GLOBALNI DIM KUBANSKIH CIGAR
in vaška lepotica Mica
Glejte, glejte: Spet prihaja Mica lepotica z darili iz tujega mesta!
Vas strmi vanjo, v njen širni svet, sprejme jo naša prašnata cesta.
Prva hiša. Ob otroštvu davnem obstoji, vse naokoli v hipu zadiši,
Hov, hov! ob uboštvu lajajo v tujko potepinski vaški psi.
Južek klobuk si popravi, in torbo dišečo kot gentleman, puli ji iz rok.
Od sreče spet ni pri ta pravi, z Micko želel je spočeti poln koš otrok.
Pri drugi hiši vdovec Jaka ob začetku leta vaško lepotico čaka:
da mu spet prinese original cigare, zvite iz kubanskega tobaka.
Tretja, Obranova hiša, je zavese prav do tal spustila …
O, zamera: lepotica Mica je lepotca Lojza zvesti Neži izpulíla!
Na četrtem pragu trije bratje kot cerkvene miši revni, neporočeni,
gledajo za Micko drago, v židi in parfumu, čisto pokošeni.
Peta, šesta in sedma hiša – vse zabite, prazne in zaprte,
troedini cucek noro bevska z glasom gospodarjev čez tri neobdelane vrte.
»Hej, prihaja Micka z bogatijo, s top pariškimi parfumi iz velemesta!«
Vsaka baba čisto ponori. Prav evropsko vsa diši, vaškim vonjem je nezvesta.
O, Micka, src prekupčevalka, skrivaš svoj obraz! Krzno in žido zapraši ti cesta.
Četa opravljivk sprašuje:» Spet si upa v vas! Ta Lojzu je zbežala kot nevesta?
Na koncu vasi se Micka pri kočici rojstni in dragi ustavi,
in mater, očeta objame, obdári, telička in kravo pozdravi.
Proseča je Pesem podokna, samcev bogata, ki v gluho noč zazveni …
O, jalovi spevi! Snubcem žal starša izdata, da Micike njune več v hišici ni.
»Ti srečen si, Jaka Cigarnik, saj spremljal si Micko ponoči na vlak!
Pred nami furjà kakor veter viharnik, naj vzame v tujini jo vrag!«
A Jaka ljubezen mladostno zvestó zagovarja,
kot Mickin odvetnik se zvija v lažéh in pretvarja:
»Čez leto pripelje jo Chico, evropski zastopnik koncerna Fidelio Cuba Cigar,
s cigarami vso vas obdári; na supergostiji bo terna za Micko cigarast vladar.
Ko v filmsko razkošni limuzini odpelje nam vaško nevesto spet v mesto,
bo črna pogača asfalta pokrila to našo preluknjano, prašnato cesto.
Senhor Eusebio Chico je sanjski, kdo-ve-koliko-kratni milijonar,
ki dal bo za Micko še doto bogato vsej vasi: pet kilometrov asfalta v dar!
Možje, vi ne veste, kako te kubanske cigare dišijo!
vse njive in polja in ceste zapelje plemenit dim v bogatijo …
Tovarno tobaka zgradimo, le delovna mesta za nas so evropski obet.
Naj gre v denar ta žlahtni dim, naj naša vas zakadi ves širni svet!
Skoz okna in dimnike naše napol zapuščene, a po srcu bogate vasi
se lahko mednarodni dim v treh izmenah iz kubanskih cigar non stop kadi!«
»O, Jaka Cigarnik! Ti glava zadimljena, daj nam že naš vaški mir!
V tej naši klimi, kubanski viharnik, v tej vasi uspevajo le koruza in žito, krompir.
Spomladi, jeseni, pozimi ne raste pri nas ne naš, ne kubanski tobak!
Naj samo zate pripelje Eusebio Chico darilo od Mice – cigar za cel vlak.
«
* * *
Vsi vdovci in samci in Nežke pobožne in Lojzi, Brigite in Zale so njive spomladi s koruzo, krompirjem sadile in žito vsejale …
Poleti so žito poželi, krompir nakopali, jeseni koruzo pobrali,
napolnili kašče, Martinu naprešali vino, in peli, veseli plesali …
Le jakasti Jaka, ki Micki je zvest, na pragu brez dela vse leto sedi, in Chica Eusebia čaaaka, ob prahu zakrpanih cest kubanske cigare kadi.
Kronični nekadilec
Ivan Cimerman
Polne püte
zamolklo trkajo.
Močni šibkim
grozdje nosijo.
Pijani škorcem jagode natrosijo.
V curku teče
mošt iz koša,
saj je zemlja
mati trdna, varna,
danes radodarna
do svojih pridnih otrok,
čeznjo gredo polnih rok.
Berem in božam vam trdne dlani,
pesmi o žuljih v knjigah več ni.
Razpokane, ljube dlani,
nebo je kolovoz, čisto in sinje,
nobena zvezda pred nočjo ne zažari,
na verige starih konjskih voz se je obesilo inje.
Žejen skozi vaše suhe žile grem,
dušo vso za vas si raztelesim,
vse in nič o vas ne vem,
suknjo, a ne še sebe vsega
na šibek skupni klin obesim.
Pišem brez bogov to pesem:
moje sveto in edino opravilo, Nov planet na grbi nesem,
nič na svetu se ni v tisoč letih spremenilo!
Kmečki punt ostal je - punt, angleški funt – angleški funt.
Matija Gubec je postal falot,
denarce zbira iz kupčij in zmot.
Vojna je ostala vojna,
plačani vojak – vojak,
znanost vdova trojna,
svetu vlada le prostak.
Jalov tulim in zavijam v mesečini,
kakor volk na zlato žilo na Aljaski,
supermani kradejo zaklad v jasnini,
zadnjo, čisto jaso so pretekli haski.
Severne medvede nežno božam,
in rudarje, za kompresor spokane dlani,
brez atomskih bomb nikogar ne ogrožam,
svet je cirkus, šotor in arena – to smo mi.
Bič iz delnic nam vihti, odloča cirkuzant direktor,
dividende si določa - samozvan protektor.
Od zrelega grozda do polnega soda
klokoče in poje vsem žegnana voda.
Majave note povežejo
nikdar napisane simfonije,
medvedje tace surovo posežejo
v najbolj skrite melodije.
Otroci zasajajo zobe
v falate rženega,
blagoslovljenega kruha,
a jaz nisem sin Svetega Dúha.
Še vaški grobar iz Budine
zase in zame ne ve,
ko ob lopati smrči.
Sredi te gluhe noči,
mimo neviden gre
pesnik prezrte moči.
Zvezdne besede se pretakajo
prek neskončnosti nebesnega svoda,
sojenice na izid davnih prerokb čakajo …
Bo zibka za krsto? Boš ti postal vinjena voda?
Ne, na tem planetu, ne!!!
Moja sojenica zame ne ve.
Čezme nova svetloba gre.
Vi, dvonožci, niste moje zadnje meje,
premajhni ste, zemski ubožci,
mene nekdo drug greje!
Vem, da se mi bo v tem čistem ilu
spočetje novo pripetilo,
lahák zibljem v naročju skrivno prasilo …
Kako sem ulovljiv, krhek, ranljiv,
rad bi nov, neranljiv kri sonca vpil,
rad bi dotrajan svet, poln zlih sil, ubil,
razgrnil zlat zaščitni pajčolan prek njiv.
Nikogar ne bi rad spočel v Zemlje blodnem krilu.
Viharen veter bo prek tisočletnih blodenj spet zavel!
Kdaj, o kdaj se mi bo vse nedosanjano pripetilo,
da bom brez dirigenta in ukazane abecede pel?
Grem in skrbno zgrnem
te griče v popotno culo,
vse vsem povem, povrnem:
v stoletjih se nič ni razsulo.
Ponesem culo v mesto, s seboj,
v gluh svet dišeče griče zvrnem,
kot kače se igrajo ulice z menoj,
le v snu jim sik strupen utrnem.
Griči, griči! Zdaj gredo EU biriči!
Divje pokajo nad nami z biči! Doline zaskrbljene svarijo
s Slovenjgoriško Lepotijo: Naj vas tujci ne pokupijo,
Naj vas veter ne odnese,
Naj vas nori kmetič ne raztrese!
Naj razgrnem travnike kot robčke,
in obrišem kletve z ustnic, in poljubim srnje gobčke.
Sred betonske stolpnice
naj mi zapojo vsi črički.
Naj prilete pikapolonice,
rojene med mojimi grički ...
Tu naših travnikov ni prav nikjer,
tu le rešilec in sirena trobi venomer.
Poleti, ti, pikčasta, mila živalca pikapolonica,
med cvetnimi grički si gospa, baronica.
Poleti v moj zapuščeni dom
To tuje »bivanje« je iluzija in polom,
mrzel Beton drži me stiska kot ječa,.
globoko v meni mlad svet se veča.
Le v sanjah si travnike rad razprostiram
kot davne otroške, mamine robčke,
kaplje iz biserov z lic si otiram,
kot srnam obrisal bi ranjene gobčke.
Kako naj se vrnem v domačo tujino,
hčerke, sinove in mene so kače ulic ovile?
Grem in natočim si v kleti prastaro vino,
Ijuuuh! puntar podiram nove gradove in vile.
MATI VILJAMOVKA IN HČI VILJAMČICA
Za hrastovo mizo spet sedem
v tej stari in dobri gostilni, ob peči.
In zibljem v naročju krempljaste tačke,
z viljamovko nove verze napredem,
napišem, napredem te verze za mačke …
Mar se mi na temle opraskanem svetu,
od krempljev, zasájenih v dušo poetu nov, hruškasti verz v tej pomladi posreči?
Čaše na pladnju vabljivo žvenkljajo,
gostje preglasni niso domači, od tod.
V hruškasto ritko srepim skoz ograjo,
žejen prihajam - puščavski velblod.
Viljamčica pravi, kaj vse imajo:
»Kaj boste pili za aperitiv, gospod?«
»Imate žganico, Viljamčico iz hrušk,
ujetih od cveta do sadu v steklenici?
Iz zrelih, in sočnih kot hruškica vaša,
ki ni še okusila ugrizov in preše in bušk,
kot tista tam zgoraj, ki stoji na polici?
In naj bo do vrha napolnjena čaša.«
»Joj, žal ne, spoštovani gospod! Pošla je viljamovka zadnja!
Namesto s to vam lahkó s sivim pinotom postrežem?«
Strmim v gibke boke, pod hrbet majávega pladnja,
kjer hruškica iz kavbojk pod majico kratko v pomlad to poganja …
Po čašah sivega pinota z globokim vzdihom sežem,
visoko v krošnji ziblje se ta hruškasti sad – mladih let sanja.
Priziblje se Viljamovka iz dobe mladih stisk in žlahtnih hrušk.
Mar to je zdaj moj Spev mladosti, nekdanja sanja, ta prsata mati?
»Viljamčica, le daj mi liter sivega, da si poplaknem sledi bušk,
saj tudi mati mi ne more več viljamovke za spev prodati!«
Namesto Hruške - Hruškica od gosta h gostu leta,
spet srnico v omaki slastni kakor nékdaj naročim,
neznancev družba ob odojku divje kruljenje obeta …
Kako naj s pujski melodijo novo o Viljamčici uglasim?
Viljamčica je hruškica iz cveta mojih mladih let,
ki vzbuja v meni iz stare nežnosti mlad vrisk!
»Umiri kri, z Viljamovko nekoč omamljeni poet,
Viljamčico stiska hrust s hitrimi pestmi kot blisk …
Viljamčica se odziblje s pladenjem v temni kot,
kjer boža jo njen mišičnják, orjak, ves tetoviran … I
A jaz od žeje po omami iz mladih hrušk umiram,
in lokam, pijem Sivi pinot, to pozno vino sivih zmot.
Ledena trgatev,
na jagodah sneg,
trsi z zadnjo potrato
zavriskajo v breg.
Zaviti v šale
pred stricem Mrazom
stopajo berači
po sledovih lisic
zajcev in škorcev,
očem navadnim skritih.
In segajo po grozdih
pod klobuk iz mreže.
V tople bunde so zavita rdeča jabolka, nastala iz lic,
a roka rada po ognjeni vodi seže.
Čez breg ,
in čez prehojen sneg
gre davni klic
vseh siromakov s teh goric,
ki zanj le redkokdo izve.
Nenehno vame vrta sveder
ki me na ilovico
in ta lapor veže,
do zadnjih in najglobljih jeder.
Do dna, v sam temelj seže, krut in nežen.
Ne vrta le v ovseni kruh,
in ni privid, zli nočni duh,
ki izgine zjutraj, bežen.
Z vsako kapljo
vrisk se debeli,
in se kot kepa
dol, v dolino kotali …
In vsaka kepa
se kot plaz mi zdi,
kot krogla z brega,
plezalca z Gôre te pregnanega,
med slavnimi neznanega,
ki me vse do kosti obranega
sred sivih, praznih ulic
mesta bega.
Pa pojdem, pojdem
spet in spet v gorice,
kjer v trsju srečam jedre lepotice,
med dobre, tople obiralce, v hiške,
po grozdje, ki ga niso obrali
berači, ptice in lisice,
in raste previsoko za goriške miške.
Pa pojdem, pojdem spet
ledeno-vročo pesem pet
v visoki, vinorodni zimi,
v sneg, ki mi sega do kolen.
Bom ves goreč, prav nič leden,
povabil na oglede sestre in brate,
na to ledeno, a vročih src trgatev.
Morda ogrejem se ob postavni vdovi Tini,
pred leti Bog je mojo Mico k sebi vzel,
v debeli skrinji so zaklenjeni spomini,
ko župnik ji je na poti v večnost alelujo pel.
Ko Mica je bila še živa,
sem bil do Tine le napol leden,
zdaj v žile se gorkota zliva,
vinógrad pleše kakor panj meden.
Z ledenih sveč na trsih iskre pripolzijo:
Bo žlahtno vino s te trgatve za gostijo?
Pogled uhaja prek snega mi k Tini:
Kako so močni in ročni njeni trije sini!
Izplačam dediče, vse sestre in brate …
Ne, vsega me ne bodo obrali!
Ledene obiralce vabim v svate.
Ko žlahtnost bomo to pobrali,
na cvetje, vüzem* bomo počakali.
* vüzem - velika noč
Prišel sem po strte orehe
Veverica se košati
na najinem polzaprtem oknu. S košatim repom pometa
ostanke suhega nageljna
z marmorne police.
V velikih zenicah
ji plešejo lučke
zahajajočega sonca.
Med tačke vzame
zvončast dom cvetnih listov
in zagrize vanj,
kot da je oreh z jedrom.
Smrkne in ga odvrže.
Prazni cvetlični lončki se spogledajo,
prepolni zemlje čakajo na novo seme.
Obstal sem pod tepko,
zdomec, sezonski garač,
s prepolno potovalko daril.
Napol skrit v senci oreha
gledam veveričino metlo.
Nisi zasadila novih nageljnov.
Iz včerajšnjih orehov pečeš zdaj potico,
da veter med jokom dojenčka znan vonj prinaša.
Med deblom oreha in slive
se sušijo pleničke na plastični vrvi.
Oveneli cvetovi s slive
se nihajoče spuščajo na pleničke.
Tu in tam se kateri obregne
ob beli jok dojenčka,
preden pristane
med marjeticami v travi.
Veverica trka s tačkami
po votlem duplu orehove shrambe
in grizlja sočne popke.
Nekomu drugemu pečeš potico.
Drevo mi prisoli klofuto
s prenizko vejo,
da se zdrznem na poti nazaj,
k letališču.
Prihajam s petrolejko,
mimo mlina, čez brv, ki je majavi most.
Kure so že zdavnaj odkrempljále spat.
Zdaj pride spet moj nočni gost,
Moj odpravljen in naplavljen brat,
ki ni imel v življenju nikdar dedne sreče.
mi pod kolesom mlina skriti glas trepeče:
»Ne morem, joj ne morem ves se utopiti,
ne morem, joj ne morem ves zavržen oditi!«
Iz črnih vrtincev me vsako noč povabi in kliče:
»Povej prav vsem, poišči mi morilca in priče!«
Joj, vse noči renče okoli hiše vaški stekli psi,
le kdo me iz obroča pen, prežečih gobcev reši?
Nedolžna, tiha sila vleče tja, kjer se tolmun vrti,
sedim in čakam, bratov glas renčanj ne uteši.
»Ne morem, joj, ne morem ves se utopiti!«
me reže z glasom žage, ki mi razpolavlja dni in čas.
A jaz ne morem golorok vseh steklih psov spoditi,
grozeče krinke nosijo prikazni v klepetavo vas.
Prihajam v temi s petrolejko
čez brv, ki je majavi most.
Prisluhnem, kaj mi pravi nočni gost.
Brleči plamen bi naj razodel,
kdo našo bo posest prevzel.
Spet slišim brata, ki se noče utopiti:
»Kdor meni je življenje vzel
posestvo moje bo imel!«
Vlovite ga in vsem odkrijte,
nikar ga ne ubijte,
naj gleda, psuje ga vsa vas,
naj sramoti ga neizmerni čas!«
pod mlinom nočni gost mi šepeta,
in noče in noče še s tega sveta.
Vesolje mi ponuja zavetišče,
Ta Zemlja je obljubljen in zavržen raj,
več onostranstev drzni NLP obišče,
bogov preplet, križkraž nebeški direndaj,
telo oporo trdno, novo zvezdo išče.
Mi, bitja, smo za večnost - tvar pomožna,
zaprta v pralupine, ki jih boža smrt,
in brez stabilnosti, samo dvonožna,
ta Svet majavih je z majavimi podprt.
Kosti premika starodavni, nori Strah,
ki nima prave in pokončne hrbtenice.
Vse stavbe iz pesmi mi podre na mah
ta Zemlja, ko izbruha lavo praresnice.
Tolažba práhu: Ti si na koncu – prah!
nikogar ne človeči, boljša, niti plemeniti.
Zavest ta temna lačno zver rodi na mah,
ki se v svoji živi dobi s plenom ne nasiti.
Vesolje mami nas z novim zatočiščem:
Dvonožci in živali, rastline, voda in kamenje …
Živo bo neživo. Noe in potop mi vso moč jemlje,
da Zemljohodec splašen drug planet si išče.
Vsak bog ponuja le nadzemsko, onostransko srečo,
vsak človek misli, da je zanj zakladov, naukov skrinja,
vsi šarlatani, magi, vrači me lové v pogansko vrečo,
ki mojo lastno, svežo moč v megličav Nič zagrinja.
ZVRNJENA NAVLA*
Koče prižigajo
okna-kresnice,
laježi psov so veriga
speta okoli spečih vasi,
tvoje roke mi hladijo
razžarjeno lice,
v nedrih vre lava,
neutešena ženskost kriči.
Mož je v gostilni,
krave spe v štali,
otroci strmijo
v kavbojski ekran.
Griči v daljavi
so trte s temo obdali,
bič je ožulil
raskavo dlan.
Zblodiš med navle** –
travne rjuhe,
sveže dišijo …
Nore šepete,
krike-rakete
z radarji sluha
črički lovijo.
Vzpneš se, telo zarezgeče,
drhteče posežeš po zvezdi,
daleč v vesolju žari sled sreče …
Bežna kresnica, nisi devica,
mlečnato luno črn oblak jezdi,
nevesta v ženi znova vztrepeče.
Nisi devica, nisi kresnica,
kaos si, magma, speči vulkan,
v zakonski kletki ujeta orlíca,
z roso v perutih prhneš v nov dan.
Dvoje igrač sva,
zvrnjena navla,
dvoje otrok z obljubo,
ki daritev opravlja
z ljubim in ljubo.
Škratom očita,
v plazu bilk skrita,
daljnih zvezd sita.
Dvoje igrivih otrok
gleeeda in smeje se Bog.
Navli so templji,
midva pogana,
s smehom razsipava
steljnato prejo …
Kosci, glej, kosci že grejo, zaspani, zarana!
Nikdar ne zvejo,
Nikdar ne zvejo!
Čez ta ris ne smejo.
Pokošen travnik bo drugim rjuha,
glavi sva skrila pod zmrvljene trave,
nad nama je navel spečenega kruha,
vse do pomladi krmil bo krave.
Zdaj sva iz nočnega raja pregnana,
zvezde so skrile svoja žarenja,
kosci so najina rana Morana,
traktor ne more čez zid iz kamenja.
Pozdravljene v navle zaobljene bilke!
V dvoje ste prsi neizpetih žená,
Dišite še dolgo nebeško kot Tilke
ob jutrih rad božam razdihana dva.
*Zgodba: Martin, povratnik iz Avstralije, se naskrivaj sestaja z nezvesto nevesto, Tilko, zdaj ženo najboljšega prijatelja, ki mu jo je »speljal«, ko je garal v tujini. Ukradena radost traja eno samo poletje.
** Navel – seno, zgrnjeno polkrožno kopico, podobno vzkipelemu hlebcu
GLOBALNI DIM KUBANSKIH CIGAR
in vaška lepotica Mica
Glejte, glejte: Spet prihaja Mica lepotica z darili iz tujega mesta!
Vas strmi vanjo, v njen širni svet, sprejme jo naša prašnata cesta.
Prva hiša. Ob otroštvu davnem obstoji, vse naokoli v hipu zadiši,
Hov, hov! ob uboštvu lajajo v tujko potepinski vaški psi.
Južek klobuk si popravi, in torbo dišečo kot gentleman, puli ji iz rok.
Od sreče spet ni pri ta pravi, z Micko želel je spočeti poln koš otrok.
Pri drugi hiši vdovec Jaka ob začetku leta vaško lepotico čaka:
da mu spet prinese original cigare, zvite iz kubanskega tobaka.
Tretja, Obranova hiša, je zavese prav do tal spustila …
O, zamera: lepotica Mica je lepotca Lojza zvesti Neži izpulíla!
Na četrtem pragu trije bratje kot cerkvene miši revni, neporočeni,
gledajo za Micko drago, v židi in parfumu, čisto pokošeni.
Peta, šesta in sedma hiša – vse zabite, prazne in zaprte,
troedini cucek noro bevska z glasom gospodarjev čez tri neobdelane vrte.
»Hej, prihaja Micka z bogatijo, s top pariškimi parfumi iz velemesta!«
Vsaka baba čisto ponori. Prav evropsko vsa diši, vaškim vonjem je nezvesta.
O, Micka, src prekupčevalka, skrivaš svoj obraz! Krzno in žido zapraši ti cesta.
Četa opravljivk sprašuje:» Spet si upa v vas! Ta Lojzu je zbežala kot nevesta?
Na koncu vasi se Micka pri kočici rojstni in dragi ustavi,
in mater, očeta objame, obdári, telička in kravo pozdravi.
Proseča je Pesem podokna, samcev bogata, ki v gluho noč zazveni …
O, jalovi spevi! Snubcem žal starša izdata, da Micike njune več v hišici ni.
»Ti srečen si, Jaka Cigarnik, saj spremljal si Micko ponoči na vlak!
Pred nami furjà kakor veter viharnik, naj vzame v tujini jo vrag!«
A Jaka ljubezen mladostno zvestó zagovarja,
kot Mickin odvetnik se zvija v lažéh in pretvarja:
»Čez leto pripelje jo Chico, evropski zastopnik koncerna Fidelio Cuba Cigar,
s cigarami vso vas obdári; na supergostiji bo terna za Micko cigarast vladar.
Ko v filmsko razkošni limuzini odpelje nam vaško nevesto spet v mesto,
bo črna pogača asfalta pokrila to našo preluknjano, prašnato cesto.
Senhor Eusebio Chico je sanjski, kdo-ve-koliko-kratni milijonar,
ki dal bo za Micko še doto bogato vsej vasi: pet kilometrov asfalta v dar!
Možje, vi ne veste, kako te kubanske cigare dišijo!
vse njive in polja in ceste zapelje plemenit dim v bogatijo …
Tovarno tobaka zgradimo, le delovna mesta za nas so evropski obet.
Naj gre v denar ta žlahtni dim, naj naša vas zakadi ves širni svet!
Skoz okna in dimnike naše napol zapuščene, a po srcu bogate vasi
se lahko mednarodni dim v treh izmenah iz kubanskih cigar non stop kadi!«
»O, Jaka Cigarnik! Ti glava zadimljena, daj nam že naš vaški mir!
V tej naši klimi, kubanski viharnik, v tej vasi uspevajo le koruza in žito, krompir.
Spomladi, jeseni, pozimi ne raste pri nas ne naš, ne kubanski tobak!
Naj samo zate pripelje Eusebio Chico darilo od Mice – cigar za cel vlak.
«
* * *
Vsi vdovci in samci in Nežke pobožne in Lojzi, Brigite in Zale so njive spomladi s koruzo, krompirjem sadile in žito vsejale …
Poleti so žito poželi, krompir nakopali, jeseni koruzo pobrali,
napolnili kašče, Martinu naprešali vino, in peli, veseli plesali …
Le jakasti Jaka, ki Micki je zvest, na pragu brez dela vse leto sedi, in Chica Eusebia čaaaka, ob prahu zakrpanih cest kubanske cigare kadi.
Kronični nekadilec
Ivan Cimerman
Polne püte
zamolklo trkajo.
Močni šibkim
grozdje nosijo.
Pijani škorcem jagode natrosijo.
V curku teče
mošt iz koša,
saj je zemlja
mati trdna, varna,
danes radodarna
do svojih pridnih otrok,
čeznjo gredo polnih rok.
Berem in božam vam trdne dlani,
pesmi o žuljih v knjigah več ni.
Razpokane, ljube dlani,
nebo je kolovoz, čisto in sinje,
nobena zvezda pred nočjo ne zažari,
na verige starih konjskih voz se je obesilo inje.
Žejen skozi vaše suhe žile grem,
dušo vso za vas si raztelesim,
vse in nič o vas ne vem,
suknjo, a ne še sebe vsega
na šibek skupni klin obesim.
Pišem brez bogov to pesem:
moje sveto in edino opravilo, Nov planet na grbi nesem,
nič na svetu se ni v tisoč letih spremenilo!
Kmečki punt ostal je - punt, angleški funt – angleški funt.
Matija Gubec je postal falot,
denarce zbira iz kupčij in zmot.
Vojna je ostala vojna,
plačani vojak – vojak,
znanost vdova trojna,
svetu vlada le prostak.
Jalov tulim in zavijam v mesečini,
kakor volk na zlato žilo na Aljaski,
supermani kradejo zaklad v jasnini,
zadnjo, čisto jaso so pretekli haski.
Severne medvede nežno božam,
in rudarje, za kompresor spokane dlani,
brez atomskih bomb nikogar ne ogrožam,
svet je cirkus, šotor in arena – to smo mi.
Bič iz delnic nam vihti, odloča cirkuzant direktor,
dividende si določa - samozvan protektor.
Od zrelega grozda do polnega soda
klokoče in poje vsem žegnana voda.
Majave note povežejo
nikdar napisane simfonije,
medvedje tace surovo posežejo
v najbolj skrite melodije.
Otroci zasajajo zobe
v falate rženega,
blagoslovljenega kruha,
a jaz nisem sin Svetega Dúha.
Še vaški grobar iz Budine
zase in zame ne ve,
ko ob lopati smrči.
Sredi te gluhe noči,
mimo neviden gre
pesnik prezrte moči.
Zvezdne besede se pretakajo
prek neskončnosti nebesnega svoda,
sojenice na izid davnih prerokb čakajo …
Bo zibka za krsto? Boš ti postal vinjena voda?
Ne, na tem planetu, ne!!!
Moja sojenica zame ne ve.
Čezme nova svetloba gre.
Vi, dvonožci, niste moje zadnje meje,
premajhni ste, zemski ubožci,
mene nekdo drug greje!
Vem, da se mi bo v tem čistem ilu
spočetje novo pripetilo,
lahák zibljem v naročju skrivno prasilo …
Kako sem ulovljiv, krhek, ranljiv,
rad bi nov, neranljiv kri sonca vpil,
rad bi dotrajan svet, poln zlih sil, ubil,
razgrnil zlat zaščitni pajčolan prek njiv.
Nikogar ne bi rad spočel v Zemlje blodnem krilu.
Viharen veter bo prek tisočletnih blodenj spet zavel!
Kdaj, o kdaj se mi bo vse nedosanjano pripetilo,
da bom brez dirigenta in ukazane abecede pel?
Grem in skrbno zgrnem
te griče v popotno culo,
vse vsem povem, povrnem:
v stoletjih se nič ni razsulo.
Ponesem culo v mesto, s seboj,
v gluh svet dišeče griče zvrnem,
kot kače se igrajo ulice z menoj,
le v snu jim sik strupen utrnem.
Griči, griči! Zdaj gredo EU biriči!
Divje pokajo nad nami z biči! Doline zaskrbljene svarijo
s Slovenjgoriško Lepotijo: Naj vas tujci ne pokupijo,
Naj vas veter ne odnese,
Naj vas nori kmetič ne raztrese!
Naj razgrnem travnike kot robčke,
in obrišem kletve z ustnic, in poljubim srnje gobčke.
Sred betonske stolpnice
naj mi zapojo vsi črički.
Naj prilete pikapolonice,
rojene med mojimi grički ...
Tu naših travnikov ni prav nikjer,
tu le rešilec in sirena trobi venomer.
Poleti, ti, pikčasta, mila živalca pikapolonica,
med cvetnimi grički si gospa, baronica.
Poleti v moj zapuščeni dom
To tuje »bivanje« je iluzija in polom,
mrzel Beton drži me stiska kot ječa,.
globoko v meni mlad svet se veča.
Le v sanjah si travnike rad razprostiram
kot davne otroške, mamine robčke,
kaplje iz biserov z lic si otiram,
kot srnam obrisal bi ranjene gobčke.
Kako naj se vrnem v domačo tujino,
hčerke, sinove in mene so kače ulic ovile?
Grem in natočim si v kleti prastaro vino,
Ijuuuh! puntar podiram nove gradove in vile.
MATI VILJAMOVKA IN HČI VILJAMČICA
Za hrastovo mizo spet sedem
v tej stari in dobri gostilni, ob peči.
In zibljem v naročju krempljaste tačke,
z viljamovko nove verze napredem,
napišem, napredem te verze za mačke …
Mar se mi na temle opraskanem svetu,
od krempljev, zasájenih v dušo poetu nov, hruškasti verz v tej pomladi posreči?
Čaše na pladnju vabljivo žvenkljajo,
gostje preglasni niso domači, od tod.
V hruškasto ritko srepim skoz ograjo,
žejen prihajam - puščavski velblod.
Viljamčica pravi, kaj vse imajo:
»Kaj boste pili za aperitiv, gospod?«
»Imate žganico, Viljamčico iz hrušk,
ujetih od cveta do sadu v steklenici?
Iz zrelih, in sočnih kot hruškica vaša,
ki ni še okusila ugrizov in preše in bušk,
kot tista tam zgoraj, ki stoji na polici?
In naj bo do vrha napolnjena čaša.«
»Joj, žal ne, spoštovani gospod! Pošla je viljamovka zadnja!
Namesto s to vam lahkó s sivim pinotom postrežem?«
Strmim v gibke boke, pod hrbet majávega pladnja,
kjer hruškica iz kavbojk pod majico kratko v pomlad to poganja …
Po čašah sivega pinota z globokim vzdihom sežem,
visoko v krošnji ziblje se ta hruškasti sad – mladih let sanja.
Priziblje se Viljamovka iz dobe mladih stisk in žlahtnih hrušk.
Mar to je zdaj moj Spev mladosti, nekdanja sanja, ta prsata mati?
»Viljamčica, le daj mi liter sivega, da si poplaknem sledi bušk,
saj tudi mati mi ne more več viljamovke za spev prodati!«
Namesto Hruške - Hruškica od gosta h gostu leta,
spet srnico v omaki slastni kakor nékdaj naročim,
neznancev družba ob odojku divje kruljenje obeta …
Kako naj s pujski melodijo novo o Viljamčici uglasim?
Viljamčica je hruškica iz cveta mojih mladih let,
ki vzbuja v meni iz stare nežnosti mlad vrisk!
»Umiri kri, z Viljamovko nekoč omamljeni poet,
Viljamčico stiska hrust s hitrimi pestmi kot blisk …
Viljamčica se odziblje s pladenjem v temni kot,
kjer boža jo njen mišičnják, orjak, ves tetoviran … I
A jaz od žeje po omami iz mladih hrušk umiram,
in lokam, pijem Sivi pinot, to pozno vino sivih zmot.
Ledena trgatev,
na jagodah sneg,
trsi z zadnjo potrato
zavriskajo v breg.
Zaviti v šale
pred stricem Mrazom
stopajo berači
po sledovih lisic
zajcev in škorcev,
očem navadnim skritih.
In segajo po grozdih
pod klobuk iz mreže.
V tople bunde so zavita rdeča jabolka, nastala iz lic,
a roka rada po ognjeni vodi seže.
Čez breg ,
in čez prehojen sneg
gre davni klic
vseh siromakov s teh goric,
ki zanj le redkokdo izve.
Nenehno vame vrta sveder
ki me na ilovico
in ta lapor veže,
do zadnjih in najglobljih jeder.
Do dna, v sam temelj seže, krut in nežen.
Ne vrta le v ovseni kruh,
in ni privid, zli nočni duh,
ki izgine zjutraj, bežen.
Z vsako kapljo
vrisk se debeli,
in se kot kepa
dol, v dolino kotali …
In vsaka kepa
se kot plaz mi zdi,
kot krogla z brega,
plezalca z Gôre te pregnanega,
med slavnimi neznanega,
ki me vse do kosti obranega
sred sivih, praznih ulic
mesta bega.
Pa pojdem, pojdem
spet in spet v gorice,
kjer v trsju srečam jedre lepotice,
med dobre, tople obiralce, v hiške,
po grozdje, ki ga niso obrali
berači, ptice in lisice,
in raste previsoko za goriške miške.
Pa pojdem, pojdem spet
ledeno-vročo pesem pet
v visoki, vinorodni zimi,
v sneg, ki mi sega do kolen.
Bom ves goreč, prav nič leden,
povabil na oglede sestre in brate,
na to ledeno, a vročih src trgatev.
Morda ogrejem se ob postavni vdovi Tini,
pred leti Bog je mojo Mico k sebi vzel,
v debeli skrinji so zaklenjeni spomini,
ko župnik ji je na poti v večnost alelujo pel.
Ko Mica je bila še živa,
sem bil do Tine le napol leden,
zdaj v žile se gorkota zliva,
vinógrad pleše kakor panj meden.
Z ledenih sveč na trsih iskre pripolzijo:
Bo žlahtno vino s te trgatve za gostijo?
Pogled uhaja prek snega mi k Tini:
Kako so močni in ročni njeni trije sini!
Izplačam dediče, vse sestre in brate …
Ne, vsega me ne bodo obrali!
Ledene obiralce vabim v svate.
Ko žlahtnost bomo to pobrali,
na cvetje, vüzem* bomo počakali.
* vüzem - velika noč
Prišel sem po strte orehe
Veverica se košati
na najinem polzaprtem oknu. S košatim repom pometa
ostanke suhega nageljna
z marmorne police.
V velikih zenicah
ji plešejo lučke
zahajajočega sonca.
Med tačke vzame
zvončast dom cvetnih listov
in zagrize vanj,
kot da je oreh z jedrom.
Smrkne in ga odvrže.
Prazni cvetlični lončki se spogledajo,
prepolni zemlje čakajo na novo seme.
Obstal sem pod tepko,
zdomec, sezonski garač,
s prepolno potovalko daril.
Napol skrit v senci oreha
gledam veveričino metlo.
Nisi zasadila novih nageljnov.
Iz včerajšnjih orehov pečeš zdaj potico,
da veter med jokom dojenčka znan vonj prinaša.
Med deblom oreha in slive
se sušijo pleničke na plastični vrvi.
Oveneli cvetovi s slive
se nihajoče spuščajo na pleničke.
Tu in tam se kateri obregne
ob beli jok dojenčka,
preden pristane
med marjeticami v travi.
Veverica trka s tačkami
po votlem duplu orehove shrambe
in grizlja sočne popke.
Nekomu drugemu pečeš potico.
Drevo mi prisoli klofuto
s prenizko vejo,
da se zdrznem na poti nazaj,
k letališču.
Prihajam s petrolejko,
mimo mlina, čez brv, ki je majavi most.
Kure so že zdavnaj odkrempljále spat.
Zdaj pride spet moj nočni gost,
Moj odpravljen in naplavljen brat,
ki ni imel v življenju nikdar dedne sreče.
mi pod kolesom mlina skriti glas trepeče:
»Ne morem, joj ne morem ves se utopiti,
ne morem, joj ne morem ves zavržen oditi!«
Iz črnih vrtincev me vsako noč povabi in kliče:
»Povej prav vsem, poišči mi morilca in priče!«
Joj, vse noči renče okoli hiše vaški stekli psi,
le kdo me iz obroča pen, prežečih gobcev reši?
Nedolžna, tiha sila vleče tja, kjer se tolmun vrti,
sedim in čakam, bratov glas renčanj ne uteši.
»Ne morem, joj, ne morem ves se utopiti!«
me reže z glasom žage, ki mi razpolavlja dni in čas.
A jaz ne morem golorok vseh steklih psov spoditi,
grozeče krinke nosijo prikazni v klepetavo vas.
Prihajam v temi s petrolejko
čez brv, ki je majavi most.
Prisluhnem, kaj mi pravi nočni gost.
Brleči plamen bi naj razodel,
kdo našo bo posest prevzel.
Spet slišim brata, ki se noče utopiti:
»Kdor meni je življenje vzel
posestvo moje bo imel!«
Vlovite ga in vsem odkrijte,
nikar ga ne ubijte,
naj gleda, psuje ga vsa vas,
naj sramoti ga neizmerni čas!«
pod mlinom nočni gost mi šepeta,
in noče in noče še s tega sveta.
Vesolje mi ponuja zavetišče,
Ta Zemlja je obljubljen in zavržen raj,
več onostranstev drzni NLP obišče,
bogov preplet, križkraž nebeški direndaj,
telo oporo trdno, novo zvezdo išče.
Mi, bitja, smo za večnost - tvar pomožna,
zaprta v pralupine, ki jih boža smrt,
in brez stabilnosti, samo dvonožna,
ta Svet majavih je z majavimi podprt.
Kosti premika starodavni, nori Strah,
ki nima prave in pokončne hrbtenice.
Vse stavbe iz pesmi mi podre na mah
ta Zemlja, ko izbruha lavo praresnice.
Tolažba práhu: Ti si na koncu – prah!
nikogar ne človeči, boljša, niti plemeniti.
Zavest ta temna lačno zver rodi na mah,
ki se v svoji živi dobi s plenom ne nasiti.
Vesolje mami nas z novim zatočiščem:
Dvonožci in živali, rastline, voda in kamenje …
Živo bo neživo. Noe in potop mi vso moč jemlje,
da Zemljohodec splašen drug planet si išče.
Vsak bog ponuja le nadzemsko, onostransko srečo,
vsak človek misli, da je zanj zakladov, naukov skrinja,
vsi šarlatani, magi, vrači me lové v pogansko vrečo,
ki mojo lastno, svežo moč v megličav Nič zagrinja.
ZVRNJENA NAVLA*
Koče prižigajo
okna-kresnice,
laježi psov so veriga
speta okoli spečih vasi,
tvoje roke mi hladijo
razžarjeno lice,
v nedrih vre lava,
neutešena ženskost kriči.
Mož je v gostilni,
krave spe v štali,
otroci strmijo
v kavbojski ekran.
Griči v daljavi
so trte s temo obdali,
bič je ožulil
raskavo dlan.
Zblodiš med navle** –
travne rjuhe,
sveže dišijo …
Nore šepete,
krike-rakete
z radarji sluha
črički lovijo.
Vzpneš se, telo zarezgeče,
drhteče posežeš po zvezdi,
daleč v vesolju žari sled sreče …
Bežna kresnica, nisi devica,
mlečnato luno črn oblak jezdi,
nevesta v ženi znova vztrepeče.
Nisi devica, nisi kresnica,
kaos si, magma, speči vulkan,
v zakonski kletki ujeta orlíca,
z roso v perutih prhneš v nov dan.
Dvoje igrač sva,
zvrnjena navla,
dvoje otrok z obljubo,
ki daritev opravlja
z ljubim in ljubo.
Škratom očita,
v plazu bilk skrita,
daljnih zvezd sita.
Dvoje igrivih otrok
gleeeda in smeje se Bog.
Navli so templji,
midva pogana,
s smehom razsipava
steljnato prejo …
Kosci, glej, kosci že grejo, zaspani, zarana!
Nikdar ne zvejo,
Nikdar ne zvejo!
Čez ta ris ne smejo.
Pokošen travnik bo drugim rjuha,
glavi sva skrila pod zmrvljene trave,
nad nama je navel spečenega kruha,
vse do pomladi krmil bo krave.
Zdaj sva iz nočnega raja pregnana,
zvezde so skrile svoja žarenja,
kosci so najina rana Morana,
traktor ne more čez zid iz kamenja.
Pozdravljene v navle zaobljene bilke!
V dvoje ste prsi neizpetih žená,
Dišite še dolgo nebeško kot Tilke
ob jutrih rad božam razdihana dva.
*Zgodba: Martin, povratnik iz Avstralije, se naskrivaj sestaja z nezvesto nevesto, Tilko, zdaj ženo najboljšega prijatelja, ki mu jo je »speljal«, ko je garal v tujini. Ukradena radost traja eno samo poletje.
** Navel – seno, zgrnjeno polkrožno kopico, podobno vzkipelemu hlebcu
