8(0) POMLADI REŽISERJA, AFORISTA, PISATELJA, KRONIKA DOBE ŽARKA PETANA

Primorsko-štajerski upornik kmečkega porekla na mestnih odrih

Žarko Petan z ženo Vero in hčerko Jasmin, skužkom Lumpijem v naročju.

»Kdo se boji Virginije Woolf?« sem se vprašal na pragu bežigrajske knjižnice, otovorjen z desetimi kilogrami tridesetih izbranih knjig (od 162 izdanih - v raznih jezikih) neizmerno plodnega, režimsko razžaljenega, bojevitega, spornega, duhovitega avtorja. Deset kilogramov je le vzorček polemik in kljubovanj, ki vleče k zemlji. In dviga, tudi tlači duha, ko si na pustolovskem potepu po Žarkovih pokrajinah.Tam stoje Enopartijski gradovi oblasti s politkomisarji za zidovi. Oblega jih s prizadetostjo po nedolžnem obsojenega, (vojaški zapor), za dediščino razlaščenega (nacionalizirana očetova kavarna Astorija v Mariboru), predčasno televizijsko (generalni direktor) in začasno gledališko izgnanega (partijska ukinitev Odra 57) kljubovalca – z vztrajnostjo, pogumom in bikoborbsko trmo. Aforistično butanje v zidove Oblasti, Paradoksov, Norm, Pravil, Ideologije boljševizma in skoraj-komunizma, v trdnjave povojne »Rdeče buržuazije«. Pljuska na vzhod v času ruskega brezmejnega apetita (okupacija Češkoslovaške 1968, Poljska, Madžarska, Romunija). Čas po drugi vojni, heroizmi, petletke, svetla bodočnost, dachauski procesi, kolektivna krivda za poboje domobrancev, Goli otok, zastražena Svobodna misel – kako bogata snov dobe za neštete izpovedi, ponatise, prevode norčevanj, spodkopavanja mitov v razne jezike. Yugoblok, ne Vzhod ne Zahod, pol-cocializem, »dobri stari časi«, ko samoupravno zaščitenega delavca nisi mogel brcniti čez noč na cesto. Majska Titova štafeta, zanos, polet, udarniki, železnica bratstva in enotnosti, zastonj delovna sila brigad. Šamac-Sarajevo, Brčko-Banovići, vihranje zastav: »Druže Tito, mi ti se kunemo, da s tvog puta ne skrenemo!« In druga stran medalje: komsomolci, potomci herojev-oblastodržcev, ki so še danes na sceni, v igri, preoblečeni v plašče, skrojene po vetru. Kačje kože z drugačnimi vzorci, isti piki! Režije na naših in tujih odrih, poskus velike TV scene … Kakšna ihta, kakšna plodnost! Mnoge knjige so oguljene, scefrane, so uspešnice, da Prešernoslovci strmijo - poleg rahlo opažene »visoke, globoke literature«. Literatura množic.

Razkrinkovalec Petan se ob obilni žetvi tudi sam razkrinka, ko ostaja žarka, žgoča nujnost izpovedi, aforizem, pamflet, polemika, spomin, ponatis odlomkov in aforizmov v knjigah žurnalistično ihtava. In ne dosega plemenitega, žlahtnega jezika, ki temelji na trajni, literarni moči besedil in sporočil. Bolj kot literarna slava zanima avtorja živa odmevnost, zdajšnost, napake, krivice, korupcija, nepotizem, skrotovičene in izničene (deset zapovedi, zlasti NE LAŽI in NE KRADI!) vrednote, skregane z RESNICO IN PRAVICO – oblast na čelu množic, v kaosu vladnih garnitur in političnih mahinacij. In bereš, čakaš, kdaj se bo peneči slap obtožb, zasukanih pregovorov v aforizmih, polemik, obtožb enoumne ideologije strnil v monolitno, stilno ubrano, harmonično celoto čiste literature - brez sarkazmov, duhovičenja in žurnalistično-polemičnega pisanja. Bojevnik Petan nam pove:

Ob dragocenem pohištvu iz hiše v Mariboru, nad kavarno Astoria, ki ga je Žarkov oče po koncu vojne iztrgal v Avstriji plenilcu.

Beethovnova 4, Ljubljana, pred Dnevom žena. Pogled butne onkraj ulice v zid parlamenta, soseda, ki večno zaseda. Družinica: žena Vera, hčerka Jasmina s psičkom Lumpijem, obdani s stilnim pohištvom (bidermajer ali altdeutsch?), ki diha preteklega, meščanskega duha v soočenju z današnjim svetom. Žarkova delovna soba z goro natisnjenih in tipkopisnih del, staro in novorojenčkov, je izpoved, dokument razgibanega časa in dobe, kulturniške in politične, do žive sedanjosti:

Petanova osem(deset)letka je bogata, mnogo bolj kot vse petletke socializma s približki ´buržuazega komunizma´, zbledelih ideologij, ki so nam zapustile večne jalove prepire o spravah med »belimi« in » rdečimi«. Kot rdeča nit se prepletajo skozi goro Petanovih knjig očitki, zgreški, podtikanja oblasti, zakulisni boji, in neka iskrena, potlačena nežnost, ki prerašča napadalnost Vprašali so me, zakaj pišem. Odgovoril sem: »Zato, ker se s peresom na žalost na da streljati.« Surovost sveta, odziv nemočnega Don Kihota na belem konju vrednost (ne kradi- na veliko, ne laži ljudstvu, ne nečistuj s premoženjem - ne zapelji množic v temo Enoumnosti). S peresom, ki je bojno kopje, naskakuje Petan kot don Kihot mline na veter, kjer kipi testo v odi: »kruha novega zamesil naš tovariš Tito, Tito«. Orkanski veter je pihal z Juga na sever, iz Beograda in kuštral lase velemož Centralnega komiteja zveze komunistov v Ljubljani. Koga je odpihnilo? Ne očete in ne sinov. Razmnožili so se kot kapusovi belini, ki žro zeljnate glave (beri: ljudstvo). Panoptikum prevedenih aforizmov, Preteklost (1987), Preteklost se nadaljuje (1989), Spominjanje (2002), Moji včerajšnji sodobniki (2003), Čez rob sveta (2007), režisersko znanje ter izkušnje posreduje na Dunaju, založniška hiša Styria v Gradcu ga vzame pod perut. Z Mariborčanom, sijajnim pesnikom Kajetanom Kovičem nastopa z aforizmi po Švici, Nemčiji, in Avstriji. S prevodi odkrivata slovensko literaturo predvsem nemško govoreči Evropi, današnji Evropski uniji. Lirika in satira z Vzhodnega bloka, z roba Balkana pionir v aforističnih pleničkah, ki si v »svinčenih časih« drzne karati, klevetati, prodirati v javnost – spodnašati oblast. Pa so ga spodnašani spodnesli! Večkrat!

Pisalna miza fabruarja 2009: Žarko (27. marca bo dopolnil 80 let) ljubkuje korekture novih pet otrok – knjig, ki jih bo izdal ob svoji OSEM(DESET)LETNICI! »Eni so izdali vero v Domovino, in si napolnili žepe. Jaz sem izdajal knjige in polnil knjižne police. Iz honorarjev smo zgradili družinici majhno hišico v Bohinju.« Lucidnost, spomin: imena, dogodke, poti, ki so in še peljejo naše ljudstvo v svetlo prihodnost - vse te mehanizme in izme naš vodilni aforist v Sloveniji in gost številnih mednarodnih lestvic aforistov in antologij še vedno dobro obvlada. Poboža liste korektur:

»Imena petih novorojenčkov so: Pasje bombice (MK), Resnica o »resnici« (Celjska Mohorjeva), Aforizmi (Društvo Franceta Prešerna – Moskva , v ruščini), Knjiga o Titu (prevod v baskovski jezik) in Aforizmi (prevod v finščino).

Do leta 2003 je izšlo 14 mojih samostojnih knjig aforizmov samo v nemščini, v Slovenščini pa 16. Prvo knjigo aforizmov v nemščini mi je izdala 1979. založba Styria (urednica Elke Vujica). Naslov: S prazno glavo se laže kima. Moje aforizme je do danes v diplomskih nalogah obravnavalo na Filozofski fakulteti v Ljubljani pet diplomantov, torej so živi. Zame je izjemno pomemben naslov, ki ima pod perutjo ves pomenski srž izpovedi.«

ZAGREB-TRST- MARIBOR, OTROŠTVO IN VRAČANJA

Petan ob prevodih knjige »Veseli diktator«. natiskane v več jezikih.

Žarko Petan je privekal na svet 27. marca 1929. Mati Slavka je bila Primorka iz Sela pri Trstu, oče Josip, Štajerec, poslovnež, z naturnim čutom za biznis in s pridnostjo mravlje. Dokopal se je do znatnega premoženja, nepremičnin. Kdo v Mariboru ne pozna kavarne Astorija z»ezlekom«, krajem sestankov, promanade, mode in nekdanjega mondenega šarma, shajališča purgarjev in inteligence?

Žarko: »Pred drugo svetovno vojno smo živeli v srcu Zagreba, kjer je moj oče osnoval Veliko kavarno, danes kavarno Dubrovnik na Jelačićevem trgu. V Zagrebu sem enajst let obiskoval hrvaško šolo. Moj sošolec je bil sloviti igralec Relja Bašić, s katerim sva velika prijatelja. Njegova mati me je hotela učiti klavir, pa sem nestrpno preskakoval tipke, razposajenec. Oče je sklenil, da nadaljujem šolanje na Hrvaškem, ker sem obvladal ta jezik, v slovenščini pa sem jecljal. Nato sem dve leti obiskoval gimnazijo v Sinju. Leta 1940 smo se preselili v Maribor, kjer je oče kupil kavarno Astorio. Vojna je bila na pragu. Adolf Hitler 1941. obišče Maribor s parolo: Naredite mi to deželo zopet nemško! Oče se umakne v Ljubljano, družino pošlje v Zagreb, ki buči od parol NDHjevcev. Mama je imela italijanski potni list, saj je bila doma iz Sela blizu Trsta, ozemlja, ki so ga Italijani proglasili za svojega. »Tu nas bodo preganjali!« je dejala v Zagrebu, ki je bučal od navdušenja nad Nezavisno Državo Hrvaško. In smo odpotovali.

Do konca vojne smo bili v Trstu, kjer sem se, šestnajstletnik, vključil v organizacijo Gioventù antifascista triestina. Ko sem se vrnil v Maribor, so me avtomatsko sprejeli v SKOJ (Savez Komunističke Omladine Jugoslavije). Leto dni sem prenašal bedastoče enoumnega režima . Nato sem se s sekretarjem dogovoril, da izstopim na ta način, da me izključi, da bi bile posledice manj boleče. »Vrgli« so me iz SKOJ-a, posledice pa čutim še danes! Končal sem »partizansko gimnazijo« - preskočil 5.,6. in 7. razred, osmega pa sem z maturo opravil na Prvi Državni gimnaziji Maribor. Oče je hotel dostojnega naslednika in moral sem končati Ekonomsko fakulteto (1957). A skrita nagnjenja so me gnala h gledališču in filmu. Oblasti so nam zaplenile vso premoženje, tudi Astorijo, vmes sem bil osemnajst mesecev pri vojakih v ječi zaradi podtaknjene »špijonaže« , očetovega premoženja ni bilo več. Nato sem se izmenično prebijal kot novinar pri filmih (Vesna) in gledališču, režiral, obiskal Pariz ... Šele leta 1977 sem diplomiral na AGRFT v Ljubljani iz gledališko-radijske režije. Naloga o Hamletu in 12-letni Ofeliji se je zdela predsedniku izpitne komisije, velikemu shakespearevcu, avtoriteti in režiserju Branku Gavelli, preveč svojska, moderna, nenavadna, in me je prvič na sprejemnem izpitu vrgel.Tri leta sem čakal, da je odšel nazaj na zagrebško akademijo, da sem lahko zaključil študij.

LETO IN POL V VOJAŠKEM ZAPORU V BEOGRADU

Obtožnica:»Vohun. Radi za američku i nemačku obaveštajnu službu!«

»V knjigi: PRETEKLOST(zal. Borec, 1987) opisujete, kako so vas vojaške oblasti v Beogradu po nedolžnem obtožile klevetanja države in vohunstva. Osemnajst mesecev ste sedeli v preiskovalnem zaporu, izmenično, na ´svetlem´ in v temnici. Vaš boj s Službo državne varnosti? Vaš brat Bogdan, ki je delal v Münchnu za radijsko postajo Svobodna Evropa, naj bi tudi vohunil za Američane? Obtožnica navaja, da ste se norčevali iz Tita, ki nosi kičasto, operetno uniformo kot etiopski cesar Haile Selassie. Obtožnica navaja izjave podtaknjenih prič, ki so izpričale, da ste izjavili: »…da ni član ZKJ in da to nikoli ne bo, ker mu tega ne dovoljuje njegov umetniški poklic, ker on kot tak ne sprejema nobene diktature. Pri nas pa da je izrazita diktatura ene partije in njen monopol v celokupnem družbenem življenju, da je on človek svobodnih, demokratičnih zahodnih pojmovanj in da mora kot tak nujno prihajati v spor z režimom, ker ne sme pisati tistega, kar hoče in kakor občuti …« Zvezni in slovenski Kazenski zakonik sta vsebovala člen o verbalnih deliktih?«

Petan:« Šestega aprila 1960. leta se je začel zame, vojaka, ki sem služil vojaščino v Novem Sadu in Valjevu, pred vojaškim sodiščem v Beogradu proces. Sprva so me obsodili na sedem let zapora, lahko bi me na smrt. Potunkale so me tudi izjave nekaterih »dobrih prijateljev« iz Ljubljane, ki so me prikazovali zasliševalcem kot moralnega iztirjenca in politično sumljivega človeka … Pravda je bila maratonska, službeni »zagovorniki« oficirji. Osemnajst mesecev sem preživel v preiskovalnem zaporu. Branil sem se kot lev, navajal, da sem delal le kot novinar in režiser. 15 11. 1962 sem v zagovor zapisal: »Če mi vi odrekate možnost, da živim v lastni domovini, ki je ne ljubim nič manj kot vi, kot enakovreden državljan, se bom pač izselil.« K sreči se je našlo »visoko vojaško lice«, pravnik, ki je dokazal mojo nedolžnost. Izpustili so me. Epilog:»Čez nekaj let so mi poslali iz Beograda vojaško knjižico in zapisali, da sem služil vojsko 3,5 let! Čas prebit v zaporu so prišteli k normalnemu roku vojaka, ki je služil Domovini!«

Med mojim ždenjem v samici mi je od vsega hudega umrl oče, potem, ko me je obiskal v zaporu. Tudi njega so ob obisku nadzirali SDVejevci. Ko so mu komunisti nacionalizirali, zaplenili vso premoženje, tudi kavarno Astorijo v Mariboru, je dobil je pečat kapitalista, vampirja, »buržuja«. Vse so nas sproletarizirali z namenom, da nas ožigosane pahnejo med »navadno rajo«.Šele v času »Slovenske pomladi« smo dobili pravdo in kavarno Astorijo nazaj.«

PETAN REŽISER, AVTOR IGER, PISATELJ ZA OTROKE

Žarko Petan ob svoji ženi Veri pred osemdesetim rojstnim dnevom (27. marca 2009 – v znamenju ovna).

»Zdaj gledate na oder umirjeno, Beseda-kraljica se je preselila v telesa, ni več kraljica gledališča. Na odrih je več telovadbe kot pa velikih, drznih, prekucuških tekstov. Bili ste avantgarda v razbijanju starih oblik režije?«

Petan:» Med svoje prve večje uspehe štejem režije na Odru 57, v eksperimentalnem gledališču, gledališču Glej ter v Drami in Mali Drami. Bilo je v času, ko je bil Bojan Štih direktor obeh teatrov in me je imenoval za direktorja Male Drame. Bil sem eden prvih režiserjev, ki so uprizarjali sodobne tuje, največ ameriške avtorje. Režiral sem od Hamburga do Triglava in Gevgelije, po odrih socialistične Jugoslavije in drugih vzhodnih državah, na Madžarskem, Češkoslovaškem in Poljskem, kjer sem se srečal z genialnim Anderzejem Wajdo, ki je takrat režiral Zločin in kazen Dostojevskega. Razbijali smo tabuje in okostenele režije.

V Drami SNG sem bil stalni režiser (1966-71), v MGL pa v času 1972-1994. Delal sem z imenitnimi igralci, kot so bili Polde Bibič, Rudi Kosmač, Ivo Ban, Danilo Benedičič, Vera Perova, Igor Samobor, Silva Čušin. Duša Počkajeva je bila s svojo tenkočutno, ponotranjeno, senzibilno in intelektualno močjo zame prva dama slovenskih odrov. Režiral sem tudi v Trstu, Kranju, na Ptuju …

Čas za dela za Pirandella, Ionesca, Becketta, Faydoja, Kopita, Albeeja je bil za slovensko partijo sumljiv, boleč, prevratniški. Ideologija Zahoda! Tudi naši avtorji: Kozak, Božič, Smole, Rožanc, celo Cankar s Pohujšanjem …« »Rušenje oltarjev socializma. Smrt heroizma in kolhozniškega kolektivizma. Nihilizem, konec »junaka-množice«, prihaja junak-posameznik. Ideologije so breme. Svet se odpira, duhovne meje širijo. Astronavti na Luni. Pariz: študentska gibanja 1968-71- 78 … Kaj ste doživeli?«

Petan:« Svinčeni časi! Šef partije Franc Popit ukine Oder 75. Jaz kot režiser sem »izvisel«, ostal brez službe. Politika poseže na oder. Velike zakulisne spletke, poseg Borisa Kraigherja … Polde Bibič je vse lepo opisal v knjigi IZGON. Kulturniški kolhoz, samoupravljanje, kot si ga je zamislil Edvard Kardelj, v gledališču ni mogoč. Vendar sem vztrajal v svojem poklicu …

Mladinsko predstavo Obtoženi volk so dolga leta igrali na odrih po vsej Franciji. Založba v Parizu mi je natisnila še moja druga dela, ker je bil Obtoženi volk tako uspešen, odlično so ga sprejeli tudi otroci v Sloveniji, prav tako v mojih radijskih igrah.

RADIO, ODISEJADA V VLOGI GENERALNEGA DIREKTORJA TELEVIZIJE

»Napisali ste več kot sedemdeset radijskih iger. Med njimi se najduhovitejše tiste za otroke. Vaše pravljice za otroke, igrice, humoreske, natisnjene v čitankah, vzgojiteljice in učiteljice rade pripovedujejo po vrtcih in šolah.

Manj sreče ste imeli, ko so vas izvolili za generalnega direktorja TV Slovenije in so vam »posredovalni aparatčiki« skrajšali štiriletni mandat na dvoinpolletnega. Po dveh letih in pol so vas preprosto upokojili. Koliko zajcev tiči v tem zakulisnem grmu?«

Petan:»Oblast in TVdržci so se posluževali mahinacij in različnih ukan, da bi me spravili na cesto. Zapisal sem: ´Po šestih mesecih mojega direktorovanja me je Svet RTV-ja odstavil, seveda z večinsko podporo liberalnih demokratov in zaveznikov strank kontunuitete, ki naj bi bili vsi člani civilne družbe. Najbrž so v tem kratkem času spoznali, da mislim s svojo glavo in da delujem tako kot mislim, da je prav, in da ne bodo mogli z menoj manipulirati. Pritožil sem se na Ustavno sodišče. Po šestih mesecih me je najvišja slovenska pravna ustanova s sodbo, ki je postala učna snov na pravni fakulteti, vrnila na mesto, s katerega sem bil očitno neustrezno odstranjen …´ Lotili so se me s časnikom Republika. Na prvi strani Republike je bila natisnjena z debelimi črkami in v okviru napoved članka z naslovom JE UPOKOJENEC PETAN LAHKO DIREKTOR RTVS? …

Zmotili so se za eno leto, čas do upokojitve. Razplet sem opisal v knjigi ČEZ ROB SVETA (Založba Karantanija, 2007, strani 147-180).«

MEDNARODNA USPEŠNICA: TITO, VESELI DIKTATOR

Petanov satirični posmeh je našel grešnika vseh poti in stranpoti Novega človeka do leta 1980, glavno tarčo, Tita: »V Mariboru je v Založbi Obzorja leta 1994 izšla vaša knjiga o Titu ‘Veseli diktator’. Oprli ste se na različne vire, med njimi na Vladimira Dedijera, resnega zgodovinarja, pisca Titove biografije (Novi prilozi za biografiju Josipa Broza Tita, 1981) ter na delo Ljubezni Josipa Broza, Filipa Radulovića (slov. prevod 1990). Ali je ta knjiga alegoričen prenos avtorjevega procesa pred vojaškim sodiščem, neke vrste maščevanje večno obtoženega volka, (ki se ne brani ovac). Satira, v duhu vladavine Ideologije napisana izmišljija, igra dialogov, trdnih dejstev, preobratov, aforizmov, posmeha. Želi spodnesti karizmo in mit, simbol sporov avtorja z oblastmi, razkrinkati erotično moralo (17 Titovih ljubezni)? Na koncu (Posteljni duet) slavno pevko Tinko Kanc Joseph povleče v banalnost, ki jo dopolni z erotično aluzijo na Anastazijo, edino preživelo princeso po ruski oktobrski revoluciji, boljševiškem pokolu celotne carjeve družine. Petanov življenjski bestseller, preveden v mnoge jezike, je v bistvu posmehljiva lepljenka, tendenciozen paradoks o zadnjih urah Josepha Azra v uniformi častnika zloglasne ruske NKVD,

Trinajst poglavij, Titova erotika, epilog z naslovi odrskih prizorov: PRED SODIŠČEM NEZMOTLJIVE PARTIJE, Walzerkönig von Maribor, Slovo in Happy End. In še zadnje besede onemoglega boga Partije: moj Bog in Amen. Srž je?«

Petan: »Knjigo o Titu sem izdal najprej - prevedeno v nemščino - pri založbi Styria. Nato so je natisnili v 30.000 izvodih v Bukarešti v romunščini … Romunski založnik mi je sporočil, da je bil med prvimi naročniki generalštab romunske armade. (Spomin na vladavino diktatorja po imenu Nicolae Ceausescu, roj.1918, usmrčenega z ženo Eleno, po vstaji množic in vojske 1989., ki je bil kot generalni sekretar KP in predsednik romunske vlade,Titov prijatelj.«

Mit bulvarskih uspešnic. Množice hijen rade hlastajo po odpisani karizmi pokojnih levov in jo celo odstrelijo! Ko obležijo na odru zgodovine, se jih upajo pocukati za rep. »Ko sva se srečala - Titov življenjepisec Vladimir Dedijer in jaz, ki sem zbiral dokumentarno gradivo o veselem diktatorju Titu (umrlem v UKC Ljubljani1980.), mi je Dedijer na izvod biografije o Titu napisal posvetilo: »Šugavi se magarci nanjuše i preko sedam brda.« Petanu V. Dedijer 26.7. 1987.

»Kaj sporočate prijhajajočim generacijam?«

Petan: »Dokopljimo se do RESNICE o našem času, naši dobi, naših zmotah. Priznajmo krivice in tudi zločine. Priznajmo NERESNICO, LAŽ od včeraj. Človek mora znova osvojiti temeljne vrednote, ki so se sesule. Zemlja je polna lažnih, zastrupljevalnih snovi, tudi naš kmet grdo ravna z zemljo, saj ji hoče čim hitreje čim več iztrgati in zaslužiti. Vodjem moramo verjeti! Največja moč Boga – Kristusa je bila v tem, da so mu verjeli. On je delal tisto, kar je govoril. Danes smo v krizi, glavni politik pa se kar naprej smeji tistim, ki krizo trpijo. Moja je literatura je (bila?) živ oder, soočanje z dobo, liki in mojim časom.«

Za zaključek živ aforizem iz zbirke PREPOVEDANE PAROLE (1966): Naši noji ne skrivajo glav v pesek, marveč v letna poročila o uspehih.

GIGANTSKA USTVARJALNA BILANCA ŽARKA PETANA:

123 režij, 77 knjig v slovenščini, 16 zbirk aforizmov, 21 prevedenih v nemščino(roza, aforizmi), 162 vseh knjig v različnih jezikih, 80 radijskih iger za mladino in odrasle. Vseh nagrad: 56, največ tujih, za humor in satiro.

Žlahtna slovenska, literarna: Nagrada Prešernovega sklada, 1966.

Najvišja avstrijska nagrada: Östrreichische Ehrrenkreutz für Wissenschaft und Kunst I. Klase, Wien, am 26. Märtz 1999. Prejel jo je iz rok predsednika avstrijske republike.

Najvišja slovenska, državniška: Zlati red za zasluge, 2004 - za življenjski opus. Žarko Petan, gledališki režiser, satirik, dramatik in pripovednik, časnikar, svobodni umetnik.

Dvakrat je prejel Glazerjevo nagrado, 21. marca leta 2007 za življenjsko delo na področju kulture.

Fotografije: Ivan Cimerman

Primorsko-štajerski upornik kmečkega porekla na mestnih odrih

Žarko Petan z ženo Vero in hčerko Jasmin, skužkom Lumpijem v naročju.

»Kdo se boji Virginije Woolf?« sem se vprašal na pragu bežigrajske knjižnice, otovorjen z desetimi kilogrami tridesetih izbranih knjig (od 162 izdanih - v raznih jezikih) neizmerno plodnega, režimsko razžaljenega, bojevitega, spornega, duhovitega avtorja. Deset kilogramov je le vzorček polemik in kljubovanj, ki vleče k zemlji. In dviga, tudi tlači duha, ko si na pustolovskem potepu po Žarkovih pokrajinah.Tam stoje Enopartijski gradovi oblasti s politkomisarji za zidovi. Oblega jih s prizadetostjo po nedolžnem obsojenega, (vojaški zapor), za dediščino razlaščenega (nacionalizirana očetova kavarna Astorija v Mariboru), predčasno televizijsko (generalni direktor) in začasno gledališko izgnanega (partijska ukinitev Odra 57) kljubovalca – z vztrajnostjo, pogumom in bikoborbsko trmo. Aforistično butanje v zidove Oblasti, Paradoksov, Norm, Pravil, Ideologije boljševizma in skoraj-komunizma, v trdnjave povojne »Rdeče buržuazije«. Pljuska na vzhod v času ruskega brezmejnega apetita (okupacija Češkoslovaške 1968, Poljska, Madžarska, Romunija). Čas po drugi vojni, heroizmi, petletke, svetla bodočnost, dachauski procesi, kolektivna krivda za poboje domobrancev, Goli otok, zastražena Svobodna misel – kako bogata snov dobe za neštete izpovedi, ponatise, prevode norčevanj, spodkopavanja mitov v razne jezike. Yugoblok, ne Vzhod ne Zahod, pol-cocializem, »dobri stari časi«, ko samoupravno zaščitenega delavca nisi mogel brcniti čez noč na cesto. Majska Titova štafeta, zanos, polet, udarniki, železnica bratstva in enotnosti, zastonj delovna sila brigad. Šamac-Sarajevo, Brčko-Banovići, vihranje zastav: »Druže Tito, mi ti se kunemo, da s tvog puta ne skrenemo!« In druga stran medalje: komsomolci, potomci herojev-oblastodržcev, ki so še danes na sceni, v igri, preoblečeni v plašče, skrojene po vetru. Kačje kože z drugačnimi vzorci, isti piki! Režije na naših in tujih odrih, poskus velike TV scene … Kakšna ihta, kakšna plodnost! Mnoge knjige so oguljene, scefrane, so uspešnice, da Prešernoslovci strmijo - poleg rahlo opažene »visoke, globoke literature«. Literatura množic.

Razkrinkovalec Petan se ob obilni žetvi tudi sam razkrinka, ko ostaja žarka, žgoča nujnost izpovedi, aforizem, pamflet, polemika, spomin, ponatis odlomkov in aforizmov v knjigah žurnalistično ihtava. In ne dosega plemenitega, žlahtnega jezika, ki temelji na trajni, literarni moči besedil in sporočil. Bolj kot literarna slava zanima avtorja živa odmevnost, zdajšnost, napake, krivice, korupcija, nepotizem, skrotovičene in izničene (deset zapovedi, zlasti NE LAŽI in NE KRADI!) vrednote, skregane z RESNICO IN PRAVICO – oblast na čelu množic, v kaosu vladnih garnitur in političnih mahinacij. In bereš, čakaš, kdaj se bo peneči slap obtožb, zasukanih pregovorov v aforizmih, polemik, obtožb enoumne ideologije strnil v monolitno, stilno ubrano, harmonično celoto čiste literature - brez sarkazmov, duhovičenja in žurnalistično-polemičnega pisanja. Bojevnik Petan nam pove:

Ob dragocenem pohištvu iz hiše v Mariboru, nad kavarno Astoria, ki ga je Žarkov oče po koncu vojne iztrgal v Avstriji plenilcu.

Beethovnova 4, Ljubljana, pred Dnevom žena. Pogled butne onkraj ulice v zid parlamenta, soseda, ki večno zaseda. Družinica: žena Vera, hčerka Jasmina s psičkom Lumpijem, obdani s stilnim pohištvom (bidermajer ali altdeutsch?), ki diha preteklega, meščanskega duha v soočenju z današnjim svetom. Žarkova delovna soba z goro natisnjenih in tipkopisnih del, staro in novorojenčkov, je izpoved, dokument razgibanega časa in dobe, kulturniške in politične, do žive sedanjosti:

Petanova osem(deset)letka je bogata, mnogo bolj kot vse petletke socializma s približki ´buržuazega komunizma´, zbledelih ideologij, ki so nam zapustile večne jalove prepire o spravah med »belimi« in » rdečimi«. Kot rdeča nit se prepletajo skozi goro Petanovih knjig očitki, zgreški, podtikanja oblasti, zakulisni boji, in neka iskrena, potlačena nežnost, ki prerašča napadalnost Vprašali so me, zakaj pišem. Odgovoril sem: »Zato, ker se s peresom na žalost na da streljati.« Surovost sveta, odziv nemočnega Don Kihota na belem konju vrednost (ne kradi- na veliko, ne laži ljudstvu, ne nečistuj s premoženjem - ne zapelji množic v temo Enoumnosti). S peresom, ki je bojno kopje, naskakuje Petan kot don Kihot mline na veter, kjer kipi testo v odi: »kruha novega zamesil naš tovariš Tito, Tito«. Orkanski veter je pihal z Juga na sever, iz Beograda in kuštral lase velemož Centralnega komiteja zveze komunistov v Ljubljani. Koga je odpihnilo? Ne očete in ne sinov. Razmnožili so se kot kapusovi belini, ki žro zeljnate glave (beri: ljudstvo). Panoptikum prevedenih aforizmov, Preteklost (1987), Preteklost se nadaljuje (1989), Spominjanje (2002), Moji včerajšnji sodobniki (2003), Čez rob sveta (2007), režisersko znanje ter izkušnje posreduje na Dunaju, založniška hiša Styria v Gradcu ga vzame pod perut. Z Mariborčanom, sijajnim pesnikom Kajetanom Kovičem nastopa z aforizmi po Švici, Nemčiji, in Avstriji. S prevodi odkrivata slovensko literaturo predvsem nemško govoreči Evropi, današnji Evropski uniji. Lirika in satira z Vzhodnega bloka, z roba Balkana pionir v aforističnih pleničkah, ki si v »svinčenih časih« drzne karati, klevetati, prodirati v javnost – spodnašati oblast. Pa so ga spodnašani spodnesli! Večkrat!

Pisalna miza fabruarja 2009: Žarko (27. marca bo dopolnil 80 let) ljubkuje korekture novih pet otrok – knjig, ki jih bo izdal ob svoji OSEM(DESET)LETNICI! »Eni so izdali vero v Domovino, in si napolnili žepe. Jaz sem izdajal knjige in polnil knjižne police. Iz honorarjev smo zgradili družinici majhno hišico v Bohinju.« Lucidnost, spomin: imena, dogodke, poti, ki so in še peljejo naše ljudstvo v svetlo prihodnost - vse te mehanizme in izme naš vodilni aforist v Sloveniji in gost številnih mednarodnih lestvic aforistov in antologij še vedno dobro obvlada. Poboža liste korektur:

»Imena petih novorojenčkov so: Pasje bombice (MK), Resnica o »resnici« (Celjska Mohorjeva), Aforizmi (Društvo Franceta Prešerna – Moskva , v ruščini), Knjiga o Titu (prevod v baskovski jezik) in Aforizmi (prevod v finščino).

Do leta 2003 je izšlo 14 mojih samostojnih knjig aforizmov samo v nemščini, v Slovenščini pa 16. Prvo knjigo aforizmov v nemščini mi je izdala 1979. založba Styria (urednica Elke Vujica). Naslov: S prazno glavo se laže kima. Moje aforizme je do danes v diplomskih nalogah obravnavalo na Filozofski fakulteti v Ljubljani pet diplomantov, torej so živi. Zame je izjemno pomemben naslov, ki ima pod perutjo ves pomenski srž izpovedi.«

ZAGREB-TRST- MARIBOR, OTROŠTVO IN VRAČANJA

Petan ob prevodih knjige »Veseli diktator«. natiskane v več jezikih.

Žarko Petan je privekal na svet 27. marca 1929. Mati Slavka je bila Primorka iz Sela pri Trstu, oče Josip, Štajerec, poslovnež, z naturnim čutom za biznis in s pridnostjo mravlje. Dokopal se je do znatnega premoženja, nepremičnin. Kdo v Mariboru ne pozna kavarne Astorija z»ezlekom«, krajem sestankov, promanade, mode in nekdanjega mondenega šarma, shajališča purgarjev in inteligence?

Žarko: »Pred drugo svetovno vojno smo živeli v srcu Zagreba, kjer je moj oče osnoval Veliko kavarno, danes kavarno Dubrovnik na Jelačićevem trgu. V Zagrebu sem enajst let obiskoval hrvaško šolo. Moj sošolec je bil sloviti igralec Relja Bašić, s katerim sva velika prijatelja. Njegova mati me je hotela učiti klavir, pa sem nestrpno preskakoval tipke, razposajenec. Oče je sklenil, da nadaljujem šolanje na Hrvaškem, ker sem obvladal ta jezik, v slovenščini pa sem jecljal. Nato sem dve leti obiskoval gimnazijo v Sinju. Leta 1940 smo se preselili v Maribor, kjer je oče kupil kavarno Astorio. Vojna je bila na pragu. Adolf Hitler 1941. obišče Maribor s parolo: Naredite mi to deželo zopet nemško! Oče se umakne v Ljubljano, družino pošlje v Zagreb, ki buči od parol NDHjevcev. Mama je imela italijanski potni list, saj je bila doma iz Sela blizu Trsta, ozemlja, ki so ga Italijani proglasili za svojega. »Tu nas bodo preganjali!« je dejala v Zagrebu, ki je bučal od navdušenja nad Nezavisno Državo Hrvaško. In smo odpotovali.

Do konca vojne smo bili v Trstu, kjer sem se, šestnajstletnik, vključil v organizacijo Gioventù antifascista triestina. Ko sem se vrnil v Maribor, so me avtomatsko sprejeli v SKOJ (Savez Komunističke Omladine Jugoslavije). Leto dni sem prenašal bedastoče enoumnega režima . Nato sem se s sekretarjem dogovoril, da izstopim na ta način, da me izključi, da bi bile posledice manj boleče. »Vrgli« so me iz SKOJ-a, posledice pa čutim še danes! Končal sem »partizansko gimnazijo« - preskočil 5.,6. in 7. razred, osmega pa sem z maturo opravil na Prvi Državni gimnaziji Maribor. Oče je hotel dostojnega naslednika in moral sem končati Ekonomsko fakulteto (1957). A skrita nagnjenja so me gnala h gledališču in filmu. Oblasti so nam zaplenile vso premoženje, tudi Astorijo, vmes sem bil osemnajst mesecev pri vojakih v ječi zaradi podtaknjene »špijonaže« , očetovega premoženja ni bilo več. Nato sem se izmenično prebijal kot novinar pri filmih (Vesna) in gledališču, režiral, obiskal Pariz ... Šele leta 1977 sem diplomiral na AGRFT v Ljubljani iz gledališko-radijske režije. Naloga o Hamletu in 12-letni Ofeliji se je zdela predsedniku izpitne komisije, velikemu shakespearevcu, avtoriteti in režiserju Branku Gavelli, preveč svojska, moderna, nenavadna, in me je prvič na sprejemnem izpitu vrgel.Tri leta sem čakal, da je odšel nazaj na zagrebško akademijo, da sem lahko zaključil študij.

LETO IN POL V VOJAŠKEM ZAPORU V BEOGRADU

Obtožnica:»Vohun. Radi za američku i nemačku obaveštajnu službu!«

»V knjigi: PRETEKLOST(zal. Borec, 1987) opisujete, kako so vas vojaške oblasti v Beogradu po nedolžnem obtožile klevetanja države in vohunstva. Osemnajst mesecev ste sedeli v preiskovalnem zaporu, izmenično, na ´svetlem´ in v temnici. Vaš boj s Službo državne varnosti? Vaš brat Bogdan, ki je delal v Münchnu za radijsko postajo Svobodna Evropa, naj bi tudi vohunil za Američane? Obtožnica navaja, da ste se norčevali iz Tita, ki nosi kičasto, operetno uniformo kot etiopski cesar Haile Selassie. Obtožnica navaja izjave podtaknjenih prič, ki so izpričale, da ste izjavili: »…da ni član ZKJ in da to nikoli ne bo, ker mu tega ne dovoljuje njegov umetniški poklic, ker on kot tak ne sprejema nobene diktature. Pri nas pa da je izrazita diktatura ene partije in njen monopol v celokupnem družbenem življenju, da je on človek svobodnih, demokratičnih zahodnih pojmovanj in da mora kot tak nujno prihajati v spor z režimom, ker ne sme pisati tistega, kar hoče in kakor občuti …« Zvezni in slovenski Kazenski zakonik sta vsebovala člen o verbalnih deliktih?«

Petan:« Šestega aprila 1960. leta se je začel zame, vojaka, ki sem služil vojaščino v Novem Sadu in Valjevu, pred vojaškim sodiščem v Beogradu proces. Sprva so me obsodili na sedem let zapora, lahko bi me na smrt. Potunkale so me tudi izjave nekaterih »dobrih prijateljev« iz Ljubljane, ki so me prikazovali zasliševalcem kot moralnega iztirjenca in politično sumljivega človeka … Pravda je bila maratonska, službeni »zagovorniki« oficirji. Osemnajst mesecev sem preživel v preiskovalnem zaporu. Branil sem se kot lev, navajal, da sem delal le kot novinar in režiser. 15 11. 1962 sem v zagovor zapisal: »Če mi vi odrekate možnost, da živim v lastni domovini, ki je ne ljubim nič manj kot vi, kot enakovreden državljan, se bom pač izselil.« K sreči se je našlo »visoko vojaško lice«, pravnik, ki je dokazal mojo nedolžnost. Izpustili so me. Epilog:»Čez nekaj let so mi poslali iz Beograda vojaško knjižico in zapisali, da sem služil vojsko 3,5 let! Čas prebit v zaporu so prišteli k normalnemu roku vojaka, ki je služil Domovini!«

Med mojim ždenjem v samici mi je od vsega hudega umrl oče, potem, ko me je obiskal v zaporu. Tudi njega so ob obisku nadzirali SDVejevci. Ko so mu komunisti nacionalizirali, zaplenili vso premoženje, tudi kavarno Astorijo v Mariboru, je dobil je pečat kapitalista, vampirja, »buržuja«. Vse so nas sproletarizirali z namenom, da nas ožigosane pahnejo med »navadno rajo«.Šele v času »Slovenske pomladi« smo dobili pravdo in kavarno Astorijo nazaj.«

PETAN REŽISER, AVTOR IGER, PISATELJ ZA OTROKE

Žarko Petan ob svoji ženi Veri pred osemdesetim rojstnim dnevom (27. marca 2009 – v znamenju ovna).

»Zdaj gledate na oder umirjeno, Beseda-kraljica se je preselila v telesa, ni več kraljica gledališča. Na odrih je več telovadbe kot pa velikih, drznih, prekucuških tekstov. Bili ste avantgarda v razbijanju starih oblik režije?«

Petan:» Med svoje prve večje uspehe štejem režije na Odru 57, v eksperimentalnem gledališču, gledališču Glej ter v Drami in Mali Drami. Bilo je v času, ko je bil Bojan Štih direktor obeh teatrov in me je imenoval za direktorja Male Drame. Bil sem eden prvih režiserjev, ki so uprizarjali sodobne tuje, največ ameriške avtorje. Režiral sem od Hamburga do Triglava in Gevgelije, po odrih socialistične Jugoslavije in drugih vzhodnih državah, na Madžarskem, Češkoslovaškem in Poljskem, kjer sem se srečal z genialnim Anderzejem Wajdo, ki je takrat režiral Zločin in kazen Dostojevskega. Razbijali smo tabuje in okostenele režije.

V Drami SNG sem bil stalni režiser (1966-71), v MGL pa v času 1972-1994. Delal sem z imenitnimi igralci, kot so bili Polde Bibič, Rudi Kosmač, Ivo Ban, Danilo Benedičič, Vera Perova, Igor Samobor, Silva Čušin. Duša Počkajeva je bila s svojo tenkočutno, ponotranjeno, senzibilno in intelektualno močjo zame prva dama slovenskih odrov. Režiral sem tudi v Trstu, Kranju, na Ptuju …

Čas za dela za Pirandella, Ionesca, Becketta, Faydoja, Kopita, Albeeja je bil za slovensko partijo sumljiv, boleč, prevratniški. Ideologija Zahoda! Tudi naši avtorji: Kozak, Božič, Smole, Rožanc, celo Cankar s Pohujšanjem …« »Rušenje oltarjev socializma. Smrt heroizma in kolhozniškega kolektivizma. Nihilizem, konec »junaka-množice«, prihaja junak-posameznik. Ideologije so breme. Svet se odpira, duhovne meje širijo. Astronavti na Luni. Pariz: študentska gibanja 1968-71- 78 … Kaj ste doživeli?«

Petan:« Svinčeni časi! Šef partije Franc Popit ukine Oder 75. Jaz kot režiser sem »izvisel«, ostal brez službe. Politika poseže na oder. Velike zakulisne spletke, poseg Borisa Kraigherja … Polde Bibič je vse lepo opisal v knjigi IZGON. Kulturniški kolhoz, samoupravljanje, kot si ga je zamislil Edvard Kardelj, v gledališču ni mogoč. Vendar sem vztrajal v svojem poklicu …

Mladinsko predstavo Obtoženi volk so dolga leta igrali na odrih po vsej Franciji. Založba v Parizu mi je natisnila še moja druga dela, ker je bil Obtoženi volk tako uspešen, odlično so ga sprejeli tudi otroci v Sloveniji, prav tako v mojih radijskih igrah.

RADIO, ODISEJADA V VLOGI GENERALNEGA DIREKTORJA TELEVIZIJE

»Napisali ste več kot sedemdeset radijskih iger. Med njimi se najduhovitejše tiste za otroke. Vaše pravljice za otroke, igrice, humoreske, natisnjene v čitankah, vzgojiteljice in učiteljice rade pripovedujejo po vrtcih in šolah.

Manj sreče ste imeli, ko so vas izvolili za generalnega direktorja TV Slovenije in so vam »posredovalni aparatčiki« skrajšali štiriletni mandat na dvoinpolletnega. Po dveh letih in pol so vas preprosto upokojili. Koliko zajcev tiči v tem zakulisnem grmu?«

Petan:»Oblast in TVdržci so se posluževali mahinacij in različnih ukan, da bi me spravili na cesto. Zapisal sem: ´Po šestih mesecih mojega direktorovanja me je Svet RTV-ja odstavil, seveda z večinsko podporo liberalnih demokratov in zaveznikov strank kontunuitete, ki naj bi bili vsi člani civilne družbe. Najbrž so v tem kratkem času spoznali, da mislim s svojo glavo in da delujem tako kot mislim, da je prav, in da ne bodo mogli z menoj manipulirati. Pritožil sem se na Ustavno sodišče. Po šestih mesecih me je najvišja slovenska pravna ustanova s sodbo, ki je postala učna snov na pravni fakulteti, vrnila na mesto, s katerega sem bil očitno neustrezno odstranjen …´ Lotili so se me s časnikom Republika. Na prvi strani Republike je bila natisnjena z debelimi črkami in v okviru napoved članka z naslovom JE UPOKOJENEC PETAN LAHKO DIREKTOR RTVS? …

Zmotili so se za eno leto, čas do upokojitve. Razplet sem opisal v knjigi ČEZ ROB SVETA (Založba Karantanija, 2007, strani 147-180).«

MEDNARODNA USPEŠNICA: TITO, VESELI DIKTATOR

Petanov satirični posmeh je našel grešnika vseh poti in stranpoti Novega človeka do leta 1980, glavno tarčo, Tita: »V Mariboru je v Založbi Obzorja leta 1994 izšla vaša knjiga o Titu ‘Veseli diktator’. Oprli ste se na različne vire, med njimi na Vladimira Dedijera, resnega zgodovinarja, pisca Titove biografije (Novi prilozi za biografiju Josipa Broza Tita, 1981) ter na delo Ljubezni Josipa Broza, Filipa Radulovića (slov. prevod 1990). Ali je ta knjiga alegoričen prenos avtorjevega procesa pred vojaškim sodiščem, neke vrste maščevanje večno obtoženega volka, (ki se ne brani ovac). Satira, v duhu vladavine Ideologije napisana izmišljija, igra dialogov, trdnih dejstev, preobratov, aforizmov, posmeha. Želi spodnesti karizmo in mit, simbol sporov avtorja z oblastmi, razkrinkati erotično moralo (17 Titovih ljubezni)? Na koncu (Posteljni duet) slavno pevko Tinko Kanc Joseph povleče v banalnost, ki jo dopolni z erotično aluzijo na Anastazijo, edino preživelo princeso po ruski oktobrski revoluciji, boljševiškem pokolu celotne carjeve družine. Petanov življenjski bestseller, preveden v mnoge jezike, je v bistvu posmehljiva lepljenka, tendenciozen paradoks o zadnjih urah Josepha Azra v uniformi častnika zloglasne ruske NKVD,

Trinajst poglavij, Titova erotika, epilog z naslovi odrskih prizorov: PRED SODIŠČEM NEZMOTLJIVE PARTIJE, Walzerkönig von Maribor, Slovo in Happy End. In še zadnje besede onemoglega boga Partije: moj Bog in Amen. Srž je?«

Petan: »Knjigo o Titu sem izdal najprej - prevedeno v nemščino - pri založbi Styria. Nato so je natisnili v 30.000 izvodih v Bukarešti v romunščini … Romunski založnik mi je sporočil, da je bil med prvimi naročniki generalštab romunske armade. (Spomin na vladavino diktatorja po imenu Nicolae Ceausescu, roj.1918, usmrčenega z ženo Eleno, po vstaji množic in vojske 1989., ki je bil kot generalni sekretar KP in predsednik romunske vlade,Titov prijatelj.«

Mit bulvarskih uspešnic. Množice hijen rade hlastajo po odpisani karizmi pokojnih levov in jo celo odstrelijo! Ko obležijo na odru zgodovine, se jih upajo pocukati za rep. »Ko sva se srečala - Titov življenjepisec Vladimir Dedijer in jaz, ki sem zbiral dokumentarno gradivo o veselem diktatorju Titu (umrlem v UKC Ljubljani1980.), mi je Dedijer na izvod biografije o Titu napisal posvetilo: »Šugavi se magarci nanjuše i preko sedam brda.« Petanu V. Dedijer 26.7. 1987.

»Kaj sporočate prijhajajočim generacijam?«

Petan: »Dokopljimo se do RESNICE o našem času, naši dobi, naših zmotah. Priznajmo krivice in tudi zločine. Priznajmo NERESNICO, LAŽ od včeraj. Človek mora znova osvojiti temeljne vrednote, ki so se sesule. Zemlja je polna lažnih, zastrupljevalnih snovi, tudi naš kmet grdo ravna z zemljo, saj ji hoče čim hitreje čim več iztrgati in zaslužiti. Vodjem moramo verjeti! Največja moč Boga – Kristusa je bila v tem, da so mu verjeli. On je delal tisto, kar je govoril. Danes smo v krizi, glavni politik pa se kar naprej smeji tistim, ki krizo trpijo. Moja je literatura je (bila?) živ oder, soočanje z dobo, liki in mojim časom.«

Za zaključek živ aforizem iz zbirke PREPOVEDANE PAROLE (1966): Naši noji ne skrivajo glav v pesek, marveč v letna poročila o uspehih.

GIGANTSKA USTVARJALNA BILANCA ŽARKA PETANA:

123 režij, 77 knjig v slovenščini, 16 zbirk aforizmov, 21 prevedenih v nemščino(roza, aforizmi), 162 vseh knjig v različnih jezikih, 80 radijskih iger za mladino in odrasle. Vseh nagrad: 56, največ tujih, za humor in satiro.

Žlahtna slovenska, literarna: Nagrada Prešernovega sklada, 1966.

Najvišja avstrijska nagrada: Östrreichische Ehrrenkreutz für Wissenschaft und Kunst I. Klase, Wien, am 26. Märtz 1999. Prejel jo je iz rok predsednika avstrijske republike.

Najvišja slovenska, državniška: Zlati red za zasluge, 2004 - za življenjski opus. Žarko Petan, gledališki režiser, satirik, dramatik in pripovednik, časnikar, svobodni umetnik.

Dvakrat je prejel Glazerjevo nagrado, 21. marca leta 2007 za življenjsko delo na področju kulture.

Fotografije: Ivan Cimerman