Neznansko grozeča slutnja me je spreletela. Veliki črni ptiči, stokrat večji kot zimske vrane, so mi preprhutnili skozi možgane. S kljuni, zakrivljenimi kakor sablje so mi presekali svetlobo, ki je zasijala le ob spominu na dolge, razpuščene kodre, ki so v obliki plahutave pahljače nekoč pahljali po Zoričinih ramenih. Preblisnilo me je, kot oče-vidca, ki pozna usihanje obcestnih beračic in potepuhov, ki včasih spijo pod kozolci. Posvetilo se mi je - tihemu tolažniku, ki tu in tam reši z družino skreganega begavčka, trmastega, zadrogiranega zasvojenca, kadar omahuje nad prepadom najhujšega dejanja: Po pomoč, po ljudi moram! Sam sem nič!
Moram jo najti, še preden si naredi kaj hudega, kot je nameravala že Katka, njena soseda, potem ko je našla album slik lahkih deklin, s katerimi jo je varal njen drugi mož. Pripovedovala mi je, kako ji je Zorica nekoč vsa zmedena rekla ob knjigi indijskih modrecev, kjer govorijo o Poti in Luči, ki jih vodi k Cilju:»Ko bom zadnjič potovala, bom šla na pot čisto sama. Odvrgla bom vse, kar so mi nagrbili ljudje hudega in zlega, ko so grabili in goltali mojo dekliško čistost. In nihče me ne bo nikoli našel in vzel za svojo, in točil krokodiljih solz sočutja nad mano, ker nisem šla po Veliki skupni poti, po kateri varno caplja vsa čreda. Le redki si upajo iskati druge, drugačne reči, kot jih prodajalci sedmih čudes sveta ponujajo množici. Zadnjič potuješ, ko ti vse vzamejo in ti ostanejo samo še noge za cesto, roke za culo in nekaj atomov moči, da se skriješ pred vsemi skrunilci in jemalci …« Nihče ni vedel, da je Zorica pobegnila iz predavalnic, kjer je že drugo leto poslušala predavanja učenih filozofov, ki so sami prevandrali mnoge dežele in iskali neke velike pomene in smisle in cilje za vsa bitja, ki prebijejo na tej Zemlji nekaj svojih desetletij, in ugasnejo v vesolju kot utrinki. A žareli so kot zvezde.
* * *
Potrkam pri Margučevi hiši in luč v Martinovi samotni spalnici se v hipu prižge. Čakal je, kot da bi slutil, da ga bom poiskal, ko se bo zgodilo, kar se je zgoditi moralo. Kot da bi vedel, da se v tej noči razpleta in odloča njegova usoda. Da prihaja razkritje - po vseh teh čakanjih, ki so bila zadeta s kopji nemoči, prebodena s hropenji v prazno, in prenapolnjena s pritajenimi stoki in vzdihi, posejana z žulji. Izpolnjena le z garanjem, obdelovanjem polj, oskrbovanjem vsega živega, živine in hlevov – in oskrbovanjem pogoltnih ust požrešnih davkarjev v mestu, tam na obzorju, ki čaka in preži na vasi kot krvolok, z biriči in uradniki in brezdelneži. Danes še cesarja ni, da bi mu kmet dal po cesarsko. Kmečki punti so nekoč izbruhnili, ko so morali dati graščaku devetino namesto desetine pridelkov. Danes poberejo polovico in več, uradniki se množijo kot kobilice v puščavi, kmetov je vse manj, in mnogi delajo samo še za turiste.
Neki nekdanji reveži ropajo današnje reveže, nekdanje kmete, ki so jih novi oblastniki privlekli v dolino in v mesta, kjer so ob današnjih lastnikih obubožali v tovarnah. Bogatijo, ko spravijo vse na umeten boben na smešne, a uzakonjene načine, brez vesti pred ohromelim ljudstvom, ki mu dopovedujejo, da si z njim delijo oblast. In da so vsi v krempljih Velikega sistema bratov in sester, v veliki, novi skupnosti brez meja, ki jim jemlje hlebec kruha in pušča drobtine in predpisuje rejo plemenske živine.
Z Martinom hlastneva v temo. Obkroživa lese in gozdičke, kamor smo hodili iskat plemenite zvončke »kronice« s cvetovi, ki so se nazobčali z zlato obrobo.
Nikjer nič! Le razpotegnjene meglice oglene teme plahutajo v naju s črnimi krili, da se spotikava ob kotanje in štore. Tu in tam zlovešče zahuka čuk ali sova, nočna lovka, ki jima plašiva plen.
Ni je - ne v podrtem poslopju sušilnice, kjer smo ime dečki svoj skriti »generalštab«, prostorček med balami zvezanega sena za posvete in vesela nagajanja odraslim, ki smo jim uhajali izpod peruti in domačih gnezd. Svoji smo hoteli biti, ne njihovi. O, koliko spopadov, bojev, ruvanja in bušk so prestregle in udušile te dišeče bale - velikanke, ko smo kot lipicančki razdajali hrzajoče, kopitljave moči med zbito, pusto, pokošeno krmo!
Tudi tukaj ne najdeva Zorice. Ne med grmovjem ob ribniku, kjer odveževa staro barkačo in jo z drogom odsuneva na sredo. Iščoče suvava v muljavo dno, dregava v kalno, gosto vodo, da krapi, vsi zmedeni in tolsti, preplašeni in jezni začoforarijo drugam. Soj baterije jih privablja iz lenobnega kraljestva. Starejši se še spominjajo krhkega, snežnobelega telesa dečkov, ki so nekoč razgreto čofotarili po tej veliki mlakuži in mislili, da je Panonsko morje. Tu, med kačjimi pastirji bi morda Zorica iskala svojo dekliškost in mladost, naju prešine. Takrat je bila še tenkoprsa deklica, ki je čofotala s fantiči. In poletja so izparevala visoooko, vse više v nebo, da je bila soparica kot lestev do sonca, ki jo je posrkalo vase. In pristavljali smo si lestvice, pastirčki kačji, po katerih smo plezali višje, visoooko, kdovekam, v nedosegljivost. In pozabili, da smo po naših kočah odvisni od ene ali dveh kravic.
Zapuščena mrtvašnica pokopališča na Rogoznici, nekdanji »Nunski britof«, kjer so nekoč pokopavali nune iz minoritskega samostana, je obkrožen s temnimi, visokimi borovci, ki skrivnostno pošumevanjo. Grobovi so vsi razkopani, nihče ni vedel, kdo je kaj že pred drugo vojno iskal v njih, saj Kristusu zaobljubljene neveste niso nosile zlatega nakita. Vzbujale pa so strah in spoštovanje. Med vojno so menda tod bežeči Nemci kopali obrambne jarke, saj so Rusi z Rdečo armado že prodirali s Sremske fronte, čez panonske ravnice in Prekmurje in Tíšino, k mestu Ptuju, ki so ga poskušali braniti. Vojna vihra je brez spoštovanja, neusmiljeno razmetala te dostojanstveno počivajoče neveste, dobrotnice, da so njihove razsute kosti ležale vsepovsod, še dolgo po osvoboditvi. Nemški vojaki, ki so se umikali pred Rdečo armado, so se jalovo vkopavali med grobovi in nekaj ur z brezumno hrabrostjo dokazovali svojo uvelo premoč na bojnem polju. In ta zadnja obramba pregaženih osvajalcev se je v naročju naše zemlje spojila s kroglami, ki so švigale nad našimi glavami, čez Dravo, nato so trideset kilometrov od tod nehali tolči čez prestrašene vasi težki topovi, ker so topničarje posekali ruski Kozaki. A tudi ti so začeli pleniti in počenjati grdobije z mladimi dekleti, nam je, že velikim, povedala babica Julija.
Po vojni je grobar Hanza zbral razmetane kosti nedolžnih nun in jim dodelil časten skupni grob. Potem smo si v strahu-grozi fantje že upali pokukati v te nekdanje grobove, a le podnevi! Hladni junijski vetrič se je zaganjal v mogočne veje in nas pahljal. In neka s smolo odišavljena, škripajoča in valujoča slutnja se je vpila tudi v naše kosti, ne le v vsakega bežnega blodneža, lovca - čuvaja divjadi, ki se je upal v temi znajti na robu te nunske arene, obkrožene z borovci.
Mi, zdaj že fantje, smo radi izzivali ta občutek zadnje, še nespoznane strahote, povezane z njenim bratom - smrtnim strahom. V teh razgrebenih jamah smo nekoč, pod večer, s fračkami prežali na fazane, ki so se spravljali spat na nižje veje. Ko sem enkrat v mraku tako ždel in čakal, sem zatipal podse - in z roko trčil ob nekaj okroglega, da me je groza spreletela. Bila je lobanja! Zatulil sem, mrzlota mi je stisnikla grlo, in se brezglavo pognal v divji beg, da sta me Karli in Vili komaj dohajala. Temna, koščena roka me je zagrabila za golšo, in napol ohromila. Grozeče, temne sence, ki so me daveče obkolile, me niso dva dni izpustile iz svojih krempljev. »Kaj ti je, Ivek?« me je spraševala mama.
Zemljica na drugi strani Nunskega pokopališča pa je začela med in po vojni sprejemati vase mlada, krepka telesa vojakov, otroke čistega nesmisla, očete in fante, matere in hčerke, može in gospodarje, starce in otroke, potepuhe in prevarante, krvnike in človekoljube – onkraj nun, v jame druge parcele, in zameglila angelsko čistost nun, ko je tihe precejala skozi svoja večno lačna usta.
Mnogo pozneje je sprejela tudi Margučevo Liziko in Franca, Martinova starša. In še mnooogo pozneje moja starša - Ludoviko in Janeza in brata Slavka.
Nekoč bo tudi mene.
Zapuščena mrtvašnica strmi v nas, iskalce, ki so se nama pridružili, z očmi, ki nimajo več zrkel. Na razpadlih, črepinjastih šipah si veter rani svoj tuleči glas. Loputa z njimi, ubogi, krvaveči veter!
A Zorice ni tudi v tej pošumevajoči noči, iz katere je vel nunski spomin. Naslednje zatočišče je napol razstreljen, z mahom in grmičevjem zaraščen nemški bunker, v katerem je našla zadnje zatočišče četverica norih SS junakov, ki je častno padla. V naju zija s počenim obokom. Votel glas se vrača v sluh in zaboli me trebuh, ko vpijem skozi strelno lino vanj. Ves plesniv, zatohel je, kot zadnja misel, ki je usahnila štirim zaslepljenim fantom, cvetom svoje generacije, na poti z nesmiselne fronte k družinam in otrokom, v neko tujo deželo. Le kakšna je bila zadnja misel v glavah s čeladami, preden jih je zadela zadnja krogla? A Zorice ni med razbitim betonom nesmisla.
Martinu raste groza v očeh. Kot dve nabiti kopici sena se mu napenjajo njegove vozličaste prsi. V soku leščerb in baterij vidim, kako sunkovito lovi sapo. Momlja nerazumljive besede, ki sestavljajo prestreljeno jato pomenov okrog Zoričinega imena. Daleč pred drugimi hlastava v noč. Kot hrtoma na pogonu se nama postoterijo moči in izostrijo otopeli čuti. Najtišje zvene loviva v opne razdihane noči, v pajčevini najinega sluha. Z žerjavicami begajočih oči trgava zavese na skrivnostnih obrisih reči, in razgrinjava nedra te stare, brezbrižne Teme, ki kar tako pride, po vsakem dnevu, in zavlada. A nobena senca noče biti Zorica!
Še nekaj velikanskih, votlih hrastov pregledava. V enega se lahko skrije človek pred nevihto. V tem smo našli Marnovo Tuniko, ki se je zgubila, ko je nabirala gobe, v poletni oblekci in z roza pentljo v skuštranih laseh. Še zdaj jo vidim, kako velike oči ji je naredil strah. Prvi sem potrkal v njeno zatoščišče, kjer je ždela brez moči, ko sem se spotaknil ob korenino. Sem me je vlekel čuden čut, pobraten s sanjsko slutnjo. O bitjece, kako dolgo si že tam trepetalo in jecljalo o gozdnem možu in razbojnikih in kačah. Kako je kar čez noč usahnilo to telesce, ki je komaj še utripalo z zadnjimi vzdihljajčki …
Tudi v velikem duplu tega mogočnega hrasta brez lesenega srca ni Zorice! Vračava se v Brstjè že trudnih povešenih ramen, jezna in jalova iskalca, z občutkom krivde, ki se poraja, kadar tipaš za nekom, ki je že čisto na robu, in zavisi od hitrega najdenja. Ne moreš ga voditi na vάjetih misli, proč od prepada, ki se namerava vreči vanj, potem ko se nima nikogar in ničesar več okleniti.
Na določen način smo vsi krivi, da smo dovolili vse, kar se je tukaj z vasjo, z njeno veliko, po svetu razhajkano družino in njenimi ljudmi vsa ta leta dogajalo. Za vse, kar se je spletlo in začaralo ljudi v tem zaključenem risu, v katerega tujci ne morejo vstopiti. Razen za tisto, kar je vsiljevala oblast in vojne in ujme in lakomni brezbožneži, brez sodnikov in policije ter varuhov rednega nereda.
Bilo pa je nekaj povsem drugega, kot se pripeti v tistih velikih mestih, kjer se človeške mravljice skrijejo in razbežijo po skritih labirintih skupne odgovornosti.
Tam celo ugotovijo, da so za brezumna, zločinska dejanja izgubili um, čeprav ga niso nikoli imeli, ker ne bi vedeli z njim kaj umnega početi. Nekoga kresne nek blaznež po buči s sekiro, pa psihiater ugotovi, da ga je zamenjal za panj za sekanje drv, zato je »neprišteven«. Neprišteven? H komu se naj prišteva, če v vsem svojem življenju ni pošteno delal niti en sam dan. Mar k plemenu Delavnih?
Z Martinom priklamava v bližino Beraških kopic, kot smo krstili velike kopice stare žitne slame, zbite okrog trhlih žrdí. Potepuhi, klateži in berači so tam večkrat prespali, od tod ime.
Martin odgrne dva snopa slame. In jekne, krikne, zadet. Piskajoče sopne, kot ranjeni jelen. Ves presunjen hlastne v mračno vdolbino, nastalo z izpuljeno slamo.
»Tuuuu si, Zorica, ti ubogo mojeee!« vzklika z neko otroško, mehko radostjo v glasu, ki izgublja moško raskavost. In vso odrevenelo, mlahavo, lepo sklesano telesce nesrečnice spreleti ob soju baterije komaj zaznaven trepet, ko začuti naročje njegovih vročih, močnih rok. Vrača se na to stran sveta iz kremljev napol onostranskega, v katerega je polzavestna že kukala, iz onega sveta zadnjih senc, ki je že grabil po njej. Prihaja k sebi, po delcih trga svoje bitje iz vrtincev temačnih sil, ki so se je skoraj dokončno polastile. Polsmrt je bila že na obisku, pol življenja ji je že odgriznila, druga polovica pa je počasi, omahljivo premagovala prvo, ko se je vračala med bitja svoje vrste. Zavest se ji je zbujala.
Kako živo se prebujajo njene ciganske oči in zvedavo tipajo okrog, kot da bi spraševale: »Kdo si, kaj bi rad storil z menoj, ti lahko zaupam, da mi ne boš storil zla? Dvigne se na lakti in naju pretipa s pogledom, ki je žejno vpil toliko daljav in radostnih potovanj in zablod, da se Martin izgubi v njih kot v črnem, pogoltnem morju neznanega. Dušico je skoraj izpustila, golobička! O njeni duši in svetovih, ki jih nosi globoko v sebi, pa opazovalci le malo ali nič ne vemo. Le zlohotne govorice krožijo o njej, ki si je upala uiti iz omejene koče in zbežati z ozih kolovozov, ki si je drznila oditi in okusiti radosti in norosti križkraž avtocest.
In spomnim se babičinih besed o zvončkih,»kronicah« v očeh deklic, ki jih lahko nekdo brezobzirno potrga. Pomislim, da lahko spomladi vzklijejo novi, saj je globoko v zemlji ostala korenina s čebulico, s cvetom, ki se bo razbohotil z navzdol obrnjeno kronico, tisto, ki raste ob Rogoznici ali Pesnici. Ali v teh očeh res ni več zvončkov – kronic, s tisto snežnobelo, deviško milino? Ali jih je potrgala trdota okrutnega sveta, ki ga je premagala, in roke zapeljivcev, pustolovcev in zvodnikov, ki so skoraj razgrabili ves pelod te naivne vaške cvetke. Na pragu novih pomladi in odkritja zatajevane Martinove nežnosti bo pronikala med te izkušnje premišljena vednost in trdnost, in se združila s preudarnimi dejanji. In bo vključena, skoraj izobčenka, nazaj med svoje.
Izpolnitev
Martin jo dvigne visoko nad roso visokih poletnih trav. Da je ne orosijo v jutru, ki se prebija čez košenine s prvimi kopji svetlobe in sonca. Kot da bi nosil hostijo do svojega oltarja, po spovedih, ki jih je opravljal vsak teden v teh dolgih letih čakanja na Zorico. Odpadejo luske »grehov«, smešnih, nedolžnih vihranj, iskanj, smehov, plesov in prekrškov, ki jih potrebuje mlada, iščoča kri. V vsakega se počasi naseljuje darujoča odprtost, ki želi soočenja z vsemi ljudmi in reči sveta.
Mendram visoke trave, capljam za njim, ki jo nosi - velikanom, ki z njo v naročju vedno bolj raste. Zdi se mi, da se je zravnal in pognal iz tiste otožne mlahavosti samca, in da je trdno pripravljen na ljubezniva dajanja dragemu bitju. Še nikoli se mi ni zdel tako velik, čvrst in močan, tako nepremagljiv, ta Margučev Martin, mož, ki je zrasel iz dečka in fanta med nami - tudi mi smo si tudi pocukati svet za brke - s tem krhkim plenom v svojih lopatastih rokah.
Krilim za njim, loveč gromozansko dolge korake. Pred domačo hišo zastanem, z drugimi iskalci iz Brstjà vred, ki so se izluščili iz ranih meglic jutra.
Črni volčjak, stražar doma, oblastno revska vame. Moja pot se je končala, Martinova se začenja. Sledijo obredi, ki jih doživlja vsak sam zase, ko zagrneš okna in obiščeš nekoga drugega v sebi, tistega, ki ne pripada množici. Razcvetejo se ti moči, ki jih drugi ne hromijo in ne vplivajo nanje.
Še kriljenje veselih žensk pred vrati,»iijezusmariiija, pa so jo le našli!« klici. In Martin izgine z Zorico kot povodni mož iz resnične pravljice v svoj tolmun.
* * *
Teden dni ga ni bilo na spregled. Babico pa je le spustil k Zorici, da jo je negovala in preoblekla. Mi, sosedje, smo vneto prinašali dobrote v velikem hrvaškem cekarju iz rogoze, po kateri je dobila ime Rogoznica, potok našega otroštva. Zaslutili smo, da se pripravlja nekaj lepega in velikega, kar bo zasenčilo in preraslo vse dotlej doživeto, čemur ne bomo mogli nasprotovati, ker je močnejše od vsega. Nekaj, kar bo odtlej pomembno za vso vas, kjer je že mnogo hiš in koč praznih, ker so zdomci redko doma, izseljenci pa so odleteli z lastovkami v druge kraje sveta, a Kanado, Ameriko, Avstralijo … In lepa najdenka, Zorica, ki je - k sreči - blodila največ po sosednjih deželah, ta, ki smo jo naši pod Beraškimi kopicami, se je izlizala in počasi vživljala nazaj med nas.
Naslednje dni smo jo videvali na dvorišču z ruto na glavi, z dolgimi lasmi, spetimi v kopico pod njo. Pri živini je bila, pri molži pomagala babici do kraja dodojiti, ker ta ni zaupala molznim mašinam, le svojim rokam. Zorica je opravljala le lažja dela, in če smo se prihulili tesno k lesi, kot da jo popravljamo, so naša ušesa ujela takte tujih, otožnih melodij. Potihem si jih je med delom brundala, medtem ko je z neko igrivo lahkotnostjo - resnično, vsa ta domača dela so ji bila prirojena, položeno vanjo, le da je vse to spalo in zamorjeno čakalo - postorila vse, kar je bilo treba pri hiši. O, že zdavnaj prej, kot je sonce omahnilo z rdeče skuštrano grivo - tam zadaj, za trojno nazobčano Donačko goro - ki jo imenujemo štajerski Triglav - in ki na svoji širši poti v poletju zatone nad koroškimi obronki Pohorja. Takrat pobožajo zadnji škrlatni žarki Martinovo domačijo z zahoda.
Mnogo prej, kot je pripeljal grahasto pernat petelin Koki svoj kokošji harem pred zamreženo stajico in kokodaknil, da morajo tutke putke spat, svareče in nestrpno pokrempljal pa kurji lestvici, da bo vse tako, kot mora biti v Kurjem svetu, dokler ni zadnje perje poslušno utonilo skozi obok pravšnje reže v notranjost kokošnjaka, in se prepustilo kurji slepoti in sanjam na skupni gredi. Zazdelo se mi je, da je za lahko noč bolj tiho, zase, kikiriknil. V njegov kurnik nikoli ni bilo lisic, ker sta bila z volčjakom dogovorjena za kikiriki-hov-hov svarila pred nočnimi krajami zvestih pernatih deklet.
Ženske, ki so bile, vešče gostüvanj, so začele z neko veselo ihto in radostjo pripravljati vse potrebno, šivilje popravljati belo svileno poročno obleko iz Milana, delo modne hiše Bellezza&Armani, ki si jo je zaželela svetovljanka Zorica. Možje smo zgrabili za čopiče in zidarsko orodje, in družno olepševali hišo Margučevih in vse okrog nje, da so tudi rahlo zanemarjeni zidovi, zasijali v belo- svetlomodri preobleki, barvi, ki jo ima Zorica najraje.
Vsak je hotel biti zraven, in zdelo se je, da se Martin ženi z vso vasjo, saj je hotel vsakdo nekaj svetlega narediti, kot da bi se hotel opravičiti za strupen jezik, ki ga je v zavisti sukal o nevesti leta poprej, ko je še frfotala po svetu.
Minilo je več kot leto dni. Šel sem mimo in obstal: Da, izza zagrnjenih oken se je razločno zaslišal vreščavi, zahtevni glas prvega dojenčka.
Z gospodarjem Martinom smo se dobili v Kuharjevi gostilni. Pri sedmem litru nam je zaupal, da so dobili fantka. In stal je med nami, ves zravnan, pravi ponosni Marguč, in nam nazdravljal z neko žarečo moškostjo, ki ga je vsega prevzela. In nekaj tega žarenja smo tudi mi odnesli s seboj.
Babica, ki se je spremenila v veselo dekle, je opazovala vso to vrvenje in mi dejala:
»Nove, lepše zvončke - kronice ji bojo zrasle, nihče ne more vseh potrgati.«
Ivan Cimerman, 15. dec. 2009
Najdenje
Neznansko grozeča slutnja me je spreletela. Veliki črni ptiči, stokrat večji kot zimske vrane, so mi preprhutnili skozi možgane. S kljuni, zakrivljenimi kakor sablje so mi presekali svetlobo, ki je zasijala le ob spominu na dolge, razpuščene kodre, ki so v obliki plahutave pahljače nekoč pahljali po Zoričinih ramenih. Preblisnilo me je, kot oče-vidca, ki pozna usihanje obcestnih beračic in potepuhov, ki včasih spijo pod kozolci. Posvetilo se mi je - tihemu tolažniku, ki tu in tam reši z družino skreganega begavčka, trmastega, zadrogiranega zasvojenca, kadar omahuje nad prepadom najhujšega dejanja: Po pomoč, po ljudi moram! Sam sem nič!
Moram jo najti, še preden si naredi kaj hudega, kot je nameravala že Katka, njena soseda, potem ko je našla album slik lahkih deklin, s katerimi jo je varal njen drugi mož. Pripovedovala mi je, kako ji je Zorica nekoč vsa zmedena rekla ob knjigi indijskih modrecev, kjer govorijo o Poti in Luči, ki jih vodi k Cilju:»Ko bom zadnjič potovala, bom šla na pot čisto sama. Odvrgla bom vse, kar so mi nagrbili ljudje hudega in zlega, ko so grabili in goltali mojo dekliško čistost. In nihče me ne bo nikoli našel in vzel za svojo, in točil krokodiljih solz sočutja nad mano, ker nisem šla po Veliki skupni poti, po kateri varno caplja vsa čreda. Le redki si upajo iskati druge, drugačne reči, kot jih prodajalci sedmih čudes sveta ponujajo množici. Zadnjič potuješ, ko ti vse vzamejo in ti ostanejo samo še noge za cesto, roke za culo in nekaj atomov moči, da se skriješ pred vsemi skrunilci in jemalci …« Nihče ni vedel, da je Zorica pobegnila iz predavalnic, kjer je že drugo leto poslušala predavanja učenih filozofov, ki so sami prevandrali mnoge dežele in iskali neke velike pomene in smisle in cilje za vsa bitja, ki prebijejo na tej Zemlji nekaj svojih desetletij, in ugasnejo v vesolju kot utrinki. A žareli so kot zvezde.
* * *
Potrkam pri Margučevi hiši in luč v Martinovi samotni spalnici se v hipu prižge. Čakal je, kot da bi slutil, da ga bom poiskal, ko se bo zgodilo, kar se je zgoditi moralo. Kot da bi vedel, da se v tej noči razpleta in odloča njegova usoda. Da prihaja razkritje - po vseh teh čakanjih, ki so bila zadeta s kopji nemoči, prebodena s hropenji v prazno, in prenapolnjena s pritajenimi stoki in vzdihi, posejana z žulji. Izpolnjena le z garanjem, obdelovanjem polj, oskrbovanjem vsega živega, živine in hlevov – in oskrbovanjem pogoltnih ust požrešnih davkarjev v mestu, tam na obzorju, ki čaka in preži na vasi kot krvolok, z biriči in uradniki in brezdelneži. Danes še cesarja ni, da bi mu kmet dal po cesarsko. Kmečki punti so nekoč izbruhnili, ko so morali dati graščaku devetino namesto desetine pridelkov. Danes poberejo polovico in več, uradniki se množijo kot kobilice v puščavi, kmetov je vse manj, in mnogi delajo samo še za turiste.
Neki nekdanji reveži ropajo današnje reveže, nekdanje kmete, ki so jih novi oblastniki privlekli v dolino in v mesta, kjer so ob današnjih lastnikih obubožali v tovarnah. Bogatijo, ko spravijo vse na umeten boben na smešne, a uzakonjene načine, brez vesti pred ohromelim ljudstvom, ki mu dopovedujejo, da si z njim delijo oblast. In da so vsi v krempljih Velikega sistema bratov in sester, v veliki, novi skupnosti brez meja, ki jim jemlje hlebec kruha in pušča drobtine in predpisuje rejo plemenske živine.
Z Martinom hlastneva v temo. Obkroživa lese in gozdičke, kamor smo hodili iskat plemenite zvončke »kronice« s cvetovi, ki so se nazobčali z zlato obrobo.
Nikjer nič! Le razpotegnjene meglice oglene teme plahutajo v naju s črnimi krili, da se spotikava ob kotanje in štore. Tu in tam zlovešče zahuka čuk ali sova, nočna lovka, ki jima plašiva plen.
Ni je - ne v podrtem poslopju sušilnice, kjer smo ime dečki svoj skriti »generalštab«, prostorček med balami zvezanega sena za posvete in vesela nagajanja odraslim, ki smo jim uhajali izpod peruti in domačih gnezd. Svoji smo hoteli biti, ne njihovi. O, koliko spopadov, bojev, ruvanja in bušk so prestregle in udušile te dišeče bale - velikanke, ko smo kot lipicančki razdajali hrzajoče, kopitljave moči med zbito, pusto, pokošeno krmo!
Tudi tukaj ne najdeva Zorice. Ne med grmovjem ob ribniku, kjer odveževa staro barkačo in jo z drogom odsuneva na sredo. Iščoče suvava v muljavo dno, dregava v kalno, gosto vodo, da krapi, vsi zmedeni in tolsti, preplašeni in jezni začoforarijo drugam. Soj baterije jih privablja iz lenobnega kraljestva. Starejši se še spominjajo krhkega, snežnobelega telesa dečkov, ki so nekoč razgreto čofotarili po tej veliki mlakuži in mislili, da je Panonsko morje. Tu, med kačjimi pastirji bi morda Zorica iskala svojo dekliškost in mladost, naju prešine. Takrat je bila še tenkoprsa deklica, ki je čofotala s fantiči. In poletja so izparevala visoooko, vse više v nebo, da je bila soparica kot lestev do sonca, ki jo je posrkalo vase. In pristavljali smo si lestvice, pastirčki kačji, po katerih smo plezali višje, visoooko, kdovekam, v nedosegljivost. In pozabili, da smo po naših kočah odvisni od ene ali dveh kravic.
Zapuščena mrtvašnica pokopališča na Rogoznici, nekdanji »Nunski britof«, kjer so nekoč pokopavali nune iz minoritskega samostana, je obkrožen s temnimi, visokimi borovci, ki skrivnostno pošumevanjo. Grobovi so vsi razkopani, nihče ni vedel, kdo je kaj že pred drugo vojno iskal v njih, saj Kristusu zaobljubljene neveste niso nosile zlatega nakita. Vzbujale pa so strah in spoštovanje. Med vojno so menda tod bežeči Nemci kopali obrambne jarke, saj so Rusi z Rdečo armado že prodirali s Sremske fronte, čez panonske ravnice in Prekmurje in Tíšino, k mestu Ptuju, ki so ga poskušali braniti. Vojna vihra je brez spoštovanja, neusmiljeno razmetala te dostojanstveno počivajoče neveste, dobrotnice, da so njihove razsute kosti ležale vsepovsod, še dolgo po osvoboditvi. Nemški vojaki, ki so se umikali pred Rdečo armado, so se jalovo vkopavali med grobovi in nekaj ur z brezumno hrabrostjo dokazovali svojo uvelo premoč na bojnem polju. In ta zadnja obramba pregaženih osvajalcev se je v naročju naše zemlje spojila s kroglami, ki so švigale nad našimi glavami, čez Dravo, nato so trideset kilometrov od tod nehali tolči čez prestrašene vasi težki topovi, ker so topničarje posekali ruski Kozaki. A tudi ti so začeli pleniti in počenjati grdobije z mladimi dekleti, nam je, že velikim, povedala babica Julija.
Po vojni je grobar Hanza zbral razmetane kosti nedolžnih nun in jim dodelil časten skupni grob. Potem smo si v strahu-grozi fantje že upali pokukati v te nekdanje grobove, a le podnevi! Hladni junijski vetrič se je zaganjal v mogočne veje in nas pahljal. In neka s smolo odišavljena, škripajoča in valujoča slutnja se je vpila tudi v naše kosti, ne le v vsakega bežnega blodneža, lovca - čuvaja divjadi, ki se je upal v temi znajti na robu te nunske arene, obkrožene z borovci.
Mi, zdaj že fantje, smo radi izzivali ta občutek zadnje, še nespoznane strahote, povezane z njenim bratom - smrtnim strahom. V teh razgrebenih jamah smo nekoč, pod večer, s fračkami prežali na fazane, ki so se spravljali spat na nižje veje. Ko sem enkrat v mraku tako ždel in čakal, sem zatipal podse - in z roko trčil ob nekaj okroglega, da me je groza spreletela. Bila je lobanja! Zatulil sem, mrzlota mi je stisnikla grlo, in se brezglavo pognal v divji beg, da sta me Karli in Vili komaj dohajala. Temna, koščena roka me je zagrabila za golšo, in napol ohromila. Grozeče, temne sence, ki so me daveče obkolile, me niso dva dni izpustile iz svojih krempljev. »Kaj ti je, Ivek?« me je spraševala mama.
Zemljica na drugi strani Nunskega pokopališča pa je začela med in po vojni sprejemati vase mlada, krepka telesa vojakov, otroke čistega nesmisla, očete in fante, matere in hčerke, može in gospodarje, starce in otroke, potepuhe in prevarante, krvnike in človekoljube – onkraj nun, v jame druge parcele, in zameglila angelsko čistost nun, ko je tihe precejala skozi svoja večno lačna usta.
Mnogo pozneje je sprejela tudi Margučevo Liziko in Franca, Martinova starša. In še mnooogo pozneje moja starša - Ludoviko in Janeza in brata Slavka.
Nekoč bo tudi mene.
Zapuščena mrtvašnica strmi v nas, iskalce, ki so se nama pridružili, z očmi, ki nimajo več zrkel. Na razpadlih, črepinjastih šipah si veter rani svoj tuleči glas. Loputa z njimi, ubogi, krvaveči veter!
A Zorice ni tudi v tej pošumevajoči noči, iz katere je vel nunski spomin. Naslednje zatočišče je napol razstreljen, z mahom in grmičevjem zaraščen nemški bunker, v katerem je našla zadnje zatočišče četverica norih SS junakov, ki je častno padla. V naju zija s počenim obokom. Votel glas se vrača v sluh in zaboli me trebuh, ko vpijem skozi strelno lino vanj. Ves plesniv, zatohel je, kot zadnja misel, ki je usahnila štirim zaslepljenim fantom, cvetom svoje generacije, na poti z nesmiselne fronte k družinam in otrokom, v neko tujo deželo. Le kakšna je bila zadnja misel v glavah s čeladami, preden jih je zadela zadnja krogla? A Zorice ni med razbitim betonom nesmisla.
Martinu raste groza v očeh. Kot dve nabiti kopici sena se mu napenjajo njegove vozličaste prsi. V soku leščerb in baterij vidim, kako sunkovito lovi sapo. Momlja nerazumljive besede, ki sestavljajo prestreljeno jato pomenov okrog Zoričinega imena. Daleč pred drugimi hlastava v noč. Kot hrtoma na pogonu se nama postoterijo moči in izostrijo otopeli čuti. Najtišje zvene loviva v opne razdihane noči, v pajčevini najinega sluha. Z žerjavicami begajočih oči trgava zavese na skrivnostnih obrisih reči, in razgrinjava nedra te stare, brezbrižne Teme, ki kar tako pride, po vsakem dnevu, in zavlada. A nobena senca noče biti Zorica!
Še nekaj velikanskih, votlih hrastov pregledava. V enega se lahko skrije človek pred nevihto. V tem smo našli Marnovo Tuniko, ki se je zgubila, ko je nabirala gobe, v poletni oblekci in z roza pentljo v skuštranih laseh. Še zdaj jo vidim, kako velike oči ji je naredil strah. Prvi sem potrkal v njeno zatoščišče, kjer je ždela brez moči, ko sem se spotaknil ob korenino. Sem me je vlekel čuden čut, pobraten s sanjsko slutnjo. O bitjece, kako dolgo si že tam trepetalo in jecljalo o gozdnem možu in razbojnikih in kačah. Kako je kar čez noč usahnilo to telesce, ki je komaj še utripalo z zadnjimi vzdihljajčki …
Tudi v velikem duplu tega mogočnega hrasta brez lesenega srca ni Zorice! Vračava se v Brstjè že trudnih povešenih ramen, jezna in jalova iskalca, z občutkom krivde, ki se poraja, kadar tipaš za nekom, ki je že čisto na robu, in zavisi od hitrega najdenja. Ne moreš ga voditi na vάjetih misli, proč od prepada, ki se namerava vreči vanj, potem ko se nima nikogar in ničesar več okleniti.
Na določen način smo vsi krivi, da smo dovolili vse, kar se je tukaj z vasjo, z njeno veliko, po svetu razhajkano družino in njenimi ljudmi vsa ta leta dogajalo. Za vse, kar se je spletlo in začaralo ljudi v tem zaključenem risu, v katerega tujci ne morejo vstopiti. Razen za tisto, kar je vsiljevala oblast in vojne in ujme in lakomni brezbožneži, brez sodnikov in policije ter varuhov rednega nereda.
Bilo pa je nekaj povsem drugega, kot se pripeti v tistih velikih mestih, kjer se človeške mravljice skrijejo in razbežijo po skritih labirintih skupne odgovornosti.
Tam celo ugotovijo, da so za brezumna, zločinska dejanja izgubili um, čeprav ga niso nikoli imeli, ker ne bi vedeli z njim kaj umnega početi. Nekoga kresne nek blaznež po buči s sekiro, pa psihiater ugotovi, da ga je zamenjal za panj za sekanje drv, zato je »neprišteven«. Neprišteven? H komu se naj prišteva, če v vsem svojem življenju ni pošteno delal niti en sam dan. Mar k plemenu Delavnih?
Z Martinom priklamava v bližino Beraških kopic, kot smo krstili velike kopice stare žitne slame, zbite okrog trhlih žrdí. Potepuhi, klateži in berači so tam večkrat prespali, od tod ime.
Martin odgrne dva snopa slame. In jekne, krikne, zadet. Piskajoče sopne, kot ranjeni jelen. Ves presunjen hlastne v mračno vdolbino, nastalo z izpuljeno slamo.
»Tuuuu si, Zorica, ti ubogo mojeee!« vzklika z neko otroško, mehko radostjo v glasu, ki izgublja moško raskavost. In vso odrevenelo, mlahavo, lepo sklesano telesce nesrečnice spreleti ob soju baterije komaj zaznaven trepet, ko začuti naročje njegovih vročih, močnih rok. Vrača se na to stran sveta iz kremljev napol onostranskega, v katerega je polzavestna že kukala, iz onega sveta zadnjih senc, ki je že grabil po njej. Prihaja k sebi, po delcih trga svoje bitje iz vrtincev temačnih sil, ki so se je skoraj dokončno polastile. Polsmrt je bila že na obisku, pol življenja ji je že odgriznila, druga polovica pa je počasi, omahljivo premagovala prvo, ko se je vračala med bitja svoje vrste. Zavest se ji je zbujala.
Kako živo se prebujajo njene ciganske oči in zvedavo tipajo okrog, kot da bi spraševale: »Kdo si, kaj bi rad storil z menoj, ti lahko zaupam, da mi ne boš storil zla? Dvigne se na lakti in naju pretipa s pogledom, ki je žejno vpil toliko daljav in radostnih potovanj in zablod, da se Martin izgubi v njih kot v črnem, pogoltnem morju neznanega. Dušico je skoraj izpustila, golobička! O njeni duši in svetovih, ki jih nosi globoko v sebi, pa opazovalci le malo ali nič ne vemo. Le zlohotne govorice krožijo o njej, ki si je upala uiti iz omejene koče in zbežati z ozih kolovozov, ki si je drznila oditi in okusiti radosti in norosti križkraž avtocest.
In spomnim se babičinih besed o zvončkih,»kronicah« v očeh deklic, ki jih lahko nekdo brezobzirno potrga. Pomislim, da lahko spomladi vzklijejo novi, saj je globoko v zemlji ostala korenina s čebulico, s cvetom, ki se bo razbohotil z navzdol obrnjeno kronico, tisto, ki raste ob Rogoznici ali Pesnici. Ali v teh očeh res ni več zvončkov – kronic, s tisto snežnobelo, deviško milino? Ali jih je potrgala trdota okrutnega sveta, ki ga je premagala, in roke zapeljivcev, pustolovcev in zvodnikov, ki so skoraj razgrabili ves pelod te naivne vaške cvetke. Na pragu novih pomladi in odkritja zatajevane Martinove nežnosti bo pronikala med te izkušnje premišljena vednost in trdnost, in se združila s preudarnimi dejanji. In bo vključena, skoraj izobčenka, nazaj med svoje.
Izpolnitev
Martin jo dvigne visoko nad roso visokih poletnih trav. Da je ne orosijo v jutru, ki se prebija čez košenine s prvimi kopji svetlobe in sonca. Kot da bi nosil hostijo do svojega oltarja, po spovedih, ki jih je opravljal vsak teden v teh dolgih letih čakanja na Zorico. Odpadejo luske »grehov«, smešnih, nedolžnih vihranj, iskanj, smehov, plesov in prekrškov, ki jih potrebuje mlada, iščoča kri. V vsakega se počasi naseljuje darujoča odprtost, ki želi soočenja z vsemi ljudmi in reči sveta.
Mendram visoke trave, capljam za njim, ki jo nosi - velikanom, ki z njo v naročju vedno bolj raste. Zdi se mi, da se je zravnal in pognal iz tiste otožne mlahavosti samca, in da je trdno pripravljen na ljubezniva dajanja dragemu bitju. Še nikoli se mi ni zdel tako velik, čvrst in močan, tako nepremagljiv, ta Margučev Martin, mož, ki je zrasel iz dečka in fanta med nami - tudi mi smo si tudi pocukati svet za brke - s tem krhkim plenom v svojih lopatastih rokah.
Krilim za njim, loveč gromozansko dolge korake. Pred domačo hišo zastanem, z drugimi iskalci iz Brstjà vred, ki so se izluščili iz ranih meglic jutra.
Črni volčjak, stražar doma, oblastno revska vame. Moja pot se je končala, Martinova se začenja. Sledijo obredi, ki jih doživlja vsak sam zase, ko zagrneš okna in obiščeš nekoga drugega v sebi, tistega, ki ne pripada množici. Razcvetejo se ti moči, ki jih drugi ne hromijo in ne vplivajo nanje.
Še kriljenje veselih žensk pred vrati,»iijezusmariiija, pa so jo le našli!« klici. In Martin izgine z Zorico kot povodni mož iz resnične pravljice v svoj tolmun.
* * *
Teden dni ga ni bilo na spregled. Babico pa je le spustil k Zorici, da jo je negovala in preoblekla. Mi, sosedje, smo vneto prinašali dobrote v velikem hrvaškem cekarju iz rogoze, po kateri je dobila ime Rogoznica, potok našega otroštva. Zaslutili smo, da se pripravlja nekaj lepega in velikega, kar bo zasenčilo in preraslo vse dotlej doživeto, čemur ne bomo mogli nasprotovati, ker je močnejše od vsega. Nekaj, kar bo odtlej pomembno za vso vas, kjer je že mnogo hiš in koč praznih, ker so zdomci redko doma, izseljenci pa so odleteli z lastovkami v druge kraje sveta, a Kanado, Ameriko, Avstralijo … In lepa najdenka, Zorica, ki je - k sreči - blodila največ po sosednjih deželah, ta, ki smo jo naši pod Beraškimi kopicami, se je izlizala in počasi vživljala nazaj med nas.
Naslednje dni smo jo videvali na dvorišču z ruto na glavi, z dolgimi lasmi, spetimi v kopico pod njo. Pri živini je bila, pri molži pomagala babici do kraja dodojiti, ker ta ni zaupala molznim mašinam, le svojim rokam. Zorica je opravljala le lažja dela, in če smo se prihulili tesno k lesi, kot da jo popravljamo, so naša ušesa ujela takte tujih, otožnih melodij. Potihem si jih je med delom brundala, medtem ko je z neko igrivo lahkotnostjo - resnično, vsa ta domača dela so ji bila prirojena, položeno vanjo, le da je vse to spalo in zamorjeno čakalo - postorila vse, kar je bilo treba pri hiši. O, že zdavnaj prej, kot je sonce omahnilo z rdeče skuštrano grivo - tam zadaj, za trojno nazobčano Donačko goro - ki jo imenujemo štajerski Triglav - in ki na svoji širši poti v poletju zatone nad koroškimi obronki Pohorja. Takrat pobožajo zadnji škrlatni žarki Martinovo domačijo z zahoda.
Mnogo prej, kot je pripeljal grahasto pernat petelin Koki svoj kokošji harem pred zamreženo stajico in kokodaknil, da morajo tutke putke spat, svareče in nestrpno pokrempljal pa kurji lestvici, da bo vse tako, kot mora biti v Kurjem svetu, dokler ni zadnje perje poslušno utonilo skozi obok pravšnje reže v notranjost kokošnjaka, in se prepustilo kurji slepoti in sanjam na skupni gredi. Zazdelo se mi je, da je za lahko noč bolj tiho, zase, kikiriknil. V njegov kurnik nikoli ni bilo lisic, ker sta bila z volčjakom dogovorjena za kikiriki-hov-hov svarila pred nočnimi krajami zvestih pernatih deklet.
Ženske, ki so bile, vešče gostüvanj, so začele z neko veselo ihto in radostjo pripravljati vse potrebno, šivilje popravljati belo svileno poročno obleko iz Milana, delo modne hiše Bellezza&Armani, ki si jo je zaželela svetovljanka Zorica. Možje smo zgrabili za čopiče in zidarsko orodje, in družno olepševali hišo Margučevih in vse okrog nje, da so tudi rahlo zanemarjeni zidovi, zasijali v belo- svetlomodri preobleki, barvi, ki jo ima Zorica najraje.
Vsak je hotel biti zraven, in zdelo se je, da se Martin ženi z vso vasjo, saj je hotel vsakdo nekaj svetlega narediti, kot da bi se hotel opravičiti za strupen jezik, ki ga je v zavisti sukal o nevesti leta poprej, ko je še frfotala po svetu.
Minilo je več kot leto dni. Šel sem mimo in obstal: Da, izza zagrnjenih oken se je razločno zaslišal vreščavi, zahtevni glas prvega dojenčka.
Z gospodarjem Martinom smo se dobili v Kuharjevi gostilni. Pri sedmem litru nam je zaupal, da so dobili fantka. In stal je med nami, ves zravnan, pravi ponosni Marguč, in nam nazdravljal z neko žarečo moškostjo, ki ga je vsega prevzela. In nekaj tega žarenja smo tudi mi odnesli s seboj.
Babica, ki se je spremenila v veselo dekle, je opazovala vso to vrvenje in mi dejala:
»Nove, lepše zvončke - kronice ji bojo zrasle, nihče ne more vseh potrgati.«
Ivan Cimerman, 15. dec. 2009