ZADNJE BOGASTVO SVETELA OSMEGA Le sekaj, sekaj smrečico, da si boš stesal barčico-jahtico …
Kmečka balada tajkunskem golo-seku
I.
Nad gozdnato deželico, ki se imenuje Hrastovlje, je razprostrlo zahajajoče sonce pahljačo zlatih žarkov. Najmočnejši so osvetlili stoletne hrastove gozdove, polja, travnike potoke in vasi, polne ostarelih prebivalcev. Največ je bilo starih 100 let. Rodilo se je zelo malo dojenčkov, ker je le malokdo od mladih kmetov ostal v svoji vasi. Pridelki niso imeli cene, kmetje so se prelevili v polgspodo, namesto zemlje so ljubili ljubezenske užitke, kupčije, potovanja in kopičenje denarcev s prodajo parcel. Hrastovljani so bili bistrih glav. Domovina jim dajala štipendije zato, da bi poskrbeli za njen razvoj. A doma niso našli dela. Veliki sosednji svet je gojil »gospodarski čudež« in rad zaposlil izobražene potomce kmetov in delavcev, »gastarbeiterjev«. Redke dojenčke so ujčkali in vzgajali starci in starke kot princeske in prince. Ko se je v vasi, kamor so se vračali ob vikendih, razlegel jok, so vsi pridrveli pod okno, vzklikali, ploskali, vpili živi-jooo! Vsi srečni so se veselili novorojenčka – drugič otroci.
Stari prebivalci vasi z imenom Stoletka se niso prav nič več bali, da bodo morali zapustiti svoje hiše, vrtove, njive in travnike. Vedeli so, da jih bodo dojenčki potrebovali, saj bodo morali njihovi starši delati na tujem od jutra do noči, ker stoletniki več ne morejo. Nihče si ni želel oditi na »oni svet«, saj je bil ta svet ob dojenčkih prelep. Krepkejši so celo pitali živino, obdelovati vrt in kosili okrog koč.
Nad mestom Hrastovljami se je visoko pod nebo vzpenjal imeniten grad. V tem gradu je živel dobrosrčen in pošten kraljevič Svetel. Na svojem kraljevskem dvoru ni imel dvorjanov ne vitezov ne služabnikov ne hlapcev ne požrešne grajske gospode, čeprav je po gradu vsepovsod rojilo veliko brezdelnežev kot v čebelnem panju. Ti so se najraje mudili v vinski kleti in grajski kuhinji. Nihče ni nikomur ničesar ukazoval in ne zapovedoval: Delaj to, delaj ono! To smeš, tega ne smeš! …Vsak četrti je natanko vedel, kaj mora delati, in je svoje delo tudi dobro opravljal. Kovači so podkovali konje, vezilje so vezle grajske prte in oblačila, mizarji so izdelovali mize, tesarji so tesali trame za ohišje, krovci so pokrivali strehe, kuharji so kuhali okusne grajske jedi, stražarji so stražili grad pred zavojevalci, dacarji pa so pobirali davke … Oblaki so prinašali dež, zemlja je rojevala pridelke. Teh pa je bilo vsako leto manj, saj je bilo v vasi Stoletki vse manj mladih kmetov, ki bi obdelovali polja in vse več stoletnikov.
Mladi kraljevič Svetel je od svojih prednikov podedoval dvesto vasi, v katerih je pred 100 leti živelo 570 kmetov. Nenehno so se pritoževali, da morajo kraljeviču plačevati previsoke davke: »V jeseni bi nam zaplenili polovico živine in pridelkov, žita, buč, fižola in krompirja. Tudi mi bi radi iztržili nekaj novcev na tržnici v mestu, da si kupimo obleke, čevlje, sladkor, sveče in sol!« so se že 100 let pritoževali.
Kraljevič Svetel je bil svobodnjak, po ječah ni trpel jetnikov, ki niso mogli plačati davkov. Bal se je tudi, da bodo še ti zbežali z vasi v mesta. On pa bo ostal sam na svojem gradu z lačnimi priskledniki! Zato je sklenil, da kmetom ne bo več nalagal velikih davkov, plenil zemljo, gozdove, živino in pridelke. A kdo bo garal za prebivalce gradu? Kraljeva kašča je bila prazna, kuharji niso imel ničesar, kar bi dali v lonce.
Pa se je kraljevič Svetelčič domislil, da ima v grajskih gozdovih veliko okusne divjadi, zajcev, fazanov, košut in srn. S sestradanimi prebivalci gradu je kmalu polovil vso visoko divjad, fazani pa so odfrčali v sosednje gozdove. Ostal je samo še kakšen neužiten jazbec, lisica in dihur. Odleteli so tudi divji golobi, race in gosi.
Kraljevič Svetel si je zaželel zelenjave, solate, fižola in krompirja. Toda kako naj vzame vse te pridelke stoletnikom in dojenčkom v vasi Stoletnici, ko pa sami nimajo dovolj!? »Aha!«, je dejal, »konje potrebujejo za oranje, s kravami in voli ne morejo več orati, kot so pred 100 leti. V grajski konjušnici pa imamo še dovolj lipicancev.«
Poslal je grajskega oskrbnika Galopka med vaščane, da je zamenjal konje za hrano, pridelano na vaških poljih. Zamenjaval je najlepše dirkače, dokler ni bila grajska konjušnica prazna. »KAJ NAJ ZDAJ STORIM?« se je vprašal Svetelčič. »Grajski velikaši, od kmetov si sposodite naše konje dirkače. Spremenite jih v orače, ki bodo vlekli plug! Preorali bomo velik grajski vrt, posejali veliko semen, in posadili različno grmičevje, ki rodi sladke plodove, maline in jagode.«
»Oho, kako lepo!« se je čudil, ko je prvo leto zraslo na grajskem vrtu vse preveč zelenjavnih dobrot, korenja, peteršilja, graha in krompirja. Sposojene konje so vrnili kmetom. Eeeh! Prav kmalu so se grajski naveličali jesti samo grajske povrtnine.
O, kako zelo so si zdaj spet zaželeli divjadi, pečenk iz zajcev, srn in košut! Toda gozd kraljeviča Svetela je bil prazen. Povsod so štrleli iz gostega grmičevja veliki, trohneči panji posekanih hrastov, smrek in jesenov. Nikjer nobene užitne živali, le plašni jazbeci in lisice. Hmmm, sosed pa ima toliiiko lepe divjadi!
»Pssst! Tiho bodite! Ničesar ne smete videti!« je šepetal polnočni grajski vodja Svetelovih »črnih lovcev« na košute v gozdu soseda, kralja Temnislava.
Toda – ojoj! Temnislavovi čuvaji divjadi so hop, hoop, hooop! zasačili tri lovce -tatove, ko so s tihozvočnimi puškami ustrelili tri tolste košute. Zagrmele so tri puške čuvajev: bum, buum, buuum! In trije Svetelovi lovci so zavpili »J-o-o-o-j!« in hudo zadeti omahnili med praprot. Obstrelili so jim noge, da niso mogli zbežati.
Temnislavovi oskrbniki so tatovom zaplenili puške, prelepe risanice. Kot hlode so jih vrgli na voz za seno, in jih pripeljali na dvorišče gradu kraljeviča Svetelčiča. Ob vozu je prijahal sam hudo razjarjeni kralj Temnislav in grozeče zavpil: »Svetel, ti si kralj nočnih tatov! Če tvoje lovce še enkrat zasačimo v našem gozdu, jih bomo zares postrelili!« Na smrt preplašeni Svetel mu je pojasnil: »Nisem mogel videti, kaj počno moji lovci ponoči, saj sem se sedem dni mudil v tuji deželi Svetlani!« Obstrejeni grajski lovci pa so se strašno prestrašili: »Najboljši zdravniki nam bodo izbezali roje drobnih kroglic iz hudo obstreljenih nog! Ne bo nas več v gozd!«
II.
Grajski gozd je bil ves izropan, saj so Svetelčevi lovci polovili vso divjad, posekali in prodali tujcem vse najlepše, mogočne hraste. Samo vrane in šoje so samotno vreščale po drevesih. Pa se je kraljeviču zabliskala rešila misel v glavi: »Znova bom napolnil svoj gozd z divjadjo. Sosed Dajež mi bo posodil štiri pare jelenov in košut, deset parov zajcev in zajkelj, petdeset mamic fazank in deset samčkov fazanov!« In res: v opustelem grajskem gozdu so se spet pasle košute in rukali jeleni.
Dve leti je Svetel potrpežljivo čakal, da se je divjad razmnožila in odrasla. Zdaj so imeli tudi dovolj pridelkov z grajskega vrta ter lesa iz svojega gozda. Sosedu Daježu so vrnili enako število sposojenih živali, pa še od vsake vrste po pet mladičev povrh. Samo fazanov, divjih rac in gosi niso mogli prešteti, ker iste samičke in samci svobodno letajo sem in tja, iz lovišča v lovišče.
Stoletnikom in mladim družinam v vasi Stoletki niso grajski dve leti pobirali davkov. O, kako so se bali, da ne bi še ti redki mladi pari zbežali v tujo deželo! Zdaj je Svetel dovolil vaščanom, da lahko lovijo divjad, ki so jo sami vzgojili. Tudi polja so spet bogato obrodila. Kmetje so lahko podirali dvesto in tristoletna drevesa, in prodajali les in živino z dobičkom v tuje dežele. Prihranili so si precej denarja. Tudi nekaj mladih družin se je iz mesta vrnilo v vas, kjer se je zdaj podilo več razposajenih otrok. Stoletni dedki in babice so kar žareli od ponosa, saj so spet slišali veliko več smeha in joka otrok.
Mladi so lepo obdelali vedno več polj, da so nahranili vedno več mladih ustec. Na gradu pa so se poljskemu delu uprli: »Ne spodobi se, da dvorna gospoda, plemiči in dvorjani garajo na grajskem vrtu!« so se pritoževali. »Kaj takega se ne dogaja v nobeni kraljevini, daleč naokrog! Zakaj pa imamo vaščane – tlačane? Njihovi predniki so že od nekdaj delali za naše babice in dedke. Naj delajo še za nas, novonastalo grajsko gospodo, ki danes živi na gradu!« Med dvorjani je bilo največ lepi kmetic in močnih kmetov, ki so se prikradli na grad.«
Tudi kraljevič Svetel, ki je s prebivalci gradu že okusil grajsko lakoto in žejo, ko je zanj in zanje zmanjkalo hrane, si je premislil. V vasi Stoletki je začel pobirati davke, ki so bili dvakrat večji kot dve leti poprej. Kmetom so grajski biriči in rubeži pobrali vsako deveto kravo in devetega pujska in vsak deveti stot požetega žita, pa deveto, stoletno hrastovo deblo v gozdu. In juhuhuuu! vsak deveti sod, poln vina.
In grajske kašče, zgrajene za grajska usta, so spet napolnili z dvojnim pridelkom. Še zadnjič je zraslo nekaj malega tudi na grajskem vrtu, največ pa na rodovitnih kmečkih poljih. Na vasi in na gradu je bilo tako, kot je bilo že stoletja poprej. Oropani kmetje so znova pobesneli: »Zahtevamo, da grajski velikaši zarubite za davke vsako deseto žival, vsak deseti hrast, deseti stot žita in deseti sod vina. V vasi Stoletki se je narodilo dvajset novih dojenčkov, zato potrebujemo več hrane zanje!«
Kraljevič Svetel, ki je spoznal, da brez večjih davkov, denarja, ki ga terja od kmetov, na gradu ne more živeti, je zbral vojsko. Nad-grajski glas z višav ga je opozoril: »Kralj mora dobiti od ljudstva, kar mu gre, pa čeprav ostane to neposlušno ljudstvo golo, boso in lačno!« V nove vojaške uniforme je oblekel dvesto krepkih mladih vojakov, kmetov, ki so morali zapustiti vaška polja Stoletke in jih znova prepustiti stoletnikom, prav tako, kot so jih njihovi očetje. Na štirih koncih grajskega obzidja so mu zgradili štiri obrambne stolpe. In prav ti kmečki fantje, ki jih je plačal graščak z denarjem, pobranim za davke, so nasilno vdrli na posestva, v kmečke hleve, po živino staršev, dedičev, svojih prednikov. Iz hleva so za repe izvlekli vsako deveto kravo, in strpali v prašičje kletke vsakega devetega pujska. Nato so izpraznili kašče in kleti in odkotalili vsak deveti sod vina. »Juhuu huuu!« so vriskali. Zdaj so imeli grajski dovolj, vaški pa malo več kot nič.
* * *
Kmetje so zgrabili za cepce, sekire, vile in kose. Grajski vojaki in stražarji pa za meče in samostrele. Spopad je bil tako brez-glav, da je zmanjkalo kmečkih glav in rok za delo na polju, za oranje in košnjo. Grajski so z meči pokosili skoraj vse za delo sposobne mladeniče in može. Med spopadom so ostali doma samo stoletniki, ki niso več mogli držati orožja v rokah in so čuvali novorojenčke. S sekirami so sekali drva, z vilami pa sušili seno. Veliko družin je ostalo brez očetov.
Zdaj so morali osemdeset, devetdeset in stoletniki spet poprijeti za delo. Vsi so bili lačni, z dojenčki in materami, ki so izgubile može, vred. Sonce je ožgalo redke pridelke na poljih. Konje za oranje so jim spet pobrali grajski – za jezdenje in lov. Kravice pa so bile preslabotne za oranje. Krepkejši stoletniki so hodili ponoči na lov v grajske gozdove kraljeviča Svetela. Mnogi so se vrnili domov s košuto na plečih. Mnoge pa je vzela noč in jih niso nikoli več videli.
III.
Minilo je 100 let in (skoraj) vse je ostalo takšno, kakršno je bilo nekoč! Menjavali so se samo vladarji, kralji, ki so kradli kmetom zemljo, pridelke in živino. Vasi so postale zanemarjene in zelo majhne, grajska posest pa vse večja. Pet kraljev, ki so v tem času podedovali in z zaplenjeno kmečko zemljo razširili posest, je petkrat obnovilo gradove. Povišali so obrambne zidove, dozidali stražne stolpe, izurili petkrat več vojščakov, kot jih je bilo poprej. Zdaj so kralji pošiljali kmečke mladeniče bojevat in plenit zanje, zase in za kraljevo zakladnico tudi v tuje dežele, kjer so se morali vojskovati po sedem let. Domov se je vrnil vsak deseti. Na velikih domačih poljih je namesto pridelkov zraslo vse več plevela.
Od redkih kmetov stoletnikov v vasi Stoletki so grajski zdaj zahtevali že polovico pridelkov: žita, vina, poljščin in najlepšega lesa. Zaplenili so jim mnogo travnikov, njiv in polj, ker niso mogli plačati davkov. Na to, nekdaj njihovo zemljo, so zdaj morali kmetje prihajati na delo, od jutra do večera. Biriči so jih preganjali k delu z biči. Za plačilo so dobili nekaj hrane in pridelkov. V vinogradih, ki so jih pokupili tuji velikaši, so si zgradili majhne koče, viničarije in imeli po šest, devet smrkljavih in lačnih otrok.
* * *
Kralj Svetel Šesti, daljni potomec Svetela Prvega, je bil prav tako dobrega srca kot njegov prapraded. Mladim družinam je hotel podariti vso grajsko zemljo, travnike, njive in polja. Obdržati je nameraval samo gozdove s prelepo, novozraslo divjadjo.
Nekaj 100 let starih kmetov, ki so še ostali v vasi Stoletki, te – nekoč svoje, zdaj grajske zemlje – ni hotelo sprejeti nazaj! Imeli so samo še toliko moči, da so lahko obdelovali vrtičke okrog svojih majhnih hišic, kjer so imeli majhne pesjake z majhnimi psički – čuvaji in nekaj kokoši. Skoraj vse mlade družine so se preselile v mesta.
O, kako zelo pogrešajo svoje vasi! Prihajajo ob vikendih, da odpeljejo še zadnje zdrave pridelke z vrtov prababic in pradedkov, kakršnih ni na mestni tržnici.
In spet je minilo 100 let. Sodobni kmetje obdelujejo danes polja s traktorji in z velikimi stroji. S šestredniki – plugi, orjejo šest brazd hkrati; nato rahljajo zemljo z rezalci grud, rahljači in branami; in sejejo z dvanajstrednimi sejalniki žit; pa žanjejo s kombajni za žetev in mlačev hkrati, z ovijači, povezovalci bal slame; s tovornjaki prevažajo požeto žito v silose. Nihče več ne žanje žita in ne kosi trave z rokami. V hlevih ima vsaka kravica za ušesa pripeto številko. Tudi pujske, zajčke in koze so novograjski lastniki prešteli, do zadnjega repa in peresa – s kokošmi vred. Kurji inšpektorji popišejo število jajc, ki jih znesejo vsak dan. Tudi stoletniki, ki jih hudo bolijo hrbti, ne negujejo več mladih kali in ne pulijo plevela med koruzo in na krompirišču. Zamorijo ga s strupeno tekočino »pantan-kankan«. Tako se jim ni treba boleče sklanjati nad zemljo in puliti tiste nekoristne, velike trave, ki zaduši vse užitne in koristne rastline.
IV.
Kralj Svetel Sedmi je bil še boljšega srce kot njegov oče Svetel Šesti. Dvajsetim kmetom, starim 100 let, ki so še ostali na svoji zemlji, v svojih hišicah z vrtički, je milostno dovolil: »Lahko brezplačno sekate droban les v gozdičkih, ki so vam še ostali. Obnovite si svoje hišice in plotove v vasi Stoletki. Nasekajte si drv za zimo, da vas ne bo zeblo. Toda najlepših hrastov in smrek se ne smete niti dotakniti, saj so ostali po dolgih stoletjih in so naše edino bogastvo! Ta dragoceni les je samo naš, grajski! Divjadi v grajskih gozdovih lahko nastavljate zanke, saj vemo, da s puško ničesar več ne zadenete. Lahko bi zgrešili in počili namesto srne soseda! Tudi ribe v grajskem potoku lahko lovite z mrežami, saj na trnke ničesar ne ulovite. Gosi in rac ne morete loviti z lovskimi psi – prinašalci, ker jih nimate; tudi pušk ne, hvalabogu. Te bomo postrelili mi na Mednarodnem grajskem lovu, s tujimi gosti.«
Kralj Svetel Sedmi se je odpovedal položaju kralja v praznem gradu in postal logar v velikanskih gozdovih stoletnih dreves, ki so ostali prebivalcem gradu.
»Gozdovi so zdaj naše edino grajsko bogastvo!« trdi. Po gozdu hodi z majhno sekirico in majhno puško, in označuje najlepše smreke, hraste in javore, ki jih nato posekajo grajski drvarji. Najdražja debla prodaja v tuje dežele in dobiva zanje težke zlatnike. Na drevesa je obesil nadzorne kamere, ki ponoči in podnevi posnamejo tatove, »črne drvarje«, ki si upajo sekati njegov les.
* * *
Od grajskih prebivalcev so po 100 letih ostali – poleg zadnjega dediča, Svetela Osmega – na gradu samo še oskrbnik, kuharica in dva stražarja, ki čuvata dva grajska stolpa, na vzhodu in zahodu. S severa in juga ne pričakujejo nobenih osvajalcev tega, 500 let starega gradu, ki bdi visoko nad vasjo Stoletko, po kateri se potepa in laja le še pet ščenet. Ta prelepi grad so hoteli tudi prodati, a ga noče nihče kupiti, saj bi stala obnova toliko zlatnikov, da bi zanje zgradili dva nova gradova. Iz vasi Stoletke je nastalo turistično naselje. O, koliko mladih družin, ki prihajajo iz mest na piknike na deželo z dojenčki, se danes igra ob nekdanjem grajskem potoku in lovi metulje! Tuji lovci pa love drago trofejno divjad in ribe.
Svetel Osmi, potomec predzadnjega, grajskega lastnika gradu, je zdaj logar, drvar in sekač najlepšega lesa v gozdovih, ki jih je podedoval. V svoji gozdni hišici brunarici gosti bogate tuje goste, ki od njega kupujejo najdražji in najlepši les. S sekirico in z veliko puško na rami hodi in pobožno roma po velikih gozdovih. Na veliko označuje najdebelejša debla hrastov, javorjev, bukev in smrek – tudi v gozdičkih stoletnikov, ki si ne upajo v gozd zaradi prevelikega števila medvedov. Najdražja debla prodaja v tuje dežele in dobiva zanje težke zlatnike.
Ko drvarji sekajo v grajskih in cerkvenih vele-gozdovih, jim nihče ne gleda pod prste, ki sučejo motorne žage tuje tvrdke Stihl in domače sekire. »To je zdaj moje največje bogastvo!« oznanja Svetel Sedmi, ki je postal trgovec, me-ne-džer – lesožer. »Ti gozdovi so nam, grajskim potomcem in božjim otrokom najdražji! Dajmo Bogu, ker je božjega in kralju, kar je kraljevega!«se klanja sam sebi, prodaja in poklanja tujcem sto, dvestoletna debla prve klase – za malo ceno. Osem njegovih zaupnikov – zakupnikov pri belem dnevu odvaža iz gozdov najdražji les, debela superdebla javorjev, hrastov in smrek.
O, kako radi bi jih stoletniki, potomci lastnikov, objeli za slovo – iz davne ljubezni svojih pradedov do gozdov.
A jih ne morejo, ker v najlepša drevesa vsekajo tujci svoje žige. Imajo tudi »prekratke roke, da bi dosegli svoje«. Nikdar več ne dosežejo izgubljenega, zadnjega bogastva, ki je zdaj – po angleško, nazadnje – »at last« – last Svetela Osmega.
Nihče ne ve, komu in za kakšno ceno prodajajo njegovi grajski »zaupniki – zakupniki« naš dragocen les iz stoletnih gozdov naših prapradedov …
* * *
Stoletniki pa so srečni, da dobivajo zastonj vejevje za drva iz svojih gozdičkov za hudo zimo. Prišla bo – po tem žarkem poletnem Soncu, ki je, poleg Svetela, prvi gospodar na redkih obdelanih poljih vasi Stoletke. Neusmiljeno sveti – od zgoraj. In jim pušča nekaj ožganih pridelkov. V gozdu pa rohnijo velikanski stroji – žagarji.
O, kako srečni so vaški stoletniki, da bodo lahko kuhali v napol polnih loncih na štedilniku pridelke iz svojih vrtičkov, in osmojene ostanke s širnih polj!
Svetel Osmi pa z zakupniki – zaupniki podira najdragocenejši les, in si kupuje biosuper hrano in mixy-coconut-viski na morskih plažah eksotičnih, vročih dežel sveta. Na Havajih je kot v stoterih rajih! Na tihih plažah Tihega oceana se je zasidral s svojo barčico-jahtico in veselo družbico čokoladno zagorelih domačink. To so lepe, vitke brezice, ki ne rastejo za»golo-seke« stoletnega lesa. So nadih za menedžerje, ki so znali v tujini prodati mnoge debele, stoletne javore, hraste in smreke . S pomočjo zaslužnih nadzornikov, oskrbnikov s koncesijami, ki skrbijo za razvoj naše zelene deželice Hrastovelj, središčem tisoč vasi s kmeti stoletniki.
Od zgoraj lepo zagorelega Svetela Osmega nadzorujejo samo dežni oblaki in gospodar Sonce, ki skrbi za rast zakupniško – državnih, nekoč grajskih gozdov.
Zadnje bogastvo ožigosal s sekiro 1. septembra – Kimavca 2013 Ivan Cimerman
Kmečka balada tajkunskem golo-seku
I.
Nad gozdnato deželico, ki se imenuje Hrastovlje, je razprostrlo zahajajoče sonce pahljačo zlatih žarkov. Najmočnejši so osvetlili stoletne hrastove gozdove, polja, travnike potoke in vasi, polne ostarelih prebivalcev. Največ je bilo starih 100 let. Rodilo se je zelo malo dojenčkov, ker je le malokdo od mladih kmetov ostal v svoji vasi. Pridelki niso imeli cene, kmetje so se prelevili v polgspodo, namesto zemlje so ljubili ljubezenske užitke, kupčije, potovanja in kopičenje denarcev s prodajo parcel. Hrastovljani so bili bistrih glav. Domovina jim dajala štipendije zato, da bi poskrbeli za njen razvoj. A doma niso našli dela. Veliki sosednji svet je gojil »gospodarski čudež« in rad zaposlil izobražene potomce kmetov in delavcev, »gastarbeiterjev«. Redke dojenčke so ujčkali in vzgajali starci in starke kot princeske in prince. Ko se je v vasi, kamor so se vračali ob vikendih, razlegel jok, so vsi pridrveli pod okno, vzklikali, ploskali, vpili živi-jooo! Vsi srečni so se veselili novorojenčka – drugič otroci.
Stari prebivalci vasi z imenom Stoletka se niso prav nič več bali, da bodo morali zapustiti svoje hiše, vrtove, njive in travnike. Vedeli so, da jih bodo dojenčki potrebovali, saj bodo morali njihovi starši delati na tujem od jutra do noči, ker stoletniki več ne morejo. Nihče si ni želel oditi na »oni svet«, saj je bil ta svet ob dojenčkih prelep. Krepkejši so celo pitali živino, obdelovati vrt in kosili okrog koč.
Nad mestom Hrastovljami se je visoko pod nebo vzpenjal imeniten grad. V tem gradu je živel dobrosrčen in pošten kraljevič Svetel. Na svojem kraljevskem dvoru ni imel dvorjanov ne vitezov ne služabnikov ne hlapcev ne požrešne grajske gospode, čeprav je po gradu vsepovsod rojilo veliko brezdelnežev kot v čebelnem panju. Ti so se najraje mudili v vinski kleti in grajski kuhinji. Nihče ni nikomur ničesar ukazoval in ne zapovedoval: Delaj to, delaj ono! To smeš, tega ne smeš! …Vsak četrti je natanko vedel, kaj mora delati, in je svoje delo tudi dobro opravljal. Kovači so podkovali konje, vezilje so vezle grajske prte in oblačila, mizarji so izdelovali mize, tesarji so tesali trame za ohišje, krovci so pokrivali strehe, kuharji so kuhali okusne grajske jedi, stražarji so stražili grad pred zavojevalci, dacarji pa so pobirali davke … Oblaki so prinašali dež, zemlja je rojevala pridelke. Teh pa je bilo vsako leto manj, saj je bilo v vasi Stoletki vse manj mladih kmetov, ki bi obdelovali polja in vse več stoletnikov.
Mladi kraljevič Svetel je od svojih prednikov podedoval dvesto vasi, v katerih je pred 100 leti živelo 570 kmetov. Nenehno so se pritoževali, da morajo kraljeviču plačevati previsoke davke: »V jeseni bi nam zaplenili polovico živine in pridelkov, žita, buč, fižola in krompirja. Tudi mi bi radi iztržili nekaj novcev na tržnici v mestu, da si kupimo obleke, čevlje, sladkor, sveče in sol!« so se že 100 let pritoževali.
Kraljevič Svetel je bil svobodnjak, po ječah ni trpel jetnikov, ki niso mogli plačati davkov. Bal se je tudi, da bodo še ti zbežali z vasi v mesta. On pa bo ostal sam na svojem gradu z lačnimi priskledniki! Zato je sklenil, da kmetom ne bo več nalagal velikih davkov, plenil zemljo, gozdove, živino in pridelke. A kdo bo garal za prebivalce gradu? Kraljeva kašča je bila prazna, kuharji niso imel ničesar, kar bi dali v lonce.
Pa se je kraljevič Svetelčič domislil, da ima v grajskih gozdovih veliko okusne divjadi, zajcev, fazanov, košut in srn. S sestradanimi prebivalci gradu je kmalu polovil vso visoko divjad, fazani pa so odfrčali v sosednje gozdove. Ostal je samo še kakšen neužiten jazbec, lisica in dihur. Odleteli so tudi divji golobi, race in gosi.
Kraljevič Svetel si je zaželel zelenjave, solate, fižola in krompirja. Toda kako naj vzame vse te pridelke stoletnikom in dojenčkom v vasi Stoletnici, ko pa sami nimajo dovolj!? »Aha!«, je dejal, »konje potrebujejo za oranje, s kravami in voli ne morejo več orati, kot so pred 100 leti. V grajski konjušnici pa imamo še dovolj lipicancev.«
Poslal je grajskega oskrbnika Galopka med vaščane, da je zamenjal konje za hrano, pridelano na vaških poljih. Zamenjaval je najlepše dirkače, dokler ni bila grajska konjušnica prazna. »KAJ NAJ ZDAJ STORIM?« se je vprašal Svetelčič. »Grajski velikaši, od kmetov si sposodite naše konje dirkače. Spremenite jih v orače, ki bodo vlekli plug! Preorali bomo velik grajski vrt, posejali veliko semen, in posadili različno grmičevje, ki rodi sladke plodove, maline in jagode.«
»Oho, kako lepo!« se je čudil, ko je prvo leto zraslo na grajskem vrtu vse preveč zelenjavnih dobrot, korenja, peteršilja, graha in krompirja. Sposojene konje so vrnili kmetom. Eeeh! Prav kmalu so se grajski naveličali jesti samo grajske povrtnine.
O, kako zelo so si zdaj spet zaželeli divjadi, pečenk iz zajcev, srn in košut! Toda gozd kraljeviča Svetela je bil prazen. Povsod so štrleli iz gostega grmičevja veliki, trohneči panji posekanih hrastov, smrek in jesenov. Nikjer nobene užitne živali, le plašni jazbeci in lisice. Hmmm, sosed pa ima toliiiko lepe divjadi!
»Pssst! Tiho bodite! Ničesar ne smete videti!« je šepetal polnočni grajski vodja Svetelovih »črnih lovcev« na košute v gozdu soseda, kralja Temnislava.
Toda – ojoj! Temnislavovi čuvaji divjadi so hop, hoop, hooop! zasačili tri lovce -tatove, ko so s tihozvočnimi puškami ustrelili tri tolste košute. Zagrmele so tri puške čuvajev: bum, buum, buuum! In trije Svetelovi lovci so zavpili »J-o-o-o-j!« in hudo zadeti omahnili med praprot. Obstrelili so jim noge, da niso mogli zbežati.
Temnislavovi oskrbniki so tatovom zaplenili puške, prelepe risanice. Kot hlode so jih vrgli na voz za seno, in jih pripeljali na dvorišče gradu kraljeviča Svetelčiča. Ob vozu je prijahal sam hudo razjarjeni kralj Temnislav in grozeče zavpil: »Svetel, ti si kralj nočnih tatov! Če tvoje lovce še enkrat zasačimo v našem gozdu, jih bomo zares postrelili!« Na smrt preplašeni Svetel mu je pojasnil: »Nisem mogel videti, kaj počno moji lovci ponoči, saj sem se sedem dni mudil v tuji deželi Svetlani!« Obstrejeni grajski lovci pa so se strašno prestrašili: »Najboljši zdravniki nam bodo izbezali roje drobnih kroglic iz hudo obstreljenih nog! Ne bo nas več v gozd!«
II.
Grajski gozd je bil ves izropan, saj so Svetelčevi lovci polovili vso divjad, posekali in prodali tujcem vse najlepše, mogočne hraste. Samo vrane in šoje so samotno vreščale po drevesih. Pa se je kraljeviču zabliskala rešila misel v glavi: »Znova bom napolnil svoj gozd z divjadjo. Sosed Dajež mi bo posodil štiri pare jelenov in košut, deset parov zajcev in zajkelj, petdeset mamic fazank in deset samčkov fazanov!« In res: v opustelem grajskem gozdu so se spet pasle košute in rukali jeleni.
Dve leti je Svetel potrpežljivo čakal, da se je divjad razmnožila in odrasla. Zdaj so imeli tudi dovolj pridelkov z grajskega vrta ter lesa iz svojega gozda. Sosedu Daježu so vrnili enako število sposojenih živali, pa še od vsake vrste po pet mladičev povrh. Samo fazanov, divjih rac in gosi niso mogli prešteti, ker iste samičke in samci svobodno letajo sem in tja, iz lovišča v lovišče.
Stoletnikom in mladim družinam v vasi Stoletki niso grajski dve leti pobirali davkov. O, kako so se bali, da ne bi še ti redki mladi pari zbežali v tujo deželo! Zdaj je Svetel dovolil vaščanom, da lahko lovijo divjad, ki so jo sami vzgojili. Tudi polja so spet bogato obrodila. Kmetje so lahko podirali dvesto in tristoletna drevesa, in prodajali les in živino z dobičkom v tuje dežele. Prihranili so si precej denarja. Tudi nekaj mladih družin se je iz mesta vrnilo v vas, kjer se je zdaj podilo več razposajenih otrok. Stoletni dedki in babice so kar žareli od ponosa, saj so spet slišali veliko več smeha in joka otrok.
Mladi so lepo obdelali vedno več polj, da so nahranili vedno več mladih ustec. Na gradu pa so se poljskemu delu uprli: »Ne spodobi se, da dvorna gospoda, plemiči in dvorjani garajo na grajskem vrtu!« so se pritoževali. »Kaj takega se ne dogaja v nobeni kraljevini, daleč naokrog! Zakaj pa imamo vaščane – tlačane? Njihovi predniki so že od nekdaj delali za naše babice in dedke. Naj delajo še za nas, novonastalo grajsko gospodo, ki danes živi na gradu!« Med dvorjani je bilo največ lepi kmetic in močnih kmetov, ki so se prikradli na grad.«
Tudi kraljevič Svetel, ki je s prebivalci gradu že okusil grajsko lakoto in žejo, ko je zanj in zanje zmanjkalo hrane, si je premislil. V vasi Stoletki je začel pobirati davke, ki so bili dvakrat večji kot dve leti poprej. Kmetom so grajski biriči in rubeži pobrali vsako deveto kravo in devetega pujska in vsak deveti stot požetega žita, pa deveto, stoletno hrastovo deblo v gozdu. In juhuhuuu! vsak deveti sod, poln vina.
In grajske kašče, zgrajene za grajska usta, so spet napolnili z dvojnim pridelkom. Še zadnjič je zraslo nekaj malega tudi na grajskem vrtu, največ pa na rodovitnih kmečkih poljih. Na vasi in na gradu je bilo tako, kot je bilo že stoletja poprej. Oropani kmetje so znova pobesneli: »Zahtevamo, da grajski velikaši zarubite za davke vsako deseto žival, vsak deseti hrast, deseti stot žita in deseti sod vina. V vasi Stoletki se je narodilo dvajset novih dojenčkov, zato potrebujemo več hrane zanje!«
Kraljevič Svetel, ki je spoznal, da brez večjih davkov, denarja, ki ga terja od kmetov, na gradu ne more živeti, je zbral vojsko. Nad-grajski glas z višav ga je opozoril: »Kralj mora dobiti od ljudstva, kar mu gre, pa čeprav ostane to neposlušno ljudstvo golo, boso in lačno!« V nove vojaške uniforme je oblekel dvesto krepkih mladih vojakov, kmetov, ki so morali zapustiti vaška polja Stoletke in jih znova prepustiti stoletnikom, prav tako, kot so jih njihovi očetje. Na štirih koncih grajskega obzidja so mu zgradili štiri obrambne stolpe. In prav ti kmečki fantje, ki jih je plačal graščak z denarjem, pobranim za davke, so nasilno vdrli na posestva, v kmečke hleve, po živino staršev, dedičev, svojih prednikov. Iz hleva so za repe izvlekli vsako deveto kravo, in strpali v prašičje kletke vsakega devetega pujska. Nato so izpraznili kašče in kleti in odkotalili vsak deveti sod vina. »Juhuu huuu!« so vriskali. Zdaj so imeli grajski dovolj, vaški pa malo več kot nič.
* * *
Kmetje so zgrabili za cepce, sekire, vile in kose. Grajski vojaki in stražarji pa za meče in samostrele. Spopad je bil tako brez-glav, da je zmanjkalo kmečkih glav in rok za delo na polju, za oranje in košnjo. Grajski so z meči pokosili skoraj vse za delo sposobne mladeniče in može. Med spopadom so ostali doma samo stoletniki, ki niso več mogli držati orožja v rokah in so čuvali novorojenčke. S sekirami so sekali drva, z vilami pa sušili seno. Veliko družin je ostalo brez očetov.
Zdaj so morali osemdeset, devetdeset in stoletniki spet poprijeti za delo. Vsi so bili lačni, z dojenčki in materami, ki so izgubile može, vred. Sonce je ožgalo redke pridelke na poljih. Konje za oranje so jim spet pobrali grajski – za jezdenje in lov. Kravice pa so bile preslabotne za oranje. Krepkejši stoletniki so hodili ponoči na lov v grajske gozdove kraljeviča Svetela. Mnogi so se vrnili domov s košuto na plečih. Mnoge pa je vzela noč in jih niso nikoli več videli.
III.
Minilo je 100 let in (skoraj) vse je ostalo takšno, kakršno je bilo nekoč! Menjavali so se samo vladarji, kralji, ki so kradli kmetom zemljo, pridelke in živino. Vasi so postale zanemarjene in zelo majhne, grajska posest pa vse večja. Pet kraljev, ki so v tem času podedovali in z zaplenjeno kmečko zemljo razširili posest, je petkrat obnovilo gradove. Povišali so obrambne zidove, dozidali stražne stolpe, izurili petkrat več vojščakov, kot jih je bilo poprej. Zdaj so kralji pošiljali kmečke mladeniče bojevat in plenit zanje, zase in za kraljevo zakladnico tudi v tuje dežele, kjer so se morali vojskovati po sedem let. Domov se je vrnil vsak deseti. Na velikih domačih poljih je namesto pridelkov zraslo vse več plevela.
Od redkih kmetov stoletnikov v vasi Stoletki so grajski zdaj zahtevali že polovico pridelkov: žita, vina, poljščin in najlepšega lesa. Zaplenili so jim mnogo travnikov, njiv in polj, ker niso mogli plačati davkov. Na to, nekdaj njihovo zemljo, so zdaj morali kmetje prihajati na delo, od jutra do večera. Biriči so jih preganjali k delu z biči. Za plačilo so dobili nekaj hrane in pridelkov. V vinogradih, ki so jih pokupili tuji velikaši, so si zgradili majhne koče, viničarije in imeli po šest, devet smrkljavih in lačnih otrok.
* * *
Kralj Svetel Šesti, daljni potomec Svetela Prvega, je bil prav tako dobrega srca kot njegov prapraded. Mladim družinam je hotel podariti vso grajsko zemljo, travnike, njive in polja. Obdržati je nameraval samo gozdove s prelepo, novozraslo divjadjo.
Nekaj 100 let starih kmetov, ki so še ostali v vasi Stoletki, te – nekoč svoje, zdaj grajske zemlje – ni hotelo sprejeti nazaj! Imeli so samo še toliko moči, da so lahko obdelovali vrtičke okrog svojih majhnih hišic, kjer so imeli majhne pesjake z majhnimi psički – čuvaji in nekaj kokoši. Skoraj vse mlade družine so se preselile v mesta.
O, kako zelo pogrešajo svoje vasi! Prihajajo ob vikendih, da odpeljejo še zadnje zdrave pridelke z vrtov prababic in pradedkov, kakršnih ni na mestni tržnici.
In spet je minilo 100 let. Sodobni kmetje obdelujejo danes polja s traktorji in z velikimi stroji. S šestredniki – plugi, orjejo šest brazd hkrati; nato rahljajo zemljo z rezalci grud, rahljači in branami; in sejejo z dvanajstrednimi sejalniki žit; pa žanjejo s kombajni za žetev in mlačev hkrati, z ovijači, povezovalci bal slame; s tovornjaki prevažajo požeto žito v silose. Nihče več ne žanje žita in ne kosi trave z rokami. V hlevih ima vsaka kravica za ušesa pripeto številko. Tudi pujske, zajčke in koze so novograjski lastniki prešteli, do zadnjega repa in peresa – s kokošmi vred. Kurji inšpektorji popišejo število jajc, ki jih znesejo vsak dan. Tudi stoletniki, ki jih hudo bolijo hrbti, ne negujejo več mladih kali in ne pulijo plevela med koruzo in na krompirišču. Zamorijo ga s strupeno tekočino »pantan-kankan«. Tako se jim ni treba boleče sklanjati nad zemljo in puliti tiste nekoristne, velike trave, ki zaduši vse užitne in koristne rastline.
IV.
Kralj Svetel Sedmi je bil še boljšega srce kot njegov oče Svetel Šesti. Dvajsetim kmetom, starim 100 let, ki so še ostali na svoji zemlji, v svojih hišicah z vrtički, je milostno dovolil: »Lahko brezplačno sekate droban les v gozdičkih, ki so vam še ostali. Obnovite si svoje hišice in plotove v vasi Stoletki. Nasekajte si drv za zimo, da vas ne bo zeblo. Toda najlepših hrastov in smrek se ne smete niti dotakniti, saj so ostali po dolgih stoletjih in so naše edino bogastvo! Ta dragoceni les je samo naš, grajski! Divjadi v grajskih gozdovih lahko nastavljate zanke, saj vemo, da s puško ničesar več ne zadenete. Lahko bi zgrešili in počili namesto srne soseda! Tudi ribe v grajskem potoku lahko lovite z mrežami, saj na trnke ničesar ne ulovite. Gosi in rac ne morete loviti z lovskimi psi – prinašalci, ker jih nimate; tudi pušk ne, hvalabogu. Te bomo postrelili mi na Mednarodnem grajskem lovu, s tujimi gosti.«
Kralj Svetel Sedmi se je odpovedal položaju kralja v praznem gradu in postal logar v velikanskih gozdovih stoletnih dreves, ki so ostali prebivalcem gradu.
»Gozdovi so zdaj naše edino grajsko bogastvo!« trdi. Po gozdu hodi z majhno sekirico in majhno puško, in označuje najlepše smreke, hraste in javore, ki jih nato posekajo grajski drvarji. Najdražja debla prodaja v tuje dežele in dobiva zanje težke zlatnike. Na drevesa je obesil nadzorne kamere, ki ponoči in podnevi posnamejo tatove, »črne drvarje«, ki si upajo sekati njegov les.
* * *
Od grajskih prebivalcev so po 100 letih ostali – poleg zadnjega dediča, Svetela Osmega – na gradu samo še oskrbnik, kuharica in dva stražarja, ki čuvata dva grajska stolpa, na vzhodu in zahodu. S severa in juga ne pričakujejo nobenih osvajalcev tega, 500 let starega gradu, ki bdi visoko nad vasjo Stoletko, po kateri se potepa in laja le še pet ščenet. Ta prelepi grad so hoteli tudi prodati, a ga noče nihče kupiti, saj bi stala obnova toliko zlatnikov, da bi zanje zgradili dva nova gradova. Iz vasi Stoletke je nastalo turistično naselje. O, koliko mladih družin, ki prihajajo iz mest na piknike na deželo z dojenčki, se danes igra ob nekdanjem grajskem potoku in lovi metulje! Tuji lovci pa love drago trofejno divjad in ribe.
Svetel Osmi, potomec predzadnjega, grajskega lastnika gradu, je zdaj logar, drvar in sekač najlepšega lesa v gozdovih, ki jih je podedoval. V svoji gozdni hišici brunarici gosti bogate tuje goste, ki od njega kupujejo najdražji in najlepši les. S sekirico in z veliko puško na rami hodi in pobožno roma po velikih gozdovih. Na veliko označuje najdebelejša debla hrastov, javorjev, bukev in smrek – tudi v gozdičkih stoletnikov, ki si ne upajo v gozd zaradi prevelikega števila medvedov. Najdražja debla prodaja v tuje dežele in dobiva zanje težke zlatnike.
Ko drvarji sekajo v grajskih in cerkvenih vele-gozdovih, jim nihče ne gleda pod prste, ki sučejo motorne žage tuje tvrdke Stihl in domače sekire. »To je zdaj moje največje bogastvo!« oznanja Svetel Sedmi, ki je postal trgovec, me-ne-džer – lesožer. »Ti gozdovi so nam, grajskim potomcem in božjim otrokom najdražji! Dajmo Bogu, ker je božjega in kralju, kar je kraljevega!«se klanja sam sebi, prodaja in poklanja tujcem sto, dvestoletna debla prve klase – za malo ceno. Osem njegovih zaupnikov – zakupnikov pri belem dnevu odvaža iz gozdov najdražji les, debela superdebla javorjev, hrastov in smrek.
O, kako radi bi jih stoletniki, potomci lastnikov, objeli za slovo – iz davne ljubezni svojih pradedov do gozdov.
A jih ne morejo, ker v najlepša drevesa vsekajo tujci svoje žige. Imajo tudi »prekratke roke, da bi dosegli svoje«. Nikdar več ne dosežejo izgubljenega, zadnjega bogastva, ki je zdaj – po angleško, nazadnje – »at last« – last Svetela Osmega.
Nihče ne ve, komu in za kakšno ceno prodajajo njegovi grajski »zaupniki – zakupniki« naš dragocen les iz stoletnih gozdov naših prapradedov …
* * *
Stoletniki pa so srečni, da dobivajo zastonj vejevje za drva iz svojih gozdičkov za hudo zimo. Prišla bo – po tem žarkem poletnem Soncu, ki je, poleg Svetela, prvi gospodar na redkih obdelanih poljih vasi Stoletke. Neusmiljeno sveti – od zgoraj. In jim pušča nekaj ožganih pridelkov. V gozdu pa rohnijo velikanski stroji – žagarji.
O, kako srečni so vaški stoletniki, da bodo lahko kuhali v napol polnih loncih na štedilniku pridelke iz svojih vrtičkov, in osmojene ostanke s širnih polj!
Svetel Osmi pa z zakupniki – zaupniki podira najdragocenejši les, in si kupuje biosuper hrano in mixy-coconut-viski na morskih plažah eksotičnih, vročih dežel sveta. Na Havajih je kot v stoterih rajih! Na tihih plažah Tihega oceana se je zasidral s svojo barčico-jahtico in veselo družbico čokoladno zagorelih domačink. To so lepe, vitke brezice, ki ne rastejo za»golo-seke« stoletnega lesa. So nadih za menedžerje, ki so znali v tujini prodati mnoge debele, stoletne javore, hraste in smreke . S pomočjo zaslužnih nadzornikov, oskrbnikov s koncesijami, ki skrbijo za razvoj naše zelene deželice Hrastovelj, središčem tisoč vasi s kmeti stoletniki.
Od zgoraj lepo zagorelega Svetela Osmega nadzorujejo samo dežni oblaki in gospodar Sonce, ki skrbi za rast zakupniško – državnih, nekoč grajskih gozdov.
Zadnje bogastvo ožigosal s sekiro 1. septembra – Kimavca 2013 Ivan Cimerman
