Usodna pot lepotice z imenom »Roka vere«, 27,4820 kg težke zlate grude
Zlate grude
Izseljenec Ciril Kovačič, poslovnež, zbiratelj in prodajalec mineralov, diamantov, zlata in opalov iz Melbourna, rojen na Bledu, pripoveduje:
»Enajstega aprila 2015 je minilo 67 let, odkar nepretrgoma živim v Melbournu. Rojstni Bled sem zapustil leta 1957, star 18 let in se iz iskalca opalov strokovno izpopolnil v izvedenca in prodajalca vseh vrst rudnin. Skoraj vsako leto prihajava z ženo Patricio na počitnice na Bled, k mojemu dobremu prijatelju Vinku Rekarju,« pove uglajen gospod, izseljenec Ciril Kovačič v lepi slovenščini, saj se po tolikih letih bivanja v Avstraliji še vedno počuti Blejca. Spomnim se najinega prvega srečanja v maju leta1988 v njegovi prodajalni, izjemni zakladnici zemeljske lepote v osrčju Melbourna.
V vitrinah prodajalne, polnih bleščečih mineralov, diamantov, zlatih grudic, dragih in poldragih kamnov, kristalov, rudnin z vsega sveta so se iskrili unikatni primerki. Pripovedoval mi je o usodi največje avstralske nestopljene grude zlata, imenovane The Hand of Faith, Roka vere. Prvotno zgodbo sva po mnogih letih dopolnila na Bledu. Ta usodna roka, oblikovana v prst, ki kaže v lepšo prihodnost , kraljuje danes v muzeju The Gold Nugget Museum v Las Vegasu, med največjimi zlatimi kepami najditeljev z vsega sveta, ohranjenimi v prvotni, naravni obliki. Pot te večno mlade zlate lepotice ‘z roke v roko’ je bila razburljiva, nevarna in pustolovska. O njej pripoveduje Ciril Kovačič:
»Vlada Viktorije sprva ni dovolila, da bi to edinstveno avstralsko najdbo izvozili v neko drugo državo, saj smo pričakovali, da bomo našli kupca zanjo v Avstraliji. Za zbiralce je predstavljala umetniško, naravno oblikovan unikat neprecenljive vrednosti. Če pa bi jo stopili, bi njena cena padla za tretjino vrednosti, na golo trgovsko ceno 24-karatnega, čistega zlata.Ta zlata gruda se namreč uvršča na tretje mesto največjih najdb zlata v enem kosu, kar so jih kdaj našli v zgodovini Avstralije. Sledijo pa si takole:
1. Zlata gruda »The Welcome Stranger«, ki so jo našli pri rudarskem naselju, pri kraju Dunolly leta 1869. Tehtala je 72,03 kilograma (2316 unč) in je bila stopljena vredna 1,570.000 avstralskih dolarjev.
2. Zlata gruda »The Golden Eagle«. Tehtala je 35,3 kilograma (1135 unč). Po tedanjih ocenah bi bila stopljena vredna 7o7.655 dolarjev. V kraju Larkinwille jo je 1. januarja leta 1931 našel Jim Lacombe.
3. »Holandčeva« zlata gruda, Roka usode - »The Hand of Fate« , ki jo je leta 1980 našel holandski farmar v kraju Kingower v Viktoriji, tehta 27, 4820 kilograma (952 unč), meri 45x19x10 cm, in se uvršča na tretje mesto. Ogledamo si jo lahko v vitrinah The Golden Nugget Museuma, v okviru igralnic v Las Vegasu, v Nevadi, ZDA, kamor jo je prodal slovenski poslovnež Ciril Kovačič iz Melbourna.
4. Lady Loch, zlato grudo, ki je tehtala 19,1887kg in merila 34x21x7 cm, so našli v kraju Sulky Gully Ascot, v avstralski zvezni državi Viktoriji.
Za zlato lepotico izve ves svet
Zgodba o zlati grudi, ki jo je Ciril Kovačič potem, ko mu jo je izročil najditelj, revni farmar, prodal za milijon dolarjev, je po pustolovski poti našla svoje mesto.
»Priseljenec, po rodu Holandec, reven farmar s sedmimi otroki, ki je v kraju Kingower v Viktoriji našel zlato grudo, v obliki izproženega kazalca, katero so imenovali The Hand of Faith, Roka Usode, je naprosil mojega prijatelja, naj me vpraša, če bi vzel v prodajo njegov zaklad. Ljudje so me poznali že dolga leta in so mi zaupali. Srečen najditelj je prinesel to težko zlato lepotico v mojo prodajalno in jo položil predme k nogam, na tla. Bila je velika kot hlebec domačega kruha, na oko prav majhna za svojo veliko težo. Sklonil sem se, da bi jo igraje dvignil, pa ni šlo! Zbrati sem moral moči dvigovalca uteži, da sem jo položil na pult in si jo, zelo začuden nad tem enkratnim primerkom, radovedno ogledal. Merila je 46x19x10 centimetrov in tehtala natanko 27,482035 kilograma. Imela je podobo roke, ki upira v daljavo kazalec in po izjavah futurologov prerokuje skrivnostno usodo.
Srečni najditelj se je vprašal:
‘Ali bo naši družini ta sončno-zlata gruda prinesla srečo ali pa me bo pahnila v nesrečo, kot se je zgodilo že mnogim iskalcem?’
»Sprejel sem lepotico v prodajo in jo odpeljal domov. Kam z njo? Hmmm, pod posteljo! Prav tja, kjer sva spala z ženo Patricio. Ves mesec je ždela lepotica The Hand of Fate pod posteljo, nama krojila usodo in čakala, da jo kupi nekdo, ki ima to veliko vsoto. Ker ga ni bilo, sva jo zaupala osrednji banki v Melbournu, s katero že dolgo poslujem.
Uslužbenci premierovega kabineta Viktorije so v vladni palači organizirali tiskovno konferenco za vse vrste medijev po svetu, vest pa se je širila tudi od ust do ust. O najdbi je hkrati poročala tudi slovenska televizija v Ljubljani.
* * *
V spremstvu državnih varnostnikov v Melbournu sem jo prinesel v dvorano za tiskovne konference za medije parlamenta Viktorije, kjer se je nagnetlo nešteto novinarjev. Osupli so strmeli v žarečo lepoto. Kamere so brnele, bleščice fotografskih aparatov so se bliskale, zlata lepotica je zakraljevala pred očmi vseh vrst radovednežev, ki se jih je zbrala cela množica. Televizijske in radijske postaje vseh kanalov in frekvenc so kar tekmovale, katera bo prva predvajala Avstralcem radostno, senzacionalno vest o najdbi siromašnega srečneža in podrobnosti o njegovi družini. Časopisi so objavili njihove slike na prvih straneh! To je bila velika publiciteta za Avstralijo, zvezno državo Viktorijo in premiera Dicka Hammerja.«
»The Hand of Faith je postala privlačen magnet za mnoge zbiratelje in gemologe z vsega sveta. Vendar zanjo ni bil nihče pripravljen plačati bajne vsote: milijon dolarjev! To je vsota, ki jo raje vsak poslovnež uporabi za investicijo.
Te lepotice ne sme doleteti usoda največje avstralske grude The Welcome Stranger, težke 72,03 kg, najdene v Dunollyju leta 1869, ko so fantastično velikanko iz pohlepa po delitvi dobička, požrešni grabežljivci raztopili in razkosali. In uničili ta enkrateni naravni čudež! Moj poklic zbiralca in prodajalca dragih in poldragih kamnov, rudnin, ki jih kupujem in prodajam po vsem svetu, zahteva tudi prijateljstva z izkušenimi profesionalnimi varnostniki. Obvestil sem jih, da sem bedel nad » »dragocenim zlatim jajcem pod mojim gnezdom«, ki je zdaj v banki.
In res se je najina postelja spremenila v gnezdo nad zlatim jajcem. Ves mesec sva z ženo spala nemiren, živčen sen in bdela nad zakladom pod najino posteljo, kjer je čakala na svojega »bogatega ženina«, ki bo za nevesto plačal milijon dolarjev. Joj, kdaj bi midva odplačala milijon, če bi, kljub varnostnikom, ki spadajo k mojemu poslu, vlomil v spalnico kakšen izurjen vlomilec, naju zvezal, pobasal zlato lepotico in odvihral s plenom ?
The Hand of Faith je bila resnično prevelik zalogaj tudi za najbogatejše ljudi sveta, ki jim milijon dolarjev pomeni dobičkonosno investicijo, če ga vložijo v donosno podjetje, ki prinaša v gibljiv, krožeč, ne pa mrtev kapital. Mrtev kapital je zaklenjena zlata gruda, ki skrita očem počiva v bančnem trezorju, v vitrini zasebnega, zastraženega muzeja ali v temnem sefu zbiralca, in ne rojeva nobenega veselja, ne obresti. Seveda bi bila katastrofa, če bi kupec ta unikat v želji po dobičku naskrivaj uničil in raztopil!
Vnel se je prepir med muzealci, mineralogi, esteti in rodoljubi, ki so hoteli, da naj ta enkratna najdba za zmeraj ostane v Avstraliji kot njen nacionalni ponos - ter prodajalci in gospodarstveniki. Prvi so hoteli, da naj ostane gruda doma, drugi pa so (smo) trdili, da je lahko predmet za prodajo, tako kot so vsi ostali kosi dragih rudnin, ki krožijo po svetu in so na ogled in v veselje vsem ljudem. Od kupca pa moramo izrecno zahtevati, da te enkratne najdbe na svetu nikdar ne stopi ali ne razkosa. Zato naj neoskrunjeno, naravno lepoto The Hand of Faith uživajo ob živem muzeju stotisoči obiskovalcev.«
Razkrinkani prevaranti iz lažnih »vladnih krogov«
»Vladni krogi Viktorije nam štiri mesece niso hoteli dati dovoljenja za izvoz.
Hlastno smo iskali kupca po vsej Avstraliji, a nihče ni hotel plačati za lepotico milijon ameriških dolarjev. Med končnimi resnimi ponudniki so nazadnje ostali trije, eden Kanadčan in dva Američana. Najresnejši kupec je bil Steel Wynn, direktor Gold Nugget Casinò Company, ki je nameraval uvrstiti The Hand of Faith med izjemne primerke v muzeju zlatih grud z vsega sveta v Las Vegasu v Nevadi, ZDA.
Ko smo si zagotovili tega kupca, se je vnel boj za izvoz, saj se v parlamentu zvezne države Viktorije niso mogli sporazumeti, da bi lepotico prodali Američanom. Novinarji so mi veliko pomagali, saj so vneto in sočutno pisali o ne-srečnem najditelju, siromašnem farmarju s sedmimi otroki, ki čaka na denar od prodaje in »nima niti centa, da bi družini kupil kruh in mleko!«
Vlada Viktorije z Dickom Hammerjem na čelu se je končno le odločila, da lahko to zlato grudo prodamo Američanom!
Med čakanjem na Američana pa se mi je pripetila prava kriminalna zgodba:
Po telefonu so me poklicali neki skrivnostni »kupci zlate grude«, ki so se predstavili za predstavnike naše zvezne države Viktorije. Nemudoma so povedali, da so pooblaščeni posredniki uglednega kupca in da so zanj pripravljeni za The Hand of Faith takoj odšteti milijon dolarjev. Dejali so, da jim doslej premier ni odobril nakupa, zdaj pa se lahko takoj dogovorimo zanj, ker so dobili ustrezno dovoljenje.
Hmmm! Meni se je zazdelo vse skupaj čudno, sumljivo, saj sem se vendar že jaz dokončno dogovoril za nakup in izvoz te sporne grude, na odobritev katerega sem čakal štiri dolge mesece.
Poklical sem znanca, detektiva, vodilnega vladinega varnostnika in ga naprosil: »Poslušaj, Dick! Prosim te, poizvedi, kdo je ta skrivnostni kupec in se prepričaj o tem, ali je premier nekomu iz finančnih vladnih krogov resnično odobril nakup The Hand of Faith, ter izdal nalog za plačilo s čekom za prodajo - nekim meni povsem neznanim ljudem?« Odvrnil mi je:
‘Počakaj do jutri, da preverim verodostojnost teh neznanih predstavnikov in kupcev!’ Naslednji dan mi je sporočil, da v vladnih krogih o kakršnemkoli nakupu ali kupcih iz krogov, ki bi bili blizu vladni, ne vedo ničesar!
* * *
S prevaranti, ki so čakali, da dobijo v kremplje našo zlato lepotico, sem se dogovoril, da se dobimo v uglednem poslopju v središču Sydneya, kjer mi bodo izročili ček za milijon dolarjev, jaz pa njim zlato grudo, The Hand of Faith. Ta ček mora biti veljaven, imeti mora kritje banke, podpisal pa ga bo za to zadolženi najvišji predstavnik finančnega ministrstva in banke, saj gre za veliko vsoto denarja. Preden pa bom izročil zlato grudo temu prežečemu neznancu, sem se po dogovoru z detektivi namenil poklicati predsednika nacionalne banke, na katero bo ček naslovljen. Ko bo potrdil, da bo njegova banka ta ček tudi izplačala, bom »zlato blago«, The Hand of Faith izročil skrivnostnemu kupcu.
Z znancem, detektivom, sva vzela zlato grudo v Melbournu iz banke, sedla na letalo in odletela v Sydney. Tu so naju na letališču že čakali kriminalisti, možje preoblečeni v navadne civiliste. Vstopila sva v navaden, nič kaj sumljiv avtomobil.
Odpeljali smo se na policijsko postajo v središču mesta, kjer smo se natanko dogovorili, kako bomo izvedli razkrinkanje goljufov. Naročili so mi, kaj vse moram storiti, da bo akcija uspela. Dodelili so mi sposobnega detektiva, postavnega in močnega kriminalista, ki bo šel z menoj in nesel v torbi zlato grudo.
Do pisarne, kjer bi se naj srečali s prevaranti, je bilo nekaj ulic, do katerih sva se napotila peš, brez avtomobila. Moj spremljevalec je bil orjak, oblečen v kratke hlače, izgledal je kot kakšen turist, ki veselo čeblja z menoj. Kriminalisti so namreč predvidevali, da ima tudi »kupec« povsod razvrščene svoje opazovalce, ki vedo, kako izgledam jaz, prodajalec te lepotice, ki se je želijo polastiti.
Detektiv me je nenehoma opozarjal:
»Ali vidiš tistega smetarja ob semaforju? To je naš človek! Ali vidiš tistega prodajalca časopisov? Tudi ta je naš človek …«
Tako mi je naštel okrog dvajset »naših ljudi«, ki so prežali povsod ob pločniku, ki je peljal do stavbe z dogovorjeno pisarno, kjer bi naj za ponarejeni ček izročil nekemu prevarantu originalno zlato grudo, zdaj že slavno, po vsem svetu razvpito izjemno zlato najdbo Avstralije.
* * *
»Prispeva do tiste sobe, potrkava in vstopiva. Ob mizi sedi »kupec«, možakar galantnega obnašanja in uglajenega videza. Predstaviva se drug drugemu.
Well, rečem, I have one million gold nugget here, with me! in mu pokažem lepotico. On mi izroči dobro ponarejen ček z vsemi žigi in vodnimi odtisi, za katerega bi brez aparatur težko ugotovil, da je falsifikat.
Ček držim proti luči, ga obračam, in mu rečem: ‘Zgleda, da je v redu! Dovolite mi samo, da telefoniram predsedniku banke, na katero se ček glasi.’
V roke vzamem debel telefonski imenik, najdem dogovorjeno banko, pokličem številko in rečem: Rad bi govoril s tem in tem gospodom. Moški glas mi odgovori:
»Bom poklical predsednika banke.«
Ko se mi ta oglasi, rečem:
»Poslušajte, jaz imam tukaj ček za milijon dolarjev, naslovljen na vašo banko. …«
»O vi ste, Ciril Kovačič! Da, daaa, ček je potrjen, vse je v redu!« mi na drugi strani žice zakliče butast, nepremišljen policaj, ki je sodeloval v igri glasno ozvočenega razkrinkavanja. Groza! Policaja, ki je izdal dogovorjeno igro, so vsi slišali, mi, kriminalisti in prevaranti, ki so hoteli ugrabiti The Hand of Faith.
»Ja, hvalaaa …« še zajecljam. Takrat pa so z zvijače padle vse krinke! Tip na oni strani me je izdal, ker je povedal moje ime! Nastala je zmeda, saj je dokazal, da velja reklo, da policaji radi vse zamešajo, v usodnih trenutkih pa drug drugega zamotajo v klobčič in blokirajo v tekmi, da bi prvi pobrali smetano pri aretaciji.
Lažni kupec je spoznal, da je padel v past! Izgubil razsodnost in presenečen planil pokonci, k vratom. Kriminalisti so ga zgrabili in mu nataknili lisice na roke.«
Skoraj izgubljeno lepotico sem znova takoj shranil v banko v Melbournu.
Zlata lepotica The Hand of Faith kraljuje v Las Vegasu
Zdaj je šlo zares. Steel Wynn, direktor Gold Nugget Casinò Company iz Las Vegasa, mi je telefoniral z letališča Mascot Airport v Sydneyu: ‘Prispeli smo z mojim zasebnim jetom. Prinesite nam zlato kepo sem, v Sydney!’ je oblastno zapovedal. Moral sem se nasmejati. Kako kavbojsko, naivno si ti Američani zamišljajo, da jim bom izročil meni zaupan zaklad za milijon dolarjev – kot žogo za baseball. Kot da ni povsod prepolno izjemno dobro organiziranih roparjev velikega stila, ki prežijo na to, zdaj že daleč razvpito in znano zlato dragotino, Roko Usode!
Naslednji dan je pristalo zasebno letalo bogataša iz Las Vegasa v Melbournu. Z mojim advokatom sva se povzpela vanj. Predstavniku Steela Wynna, od nočnega življenja silno utrujenega direktorja igralnic v Las Vegasu, sem končno izročil zlato lepotico, The Hand of Faith. On pa meni ček za milijon dolarjev!
Ta odločilni ček je seveda imel natanko preverjeno in dokazano, dostojno kritje v ameriški banki, ki ima predstavništvo v Sydneyu. V tej osrednji banki dobro poznam bančnike, saj z njimi vsak dan poslujem.
Oh, kako globoko sem si oddahnil! Tako si nisem še nikdar, ne prej ne pozneje v svojem življenju!« je vzdihnil Ciril ob spominu na največji kos zlata, ki ga v življenju prodal kupcu. Ni mu bilo lahko, saj mu je na srcu ležala 27,4820 kilogramov težka zlata lepotica, ki je nenadoma osrečila starša s sedmimi otroki.
Ta nestopljena avstralska kraljica še danes kraljuje sredi steklenih vitrin z neprebojnim steklom, na častnem mestu v Gold Nugget Museumu v Las Vegasu, in vabi k igram na srečo milijone ljudi. Pustolovci, ki kopljejo po nedrih Avstralije v
neizmernih pustinjah, tvegajo: Vse za vse! Dokler ne najde nov srečnež zlate grude, podobne Roki Usode, bo ta lepotica »fata morgana«, puščavski privid, ki privablja mnoge iskalcev svojih usod Down Under, pod Južnimi zvezdami.
Usodna pot lepotice z imenom »Roka vere«, 27,4820 kg težke zlate grude
Zlate grude
Izseljenec Ciril Kovačič, poslovnež, zbiratelj in prodajalec mineralov, diamantov, zlata in opalov iz Melbourna, rojen na Bledu, pripoveduje:
»Enajstega aprila 2015 je minilo 67 let, odkar nepretrgoma živim v Melbournu. Rojstni Bled sem zapustil leta 1957, star 18 let in se iz iskalca opalov strokovno izpopolnil v izvedenca in prodajalca vseh vrst rudnin. Skoraj vsako leto prihajava z ženo Patricio na počitnice na Bled, k mojemu dobremu prijatelju Vinku Rekarju,« pove uglajen gospod, izseljenec Ciril Kovačič v lepi slovenščini, saj se po tolikih letih bivanja v Avstraliji še vedno počuti Blejca. Spomnim se najinega prvega srečanja v maju leta1988 v njegovi prodajalni, izjemni zakladnici zemeljske lepote v osrčju Melbourna.
V vitrinah prodajalne, polnih bleščečih mineralov, diamantov, zlatih grudic, dragih in poldragih kamnov, kristalov, rudnin z vsega sveta so se iskrili unikatni primerki. Pripovedoval mi je o usodi največje avstralske nestopljene grude zlata, imenovane The Hand of Faith, Roka vere. Prvotno zgodbo sva po mnogih letih dopolnila na Bledu. Ta usodna roka, oblikovana v prst, ki kaže v lepšo prihodnost , kraljuje danes v muzeju The Gold Nugget Museum v Las Vegasu, med največjimi zlatimi kepami najditeljev z vsega sveta, ohranjenimi v prvotni, naravni obliki. Pot te večno mlade zlate lepotice ‘z roke v roko’ je bila razburljiva, nevarna in pustolovska. O njej pripoveduje Ciril Kovačič:
»Vlada Viktorije sprva ni dovolila, da bi to edinstveno avstralsko najdbo izvozili v neko drugo državo, saj smo pričakovali, da bomo našli kupca zanjo v Avstraliji. Za zbiralce je predstavljala umetniško, naravno oblikovan unikat neprecenljive vrednosti. Če pa bi jo stopili, bi njena cena padla za tretjino vrednosti, na golo trgovsko ceno 24-karatnega, čistega zlata.Ta zlata gruda se namreč uvršča na tretje mesto največjih najdb zlata v enem kosu, kar so jih kdaj našli v zgodovini Avstralije. Sledijo pa si takole:
1. Zlata gruda »The Welcome Stranger«, ki so jo našli pri rudarskem naselju, pri kraju Dunolly leta 1869. Tehtala je 72,03 kilograma (2316 unč) in je bila stopljena vredna 1,570.000 avstralskih dolarjev.
2. Zlata gruda »The Golden Eagle«. Tehtala je 35,3 kilograma (1135 unč). Po tedanjih ocenah bi bila stopljena vredna 7o7.655 dolarjev. V kraju Larkinwille jo je 1. januarja leta 1931 našel Jim Lacombe.
3. »Holandčeva« zlata gruda, Roka usode - »The Hand of Fate« , ki jo je leta 1980 našel holandski farmar v kraju Kingower v Viktoriji, tehta 27, 4820 kilograma (952 unč), meri 45x19x10 cm, in se uvršča na tretje mesto. Ogledamo si jo lahko v vitrinah The Golden Nugget Museuma, v okviru igralnic v Las Vegasu, v Nevadi, ZDA, kamor jo je prodal slovenski poslovnež Ciril Kovačič iz Melbourna.
4. Lady Loch, zlato grudo, ki je tehtala 19,1887kg in merila 34x21x7 cm, so našli v kraju Sulky Gully Ascot, v avstralski zvezni državi Viktoriji.
Za zlato lepotico izve ves svet
Zgodba o zlati grudi, ki jo je Ciril Kovačič potem, ko mu jo je izročil najditelj, revni farmar, prodal za milijon dolarjev, je po pustolovski poti našla svoje mesto.
»Priseljenec, po rodu Holandec, reven farmar s sedmimi otroki, ki je v kraju Kingower v Viktoriji našel zlato grudo, v obliki izproženega kazalca, katero so imenovali The Hand of Faith, Roka Usode, je naprosil mojega prijatelja, naj me vpraša, če bi vzel v prodajo njegov zaklad. Ljudje so me poznali že dolga leta in so mi zaupali. Srečen najditelj je prinesel to težko zlato lepotico v mojo prodajalno in jo položil predme k nogam, na tla. Bila je velika kot hlebec domačega kruha, na oko prav majhna za svojo veliko težo. Sklonil sem se, da bi jo igraje dvignil, pa ni šlo! Zbrati sem moral moči dvigovalca uteži, da sem jo položil na pult in si jo, zelo začuden nad tem enkratnim primerkom, radovedno ogledal. Merila je 46x19x10 centimetrov in tehtala natanko 27,482035 kilograma. Imela je podobo roke, ki upira v daljavo kazalec in po izjavah futurologov prerokuje skrivnostno usodo.
Srečni najditelj se je vprašal:
‘Ali bo naši družini ta sončno-zlata gruda prinesla srečo ali pa me bo pahnila v nesrečo, kot se je zgodilo že mnogim iskalcem?’
»Sprejel sem lepotico v prodajo in jo odpeljal domov. Kam z njo? Hmmm, pod posteljo! Prav tja, kjer sva spala z ženo Patricio. Ves mesec je ždela lepotica The Hand of Fate pod posteljo, nama krojila usodo in čakala, da jo kupi nekdo, ki ima to veliko vsoto. Ker ga ni bilo, sva jo zaupala osrednji banki v Melbournu, s katero že dolgo poslujem.
Uslužbenci premierovega kabineta Viktorije so v vladni palači organizirali tiskovno konferenco za vse vrste medijev po svetu, vest pa se je širila tudi od ust do ust. O najdbi je hkrati poročala tudi slovenska televizija v Ljubljani.
* * *
V spremstvu državnih varnostnikov v Melbournu sem jo prinesel v dvorano za tiskovne konference za medije parlamenta Viktorije, kjer se je nagnetlo nešteto novinarjev. Osupli so strmeli v žarečo lepoto. Kamere so brnele, bleščice fotografskih aparatov so se bliskale, zlata lepotica je zakraljevala pred očmi vseh vrst radovednežev, ki se jih je zbrala cela množica. Televizijske in radijske postaje vseh kanalov in frekvenc so kar tekmovale, katera bo prva predvajala Avstralcem radostno, senzacionalno vest o najdbi siromašnega srečneža in podrobnosti o njegovi družini. Časopisi so objavili njihove slike na prvih straneh! To je bila velika publiciteta za Avstralijo, zvezno državo Viktorijo in premiera Dicka Hammerja.«
»The Hand of Faith je postala privlačen magnet za mnoge zbiratelje in gemologe z vsega sveta. Vendar zanjo ni bil nihče pripravljen plačati bajne vsote: milijon dolarjev! To je vsota, ki jo raje vsak poslovnež uporabi za investicijo.
Te lepotice ne sme doleteti usoda največje avstralske grude The Welcome Stranger, težke 72,03 kg, najdene v Dunollyju leta 1869, ko so fantastično velikanko iz pohlepa po delitvi dobička, požrešni grabežljivci raztopili in razkosali. In uničili ta enkrateni naravni čudež! Moj poklic zbiralca in prodajalca dragih in poldragih kamnov, rudnin, ki jih kupujem in prodajam po vsem svetu, zahteva tudi prijateljstva z izkušenimi profesionalnimi varnostniki. Obvestil sem jih, da sem bedel nad » »dragocenim zlatim jajcem pod mojim gnezdom«, ki je zdaj v banki.
In res se je najina postelja spremenila v gnezdo nad zlatim jajcem. Ves mesec sva z ženo spala nemiren, živčen sen in bdela nad zakladom pod najino posteljo, kjer je čakala na svojega »bogatega ženina«, ki bo za nevesto plačal milijon dolarjev. Joj, kdaj bi midva odplačala milijon, če bi, kljub varnostnikom, ki spadajo k mojemu poslu, vlomil v spalnico kakšen izurjen vlomilec, naju zvezal, pobasal zlato lepotico in odvihral s plenom ?
The Hand of Faith je bila resnično prevelik zalogaj tudi za najbogatejše ljudi sveta, ki jim milijon dolarjev pomeni dobičkonosno investicijo, če ga vložijo v donosno podjetje, ki prinaša v gibljiv, krožeč, ne pa mrtev kapital. Mrtev kapital je zaklenjena zlata gruda, ki skrita očem počiva v bančnem trezorju, v vitrini zasebnega, zastraženega muzeja ali v temnem sefu zbiralca, in ne rojeva nobenega veselja, ne obresti. Seveda bi bila katastrofa, če bi kupec ta unikat v želji po dobičku naskrivaj uničil in raztopil!
Vnel se je prepir med muzealci, mineralogi, esteti in rodoljubi, ki so hoteli, da naj ta enkratna najdba za zmeraj ostane v Avstraliji kot njen nacionalni ponos - ter prodajalci in gospodarstveniki. Prvi so hoteli, da naj ostane gruda doma, drugi pa so (smo) trdili, da je lahko predmet za prodajo, tako kot so vsi ostali kosi dragih rudnin, ki krožijo po svetu in so na ogled in v veselje vsem ljudem. Od kupca pa moramo izrecno zahtevati, da te enkratne najdbe na svetu nikdar ne stopi ali ne razkosa. Zato naj neoskrunjeno, naravno lepoto The Hand of Faith uživajo ob živem muzeju stotisoči obiskovalcev.«
Razkrinkani prevaranti iz lažnih »vladnih krogov«
»Vladni krogi Viktorije nam štiri mesece niso hoteli dati dovoljenja za izvoz.
Hlastno smo iskali kupca po vsej Avstraliji, a nihče ni hotel plačati za lepotico milijon ameriških dolarjev. Med končnimi resnimi ponudniki so nazadnje ostali trije, eden Kanadčan in dva Američana. Najresnejši kupec je bil Steel Wynn, direktor Gold Nugget Casinò Company, ki je nameraval uvrstiti The Hand of Faith med izjemne primerke v muzeju zlatih grud z vsega sveta v Las Vegasu v Nevadi, ZDA.
Ko smo si zagotovili tega kupca, se je vnel boj za izvoz, saj se v parlamentu zvezne države Viktorije niso mogli sporazumeti, da bi lepotico prodali Američanom. Novinarji so mi veliko pomagali, saj so vneto in sočutno pisali o ne-srečnem najditelju, siromašnem farmarju s sedmimi otroki, ki čaka na denar od prodaje in »nima niti centa, da bi družini kupil kruh in mleko!«
Vlada Viktorije z Dickom Hammerjem na čelu se je končno le odločila, da lahko to zlato grudo prodamo Američanom!
Med čakanjem na Američana pa se mi je pripetila prava kriminalna zgodba:
Po telefonu so me poklicali neki skrivnostni »kupci zlate grude«, ki so se predstavili za predstavnike naše zvezne države Viktorije. Nemudoma so povedali, da so pooblaščeni posredniki uglednega kupca in da so zanj pripravljeni za The Hand of Faith takoj odšteti milijon dolarjev. Dejali so, da jim doslej premier ni odobril nakupa, zdaj pa se lahko takoj dogovorimo zanj, ker so dobili ustrezno dovoljenje.
Hmmm! Meni se je zazdelo vse skupaj čudno, sumljivo, saj sem se vendar že jaz dokončno dogovoril za nakup in izvoz te sporne grude, na odobritev katerega sem čakal štiri dolge mesece.
Poklical sem znanca, detektiva, vodilnega vladinega varnostnika in ga naprosil: »Poslušaj, Dick! Prosim te, poizvedi, kdo je ta skrivnostni kupec in se prepričaj o tem, ali je premier nekomu iz finančnih vladnih krogov resnično odobril nakup The Hand of Faith, ter izdal nalog za plačilo s čekom za prodajo - nekim meni povsem neznanim ljudem?« Odvrnil mi je:
‘Počakaj do jutri, da preverim verodostojnost teh neznanih predstavnikov in kupcev!’ Naslednji dan mi je sporočil, da v vladnih krogih o kakršnemkoli nakupu ali kupcih iz krogov, ki bi bili blizu vladni, ne vedo ničesar!
* * *
S prevaranti, ki so čakali, da dobijo v kremplje našo zlato lepotico, sem se dogovoril, da se dobimo v uglednem poslopju v središču Sydneya, kjer mi bodo izročili ček za milijon dolarjev, jaz pa njim zlato grudo, The Hand of Faith. Ta ček mora biti veljaven, imeti mora kritje banke, podpisal pa ga bo za to zadolženi najvišji predstavnik finančnega ministrstva in banke, saj gre za veliko vsoto denarja. Preden pa bom izročil zlato grudo temu prežečemu neznancu, sem se po dogovoru z detektivi namenil poklicati predsednika nacionalne banke, na katero bo ček naslovljen. Ko bo potrdil, da bo njegova banka ta ček tudi izplačala, bom »zlato blago«, The Hand of Faith izročil skrivnostnemu kupcu.
Z znancem, detektivom, sva vzela zlato grudo v Melbournu iz banke, sedla na letalo in odletela v Sydney. Tu so naju na letališču že čakali kriminalisti, možje preoblečeni v navadne civiliste. Vstopila sva v navaden, nič kaj sumljiv avtomobil.
Odpeljali smo se na policijsko postajo v središču mesta, kjer smo se natanko dogovorili, kako bomo izvedli razkrinkanje goljufov. Naročili so mi, kaj vse moram storiti, da bo akcija uspela. Dodelili so mi sposobnega detektiva, postavnega in močnega kriminalista, ki bo šel z menoj in nesel v torbi zlato grudo.
Do pisarne, kjer bi se naj srečali s prevaranti, je bilo nekaj ulic, do katerih sva se napotila peš, brez avtomobila. Moj spremljevalec je bil orjak, oblečen v kratke hlače, izgledal je kot kakšen turist, ki veselo čeblja z menoj. Kriminalisti so namreč predvidevali, da ima tudi »kupec« povsod razvrščene svoje opazovalce, ki vedo, kako izgledam jaz, prodajalec te lepotice, ki se je želijo polastiti.
Detektiv me je nenehoma opozarjal:
»Ali vidiš tistega smetarja ob semaforju? To je naš človek! Ali vidiš tistega prodajalca časopisov? Tudi ta je naš človek …«
Tako mi je naštel okrog dvajset »naših ljudi«, ki so prežali povsod ob pločniku, ki je peljal do stavbe z dogovorjeno pisarno, kjer bi naj za ponarejeni ček izročil nekemu prevarantu originalno zlato grudo, zdaj že slavno, po vsem svetu razvpito izjemno zlato najdbo Avstralije.
* * *
»Prispeva do tiste sobe, potrkava in vstopiva. Ob mizi sedi »kupec«, možakar galantnega obnašanja in uglajenega videza. Predstaviva se drug drugemu.
Well, rečem, I have one million gold nugget here, with me! in mu pokažem lepotico. On mi izroči dobro ponarejen ček z vsemi žigi in vodnimi odtisi, za katerega bi brez aparatur težko ugotovil, da je falsifikat.
Ček držim proti luči, ga obračam, in mu rečem: ‘Zgleda, da je v redu! Dovolite mi samo, da telefoniram predsedniku banke, na katero se ček glasi.’
V roke vzamem debel telefonski imenik, najdem dogovorjeno banko, pokličem številko in rečem: Rad bi govoril s tem in tem gospodom. Moški glas mi odgovori:
»Bom poklical predsednika banke.«
Ko se mi ta oglasi, rečem:
»Poslušajte, jaz imam tukaj ček za milijon dolarjev, naslovljen na vašo banko. …«
»O vi ste, Ciril Kovačič! Da, daaa, ček je potrjen, vse je v redu!« mi na drugi strani žice zakliče butast, nepremišljen policaj, ki je sodeloval v igri glasno ozvočenega razkrinkavanja. Groza! Policaja, ki je izdal dogovorjeno igro, so vsi slišali, mi, kriminalisti in prevaranti, ki so hoteli ugrabiti The Hand of Faith.
»Ja, hvalaaa …« še zajecljam. Takrat pa so z zvijače padle vse krinke! Tip na oni strani me je izdal, ker je povedal moje ime! Nastala je zmeda, saj je dokazal, da velja reklo, da policaji radi vse zamešajo, v usodnih trenutkih pa drug drugega zamotajo v klobčič in blokirajo v tekmi, da bi prvi pobrali smetano pri aretaciji.
Lažni kupec je spoznal, da je padel v past! Izgubil razsodnost in presenečen planil pokonci, k vratom. Kriminalisti so ga zgrabili in mu nataknili lisice na roke.«
Skoraj izgubljeno lepotico sem znova takoj shranil v banko v Melbournu.
Zlata lepotica The Hand of Faith kraljuje v Las Vegasu
Zdaj je šlo zares. Steel Wynn, direktor Gold Nugget Casinò Company iz Las Vegasa, mi je telefoniral z letališča Mascot Airport v Sydneyu: ‘Prispeli smo z mojim zasebnim jetom. Prinesite nam zlato kepo sem, v Sydney!’ je oblastno zapovedal. Moral sem se nasmejati. Kako kavbojsko, naivno si ti Američani zamišljajo, da jim bom izročil meni zaupan zaklad za milijon dolarjev – kot žogo za baseball. Kot da ni povsod prepolno izjemno dobro organiziranih roparjev velikega stila, ki prežijo na to, zdaj že daleč razvpito in znano zlato dragotino, Roko Usode!
Naslednji dan je pristalo zasebno letalo bogataša iz Las Vegasa v Melbournu. Z mojim advokatom sva se povzpela vanj. Predstavniku Steela Wynna, od nočnega življenja silno utrujenega direktorja igralnic v Las Vegasu, sem končno izročil zlato lepotico, The Hand of Faith. On pa meni ček za milijon dolarjev!
Ta odločilni ček je seveda imel natanko preverjeno in dokazano, dostojno kritje v ameriški banki, ki ima predstavništvo v Sydneyu. V tej osrednji banki dobro poznam bančnike, saj z njimi vsak dan poslujem.
Oh, kako globoko sem si oddahnil! Tako si nisem še nikdar, ne prej ne pozneje v svojem življenju!« je vzdihnil Ciril ob spominu na največji kos zlata, ki ga v življenju prodal kupcu. Ni mu bilo lahko, saj mu je na srcu ležala 27,4820 kilogramov težka zlata lepotica, ki je nenadoma osrečila starša s sedmimi otroki.
Ta nestopljena avstralska kraljica še danes kraljuje sredi steklenih vitrin z neprebojnim steklom, na častnem mestu v Gold Nugget Museumu v Las Vegasu, in vabi k igram na srečo milijone ljudi. Pustolovci, ki kopljejo po nedrih Avstralije v
neizmernih pustinjah, tvegajo: Vse za vse! Dokler ne najde nov srečnež zlate grude, podobne Roki Usode, bo ta lepotica »fata morgana«, puščavski privid, ki privablja mnoge iskalcev svojih usod Down Under, pod Južnimi zvezdami.
