čelu množice planejo na kraljev prestol. Grajska gospoda se je silno prestrašila: »Grozno, gospod režiser! Ali je res med našimi ponižnimi vaščani Kraljevine Lutkovine kar za pet vasi nevarnih tolovajev in povzpetnikov! Takih, ki si upajo samo v sanjah svobodno misliti, da bodo postali novi kralji!? Toliko kmetov - pa vsi kralji! Kdo bo pa delal na zemlji!? Čudno, neresnično, izmišljeno!«
»Zvito in bedasto. Mislim da celooo slaboumno!« jih je dopolnil kralj. Med Mislovičevo igro z »živimi lutkami«, ki jih je nedolžne vrgel v ječo, je KRALJU končno zavladala v glavi osvobojena misel. Ta misel je raztrgala mrežo iz laži, v katere je vse zapletel hudobni pajek Mislovič z misligrafom. Kralj je planil na oder, potrgal vse lutke z vrvic, jih zalučal po lutkovnem odru in zavpil:
»Naredil sem te za grajskega lutkovnega režiserja, Mislovič, a si velik lažnivec! Vsem nam že dolgo lažeš o izmišljenih upornikih in ščuvaš ljudi proti meni. Ti bi rad postal kralj, plazilec lizunski! Vrzite ga v ječo!«
Ječarju je zašepetal: »Med spanjem mu nastavi misligraf na glavo. Mislim, da me hoče PRAV ON vreči s kraljevskega prestola! Vse pametne vaščane je spravil v ječo, ostale so le žive lutke, ki bi ga ubogale!!!«
* * *
Kako pametna in daljnosežna je bila osvobojena kraljeva misel, se je pokazalo šele v naslednjih dneh! Ječar je jetniku, lutkovnemu režiserju Misloviču prinašal v ječo perilo, tudi sveže srajce.Vanje so grajske šivilje naskrivaj všile mini-misligraf, aparat za beleženje svobodnih misli. Aparat je zabeležil zelo visoke krivulje, visoke kot gorovje Himalaje! Tako visoko ni segala nobena svobodna sanjska misel najdrznejšega upornika v Triglavski vasi Kraljevine Lutkovine. Nikdo si niti v sanjah ne bi mogel misliti, da je grajski lutkovni režiser Mislovič tisti spletkar in zvitež, ki se hoče počasi povzpeti na kraljev prestol!
Ooo, kako si je kralj Bojeslav oddahnil! Končno je odkril zahrbtnega skrivača, ki mu je zaupal lutkovne predstave prvega režiserja »Kraljevega lutkovnega gledališča« ! Vsemu dvoru je zmagoslavno razkril njegovo zahrbtno namero: »Lutkovni režiser Mislovič je nameraval vse moje najbolj pametne vaščane narediti za kralju nevarne in jih stlačiti v grajsko ječo! Hotel je zasesti kraljev prestol s pomočjo mojih starih dvorjanov. Z ostalimi vaščani pa bi se nato igral kot z lutkami. Njegov čudni priimek MisLovič pa pomeni Lovec na Misli!« Stražarji so zgrabili spletkarja in ga pahnili v grajsko ječo.
Za kazen je moral lutkar Mislovič pred vsem grajskim dvorom in kralji iz tujih dežel igrati vloge vseh lutk - »vaščanov nevarnih svobodnih misli« iz osemnajstih skrinj polnih lutk. Med krohotom in ploskanjem dvorne gospode se je moral oblačiti v kmečka oblačila vaščanov. Igrati je moral vse vloge - od gobcača Martina, učitelja Umka, do kovača, berača Krpača in divjega razbojnika Stiskača, ki grozi, da bo kralju zavil vrat.
Lutkovnemu režiserju Misloviču so za šalo, kot klovnu, nadeli tudi svečana kraljeva oblačila. Vlogo kralja je zaigral tako imenitno, da se je gospoda kar začudeno in zavistno spogledovala in prikimavala: »Igra, kot da je resničen, kronan kralj! Toda zakaj je vsem svobodno povedal, kaj misli? Saj ni pravi kralj!« so se čudili. Kralj se je ustrašil tekmeca! Misloviču je milostno dovolil, da igra njegovo vlogo samo enkrat! Nato: čof, nazaj v ječo, iz katere je izpustil kmete!
Kdo bi prebral svobodne misli, ki so se začele plesti po grajskih glavah? Koliko se jih gnete okrog prestola! Kako visoko segajo prikrite misli vojskovodij, grajskih plemičev, kuharjev in celo - hlapcev, doma iz zadnje vasi Kraljevine Lutkovine?
Ooo, kako se je grajska gospoda zabavala z Mislovičem vso dolgo, belo zimo, do zgodnje pomladi.
KRALJEVINA BISTROVINA NE POTREBUJE MISLECEV
Padal je zadnji sneg, zvončki so poganjali bele snežene glavice. Osušilo se je južno grajsko obzidje in poti do njega. Sonce je s toplimi žarki prijazno pobožalo grad Kraljevine Lutkovine. Nekega jutra, še v polmraku, nenadoma pridivja na grad na penastem konju vaški izvidnik. Kriči, rjove, vpije! V hipu vrže grajsko stražo iz nočne dremavice:
»V boj, zaspanci, v boooj! Po južni strani obzidja se plazi na grad vojska Bistroglavcev, oblečenih v snežinke!« Straža plane, hitro kot sanjska misel iz spanja, in zgrabi za orožje. Gleda velike bele snežinke, a ne vidi vojščakov! Medtem so sovražne snežinke že pokrile severno obzidje in pobelile grajsko dvorišče. Brez boja so zajele vse odlične dvorjane, vpojščaki pa so se predali.
In grad je padel v roke novih gospodarjev!
Vojščaki Bistroglavci so odložili ščite in meče, in slekli bele obleke, podobne snežinkam. Kmalu so se prelevili v novo grajsko gospodo. Iz ječ so spustili svobodno misleče kmete. Ministre, dvorjane, vojake in služinčad Kraljevine Lutkovljane so zastražene nagnali med vaščane, obdelovat polja.
Kralja Bojeslava so pahnili v grajsko ječo. Ponoči se je prebujal in v hudih sanjah vpil:
»Za vse je kriv lutkovni režiser Mislovič in njegov nori misligraf!«
Novi kralj Bistroglav je že mnogo bojevniških let pogumno sanjal, da bo nekoč postal kralj. Svoje sanje je tudi uresničil, ko je brez boja premagal Bojeslava in zasedel kraljevski prestol Kraljevine Lutkovine, kjer je vladalo Kraljevo lutkovno gledališče, in kjer je zmešani kralj lovil neulovljive svobodne misli vaščanov.
Bistroglav kmetom po vaseh ni več dovolil nastavljati na glave misligrafa. Ukazal je: »Takoj mi uničite to hudičevo iznajdbo, ki ne zmore odkriti nobenih svobodnih misli! Vsi vaščani ste samo še mislili in mislili, delali pa nič. Vašega kralja in dvorjane je misel na Svobodno misel začarala v sužnje, zato ste izgubili Kraljevino Lutkovino.«
Vaščanom, ki jih je izpustil iz ječe, je novi kralj Bistroglav zapovedal: »Vi samo pridno in zvesto delajte za novo Kraljevino Bistrovino. Ob delu pa lahko svobodno mislite, kar hočete!«
