Zgodbo sem zapisal: Ivan Cimerman, vnuk Julijane Krivec, 18. 12. 2016

VELIKE SPREMEMBE V MALEM GOZDU

V Visokem in Malem gozdu rastejo iz grmovja visoka in nizka drevesa. V krošnjah Visokega gozda vsako pomlad gnezdijo ptice kukavice, v grmovju Male vasi v sosednjem gozdu pa majhne ptice iz Malega gozda. Kukavica Kuku Jaztu iz Visokega gozda se šopiri kot princeska. Vse dni si češe in gladi lesketavo perje, poseda po žicah daljnovoda in se z nikomer ne druži, ne s pridnimi pticami pevkami iz Malega gozda, ne z jastrebi in ne z orli -- temi pticami roparicami. Vsako leto se obleče v drugačno, bleščeče perje, po zadnji tuji, pariški, pavji in kukavičji modi. Nad gnezdo je obesila košček razbitega ogledala, v katerem občuduje sama sebe. V Malem gozdu živi po nizkih drevesih in v nizkem grmovju veliko majhnih ptic: slavčki, siničke, liščki, ščinkavci, šoje in kosi. Vsako leto zvalijo polna gnezda mladičkov. Prav vsi se veselo družijo med seboj in pazijo na ptice roparice. Le kukavica Kuku Jaztu noče niti slišati za čivčivkanje zoprnih mini - mladičev! Svobodna lepotica prifrči in zviška pokuka v gnezdeca malih vaščank. Oblastno zaprhutá in odločno, kot poveljnik, trikrat zakuka:»Kuku, jaz tu; kuku jaz tu; kuku jaz tu!«

Od majhnih ptic zahteva, ponižno kljunčkajo in se je priklanjajo kot princeski z Visokega. Ko prifrči, morajo po vsem Malem gozdu oznaniti: »Kuku, princeska vseh gozdov je tu!« Ker je domišljava in zagledana sama vase, in se prav nič ne zmeni za druge, so ji dale ime Kuku Jaztu.

Vsaka ptica v Malem gozdu poje, čivka, ščebeta drugače, po svoje: Slavčki slavčkajo, siničke siničkajo, ščinkavci ščinkajo, šoje šojajo, kosi kosíjo. Ko pa se zdužijo v Čivzbor, vsi spevno in skladno večglasno -- čivkajo. A kukavice ni v nobenem ptičjem zboru. Visoka je in visoko leta.

Kadar majhne ptice v mesecu aprilu zaslišijo tiho zvonjenje prebujenih zvončkov, znova zgodaj znosijo in zasučejo zvitke, zvijejo in zgradijo zavihana gnezda in zgodaj zvalijo tudi po pet jajčk. Očetje hranijo mamice, ali pa še sami posedijo na jajčkih, teh krhkih ptičjih žogicah. Oba jih grejeta tako dooolgo, dokler ne počijo.»Tok, tok!« potrkajo dojenčki z rumenimi kljunčki na lupine, in izvalijo se polslepi, čisto goli mladički.»Grrr civ civ civ, laaacniii!« na veliko zijajo in stegujejo gole vratove. Očka in mamica ves dan prinašata muhe in mušice, kobilice, črve in gosenice, da z njimi nahranita mladež. Čiiivhhh! Joj, kakooo sta pod večer utrujena od nenasitnih mladičkov! Številna družina se stiska v eni sami sobici -- v tesnem ptičjem gnezdu. Nenehno kobacajo, suvajo, rinejo in lazijo drug čez drugega. Večji kebčki, ki jim perutničke hitreje rastejo, frc! frrrc! krcajo manjše bratce in sestrice in jih kljuvajo po golih glavah.

Mali gozd živi vsako pomlad prav po maloptičje. V mesecu aprilu -- Malem travnu, se vrnejo iz Afrike na svoje stare domove lastovke, štorklje in kukavice. Konec meseca maja -- Velikega travna, ko gnezda na drevesih skrije doraslo listje, začivkajo prvi mladiči.

Samó princeska, kukavica Kuku Jaztu prebiva na Visokem, v svojem domu, gnezdu čisto sama. Ko ponoči od velike visoke samote ne more spati, kuka na zvezde visoko nad seboj. V ku ku sanjah se ji zdi, da je tudi sama zvezda. Njen dom ni nikoli pokakan in ne polulan. Brrr! Kako grdo kaka pet mladičev v gnezdu siničke! Njenega doma ji ni treba vsak dan čistiti! Tudi otrok tej lepi, osamljeni princeski ni treba hraniti. Svobodno leta nad visokimi krošnjami, mežika v sonce in se šopiri pred mamicami Male vasi in kuka:

»Kuku, jaz tu, jaz tu, jaz tu!« Prav nobena je ne mara, saj vedno sili vanje in jih šavsa in kljuva s klici »Jaz! Jaz! Jaz!«, kot da je edina gozdna kraljica in drugih ptic ni nikjer v gozdu. Najbolj pa so majhe ptice jezne nanjo zato, ker morajo vsako leto poleg svojih izvaliti tudi njene, tuje kukavičje mladičke. Kukavičji samček po ljubezenskem plesu odleti in zapusti samičko. Majhne ptice, siničke, kosi in vrabčki pa skrbe za svoje mladiče v dvoje, dokler ne odletijo. Tudi močne kukavičje podtaknjence hranijo kot svoje in skrbijo zanje, dokler ne odfrčijo iz gnezda. Kukavica Kuku Jaztu namreč ne izvali svojih mladičev iz jajčk sama. Svoja jajčka podtakne v gnezda siničk, šoj in ščinkavcev v Mali vasi. Bojeviti tujci, močnejši, podtaknjeni kukavičji mladiči, jih večkrat izrinejo iz gnezda, da cepnejo na tla, kjer za vedno obmirujejo.

»Kuku Jaztu ne bo nikoli prava mamica svojim mladičem!«, vsako pomlad ščebetajo mamice Malega gozda.»Ali ste že videli, kako svoje jajčke vedno podtakne v tuj dom, v gnezdo siničkam, kosom ali ščinkavcem? Najprej v svojem v svojem visokem kukavičjem gnezdu znese jajce. Nato ga pograbi s kljunom, in poleti z njim do nizkih domov majhnih ptic. Skrije se v grmovje in čaka, kdaj bo gnezdece za hip prazno. Zdaj! In frrr! se zapodi v tuj dom. Smuk! porine prvo jajce v siničkino, drugo potisne v ščinkavčino, tretje pa sune v kosovkino gnezdo. In frrr! spet brez skrbi odfrči na sprehod po modrem nebu brez oblačka.

Ko se ptičje mamice vrnejo, niti ne opazijo tujih jajčk v svojem domu, tako so zaposlene z valjenjem svojih. Lansko pomlad je velika in zvita princeska Kuku Jaztu podtaknila svoja jajčka v troje gnezd pevk, slavčkov in siničk!«

Majhne ptice v svojih domovih, majhnih in toplih gnezdecih, varno skritih v gostem grmovju, že mnogo let grejejo in valijo svoja drobna jajčeca. A glej: med njenimi gostuje še eno tuje, a veliko večje! »Tok, tok!«se prikljujejo na dan majhne siničke. »Bum, bum!« se s kljunom iz debele lupine izkobaca še peti – v tuje gnezdo podtaknjeni sinko Debelinko mamice Kuku Jaztu. Siničja starša ga takoj sprejmeta za svojega. Z očkom Siničkom morata vtakniti v kljunčke petih mladičev mnogo več hrane, saj njihov gost, kukavičji mladiček, pojé kar za tri.

Siničji starši varujejo vse mladičke pred mrazom, vetrom in dežjem tako, da jih pokrivajo s perutmi in svojimi drobnimi teleščki. Mladički pa radovedno kukajo v veliki svet, perutke jim raasejo, raaasejo, dokler ne odletijo …

Sova Modrijanka napove velike spremembe V Malem gozdu

Sovo Modrijanko je nekoč pozimi, sredi februarja, polnega snega, prav pošteno zeblo. Danes je ta zimski mesec vroč, kot da je že poletje. Greje se na poletnem soncu v rogovili Sodnega hrasta in modruje:

»To leto je v Visokem gozdu in v Malem gozdu vse narobe? Ljudje, so s stroji in dimom segreli vodo, zrak in Zemljo. Zmedli so pomlad, da je prišla kar dva meseca prezgodaj! Zvončki in trobentice so pokukali na dan že konec januarja. Medvedi Brundači, ki vedno spijo zimsko spanje, niso nič spali. Že sredi februarja hudo lačni tacajo okrog vasi in grozeče brundajo:»Gr grr grrr, tudi smeti vam bom požrl!« In so kosmati mesečniki, ki jih nosi luna. Zelenih kalí žita ni pokrila topla snežna odeja, v mrazu so postale rumenorjave. Kmetje režejo polprazne glave zelja že sredi septembra, a prave, polne, dozorijo komaj v začetku novembra. Na Severnem tečaju se trgajo velikanske ledene gore, ki se topijo. Naraslo morje je preplavilo mnoge vasi na otokih Južnega morja. Zemljo povsod pretresajo potresi. Gasilci v Avstraliji gasijo velike požare. Opice v Braziliji si ob prerani poplavi Amazonke, največje reke na svetu, zaman iščejo zatočišča na varnih, visokih drevesih. Posekal jih je človek, da bi prodajal dragoceni les tristoletnih dreves, vrste tik in mahagoni ...«

Radio Kuku obvešča gozdne živali in ljudi: »Nastaja Narobe svet! V južnih krajih, kjer prezimujejo kukavice, lastovke in štorklje, je čez noč zapadlo veliko snega, zato so se vrnile prezgodaj domov. Tukaj pozimi ni bilo snega. Prišla je Narobe pomlad. Ptice še niso nikoli spletale gnezd v marcu. Toda letos so se že v februarju razcveteli zvončki in narobe zvonili:»Cin cin, le na pomlad zvonim!« ter vabili ptičke, naj začnejo graditi svoja gnezda. Hladen dež jim je močil peruti. Zbegane so frfotale sem in tja, in brezglavo čivkale:»Narobe čas za Mali gozd! Prava pomlad ima svoj rojstni dan šele enaindvajsetega marca.«

Sodnica sova Modrijanka je napovedala Veliki dogodek: »V Malem gozdu se bodo zgodile velike spremembe! V Plemenu kukavic se bo zgodilo nekaj nenavadnega. Videli boste, kako bodo spremenile svoje kukavičje navade. Njihova srca se bodo napolnila s sočutjem do majhnih ptic, in tudi one bodo postale prave mamice!«

* * *

Dogodki v tej Narobe pomladi so resnično obrnili na glavo navade vseh ptic v Malem gozdu, ter čisto spremenili obnašanje princeske, kukavice Kuku Jaztu, ki še nikoli ni bila prava mamica. Nič več si vse dni ne gladi in ne češe perja. Nič več vse dni ne leta in brez skrbi kuka nad polji in gozdovi! Svoje gnezdo, novi dom, si je zgradila mnogo niže, na drevesu, ki je blizu Male vasi majhnih ptic, in ga prepletla z močno ovijalko, praprotjo. Zagozdila ga je v krepko rogovilo, da je varno pred hudim vetrom. Iz trdnega hrastovega lubja je zgradila streho. V nov ku - ku dom si je nanosila Malo goro toplega mahu in mehkih, suhih trav.

»Čiv - čiv, le komu je namenjeno? »Glejte, glejte! Princeska Kuku Jaztu zares pripravlja nekaj veliiikega!« ščebetajo majhne ptice v nizkem grmovju Male vasi.

Šoja po imenu Halo Halo, ki ji pravijo Gozdni telefon, opozarja mamice po vsem gozdu:»Čuvajte gnezda in mladiče, velika dama Kuku Jaztu leti v našo vas! Pazite, kateri mamici bo letos podtaknila svoja jajčka!«

Toda šoja Halo Halo se je tokrat krepko zmotila! Prva dama v Kukavičjem gozdu, lepa kukavica Kuku Jaztu, je povsem pozabila nase, na novo modo, na lesketavo, pisano perje in na svoja svobodna, brezskrbna potepanja po sinjem nebu. Nič več brez skrbi ne pôje po najvišjih krošnjah dreves. Vsak dan pojé veliko semen in ptičjih dobrot. Malce se je tudi zredila in postala bolj okrogla, podobna majhnim mamicam, preden izvalijo jajčeca. »Gleeejte!« začudene šepetajo:»Dama z Visokega, Kuku Jaztu, je to pomlad čisto zmedena! Že zgodaj zjutraj kroži nad Malim gozdom in čudno, narobe kuka:‘Uk uk, Uk uk ! ne pa Ku ku, KU KU!’, »kot je vedno kukala. Majhne ptice je nič več ne razumemo.

Sprašujemo se: Ali je njen klic Uk uk narobe klic Ku ku? Se ji je morda zmešalo?

S princesko Kuku Jaztu z Visokega gozda pa je nekaj zelooo na - rooo - beee!«

Še bolj pa so vaščanke Male vasi presenečene, ko visoka dama, domá z Visokega, sede mednje na nizko grmovje, in zapoje ku ku prošnjo:

»Majhne ptice, mamice, Uk Uk, Uk Uk, dajte mi poduk! Povejte mi, kako se mamica postane. Ne pustite me v visokem gnezdu same!«

Vsi kljuni majhnih mamic zazijajo tako na široko, da se od začudenja ves popoldan ne zaprejo. Proti večeru začnejo vzklikati:»Braaavo! Tudi visoko leteča dama Kuku Jaztu se je odločila, da bo postala prava mamica! Ne kuka več KU KU, pač pa narobe: UK UK. To pomeni, da nas prosi za poduk. Poduk pa je dober nasvet, ki novi mamici pove, kako naj ravna z novorojenčkom. Svetovale ji bomo, kaj mora narediti prava mamica. Povsod ji bomo pomagale!«

Prvi sin v gnezdu kukavice Kuku Jaztu

Majhne ptice iz Malega gozda so staknile glave in peruti.»Čiiiiiiv!« so združile pet vrst glasov v enega:»Kukavico Kuku Jaztu sprejmemo v UK, v Šolo za majhne mamice!« Načivkale so ji pet krat pet, 5x5, to je 25 nasvetov, od A: Ali smem zapustiti gnezdo? do Ž: Želim, da bo moj mladiček zdrav! Svetovale so ji, kako in kaj mora delati dobra, prava ptičja mamica, ki sama skrbi za svoje mladičke.

Kukavica Kuku Jaztu se je prijela za glavo:»Ojoj! Bila sem petindvajset krat narobe mamica! Vsako pomlad sem znesla svoja jajčeca in jih podtikala v tuja gnezda majhnim mamicam. Moje mladiče, dojenčke so izvalile dobre majhne ptičke iz Male vasi. Hranile so jih marljive, tuje mamice, ne pa ne jaz, njihova edina prava mamica! Odrasli so v tujem gnezdu, in nagajali tujim sestricam in bratcem, dokler niso odleteli v svet. Prav nič se jim niso zahvalile. Nikoli več jih niso obiskale!« Sova Modrijanka je modro napovedala Veliko spremembo:

»Letošnje leto bo za kukavice Narobe kukavičje leto. Ker je človek spremenil naravo, in jo obrnil na glavo, so se obrnile na glavo tudi navade in značaj kukavic. Tudi njihovo telo se vso pripravlja na mladičke. V tem Narobe kukavičjem letu bodo tudi one poskusile postati prave mamice, takšne, kakršne so bile zmeraj vse majhne ptice. Ker je v naravi vse narobe, tudi kukavica Kuku Jaztu kuka narobe.V njenem kukavičjem srcu in po vsem telesu se je nekaj zganilo, preobrnilo. In zgodilo se je nekaj lepega. Po kukavičji pameti je presodila, da je zelo narobe, če ji njene mladičke vzgajajo tuje mamice, kot so ščinkavci, šoje in siničke. Zato namesto KU KU, kuka v letošnji pomladi UK UK. Ali veste, kaj pomeni UK? To je učenje, pouk. Princeska Kuku Jaztu z Visokega gozda se bo letos naučila, kako bo iz narobe kukavičje mamice, ki ji majhne ptice izvalijo in vzredijo njene kukavičje mladiče, dokler ne odletijo iz gnezda, postala prava ptičja mamica. Odslej bo sama skrbela za svoje mladičke, da bodo odrasli v svojem gnezdu. Svojih jajčk ne bo nikoli več podtikala v gnezda majhnih ptic v Mali vasi! Tako bodo majhne in velike ptice v gozdu skrbele vsaka za svoje mladiče!«

* * *

Bodoča mamica Kuku Jaztu je v svoje gnezdo nanesla toplega mahu ter puha in perja gozdarjevih kokoši.Tudi njen kukavičji dom je postal varen, topel in prijeten, prav tako kot domovi majhnih sosedov. Nato je ves mesec skrbno valila svojega prvega pravega mladička. Tudi potepuh, očka Kukaviček, je postal ves drugačen. V kljunčku je ženici prinašal hrano in tudi sam posedel na jajčkih, dokler se ni izvalil mladiček. Vsa srečna sta skrbela zanj, ga branila pred kragulji, in učila leteti, dokler ni sredi julija odletel iz gnezda. Za vse ptice v Visokem kukavičjem in v Mali vasi v Malem gozdu je bil to velik dogodek!

»Čiiiiv, čudež se je zgodil!« so vse srečne čivkale in priredile veliko ptičjo svečanost, čivčiv žur z akrobacijami.

Ob rojstvu prvega mladiča, ki se je rodil v svojem gnezdu, kukavičjem domu, se je zbralo mnogo kukavic, kukavičkov in majhnih ptic vseh vrst! Vesele čebele so jih pogostile z medico v cvetnih čašah. Pili, frfotali in plesali so po širokem, modrem nebu do noči. Za lepega in krepkega mladiča so izbrali ime: Kuku Vitu! To ime pomeni, da ima novorojenček rad tudi vse male ptice okrog sebe, ne pa samo sebe -- princa iz Družine velikih ptic kukavic! Mladenič Kuku Vitu ne kuka več tako, kot je njegova mamica:Ku - ku, jaz - tu, jaz - tu, jaz – tu! Kljunček obrne k Mali vasi in zakuka:»Kuku, vi tu! Kuku, vi tu! Kuku, vi tu!« Prešerno leta z vsemi majhnimi pticami in uganja razposajene norčije, z njimi se igra in poje v Prvem kukavičjem zboru.

S svojimi prijatelji jih tudi svari in brani, skupaj s kraguljem Zgrabkom, ki si je izbral pet pomočnikov, močnih superkraguljev in postal Prvi varnostnik sove Modrijanke. Nad Malim gozdom kroži mnogo velikih ptic roparic, ki prežijo na majhne ptičke. Mamice v svojih gnezdih se zato zelo bojijo za svoje mladičke!

Žolna Tok Tok, ki ima oster tesarski kljun, je na deblo visokega jagneda, kjer se je v svojem toplem domu izvalil prvi kukavičji mladič, izdolbla napis:

Mamica Kuku Jaztu je prav tu,
31. maja - Velikega travna leta 2017,
sama izvalila, vzredila in odpravila v svet
prvega mladička, po imenu Kuku Vitu.«

Siničke, ščinkavci, šoje in kosi v Malem gozdu v en glas čivkajo in ugibajo: » Ali bo tudi drugo leto kukavica Kuku Jaztu sama skrbela za svoje mladiče v svojem visokem gnezdu, tako kot skrbijo vse majhne ptice iz Male vasi? Ali bodo tudi ptice roparice prenehale ropati majhne ptičke?«

SLAVČKI IN ROPARSKE VRANE

Preminulemu bratu Slavku, ljubitelju naravnega petja

»Kra kra kra. Tu smo. Spet doma!« so nekega sončnega jutra nenadoma prikrakale velike jate vran, in se zbirale na najvišjih drevesih Malega gozda.

Vodja vseh jat, Krakač Prvi, je sfrfotal na najvišjo vejo in nagovoril črne vojščake: »Tale Mali gozd, v katerem danes mrgoli majhno ptičovje in živalice vseh vrst, je bil pred sto leti Vranji gozd. V njem so prebivale velike imenitne živali, medvedi, jeleni in volkovi. Mogočni hrasti so poganjali lepo, čisto vejevje. Danes je to mogočno vejevje onesnaženo. Na njem sedijo nočne ptice uharice. Nikjer ni več drevesa s čisto vejo, na katero bi sedel, ne da bi se umazal! Povsod je polno ptičjih kakcev nesnažnih majhnih usranetov, ki jih ne morem več videti, kaj šele poslušati njihovo čivkanje!

Danes smo se zbrali po sklepu Visokega vranjega sveta, da se vrnemo v našo staro domovino, Mali gozd, v katerem so nekoč živeli naši pra pra pradedje in pra pra prababice. Vse pritlikave, nesnažne ptičke, siničke, kose, ščikavce in slavčke bomo pregnali v Pritlikavi gozd, kamor spadajo! Nekateri res lepo pojejo, vendar bi pri našem šolskem kra - kra pouku s petjem motili mlade učence, vranje mladiče, ki jih bo učila učiteljica Krakica. Ko jih izženemo, bo gozd naših prednikov spet naš in čist!

Uredili ga bomo v celoti po vranje! Nobenega drugega petja ne bo nihče več slišal, samo vranje krakanje! Preveč je dreves. Polovico jih bomo posekali, da bomo lahko po redkejšem gozdu zamahovali z našimi veliki perutmi! Tudi sonca bo posijalo mnogo več v to gozdno temo, kjer čivkajo pritlikavci nizko nad zemljo. Pri tem nam bodo pomagali dež in nevihte, ki bodo oprale vso ponesnaženo vejevje. Na tleh pa bodo kakci koristno proniknili v zemljo. Za novo rast! Morda bodo tam spomladi zrasli beli zvončki. Beli pomladni zvonček si bom zataknil za mojo črnosivo sodniško haljo. Jaz, Krakač Prvi, bom postal v Malem gozdu nov sodnik! Odstavil bom to trapasto sovo Modrijanko, ki mu zdaj vlada. Glejte, že od rojstva nas, ponosno Vranje pleme, starši oblačijo v črnosivo perje, ki ga že od zdavnaj nosijo vranji sodniki. Torej sem rojen sodnik!« In s temnim kra kra glasom je našopirjeni bahač kraknil na četo zvestih vranjih policajev kratko povelje:

»Najprej mi polovite vse pesnike, slavčke, te najglasnejše gozdne pevce!

Do danes so se vse živali ravnale po slavčkovem petju. Odslej se bodo po naši Kra kra govorici! Nekoč smo Malem gozdu vladali mi, vrane. Takrat so morali vsi ptički čivkali v kra kra jeziku! Danes pa bi me bolela ušesa, ko bi celo v spanju slišal slavčke peti v jeziku Malega gozda. A tudi čez dan vsi ptički, ki imajo radi slavčje petje, povsod čivkajo po našem gozdu slavčje melodije. Najbolj grozno pa je, da prvi pevci – slavčki, dirigenti, najraje prepevajo samo ponoči! Toda odslej se bodo vse živali v Malem gozdu ravnale podnevi po vranjem krakanju, ponoči pa bodo tiho spale, tako kot vse vrane!«

In zgodilo se je, kakor je ukazal Krakač Prvi, veliki vodja velikih črnosivih jat vran.

V Malem gozdu je zavladala velika, grozna krakratišina. Slišalo se je samo trdo, grdo krakanje vran, kot da bi hotele priklicati sneženje v juliju. Saj vrane naznanjajo sneg in zimo, petje slavčkov pa pomlad in lepo, dolgo poletje, prav do jeseni, pred zimo.

Gozdne živali, navajene na nočno petje slavčkov, niso več mogle spati. V ušesih so jim bobneli vedno enaki, hripavi zvoki, prehlajeno krakanje vran. Veverice, ki so nabirale lešnike, so cmrrrk, cmrrrkale, kihale, si mašile ušesa in padale z vej. Bile so navajene, da so skakale z veje na vejo v poskočnem ritmu slavčkovih pesmi.

Sova Modrijanka, ki je nekoč lovila svoj plen ponoči, je vedno čakala, da je slavček prenehal prepevati. Šele takrat je lahko slišala, kdaj je zašumelo listje, pod katerim se je skrivala miška, morda njena večerja, na katero je prežala. Sove in netopirji lovijo ponoči. Tudi ježek Pikec je veselo razvijal svoj iglasti kožušček v ritmu slavčkovega petja. Zdaj pa je ostal zvit v klobčič – od strahu pred krakanjem, svoja ušesa pa si je zamašil s tačkama. Še čebele, ki so nabirale med na cvetoči lipi, so se zaletavale v sosednje panje. Zato, ker jim je vranje krakanje zmedlo smer poletov s cveta na cvet.

Ošabne in oblastne vrane pa se niso prav nič zmenile za gozdne živali, ki so si želele lepih, spevnih melodij. Vse dneve so se grdo drle s svojimi raskavimi glasi: »Kraaa kraaa kraaa!«, kot da so vse prehlajene in imajo neozdravljivo vranjo gripo. Zelo rade so se teple med seboj, delale kra kra kraval in se ravsale za vsak košček hrane.

* * *

Neke jasne noči ob polni luni pa so se vse živali zbrale na gozdni posvet. Priletelo, priskakljalo, prigomazelo in priplazilo je vse živo, kar prebiva v Malem gozdu. Prav vsi so bili navajeni na ritem in melodije slavčkovega petja, po katerem so se ravnali. Brez tega ritma in pesmi bi bil gozd prava puščava! Tudi takrat, ko se je strašno bliskalo, grmelo in deževalo. Saj se je takoj po nevihti oglasil slavček in s svojim glasom vse potolažil. Prav vsem se je zdelo, kot da bi nad vse ptice, ki v nevihtah nimajo strehe nad glavami, priklical zlato sončno streho iz svojega glasu.

»Dovolj je tega črnega krakanja!« so enoglasno sklenili prebivalci Malega gozda. Izvolili so skupino poslancev in jo napotili do jezne sodnice sove Modrijanke. V tej skupini so bili: poslanci jazbec Jaka, lisica Zvitka, veverica Skočka in jelen Rogatec. Spremljalo jih je nešteto podlasic, kun in roji jeznih čebel.

Lisica Zvitka je jezno spregovorila: »Me, živali, ki ne moremo več živeti brez slavčkovega petja, si bomo poiskale drug, bolj prijazen gozd, v katerem še vedno pojejo ptice pevke pod vodstvom slavčka. S seboj bomo povabile naše pregnane kose, siničke, predvsem pa vse družine slavčkov. Naj skupaj zapojejo vsem ljube pesmi! Če mi ne prepeva slavček, prvi pevec v Malem gozdu, ki ga slišim celo v svoj brlog pod zemljo, ne morem zaspati! Prav tako ne spijo vse druge živali, ki so se danes zbrale tukaj zato, da se upremo vranam! Prav vsi se odselimo -- če ne … !«

Lisica Zvitka je zvišala svoj glas:»Zares! Če vrane ne prenehajo s svojim krakanjem, se bomo vse živali izselile iz Malega gozda, saj je postal brez ptic pevk Mrtvi gozd. Nobene lepe ptičje melodije več ne slišimo, samo vranje krakanje in frfotanje črnih peruti …« Besedam lisice Zvitke so pritrdile vse živali. Pritrkavale so s tačkami in kljuni, kar je pomenilo: ‘Da, izselile se bomo v drug gozd, če neee …’

Sodnica Sova Modrijanka se je globoko zamislila in preudarjala, kaj naj ukrene, da živali ne bodo pobegnile iz Malega gozda. Ko preneha nočni pevec slavček peti, sovo opozori, da lahko spet sliši šumenje listja na tleh in vidi, kje se premika kakšna slastna, ham ham miška. Če pa slavček ves čas prepeva, šumenja listja nič ne sliši in se mora vrniti lačna domov.

»Huu-huuu!« je povzdignila svoj glas. »Slišim, da vam moram vsem prisluhniti! Če zbežite iz gozda, bom tudi jaz ostala sama s temi požrešnimi vranjimi črnuhi. Saj ne vedo nič drugega kot krasti druga drugi hrano in krakati enake črne krakra bojne krike. Grozijo mi celo, da si bodo izvolile svojega gozdnega sodnika poveljnika vseh vranjih jat, Krakača Prvega, mene pa nagnali iz Malega gozda!

Neee, to se ne bo zgodilo! Ne boste ostali brez vaše dobre in pravične sodnice.

Na pomoč bom poklicala svoje najmočnejše čuvaje. Do golega jim oskubijo perje!

* * *

Naslednje jutro se je zgodilo nekaj strašnega. Nebo je zatemnila jata mogočnih kraguljev tako zelo, da majhne ptice niso mogle videti vzhajajočega sonca. Nad Mali gozd je prifrčala velikanska jata največjih in najmočnejših čuvajev gozda.

Vnel se je strašen pernat dvoboj, kakršnega še ni nihče videl. Počasne in okorne vrane so se v obrambi sukale zelo nerodno in nespretno. Kragulji so švigali kot strele in pulili zmedenim nasprotnicam največja peresa iz peruti. Kadar je kragulj šavsnil debeloglavo vrano po glavi, se ji je zvrtelo in je v črni spirali treščila v grmovje in na trda tla.

Ni minilo niti pol ure, ko je morala oskubljena, na pol gola vranja jata s hripavim, pretrganim, groznim vreščanjem zapustiti bojišče. Takrat, ko je vranji trobentač je zatrobental Kra kra Tra ra ra, poziv za umik , so morale potolčene vrane bežati iz Malega gozda.

Bojišče so zavzeli Modrijankini kragulji in veselo zaplesali Ples varnih peruti. Vse živali so se jim zahvalile za hrabro bojevanje. Gozdna tla so premagane roparice na gosto potlakovale z izruvanim sivočrnim perjem, po katerem so vsi prebivalci gozda zmagoslavno plesali – do jutra.

Nihče ni nikoli izvedel, kam so šepave peruti odnesle poraženke. Najbrž v deželo Vranijo, kamor spadajo.Tja, kjer so bile rojene.

* * *

Odtlej ni bilo oblastnega vranjega krakanja v Malem gozdu nikoli več slišati.

Veverice so priskakljale iz svojih dupel. Lisica Zvitka, ki so jo vrane vso grdo pokljuvale, se je stokajoč priplazila iz svojega brloga. Velike jate majhnih ptic so prifrlele iz nizkega grmovja. Kosi in ščinkavci so začeli spet prepevati s svojimi majhnimi glasovi. Pod noč so privabili družino slavčkov, da je prevzela petje s svojimi mogočnimi glasovi in supertoni – kakršni so v svetu ljudi znani kot Visoki Ceji.

Slavček Prvi je zapel s svojim čudoviti baritonom. Po njegovih pesmih so se spet ravnale vse živali, ki imajo posluh za lepo petje. O, kako dooolgo so morale molčati in prenašati raskavo, hripavo krakanje vran, ki so pod poveljstvom Krakača Prvega nasilno zasedle Mali gozd! Slavček je zdaj pel tako navdušeno, da ga je bilo veselje poslušati. Vse živo v gozdu je spet veselo zaživelo. Tudi drevesa so hitreje rasla in bujno poganjala svoje veje in gosto listje. Še bolj veselo in varno so skrivala gnezda majhnih ptic, ki so izvalile veliko mladičev. Že zgodaj so jih vsako jutro mamice opozorile:

»Poslušajte slavčka, prvega gozdnega pesnika, in prav hitro boste zrasli veliki! Saj vam bo tudi lepa pesem pomagala, da boste poleg šumenja dreves in čivkanja lačnih mladičev slišali tudi druge, najtišje glasove neznancev, dihanje rastlin in vseh živih bitij v našem Malem gozdu! Z vsemi skupaj pa boste rasli tudi vi!«

ZALJUBLJENI SRAKAČ, BABICA KRIVEC IN DIAMANTNI POROČNI PRSTAN

»Oooh, kako sem sama!« je nekega večera vzdihnila sova Modrijanka, ko je ukazala, da zaprejo v ječo Srakača, največjega tatu v Malem gozdu. Zato, ker je ukradel diamantni poročni prstan! Ljudem in pticam so srake že dolga sračja leta izmikale svetle in lepe reči: lepo bleščeče perje, otroške igrače – iskreče zvezdice, koščke razbitega ogledala, lesketave vijake z avtomobilov, vžigalnike, dekliške broške … Takšne nakradene reči je tudi Srakač zbiral v gnezdu na visokem trnovem drevesu, da bi jih poklonil Lepoperki, najlepši sraki v gozdu. O ljubljeni lepotici je govoril: »Njeno črno perje se sveti tudi v temni noči. Njena bela peresa so med črnimi znamenja sračje nedolžnosti. Njen glas kre - kre - kre je pesem. Kako rada pomaga bolnim srakam s strtimi perutmi! Take srčno dobre srake ni v nobenem gozdu!« Vanjo je bil hudo zaljubljen, do zadnjega peresa drobnega, šibkega revčka. Ona pa je sanjala o postavnem lepotcu, lepem kot planinski orel, s katerim bi se šopirila pred vso jato zavistnih srak. A ne s tem suhim, oskubljenim zmenétom, ki še prav letati ne more! Zanjo je bil čisto navaden, pust in dolgočasen kreketač, šepavček. V levi peruti so mu manjkala tri glavna peresa, v desni pa štiri.

Toda ta ‘sirotni oskubljenec’ je bil pameten, saj je samo on znal v Malem gozdu pisati – s sračjim peresom. Oskubil je bele breze in iz lubja naredil papir za sračja ljubezenska pisma. Na brezje lubje je nenehno pisal nežne sračje izpovedi. Za ta čuden, bel pisemski papir je ogulil že mnoge breze. Lepotica Lepoperka pa jih je neprebrane frcala iz gnezda, ko jih je prinesla gozdna poštarica, šoja Klepetulja. Pod drevesom so hinavske srake brale ta zavržena ljubezenska pisma in posmehljivo kre - kre - kreketale:»Hi-hi-hi, Srakačevo srce gori!« Ob Malem gozdu je stala lepa hiša, bogata vila. V njej sta prebivala gospod in gospa Goldlieber. Poleg vile pa so rasla visoka drevesa z mnogimi gnezdi kradljivih srak.

Zaljubljeni ubožec Srakač ni vedel, kako naj se prikupi Lepoperki. In začel ji je prinašati nekatere drage, svetle reči. Gospodar Goldlieber je spoznal, da tatinske srake, njegove ljubljenke, odnašajo lepe reči v gnezda na drevesa poleg vile. Ukazal je drvarjem, naj jih podrejo, lovcem pa, da postrelijo vse srake. Lovci so to storili. Med srakami pa je preživela samo ena – to je bil Srakač. Med ukradenimi rečmi, ki so jih našli drvarji v gnezdih podrtih dreves, so bile: svetleča broška swarovsky, veliki nikljasti gumbi z večerne obleke, sponka iz bleščega onixa… A kralj med vsemi ukadenimi predmeti je bil diamantni poročni prstan gospe Emice Goldlieber, gospodarice, doma iz bogate vile, ki je stala ob robu Malega gozda. In prav Srakača, to edino preživelo srako, je Modrijanka obtožila, da je ukradel diamantni prstan.

Poleg Srakača pa je bila v svetu ljudi obtožena, da je ta prstan gospe Eme Goldlieber z okna kopalnice ukradla -- Julijana Krivec, ki je služila kot kuharica in gospodinjska pomočnica pri družni Goldlieber. Povejmo, kaj se je v resnici zgodilo:

»Poleg prelepe vile gospe in gospoda Goldlieberja so rasle vitke, visoke akacije, v katerih so rade gnezdile srake. Gospod Goldlieber je bil lovec in imeniten plesalec. Rad je imel ugledne goste in elegantne, črno - bele srake, ki so kot balerine skakale po vrtu, polnem prelepih rož, orhidej in glacinij. Srake je hvalil:»Kako elegantne ptice so srake! Kako se jim v iskreči, kovinskovijoličasti barvi lesketa perje! Kako so inteligentne, premišljene in pametne!« In gleeej: udomačenih srak je bilo vsako pomlad vse več na vrtu. Predrzne so skakale celo na leskeče, prelepe kitajske skodelice za kavo. Druge so šavsale po lesketavih gumbih na modnih oblekah dam, ki so prišle na obisk!

Nekoč so gostje pustili prazne skodelice na mizi in odšli na sprehod po parku. Ko so se vrnili, je manjkala zlato poslikana drobna kitajska skodelica za kavo. Gospod

Goldlieber je takoj uganil, da jo je odnesla »prelepa inteligentna« vrtna ptica -- močan srakač. Služkinji Juliji je naročil, da naj v trgovini s kitajskim porcelanom kupi nov, enak komplet šestih skodelic. A preostal nekompletni, okradeni porcelan brez ene skodelčice pa zadrži zase – »za spomin na odlično postrežbo odlične služkinje«, je dejal. Rad bi jo potolažil, da ni kriva, da je ena skodelica zmanjkala -- ker ni pravočasno odnesla vseh skodelic v kuhinjo. Julijano Krivec je gospodar Goldlieber ljubeče gledal, saj je imela prelepe kodraste lase, morsko modre oči in vitko postavo, takšno, kot jo je imela nekoč njegova mlada žena Emica.

Tistega dne, ko je Julija pospravljala gospejino spalnico -- gospod je vedno spal sam v dnevni sobi – se je v kopalnici, poleg spalnice kopala gospa Emica. Odprla je zlato pipo in topla voda je pritekla v banjo, in vrtinčila mešanico palmovega olja in dišečih ananasovih kapljic. Slekla je obleko in jo obesila na polodprta vrata. Na polico ob odprtem oknu je položila diamantni poročni prstan velike vrednosti. Z vzdihom se je zadovoljno, do ušes, potopila v odišavljeno kopel. Udobno se je zleknila v banji in si prepevala svojo najljubšo popevko Elvisa Presleya Are you Lonesome Tonight . V sosednji sobi -- spalnici, je služkinja Julija prisluhnila njeni popevki, tako kot zmeraj.

Zadovoljna gospodarica gospa Ema se zravna, si obriše vse telo in obleče poletno rožnato obleko.

Nato poseže po prstanu na okenski polici. A prstana -- nikjer! Mrzel pot jo vso oblije. Zdrvi v dnevno sobo, kuhinjo, predsobo in spalnico. Začne vreščati na služkinjo Julijo: »Kam si skrila prstan, tatica? Ukraaadla si mi ga!!« vpije z vreščečim, sračjim glasom. »Takoj mi ga vrni, sicer pokličem policijo!« ji zagrozi.

Julija od začudenja ne spravi iz sebe niti besede. Zajeclja:» M - m - motite se, gospa, jjjaz ni - nisem ni - ni - ničesar ukradla. Vaše prstane puščate vsepovsod!«

Gospodarica odvihra k toaletni mizici, prevrne škatle, šatule, etuije. A prstana ne najde nikjer!

Gospodar Goldlieber se vrne z lova z dvema tolstima fazanoma in že od vrat pokliče kuharico Julijo, da vsem trem pripravi slastno pečenko. Vanj pa se zakadi obupana, okradena žena. »Emi, kaj se je zgodilo?« jo prestrašen vpraša. Emica se mu obupano vrže v naročje in s prstom kaže na Julijo: »Ta, taaa - tiiica, tvoja kuharica! Ukradla mi je moj diamantni poročni prstan, ko sem se kopala!« In pelje gospoda v kopalnico, ter mu pokaže polico ob odprtem oknu, na katero je položila nesrečni bleščeči prstan, ki je izginil medtem, ko se je kopala.

Mož odloži fazana in pomaga iskati svoje poročno darilo. Vsi trije iščejo zaman! Emica kriči, vrešči, tuli in joka:»Arthuuur, takoj mi pokliči policijo!« Gospodar vpraša: »Julija, kje pa si bila, ko je izginil prstan?« »Pospravljala sem spalnico, poleg kopalnice, gospod. Poslušala sem gospo, kako lepo poje!« »Aaaa, tako, hmmm …« Zazdi se mu čudno, da ne bi nekdo, ki je bil v času, ko je izginil tako drag prstan, tako blizu … morda … posegel po tej bleščeči stvarci? Toda ne, nemogoče! Julija kaj takega ne bi nikoli storila! Služkinjo Julijo, ki je bila zelo lepa, elegantna in vedno nasmejana, je večkrat peljal s kočijo na sprehode. A gospa, ki je raje ostajala doma, je bila zelo ljubosumna nanjo. Zato je tudi takoj planila na prestrašeno dekle.

Vreščeča žena Emica odvleče moža k telefonu. Gospod Goldlieber pokliče policijo. Kmalu je bilo v vili vse črno od policajev, ki so preiskali vsak kotiček. Povsod, tudi z okenske police v kopalnici, so vzeli prstne odtise. Jokajočo Julijo so odpeljali na policijsko postajo in jo začeli zasliševati. Čez noč so jo priprli v ječo, naslednji dan pa zaslišali tudi gospo Emico. Ubogo služkinjo so obtožili tatvine prstana! Obzirni gospodar Goldlieber se je zavzel zanjo, da je žandarmi* ne bi zadržali v zaporu. Doma so jo zaklenili v njeno sobico, na policiji pa so jo zasliševali še naslednje dni. Julija je poklicala domov svojega brata Karla, ki se je pripeljal na Dunaj z vlakom, in se ostro zavzel za svojo sestro. Z gospodom sta se sporazumela, da bo Julija počakala doma, v Sloveniji, dokler policija vse zadeve s prstanom temeljito ne razišče in ne najde krivca.To poletje so vsi sprehajalci na vrtu videli, kako je velik srakun šavsal po drugi mini skodelici iz novega kitajskega kompleta za kavo. Zdaj je gospodu Goldlieberju, ljubitelju ‘elegantnih črnobelih srak’ prekipelo in postalo jasno, kam je izginila kitajska skodelčica za kavo! Tja gor, v sračje gnezdo! Ves togoten je poklical ekspres drvarje. Podrli so vsa visoka, vitka trnova drevesa poleg vile, na katerih so vedno gnezdile udomačene tatinske srake. In treeesk!, je večkrat zahreščalo padlo drevo.

Ko se je zrušilo na tla najvišje, z najbolj košato krošnjo, so drvarji in vsa gospoda zazijali in ostrmeli: Ob nogah gospodarja in gostov se je raztreščilo že tretje sračje gnezdo. In gleeej! Iz dračja in blata so popadali mnogi bleščeči predmeti: gumbi s plesnih oblek, koščki zrcal, vijaki z avtomobila, strta mini skodelica kitajskega porcelana -- in, iin, iiin – ukraden bleščeč diamantni prstan okradene gospe Emice. Planila je nanj. Ušel ji je pretresljiv krik: »Mein Gott!« - Moj Bog! Pograbila je dragega lepotca, ga očistila, nataknila na prstanec, in vsa zažarela od sreče.

* * *

Gospod Goldlieber je takoj telefoniral odpuščeni služkinji Julijani Krivec in ji z Dunaja poslal ljubeznivo pismo:

»Oprostite nam krivično obsodbo! Po nedolžnem smo Vas obtožili tatvine … resnično ste odlična kuharica … zelo zelo Vas pogrešava, prav tako vsi naši gosposki gostje. Vzamemo Vas nazaj v službo v našo vilo … Najela sva tudi prijatelje lovce, ki so na vrtu postrelili vse tiste lepe, tatinske srake. Pobegnila je samo ena oskubljena sirota! Ali so Vas, draga Julija, lovci, ki so postrelili vse te srake -- vsaj malo častno maščevale?« Prosiva za takojšen odgovor, Emi in Arthur Goldlieber.

Odgovora pa nikoli ni bilo!

Julijini brat Karel pa je vložil »tožbo za žalitev časti in prestane, neizmerne duševne bolečine in za izgubo dobrega imena svoje sestre Krivec Julijane«, za kar ji morata gospa Emica in gospod Goldlieber plačati lepo odškodnino! Odškodnino ji morata plačati tudi za čas preiskav in zasliševanj, in za čas, ko se je osramočena vrnila domov, kjer je čakala na razsodbo in ni smela nazaj v službo. Natanko do tistega dne, ko Julija ni odpisala zakoncema Goldlieber na prvo pismo -- Vabilo, da naj se vrne nazaj v službo. To je za čas čakanja na razsodbo -- po tistem dnevu, ko so drvarji podrli akacijo in našli med ukradenimi rečmi diamantni poročni prstan gospe Emice. Gostje Goldlieberjevih so bili žive priče: »da so udomačene srake hotele ukrasti z mize še drugo fino, pozlačeno kavno skodelčico iz kitajskega porcelana.«

Po nedolžnem obsojeno Julijo Krivec pa so domači hotelirji, ki so izvedeli za krivično dunajsko obtožbo, z veseljem zaposlili v največjem hotelu v mestu -- kot kuharico, ki je znala pripraviti sto jedi iz različnih dežel, zlasti pa še fazanje pečenke na italijanski in francoski način. Poznala je tudi vse nemške izraze za fine, izbrane jedi, ki so jih pod njenim -- vodstvom Julijane Krivec pripravljale tri kvalificirane kuhinjske pomočnice.

Gospod in gospa Goldlieber sta še drugič zaman vabila ponosno Julijo nazaj na Dunaj:

»Prosiva, da nama Vi, naša ljuba Julija -- odlična kuharica, spremljevalka in gospodinja – oprostite. Vrnite se! Dobivali boste dvakrat večjo plačo.« A Julija jim ni nikoli oprostila! Ostala je v svoji domovini, kjer so jo vsi cenili in spoštovali …«

* * *

To zgodbo je pripovedovala sovi Modrijanki šoja Klepetulja, ki rada prisluškuje pogovorom ljudi. Sedela je tudi ob oknu Najvišjega razsodniškega sodišča na Dunaju, kjer so končno ugotovili, da je Julijana Krivec – po krivem obsojena!

Zdaj je morala sodnica Modrijanka sama zaslišati zaljubljenega Srakača iz Malega gozda, če je resnično on ukradel vse tiste lepe reči. In jih znosil v svoje gnezdo na visokem trnovem drevesu – poleg vile gospoda in gospe Goldlieber*. Ali je hotel vse leskeče reči podariti prelepi sraki Lepoperki, kateri je zaman pisal pisma na brezovem lubju? Pa so mu hudobni drvarji prej podrli tudi njegovo trnovo drevo z gnezdom, prepolnim lepih, svetlečih reči vred. Primernih za darila! Zato ni mogel Srakač ljubljeni Lepoperki nikoli podariti takšne drage, bleščeče reči, kot je bil prstan gospe Emice! Prstan pa je z okna v kopalnici resnično ukradel Srakačev sosed Srakun, doma na tretjem trnovem drevesu, ob vili zakoncev Goldlieber. V tem gnezdu, ki je padlo s tretjega trnovega drevesa -- so drvarji med svetlečimi rečmi resnično našli ukradeni prstan! Torej je bil tudi Srakač, ki ni odnesel prstana s police po nedolžnem zaprt v ječi!!! Srakač je imel svoj dom, gnezdo na prvem trnovem drevesu! Zaljubljeni begunec, ki se je pred streli lovcev edini od srak živ rešil, je bil torej kaznovan za tatvino -- a ni bil kriv!

»Oooh, resnično sem raje sama, kot pa da mi kakšen zaljubljeni skovir prinaša ukradene, lepe reči, kot jih je Srakač lepi sraki Lepoperki!« je vzdihnila sodnica -- sova Modrijanka. Bilo ji je malce hudo, ker je morala pahniti zaljubljenega tatu Srakača v ječo. Drvarji, ki so posekali drevesa, so ji povedali, da so našli prstan v gnezdu tretjega trnovega drevesa. V Srakačevem gnezdu na prvem drevesu pa so našli vse druge svetleče reči – prstana pa ne! Srakač je moral biti kriv, zato, ker je ostal po lovu lovcev edini živ -- od vseh ljubljenih, udomačenih srak!

Sicer pa so vse srake na pogled enake! Kdo bi vedel, katera je preživela lov nanje?

Sova Modrijanka si je ob zaljubljenem Srakaču, ki ga je kmalu izpustila iz ječe, zaželela, da bi tudi njo imel nekdo tako zelo rad, da bi zanjo storil prav vse. Naj ga vodi srce in srakam prirojena sračja strast po bleščečih rečeh! Morda bi ji kupil manj lesketav poročni prstan, ki ga ne bi nikoli pozabila na oknu v kopalnici, če bi bila Emica. Hm, kdo še zna -- ob srčnih zadevah srak -- misliti tako globoko, kot misli sodnica Modrijanka? Krivičnih obsodb ni nikoli izrekla. Kdor je bil kriv, je bil pač kriv!

* * *

Vedno kadar je odtlej v Malem gozdu sodila tatinskim srakam za tatvine lepih reči, je ugibala:»Le kakšna prirojena sila žene te tatinske ptice, da tako rade vedno znova odnašajo svetle, bleščeče reči v svoja gnezda? In kot mesečniki ne vedo, kaj počnejo! V ptičjih glavah se jim, ob ponorelem sračjem srcu, niti sanja ne, kako so nekatere reči v svetu Ljudi veliko dražje, kot so druge. Tako zelo drage, kot je bil diamantni poročni prstan, najdražje darilo gospe Emi Goldlieber z Dunaja.«

Pojasnilo:

Zgodba o Julijani Krivec, moji babici, je zelo resnična. Pripovedovala mi jo je sama. Izmislil sem si le ime Srakač -- ki naj bi s police v kopalnici ukradel leskeč diamantni prstan -- a ni bil resnični krivec. Julijana Krivec je resnično nazadnje služila pri družini Dworschak na Dunaju v času države Avstro - Ogrske in Kraljevine Jugoslavije, od 20.8.1903 do 15. 7.1920. leta. Tako piše v dokumentu – delovni knjižici moje babice Julijane Krivec, ki nam jo je zapustila. Domišljiji sem posodil krila zaljubljenega, kradljivega Srakača, ptice. Ta iz čudnih nagibov svoje narave zbira bleščeče reči, ne da bi s ptičjo pametjo vedela, da so lahko takšne reči -- kot je diamantni poročni prstan -- v svetu Človeka zelo dragocene. Za gospo Emo in gospoda Arthurja sem si tudi izmislil priimek Goldlieber*, ki v nemščini pomeni: Ljubitelj zlata.