»Kronica« je redek kraljevski
zvonček, ki ima zlato obrobljen cvet
v obliki majhne, nazobčane kronice.
Vzdevek Kronica je dobila lepa kodrolasa Zorica,
s katero smo otroci ob potoku otroštva Rogoznici iskali takšen zvonček. Le redkokdo ga je našel.
Margučevi ne klonejo
Ko zaplivkajo poletja čez Margučevo domačijo v Brstjèh, je njihova hiša kraljica sredi vasi, ki se razteza kot privzdignjeni obrambni okop nad nižino, skozi katero srebrí potok Rogoznica.
Pametno so zidali dedje to naselbino, vse raznotere - bahate in košate velehiše, in one skromne, že redke, s slamo krite koče, zgrajene za najnujnejše prostore, za kljubovalno življenje iz rok v usta. Rod za rodom je skrbno preudaril, ko je gradil in podiral, kako bo stavbo obrnil in gledal na soseda. Z najmanjšimi okenci zrejo čez svojo mejo, drug k drugemu ne kukajo v skledo, pod žlico. Gledajo se redko, iz shrambe, stranišča in skozi okence pri vhodu v klet, na stežaj pa se odpirajo in lovijo svetlobo na tisto stran, kjer se najdjle mudi sonce, in ne tipajo vsak trenutek v tvojo usodo radovedne oči. Svojega dela in skrbi ima vsakdo dovolj sam s seboj.
Kakor so si vse hiše in koče v vasi podobne po svojih temeljih in po namenih, ki jim služijo, tako je Margučeva nekaj posebnega. V njej vlada hrast, kralj gozdov, tako v vratih kot v oknih. Hiša nima nizkih, temačnih okenc, ki jih senčijo rože in križi. Vanjo niso vzidali nizkih podbojev, da bi se visok moški spotaknil ob prag. Ženske so po naravi nižje rasti, a podpirajo tri vogale pri hiši.
Temelji hiše so visoki, zaliti s smolo, prav nič podobni kočicam, katere nažira vlaga, ki pronika navzgor iz neder zemlje, da udari iz vlažne stene na dan soliter z rjavkastobelimi madeži. Polžasto plezajo z leti vse više in više, da včasih pomisliš: ilovica iz kolovozov se seli kot opomin na spečo zemljo, zdomcem na tujem, izseljencem čez morja, pod okna, kot da bi hotela pokukati k večerji, ki dehti z miz v redko naseljenih kočah, in čutiti umirjeno domačnost, kako pozveneva osamljenim starim staršem med potrkavanjem žlic ob sklede.
Margučevi se ločijo od drugih tudi po številnih kruljenjih, mukanjih, hrzanju in rezgetu močnih vprežnih konj v hlevu, poleg katerega stoji v prostrani garaži nov traktor ob boku BMWeja.
Konji so dandanes le občasni orači, ostali so, ker delajo babici mladostno veselje. O, še več je vsega: Šestnajst repov na visokih in dvanajst na nizkih nogah, med bohotnim drevjem sadovnjaka pa številne jate kokoši, puranov in gosi, gozdovi in vinograd s tri tisoč trsi plemenitih sort …
Ej, še po nečem se Margučevi ločijo od drugih: Ne bežijo, ne klonejo!
Nihče izmed njih ni nikoli niti pomislil, da bi se šel udinjat tujcem, v Ameriko za dolarje ali v Nemčijo za takratne marke, niti za najnovejše eure, blagoslov nove Evrope, tja gor,v tujino, k severnim sosedom, čez le na videz izbrisane meje. Ded ni hotel iti mednje niti takrat, ko so oblastni rdeči aktivisti takoj po vojni izvlekli zadnje repe iz bogatega hleva, in pustili v kaščah le nekaj prgišč žita - za seme.
Sin Martin je skoraj prekoračil trideseto, sladkosti ženske pa menda še ni okusil. Z Evinega drevesa si še ni utrgal sadu, kača zapeljivka ga še ni pičila. A ne da se je bal božje kazni za greh, ki ga ni poznal, le vedel ni, okoren, omarast in neroden, kako se tej reči z ženskami streže, kako sežeš med veje in utrgaš prepovedano jabolko. Fantje so se norčevali iz njega, marsikako buško jim je Martin poklonil. Kadar je po dolgem obotavljanju enkrat udaril, je tudi dolgo trajalo, da je buška zasmehljivca, ki se je komaj pobral, izginila.
Joj, kako težko nastaja iz dekleta nevesta, kako vztrajno jo vsa ta leta čaka!
Ni je veselice ali žegnanja, da ne bi stal v ozadju dogajanja in vrvenja in hihitov plesalk, ob strani hrumeče množice, in ne bi presojal in tehtal frfotavega ženskega sveta. Čisto neopazno, plaho, s snetim klobukom, nekako pobožno-častljivo, a smešno za orjaka, kakršen je po postavi. Ždi pod korom v cerkvi, ves neznaten ob veličastnih, grmečih pridigah veličastnega o čistih darovanjih, ob igrivem bučanju orgel in pomrmravanju ženic, globoko sklonjenih nad molitveniki. Pevski zbor se z ubranimi glasovi vzpenja k stropu. Duše se srečujejo po napevih se nevidnimi vozili dvigajo pod svod, spet z zvezdnatim obokom. Dekleta se skrivoma ozirajo po fantih, le Martina še ni poiskal noben iskreč, vabeč pogled. Ni noben hrupen junak ne prvak. Med ukajoče pretepače ni zašel, med vozače norih avtomobilov še manj, nočnih barov in jazbin z razbijaško glasbo ni obiskoval. A božji hram so po nedeljskih mašah zaklenili in Martin se je z babico peljal domov v starinski kočiji, ki jo je imela najraje. BMWe v garaži pa je sameval. Pod pazduho jo je vodil, to babico, malce žežnjavo, zelo bebljavo, v onostranske svetove zazrto trepetliko, ki pa je še bila hudó pri močeh. Táko jo je izklesalo skoraj devet desetletij prebivanja na tej ljubi zemljici, osem otrok, en cesar in nekaj predsednikov, dve vojni in dvaindvajset vnukov - le Martin ji še ni podaril nobenega, ne v krilcu ne v hlačah. Starša sta mu umrla v tujini, ob velikih delih so mu pomagali dninarji, ki jih je težko dobil in drago plačeval. Hudobe so trdile, da Martina ni nič v hlačah, a dokazov za to ni bilo! Ni se hotel razdati - katerikoli.
Babica Julija je še vedno držala stranske vajeti v rokah. Neopazno jih je vodila k delu: Krave pomolzeš dvakrat na dan, svinje nakrmiš trikrat! Sklonjen nad njivami ne vidiš svetlih palač, ne tukaj pod hribom, kjer stoji večstoletni grad, ne onkraj gora, na drugem koncu sveta. Tam naši gospodje ministri podpisujejo nekakšne pogodbe, trošijo za bataljone uradnikov, in povečujejo davke. Ne preganjajo več toče v vinogradih z raketami, kot so jih takoj potem, ko je prišla po vojski v deželo svoboda in osvoboditelji, ki so dali vsem siromakom zemljo, katero so jo zaplenili bogatašem. Na koncu so vse, kar so množice pridelale, pokupili zase, s tovarnami vred, kamor so jih z dobrih kmetij zmamili aktivisti.
Babica še mnogokrat stisne golido za molžo med suhcena kolena in pomolze krave še enkrat. Ne zaupa mašinam, tehniki, molznim strojem in govori: »Mlade krave se pustijo molsti stroju, stare se ga bojijo, opletajo z repom in se izmikajo. Napol pomolzena živad pa hudo trpi, rada jo rešujem muk!«
Babico je Martin pripeljal varno domov. Zmeraj, vsako nedeljo. Nato je zamišljen postaval po dvorišču, se naslanjal na silos s krmo, trkal po novem pihalniku, ki je ob košnjah bruhal stotine kil sena pod ostrešje skednja. Visoko gor, kamor se je morala včasih zgnesti cela četa prestreznikov in podajalcev, ki so bili sposobni zbasati pod streho velike zalogaje krme tarzanskega Ivana, nekdanjega atleta, ki jim je ob počitnicah priskočil na pomoč. Pulil, dvigal in metal je zbutano seno s polnega »mengeleja«, v katerega je traktorjeva moč naphala in zbila suhe trave. Ženske so se hihitale, prekopicavale in ga dražile. Martinu bi tako rade nagačile seno za srajco in hlače, a se ni dal, kot da se strašno boji ženskih rok na prsih, za pasom in hlačami.»Ta pa je čisto lesen!« je zaključila Nežika, »samo bukve bi podiral za ozimnico. Les ga greje, les, nič živega!«
Omahovale so že in stiskale zobe, brez predaha je norel, sram jih je bilo priznati svojo šibkost. Njihova krepka telesa so se napenjala kot zvenke strune tam gôri na Mali gori sena, pod žehteče vročo streho, da so potne srage v potočkih polzele čez zardele obraze in jih zapredale kot nemočne muhe v tekočo pajčevino, sredi katere je predel Martin - orjaški pajek njihovo utrujenost. Ej, kolikokrat si je Martin zaželel, da bi zmeraj imeli med kosci in pomagači Zorico, tisto deklino iz njunega otroštva, vaško lepotico, ki jo je zmamil svet. Ob košnjah so jo povabili domov samo zato, da so si moški ob njenih pogledih in rezgetavi lepoti pomerjali svoje moči in potrojili delo z izzivalnimi, petelinjimi širokoustenji.
Pol dneva boj z zemljo. Pol dneva boj z vilami. Rad imam ta kipenja! Rad imam vonj suhih trav in semen, ki se zagrizejo v lasišče. Prihajam iz velikega, norega mesta in mislim, da sem med gorami papirja, ki ga tam popišem, jalov in neresničen. Privid, hlapljiv oblak s podobo ranjenega jelena, ki ga veter žene čez nebo. In hitro izgine, razblinjen, razpršen v čudne rože, ki jih mimogrede trgajo reaktivci, kadar parajo modro rjuho neba. Neresničen kot mravlja pred žrelom buldožerja, ki jo zagrne z goro prsti. In ne more krikniti opaznega, slišanega vzklika:»Ne dam tega travnika! Ne dam te njive za slaboumne, nepremišljene poskuse geometrov in urbanistov, ki si podajajo dogovore velikih politikov in zgodovinskih »vlakovodij, mašinführerjev« z mize na mizo, z mandata v mandat!«
Samotne pernice,mrzla jutra
Večeri so dorečeni, so sveže spečen rženi kruh, ki ga vzamejo mati iz žerjavice pozno popoldne. Žlica potuje do sredice male gore žgancev, zajame smetano, ocvirke, in se v nižjem loku, težja, vrne k ustom. Usta in trki žlic. Edina misel dobrotnega trenutka. Jed dopolni mleko, ki je Belo morje zelenih pašnikov. Predrugačeno. Vmes tu in tam zazveni jeder stavek. Premlevajo narejeno in nedorečeno, ugotovijo, komu kaj dolgujejo. Nato se splazi tišina v trudne ude, gibi so dorečeni, kretnje počasnejše.
Pernice, napolnjene s puhom panonskih gosi, so mrzle in samotne. Martina zažeja po družici, vročičnem ženskem telesu, po ramenu, da se nasloni nanj do jutra, ko se utrne zadnja misel, in umolkne neuresničeni šepet želja, tipajočih v temi. Pogled mu zdrsi po stenah, kjer visijo podobe prednikov in svetnikov. Nove neveste z iskrečim, obetavnim pogledom ni med njimi. Z vzdihom se prekopicne na drugo stran preširoke dvokrilne postelje. Iz rjuh ga vabi in boža oranžnozlata barva zahajajočega sonca, ki jo ima najraje. Polspeča misel ga vodi skozi razkošne sanjske dvorane; ne razbohoti se scela, ker je telo, posoda sanj, preveč trudno. Sama sanja se utrudi, ker ga, na smrt zbitega od sena, ne more popeljati s seboj in začarati resnične vsakdanjosti s pajčolani prividov. Jutro razkrinka kikirikanje petelinov in mukanje živine. Naznanjajo, da bo treba znova začeti.
Kot v polsnu si v kuhinji obuje ob peči posušene škornje. Zatipa za suknjičem, ogrne bundo. Butne v vrata in ivje se mu osuje s kljuke na vratih v hlev. Ko poišče konje za vprego, si premisli, sede na traktor in požene konjske moči v njem. Motor hrka, pobrneva in zbuja vse, kar diha, iz sna. Petelini zgube glasove in dostojanstvo, zbegano odstopicajo za hišo, na gnoj, na svoje višavje.
Babica prištorklja druga iz hiše. Vse kmečke opravke že ima v kosteh. Samo prisluhne sama sebi, svoji izkušnji, in uboga samo sebe, utečen ritem, ki je vžgan vanjo, kot da bi brala iz prastarega, obrednega molitvenika, ki mu ne moreš oporekati. Hiti po dvorišču do hleva, od hleva do hiše, v shrambo po zrnje, z zrnjem h kokošim, racam in puranom, s pomijami do pujskov. Le težke vile za seno poprime Martin in nakrmi krave.
Sama sebi si dopoveduje, da je še vedno neogibno potrebna pri hiši. Drugi, sezonci, jo iz sočutja in bojazni, da bi nehalo biti so plementito srce, s strahom spremljajo, priskočijo, če česa ne more več dvigniti. Radi bi ji prilili nekaj moči v žile, ki jih apnení čas, vendar to ni več mogoče. Sama leti v svoje dokončno vesolje in sama v sebi se bo dopolnila, ko se srečata z ljubim bogom. Včasih, ob molitvah, ga pokliče in zaskrbljeno reče:»Ne vem če je še zgoraj!? Če ga niso s kakšno atomsko bombo ali raketo sklatili z neba in je njegovo mesto zasedel Levi ali Desni razbojnik? Ta dva se lahko čutita kriva za vse, kar sta storila hudega ljudem na svetu. A kaj bi bili razbojniki na levi in desni brez boga in brez krivde?!
* * *
Voz, naložen z žaklji, Martinom in babico, drdra sredi polj. Pes, volčjak z rodovnikom, ima rep visoko privzdignjen. Debelo uro bo zvesto tekel za vozom. Obbevskal bo frfotave fazane, prepodil prepelice, šavsnil po presenečeni miški, ki bo zbežala nazaj v svoje hodnike in rove, v gnezdo pod zapuščeno njivo, poraščeno z visokimi, že deseto leto nepokošenimi travami.
Babica Julija sedi zadaj, na vrečah žita, semen - senilno na rodnem. Kot seme se vrača v rodno prst, in zre v obraz zgodnje jeseni. In je sama sebi pozna jesen, polje s preoranimi njivami pa njeno ogledalo. Medtem ko se na vozu enakomerno maje po kolovozu, prihajajo med dekliške misli sence nekdanjih ljubimcev in pomagačev na senu. In na njivah - vsi, s katerimi se je sprehajala ob gozdičku v razdihanih poletnih večerih, lepotička Julija. In v kašči njenega spomina bodo do zadnjega dne, do spovedi, klila nedotaknjena zrna zavrnjenih in osmešenih, za ženitev godnih mladeničev - kajti: Julija je bila izbirčna, mlada še. In nihče mimoidočih ne bo nikoli dočakal, da bi vzklilo iz njenih skrivnih zgodb klasje, moka in kruh za vse prežvekovalce na vasi - da bi te redke, drage skrivnosti poželi s srpi nevoščljivosti in zavisti. In njene neodkrite zgodbe bodo ostale zaklenjene v sefu njenih prsi, kot da bi bile cekini, za vedno zaklenjeni v srednjeveško viteško skrinjo, v tistem gradu, ki bdi nad mestom, daleč tam gori, na Grajskem hribu.
Begavčica med žiti
Sonce nad Donačko goro v osrčju Haloz nizko trkljà zlato kroglo. Kot da bi jo hotel kakšen pravljični velikan na drugi strani gore zgrabiti za zlate brke in jo pocukniti k sebi, in vso zlato prekovati v svoji nočni kovnici za svetlobo drugega jutra - onkraj gore. Tu že noč, tam šele prvo sonce.
Margučev Martin se vrača s polja. Posejal je pomladno žito, božajoče gleda lansko, klijočo, poznojesensko setev. Kalčki tlijo v vlažni zemlji in čakajo, da pozdravijo jesensko listje, preden si ogrnejo snežno odejo čez glavo. Nenadoma se pred vprego zabliskajo kopja iz srebrikavih žarkov. Med poznimi sencami jelš ob potoku Rogoznici zasrebrikne nikelj mercedesa. Loči ju kilometer, ki se skrajša do razločne bližine. Fonza, vaški zdomec, voznik z usnjem oblazinjene imenitnosti, je udobno zleknjen na sedežu, prekritem z ovčjim runom. Martin sedi na leseni prečki, a mnogo više, čeprav na bornem vozu, za konji, z bičem v roki - kot pa ta nekdanji izprijeni kmetič - fičfirič, ki doma ni mogel najti dela, ker se je razlegel o njem slab glas. Potika se po nemških fabrikah, od Stuttgarta do Bremna, od Berlina do Münchna.
Martin zapelje še globlje, na sredo kolovoza. Konja se ob moteči in rohneči avtomobilski pošasti splašena vzpenjata. Fonzu v mercedesu ne preostane nič drugega, kot ogibanje po sveže klijočem žitu - ali dva kilometra vzvratne vožnje. Boji se udarcev štirih kopit po srebrni lepoti, ki skriva moč stoosemdesetih konj.
Glej, gleej, boji se tudi za Zorico – lepotičko, ki se je zlevila iz naše vaške deklince v zrelo žensko. Vračata se iz Španije, z bikoborb, kot smo izvedeli kasneje. Tale kodrlajsasta, pustolovska, voljna supermačka se preteguje iz dremeža in sprašuje Fonzo:»Kaj je, kaj se je zgodilo!?« Ko zagleda Martina, jo spreleti toplo spoznanje: skupna mladost, sramežljiv kmečki fantič, ki ji prinaša jabolka in potico v šolo in jo s pestmi ščiti pred napadalnimi fantalini … To je zdaj ta mož z bičem, ki srepi vanjo z osuplim pogledom. Med divjanjem za užitki in lepotami po svetu ga je že zdavnaj izbrisala iz spomina. Začudeno bulji vanjo, kot da je prikazen!
Fonza obkroži voz in zapelje na sveže posejano njivo žita, na Marnovo, kjer zaseka uničujoče, globoke sledi. Kolesa zakopljejo pregloboko. Obtiči in skoči iz negibnega mercedesa. Vrat ne more odpreti, stiskajo jih čeljusti mehke zemlje.
Martin se požene z voza in divje zavihti bič po barabi, ki skruni bodoči pridelek, kruh. In je ta hip lepi, preklinjajoči in razbesneli bog naših polj. Možat gospodar, ki je podedoval očetovino, ostal v vasi. Povzroča, dela, in krepko drži vajeti v rokah. Ta, ki ne bo nikoli odšel in prodal svojih moških sanj za prezir tujca.
Onegale prestriže v zamahu in bikovskem zagonu. Ves je prestreljen, brezglavo buta v Martina, ki ga odsune kot otročka. Z bičem švrka po Fonzi, ki se hoče rešiti v avto, pritisniti gumb za gibljivo streho, a Martin ga izvleče iz prelepe ječe kot jeguljo iz potoka. Ne more k vreščeči Zorici, po hrbtu pada toča, da se mu srajca iz prave svile spreminja v luknjičavo mrežo.
»Naaa, baraba, naaa!« da ne boš nikdar več vozil po naših zrelih žitih, tiii uš bahava! Šopiriš se s tujo mašino! Vem da ta avto ni tvoj, da si si ga sposodil, kot si sposojaš za svoje veselice naše dekline! Zorica, kako si mu mogla nasesti?«
Zorica se začne hihitati:»Hi, hii, hiii!« Spleza iz lepotca. Kako se ji dopade ta, ki tepe! Začenja prezirati onega, ki jo je rahlo vezal nase in jo pogostil s potovanji, zdaj pa je ves majhen in ponižen kot pretepeno ščenè. Spet ji prebliskne misli spomin: Dvoje teh temnorjavih, s srdom nabitih, otožnih oči je videvala kot deklica na šolskem dvorišču. Že od takrat, ko še v vasi ni bilo vodovoda in je hodila po vodo k vaškemu studencu; pa v šoli, in na svatbah njenih vrstnic, preden je zbezljala po svetu … Aha, zdaj se ji je razjasnilo: Jugova Marija ji je povedala, da Martin ve za vse njene poti, potepanja po daljnih deželah z raznimi spremljevalci, da se živo zanima zanjo. Zavrnila, potlačila je to misel.
Zave se, da je to tisti tihi, vztrajni mož, ki so ga dedje naučili pridelati hlebec kruha, ne samo drobtino, da ne bo nikoli lačen in žejen, brez strehe nad glavo. Ni navajen odnehati! To je vedela. Slutila je, da bi se lahko razcvetelo neko davno dekliško čustvo, ki bi jo zasvojilo, da bi se mu prepustila; da bi jo ta tihi čakalec usodno privezal nase; da bi ji nekoč, če bi bila sama in zavržena, trudna in žejna, na koncu pustolovščin, ponudil vrč vode, kos kruha in ognjišče, če bi obležala kot zavržena lutka nekje ob avtocesti, ki pelje v tuje dežele. Temu pa, na katerem prizanesljivo končuje Martin z bičem svojo zavzetost zanjo, za žito in kruh; temu in njej, ki si je tudi s Fonzo odžejala delček svoje sle po daljavah in dogodivščinah – se njuna pustolovščina spreminja v nekaj zavoženega.
Fonza se komaj reši izpod biča in skoči k volanu, motor pohrka, zemlja frči, a ta mogočna mašina dokončno obtiči sredi zorečega žita. Z Zorico plešeta bojni ples okrog lepotca, brcata ga in preklinjata, kot da je on kriv za ugrez v blato.
Martin skoči na voz in hiiija! pelje dalje, sejat, da konji kopitljavo pobesnijo in jih komaj obdrži, da še ti ne preskočijo s kolovoza na njive.
Babica, ki je ves čas gledala bičanje, sune roke gor, v nebo, k bogu ali tonečemu soncu, in preroško, veselo vzkliknejo:»Ponižni hlapčič na tujem, visok gospod doma! Hlapčič povsod. Viš ga, viš! Tole kočarsko sirotico zapeljuje, ki ima pamet otroka, in z njim beži od doma, od bolnega očeta in sirotne matere, da jima ne bo treba pomagati. Samo zato, da ne vidi, kako se brajde povešajo in koča useda. Takšnole si upa zapeljati, huligan hudičevski, takšni je kos, potepin. Komaj se je deklič zlevil v mladenko, mleko se ji še drži ustec, že si mora naložiti breme nore, zrele ženske. Nagoltala se bo sveta, čakaj, čaakaj, utrudile jo bojo ceste, na svoje si bo zaželela! Miru se ji bo zahotelo, stegnila bo roke po domu in varnosti … Martin, ne glej me tako žalostno, saj bo prišla, boš videl! Malička bo, kot je makovo zrno, in za odpuščanje te bo prosila, pa čeprav ti ni ničesar obljubila. Njen zrel čas prihaja …Ti pa glej, da tedaj ne boš previsok in sodniški; vedeti moraš, da je po svoje iskala svojo pot, kot smo jo iskali mi vsi, le malo drugače, z manj spremljevalci. Po svoje pa je ta lep deklič pogumen! Mnogi med nami so prišli samo do gostilne in hleva, drugi do diplom, celo do vlade in ministra; tretji, najpogumnejši, pa so ugriznili v svet, ki je bogat in sočen kot jabolko, polno obetavnih čudes. Viš, na kislega so naleteli, ne na sladkega!
A od svoje vasi se ni nobeden čisto ločil. Kot grbo jo nosijo s seboj!«
V kleščah tujine
Martin požene s takšno razsrjeno ihto, da voz poplesuje s ceste na njive z žogasto neubogljivostjo. Vegavo zapleše in nehote zrazà, kar mu pride pod kolesnice, da skoraj postane mercedes.
Zravna se, kot da bi bil na bojnem rimskem vozu, in žene konje pred seboj po panonskem polju, ki je bilo v davnini morje. Po z rodovitno zemljo zasutem morju, kjer so nekoč koračile rimske horde na poti v Podonavje in Azijo, in preganjale četice upornih kmetov. Teh, katerih prapotomci so ostali kot dobri duhovi sanjske preteklosti, živi spomeniki svojih plemen, dediči svojega jezika. In so s svojimi potomci živ spomenik na tej zemljici.
Drugi odhajajo, a se vračajo kot Fonza, vsi ti izrojeni potomci žit, zasvojeni z najnovejšimi znamkami avtomobilov. Ali pa se za vedno izgube in ovenejo po tujih deželah, po rudnikih, sirotnišnicah, celo v palačah. Redke naše lastovke naredijo na tujem bleščeče kariere, ki se jih boje domači strokovnjaki, da jih ne spodrinejo, če se vrnejo s polnimi koši novih znanj, prehitrih sprememb zanje.
Martin se spomni na Juraskovega Grego. Zlezel je pod perut rasne Nemke, ki je imela hišo, prepolno otrok z vseh vetrov in majhno tovarnico plastičnih izdelkov. A vrag vedi, katere rase so ji zaplodile vso to deco! Frau Alma Selinschegg jih je v vseh teh povojnih letih, dokler je še trajal »nemški gospodarski čudež«, veselo, brez nadzora, prav razsipno rojevala, in množila bele, črne in čokoladaste kričače, z modrimi, rjavimi in ogljenočrnimi, afriškimi, indijskimi in bangladeškimi očmi. Hanzi je imel sabljast turški nos, Johann grške kodre, Heinz italijansko živahnost in temperament, ki je bil zapravljiv in potraten, prav daleč od pretehtane, štedljive in preudarne narave nemških rojakov. Frida, deklič, sprva bela kot breza, je dobila pri dvanajstih zagorelo polt ciganov in je spominjala na sočno, razkošno jabolko, v katero ugrizneš s strastjo in slastjo. Nobenih arijskih, nordijskih potez sanjsko plemenitega Germana ni imela na svojem čokoladno zasenčenem obrazu. Tako je zaplala sveža kri po tej velikanski deželi - z odprtim srcem in naročjem za sezonce in zdomce. Vedel si, da je njen romunski oče doma iz Slavonije, da je ciganka z jugoravnic, od tam, kjer poleti valovi zrelo klasje kot nekoč Panonsko morje, od tam, kjer bi lahko bila nova evropska žitnica, namesto usahle Ukrajine in Kanade.
In vso to Južno in azijsko Evropo, pomešano z Bližnjim Vzhodom in denarniško sijočim Zahodom, vse te zmešane gene in krví in rase, ki rojevajo nove kvalitete in toplotne, zadimljene, grozeče poškodbe kvalitete Zemlje - naše dobre, stare tete - vso to selitev narodov in pameti in žuljev in družin in navad in bogov je gledal naš Jurasek. Doma ga je zaman lovila policija, vrli miličniki, ker je spravil na boben dve zadrugi in klavnico s tristo glavami živine na dan, pobasal v žep izkupičke, ponaredil bilance, in jo odkuril z neko manekenko iz Zagreba, še preden je generalnemu direktorju podjetja UNIKAL ob prazni blagajni vzšlo sonce spoznanja. Manekenka ga je seveda pustila - šele potem, ko sta obredla vse bare in igralnice, kot so Las Vegas, Havaji, Monte Carlo, Acapulco in mondena kopališča v srcu Evrope, kot sta Baden Baden in Karlovy Vary - kjer sta se kopala v radioaktivnih zdravilnih vrelcih in v času slavnega filmskega festivala srkala plzensko pivičko, nektar dobrega vojaka Švejka, in kupovala izbrano steklo in porcelan.
Jurasku je že gorelo pod nogami, Udba je vohljala za njim. Začel si je barvati lase, nositi brke in skrivati bledo obličje pod klobukom. Stisniti se je moral nekam na varno, da ga niso spravili za rešetke. Izbral si je udobnejšo ječo: prsato in bahato Frau Almo Selinschegg, po pokojnem možu lastnico male tovarne kuhinjske plastike, kot so zamaški in tesnila, skupaj z mednarodnim otroškim vrtcem raznorodnih otrok, ki so kot kobilice rojili po veliki vili z vrtom in bazenom. Poslovnemu svetu je velikodušno poklonil svoj priimek in ga spremenil v Jurassegg, po azilu pa sprejel nemško državljanstvo, saj je bil njegov praded dobro plačani vojak v bavarski vojski, kjer je v času prve vojske častno padel na ruski fronti..
Frau Alma Selinschegg pa je Gregu poklonila častni prostor pod streho, ob mizi in v postelji. Tako se je dokopal do občutka varnosti in nove pripadnosti. Piščanec se je skril pod perut koklje. Vlogo očeta pa je prepustil vrtnarju Heinzu.
Frau Selinschegg je še nadalje z dobičkom vodila penzion FREIHEIT za zdomce in domače petičneže, ki so hoteli ostati »incognito«, kot skrivnostni neznanci. Takrat je bil čas velikih gala plesov in kraljevskih večerij, na katerih so stregli z ruskim kaviarjem in pili portugalsko madeiro, francoske šampanjce in konjak in škotski viski McDown.
Nikoli ni pozabila povabiti župana in policajev svojega okrožja, ki so nadzirali njeno ulico. Nobenemu vlomilcu ni prišlo niti na pamet, da bi vlomil v njen imenitni »Exclusive Freiheit Bar«, osišče penziona Freiheit. Na grbo bi si nakopal armado policajev. Juraskov Grega, pardom Herr Georg Jurassegg, je uvedel v tem penzionu strog režim. Sam je pri »dvomljivih eksistencah« pobiral najemnino za sobice z najnujnejšim pohištvom in vojaško posteljo, pogumno se je prepiral - ob renskem vinu - s pobiralci davkov in taks. Preštudiral je vse turistične zakone in mednarodne konvencije, postal socialni delavec in advokat za neuke družine z Balkana, Grke in Turke … Markice so se v potočku stekale v žep. Vedel je, da je namerno prožna zakonodaja kot slamnata streha v njegovi rojstni vasi, kot uganka: ΄Luknja pri luknji, pa vodo drži!΄ Dež, voda pa ne sme kapljati davkoplačevalcu za tilnik, da ne pobegne in ne preseli dobre, diskretne gostilne z barom v drugo ba(va)rsko pokrajino. Dacarji pametne države pa dobro vedo, kdo je lahko moker pod kapom, koga lahko privijejo, da kaj priteče v občinsko in državno blagajno.
Enkrat na mesec, decembra trikrat - je povabil šefa davčne uprave in občinske može z ženami na razkošno večerjo, kjer so stregli z jadranskimi jastogi, štajerskimi fazani, pršutom in teranom iz Slovenske Istre in srbskim kajmakom iz Gornjega Milanovca. In pili vina z Goriških Brd in Jeruzalema, srca in zibke žlahtnih sort iz vinskih kleti Slovenskih Goric.
V penzionu FREIHEIT, ki je bil navidezno last Frau Selinschegg, je bilo shajališče iskalcev sreče, užitkov, priložnostnih prekupčevalcev iz »juge«, križancev med poslovneži in sleparji Vzhoda in Zahoda, drznih heroincev in afganistanskih opijcev, križarjev z mednarodnih letalskih poti, pa oboževalcev uvoženih lepih ukrajinskih deklet, nekdanjih modelov in manekenk iz Prage in Budimpešte. Tu si srečal lepuškaste prodajalke s postranskim zaslužkom, odslužene letalske stevardese in hostese iz gala hotelov. Golo ogrlico pa so sestavljale amaterske barske striptizete in košatoprse, občasne nagice, ki se dražljivo vrte ob prožnem drogu in jim razgreti gostje radodarno zatikajo bankovce za kipeče grudi …
Frau Alma Selinschegg se je rada priliznjeno smukala okrog uglednih stalnih gostov, se seznanjala z bodočimi, in v intimnih separejih izvedela, kdo je kdo in koliko cvenka ima pod palcem. Hkrati pa je njeno hrepeneče oko tu in tam nehote ujelo žerjavico bolj iskrečega pogleda, ki ga je ob prvi priložnosti razpihala v okrilju vsega bogastva svojega širokega oprsja in širokodrugnostjo sočnega, neukrotljivega temperamenta. Po rodu, drugem kolenu očeta, nekoč lastnika extra picerije, se je rodila kot priseljenčeva Madžarka. Navidezno dostojanstvo je ni motilo, da ne bi vodila natančnih podatkov o svojih gostih skozi šifrirano mrežo računalnika. Vse podatke si je natančno shranjevala »za vsak primer, svaki slučaj« v hišni spomin računalnika, nato pa jih je presnela na CDeje in jih dobro skrila. Za »svaki jugoslučaj«, če pade pri oblasteh v nemilost, in ji inšpekcija zapleni hišnega knjigovodjo. Suhim podatkon, goli resnici, je veselo dodajala sočne, pikantne podrobnosti, tudi šale in potegavščine butastih, naivnih petičnežev, pustolovčine z izbranimi hostesami, bankete in erotična doživetja vseh stilov in položajev, zlasti vplivnih … Beležila čedne vsote, ki so jih potrošili na zabavah in banketih, pa imena ljubic - tudi ene prave japonske »gejše« - hostes in eksotičnih umetnic, spremljevalk menedžerjev, inkognito pritihotapljene radosti za osebnosti na visokijh položajih.
Tega gradiva je bilo shranjenega v spominu super-širokogrudnega računalknika toliko, da se je ob pogledu na bogato njivo podatkov policijskemu zaupniku Kowalskemu utrnil vzklik:
»Kakšen pridelek, kakšen zaklad!«
Zapodil se je po trdem disku, pozabil na voljno, ljubeznivo ponudnico, in izvabljal iz trebuha in spomina hišnega ovaduha neverjetne podrobnosti, za kakršne bi celo legendarni detektiv vseh časov, Sherlock Holmes, plačal s pravimi Napoleonovimi zlatniki.
Frau Selinschegg je rada ponosno vrgla glavo vznak, in pojasnila bistvo komercialnega uspeha gostišča FREIHEIT:»Gostje, katerih identiteto skrbno varujemo in ščitimo, v zanosu veliko in nekontrolirano trošijo. Sredi zabav mi, že rahlo okajeni, lastnoročno podpišejo račune, ki jih seveda skrbno hranim. Ne vprašajo za ceno, ne jemljejo nazaj drobiža. Zanima jih samo, če so povsem varni, in če bo ostal njihov obisk zamolčan, diskreten za vse čase, ko bodo lahko zapravljali nagrabljeni denar; in če jim ne bo nihče škodoval pri ugledu, karieri in ohranitvi položaja in dobrega imena. Nobenih fotografij, nobenih kamer!
»Vesteee, v posebni mapi imam stisnjena tudi dva ministra, prijatelja, enega iz prejšnje, enega iz sedanje vlade … Hm, to moram sežgati, je prevroče!«
Jujaskov Grega seveda ni vedel, da je sosedov Tunek nekoč stregel v »hiši veselja«, pri gnädige Frau Selinschegg. Mi smo se ga spominjali kot sošolca, ki je pogosto sedel zadaj, v sramotilni »oslovski klopi«, in nam je plačeval po deset dinarjev, če smo zanj družno sestavili slovensko domačo nalogo, prosti spis o tem, kako moramo ljubiti svojo domovino. Tunek je bil tisti kujon, ki je na šolskem stranišču prodajal stare ameriške revije PLAYBOY z imenitnimi, krasnimi nagicami, »zajčicami«, razkrečenimi čez dve strani in še čez, razgaljenih v dražljivih podrobnostih še na drugih straneh. Takrat te revije še nismo mogli dobiti v kioskih, »iz moralnih razlogov, zaradi javnega pohujšanja«, ker so morali učitelji čuvati socialistično moralo. Zaradi zavajanja delovnih množic v goloto si lahko prišel celó v zapor ali dobil ukor po celotnem učiteljskem zboru. Naše deklice so hotele postati Američanke in vse se je amerikanilo, da so kar pozabile, kako lepe so same, po svoji naturi. Playboye je prinašal Tuneku njegov svak, ki je delal v Münchnu v hotelu Esplanade, kjer so jih puščali ob odhodih iz apartmajev petični gostje. Hotel pa je dobival te revije zastonj, za reklamo, naravnost iz New Yorka.
Ko so v velikem svetu razbobnali o novi »miss leta«, jo je naskrivaj prinesel, namesto tranzistorja ali nylon nogavic za sestro in mamo , da se je izmuznil vprašanjem in iztegnjenim rokam, ki so vpile:
»Daj darilo!«
Mi pa smo si lákot pasli po tistih čudežih ameriške narave, in mislili na svoje okrogle, pegaste Micike in mozoljaste Nežike, ki so z nami tlačile seno in molzle krave, kopale krompir in se sramežljivo hihitale, če si se jih le dotaknil. Takšnih, gosposkih, s kremo za mlečnobelo kožo zalitih, brez madežev in znamenj po vsem teleščku, ni bilo videti na kopanju v Rogoznici, pa če si obredel vse fare in bare in gostilne s hoteli vred. Na filmskem platnu so rade eksplodirale, pravili pa so jim »atomske lepotice«.
Tonč je grozil:
»Če ti taka eksplodira v rokah, te odnese v nebesa!«
* * *
Zdavnaj sem že pozabil na Playboya in na trčenega Grego iz oslovske klopi. Zato bi me skoraj kap zadela, ko se je zopet pojavil v vasi, pri Martinu. Z imenitnim avtomobilom, audijem 2010 RS je pridirjal, in po pavje se je šopiril:
»Maaartin!« je vpil že na poti od lese k vratom domačije, in širil roke v objem. Tako na široooko, kot to delajo tisti, ki po svetu krojijo usode ljudstev, ko stopajo iz državniških ali zasebnih letal, in se rokujejo z dolgimi vrstami svilenih, nežnih rok, ki jih čakajo za stisk. Ti pozneje, po svečanih kosilih, podpisujejo usodne pogodbe in listine in sporazume o delitvah in osvojitvah, in dirigirajo narodom kot kakšni zborovodje, kako naj pôjejo, in kdaj morajo nehati s pihanjem v en rog.
Martin je povabil vsega prenovljenega in elegantnega Grego v hišo. Postavili so liter na mizo - tistega renskega, ki ga je pil Grega tudi pri Frau Selinschegg. Pa domačega, sveže pečenega rženega kruha, pa meso iz tünke so mati prinesli- najlepši kos »svinjskega veselja«, tistega s prsi in pleč angleške mesnate svinje, ki ga potegnejo iz špeha, in se prerezano vijoličasto zasvetlika. Kako lepo zdrsi po goltu, v družbi s sortno kapljico, kot nekaj nebeškega.
Sedijo in z besedami obidejo vse najbolj navadne reči in nepomembnosti, ki imajo pečat domačega, znanega. Molk se gostí, zadrega raste, saj Grega nič več ne more prikriti pravega namena svojega obiska. Nagne se k Martinu, zapiči vanj svoje mrzle oči in ga treskne po glavi z gorjačo besed: »Zorica mi je govorila o tebi, Martin! Butnil sem vanjo sredi Münchna.Ve, da jo imaš potihem rad, da jo že čakaš vsa ta dolga leta, ko ona norí in furjà po tej nóri Evropi s temi našimi fanti, s katerimi smo nekoč hodili v šolo Mladiko, tam ob Dravi, pri železniškem mostu. Vsi se baharijo po lokalih in z izposojenimi avtomobili po vaseh, gostijo polne gostilne zijal in prinašajo prepire, razdor in zavist in željo, da tudi vi, ki ste ostali v vasi, in obdelujete svoje njivice, in pitate kravice, in hodite v službice za male plače - zbežite za nekaj let iz koč in hiš. Za zaslužkom, dostojnim človeka.
Ko bi jo ti, Martin, videl, kako je zajokala tam, sredi Prinzregenten Strasse, kjer jo je pustil tisti Nacek iz Močvirjevcev, brez marke v žepu. Komaj je prišla, nikogar še ni poznala, razen dveh, treh domačinov. Ta falot, Nacek, ji je nekaj časa plačeval sobo v cenenem motelu, in čakal, da mu vrne uslugo. Ko pa je rekla NE!, jo je brez sledu popihal, da ga ni nikoli več videla. Zvabil jo je iz njene vasi, krvoses, obljubljal ji je delo v trgovini ali bifeju: »Poslovodka boš postala, lušna si, postavna, pametna. Samo malo se moraš prej naučiti nemščine. V enem letu boš na konju, in imela boš lepe gvante pa šolje pa parfume, vse te reči, ki jih imajo mestne dame!« Tako ji je pihal na dušo, golobički neizkušeni. Jemal jo je na izlete, kupoval dragocene obleke, in ji razkazal vse lepote velemesta. Revše je bilo vso zmedeno in prestrašeno. Kaj naj stori?! Zatekla se je v neko gostišče, kjer je pomivala posodo z nekimi Turkinjami in Afričankami, dokler ni opazil njenih velikih, modrih oči in postave gospod Henschel. O, tega ptiča pa poznam! Nekoč je bil razsipen veseljak, zdaj se mu je greben povesil.
Rad je zahajal v našo hišo, nekaj naše krvi mu polje po žilah. Nikoli ni ničesar iskal, le prijazno, toplo besedo. Veš, žena mu je umrla in to ga je hudo prizadelo. Zavzel se je za vaško deklinco, našo Zorico, preskrbel ji je delo pri avtomatih v igralnici, kjer je prodajala žetone in dobivala napitnine od zmešanih fliperistov.
V ta bife so odtlej vse rajši zahajali naši proletarci pa kmetiči in obrtniki, da so lahko peli in govorili po naše v extra zimmerju, ki so jo zvočno izolirali zaradi drugih gostov. Lastnik je kmalu videl, da si je pridobil z Zorico zakladek. Zato je bil z našo deklino silno prijazen. Pa se je spet našel neki čokoladni zapeljivec, ki jo je premamil, da je z njim zbežala nekam na Karibe, in pustila službico …
* * *
Zdaj bi se rada vrnila, a ne ve, kam naj gre! Mati je tukaj, doma, ne morejo več gledati. Omožila se ni, hči delavko so izgubili, izneverila se je hiši, domačiji, odbrzela s tistim hudičem, Vančem, sredi julija, ko je bilo pokošeno vso seno in so grozile nevihte, in ko niso mogli dobiti delavcev, dninarjev, niti za debele marke ne. Prosili so za pomoč neke popotnike, fante, ki so potovali po Štajerski s kolesi in se čudili, kako lepa je. Naložili so nekaj vozov sena, nahranili in napojili so jih, pa so jih spravili spat gor, na seno. A so bolj malo spali, saj so jih prišle obiskat naše radovedne dekline. Vzele so si naslove, obiskale jih bodo.
Ona, Zorica, pa se je vrnila šele prve dni septembra, ko je žito že požeto, sadje in grozdje pa še zori, in ni pravega, težkega dela.
Bil sem ravno na obisku pri njih, popravljal sem jim kosilnico. Gleeedam: petke visoke, kikla za na banket, da z njo pometa po kolovozu.
»Kje si frčala, grlica?« sem jo vprašal. »Po Siciliji, Gregec po Siciliji. Fonza ima tam prijatelja, kateremu pošilja iz Nemčije malo rabljene tovornjake in traktorje, pa mešalce za gradbenike in take reči. … Ne moreš si zamisliti, kako lepo je, Gregec: ves ljubi dan sije milo sončece; vabijo limone, pomaranče, smokve, vinogradi, nasadi mandarin…, kakor daleč ti seže oko. Samo roko stegneš, pa zagrizeš, kot v raju Gregec, ti rečem …«
»Take mi je navdušeno natrobila, da sem bil še sam čisto omamljen.
Fonza pa jo je pustil med nasadi in odpotoval po nekaj sladkih dnevih z njo z nekim gradbenikom, malim mafiozom, v Milano, da je ostala sama med tujci, pa ni znala prav nič parlati po italijansko. Gospodar plantaže pomaranč, neki Francesco Friulli, ima tam tovarno prave svile, saj gojijo sviloprejke na nasadih drevesa murve. No to je bil tisti, s katerim sta s Fonzom najela zasebne sobe.
Mamil je osamljeno deklico, jo vozil na izlete in oglede, in ji poklonil svilene obleke. Navdušena je žvrgolela:»Greeegec, kako lepo blago delajo tisti reveži, ki vse dni pri strašnem ropotu statev tkejo brokatno svilo! Pokazala mi je mehko toplo blago, »vse to sem dobila v dar, Gregec« … In je zaplesala in se zavrtela kot manekenka, sončnica med sončnicami, da bi kar zaplesal z njo. Res, lepa deklina, Martin, le da jo vodi kri, ne pa pamet! Bo pa prišel njen zrel čas, in z njim pamet, boš videl, Martin. Utrujena in naveličana je že od tega potikanja po svetu, in od teh jalovih iskanj. Boš videl - tudi ona bo rabila močno moško roko, da se nasloni nanjo, in nekoga, ki jo bo ukrotil in naučil kozjih molitvic. Takšne bezljavke in popotnice, ki si lahko vzamejo, a tudi dajo pravemu, izbranemu dedcu mnogo več kot navadne dekline, pa je težko ukrotiti in še težje zadržati! Zmeraj hočejo nekaj več, graščino z vso bogatijo, pol sveta, ne le hišo, travnik, gozd in polje …«
Grega je umolknil. Slišal si tenko brenčanje muh, ki so v brezglavih preletih sedale kamorkoli, na roke, ki so jih lahko potolkle.
Martin se je zazrl predse, in temna senca mu je hušnika čez obraz. »Kje je zdaj? Ji je dobro? Je pri vaju? Sta jo nahranila? Kaj dela? Kje spi …?« so kar vrela vprašanja iz njega. Kot da bi izstrelil rafal krogel, usmerjenih v tiste mračne sile, ki so mu odtegnile obljubljeno svetlobo, tega nesrečnega dekliča, da bi z njim zaživel v miru in pokopal sence preteklosti. Grega mu zaupa:
»Pri naju je, v stanovanju na Friedrichstrasse. Vendar dolgo več ne bova mogla skrbeti zanjo! Ko greva v službi, je vsa izgubljena. Jezika ne zna dobro, boljše službe ne more dobiti. Za pomivalko ne more iti, zastrupilo jo je vso to lažno gosposko »življenje na visoki nogi«, ki ga je živela doslej. Kaj ko bi ji ti, Martin, napisal nekaj vrstic, jaz pa ji odnesem pošto tja gor? Samo da si ne stori česa hudega, da ne položi roke sama nase, da same sebe ne pošlje med angele. Tudi za to sva se z ženo že zbala! V sanjah je kričala in naglas govorila take reči, da naju je mraz stresal. Ko pa se je zbudila, in sva jo vprašala: ΄Kaj je Zorica, ali veš, da si nekaj hudega sanjala? Na kaj misliš, ko si budna?΄ nama ni hotela nič povedati. Vem, da se ji nekaj takega mota po glavi, pa jo v sanjah davi.«
Grega se zamisli nad Martinovo raskavo moškostjo, ki mu kipi izza srajce in škornjev, nad njegovo močno postavo, prekaljeno ob trdem delu. Nekaj milega mu razneži obraz, ki se mu je v večnem boju za dobrodošle goste navzel uslužne ponižnosti in vljudnega smehljaja, ob nenehnem klanjanju vsakodnevnim gostom in dobičku v blagajni. Martin je bil trden gospodar, ki je zapovedoval le sam sebi.
»Tega otroka, to preveč lušno deklino, bo treba nekoč umiti v deviški vodi odpuščanja, da bo iz nje nastala ženska!« je mati že zgodaj presodila Zorico, vaško sanjavko, ki je nenehno govorila, da pojde iskat svojo srečo v tuje dežele.
To čisto misel je Martin zaklenil vase, kot zaklad, ki so mu ga zaupali umrla mati. Ali naj Zorica odide v drug kraj, tja, kjer je ljudje na poznajo? Ne, kljubovala bo! Čeprav si je v svoji vasi že zapečatila svoj ugled, si bo sčasoma pridobivala novega, kljubovala usodi in zlobi zavistnih ljudi. Prav nič ni težko prodati take lepotije, te kmetije, ki bi jo razgrabili prekupčevalski kremplji. Toda zakaj zapraviti dedni zaklad rodov? Zaradi ljudi, ki naj žive svoja življenja in se na vtikajo v tuja?
Ženska kot je Zorica lahko postane živo sonce vasi, ki bo nadkrililo starčevske sence in podarilo nova, mlada življenja. Če pa katerega ne bo, naj si poišče drugo sonce, ki vabi iz zemlje in ljudi vse kali. Je še neka druga sila, ki druži ljudi v pare, trope in množice. Strah! Če so skupaj, se mnogo manj bojijo norega sveta, slabih ljudi in časa. Če jih je skupaj preveč, kot ji je po velikih mestih, se lahko zlo skrije za maskami. drugim. Lažni dobrotniki se ti priplazijo za hrbet, te ogoljufajo in izrabijo; tuje žulje in pamet, sosedovo delo kradejo, in ga spreminjajo v svoj denar. Na tvoji grbi si zidajo piramido. V tebi pa kopni beli otroški sneg poštenja, dobrotnosti.
Je še neka druga sila, ki druži ljudi istih nagnjenj. Ko dvoje svetov začuti tisti srhljivi, žametni sprelet po žilah in vsem bitju, ta okrutnost sveta zbledi. In tista skupna sila, močna nevidna vez, ki je pripravljena zgraditi nekaj novega, in dva žene čez svet, je nekaj, kar največ velja. Če si resničen, te sprejmejo medse resnični ljudje. Sprva se dvema zdi, da jezdita na svetli zvezdi, povsem sama, da ne potrebujeta nikogar in ničesar, najmanj pa ljudi, ki prinašajo zlo in dvome. In se bogovsko smehljata, in obudita davne, izgubljene besede, kot je nežnost, dobrota in trdnost. To se pripeti takrat, ko mine čas blodenj, dvomov in krhkosti, ko se posvojiš in tebe ne more več nikdo ukrasti – tebi samemu. Ker se jim več ne daš! Takrat, ko zamenjaš velikansko posodo sveta za prgišče svojih dlani, kjer precediš zlatonosni pesek. Nekaj zrnc izpereš zase, zlatokop. Jalovino odnese voda. Nazadnje se posvojiš in osvojiš prostor za svoje temelje. Skriješ se v hišo svojega telesa in pustiš množico zunaj.
Vrnitev
Obstaja neki tih dogovor, ki druži v zavezništvo premagane. Ob njem velja še en drug, nenapisan, trdnejši dogovor, ki druži zmagovalce. Zmagovalci ne nosijo vedno lepih, zlikanih in svilenih oblek in se ne vozijo z dragimi, lepimi avtomobili. Nimajo niti velikih hiš s ponosnimi fasadami. Zmagovalci so ljudje s posebno jasnino in močjo v srcih, ki žarčijo posebne svetlobe na druge. To so bojevniki, ki so se vrnili iz različnih vojn, v katerih niso streljali, ne ubijali; so pokončneži, ki so se izmuznili zankam različnih zakonov, okovom, suženjstvom in pastem, ki jih nastavljajo prežeči soljudje – polaščevalci, tu, zdaj, ta hip. Zmagovalci so tisti ki niso za most plahim neplavalcem, ki si še ne upa sam v deročo reko življenja. Zmagovalci so tisti, ki ti dajejo občutek lepote več vrst, lepote in moči, da vztrajaš in se tolčeš za zanje majhne - vendar zate - velike stvari. To so trdni kamnoseki velikih granitnih skladov, ki si podajajo dleta iz roda v rod. In puščajo sledi, da so sploh kdaj bili. A te sledi niso mrtvi spomeniki, so večnoživ spomin, vreden stvaritelja. Te ljudi nazivam klesači, Dletarji. Za klesanje živega, lesa in kamna.
Zorico je zapustil že njen šesti fant, tisti iz Voglarjeve koče, čisto na robu vasi. Za velikonočne praznike se je priklatil, Zorici je bil kot obliž na sveže rane, saj še ni prebolela Krebsovega. Ravnokar je capljala domov z materjo.
»Hojta noter, guten tag, bog daj!« se je nenadoma oglasilo izza odprtih vrat avtodvorane, garaže imenitnega vozila najboljše znamke. Vse je povedal.
»Ali je ni premotil, ta hujdič!« je čez dva dni potožila babica sosedi. »Pobasala je svoje krpice, s katerimi si pokriva pol golote, in zaprašila sta se navzdol, po Mlinaričevem klancu, kot strela. Še pomahala mi ni, ptica selivka, še besede mi ni privoščila. Nekam v gr … grrr … čo … Grčijo sta se napotila, so mi rekli. Cele dni mi je cmivkala: ΄Babica, vi ne veeeste, kako je tam doli vse svetlo in belo! Same imenitne jahte in turisti z vsega sveta in zabave in plesi, glejte, to je sir …sirta …sirtaki, leva, desna, premah, poskok … Da se poveseliš, naplešeš, naužiješ. Toliko lepih krajev, pa muzika. Vi pa boste ostali vse življenje na tej žolti ilovici, sirotica! Še na morju, na našem Jadranu, niste nikoli bili. Tega pa dandanes obišče že vsak dojenček, s pleničkami vred ga ponesejo v vodo … Jaz ne bom imela sedem fačukov, tako kot ste jih rodili vi, da me prikujejo na dom in zemljo kot kovač podkev na konjsko kopito.΄
»Tάke mi je nabrusila, tάke, in še hujše. Vedno je spala samo na eno oko, kot zajček v detelji, pripravljena na skok. Če je le prasketnila vejica ali če je pasje butnilo ob kočo, ali je zarožljala veriga, že je planila pokonci in vprašala: ΄Kdooo je? Si ti, Fonza, si ti, Južek, si ti, Tina!΄ Ko je še napol spala, je že naštevala v sanjah vsa ta imena, vse te barabinske dečke, ki so se potepli po svetu in so jo v svet premamili, da se je v njem izgubila.
Potrgali so ji zvončke - kronice iz oči, da v njih ne zvoni več k pomladi, ko je vse prvič in za zmeraj, kot so zvonili v očeh nam, ki smo prišle v roke možov device, in smo hodile k šmarnicam in spovedi.
Lačna in objokana se je priklatila. Pepček, tisti, ki razvaža perutnino po mestih, jo je pobral ob cesti, nekje pri Salzburgu. Voglarjev jo je bojda kar vrgel iz avtomobila, ko se je je naveličal, in pobral neko mlado avtoštoparko. Zorica ji je morala odstopiti sedež poleg njega, še topel od njenega telesa, tam spredaj, kjer je z desno roko lahko dosegel njena kolena, je rekla. Še sreča, da je imela potni list v potovalki, ki jo je vrgel za njo na avtocesto. Še povoziiilo bi jo lahko, brez dokumentov povoziiilo! In živ krst ne bi izvedel, kdo in od kod je.
Tako se je potikala revica od vasi do vasi, sušila seno, pomagala tu in tam, da se je nahranila in često bežala pred nasilneži k policajem … vse dokler se ni priklatila do mejnega prehoda v Šentilju. Ničesar ni znala, nemške šprahe pa sploh ne. Ponoči, ko cariniki niso videli njenih cunj, je pokazala potni list, se zadaj izmuznila, in prespala ne nekem seniku. Nato so jo pobrali neki Turki s tovornjakom. Priklatila se je takšna, da smo jo komaj spoznali! Cunje, tiste cape sem ji zamenjala, oprala in dokupila. Pa ni mogla zdržati doma od vse sramote, čisto ponižana in vsa strta je izginila kot kafra. Bogve, kje je zdaj …«
»Kronica« je redek kraljevski
zvonček, ki ima zlato obrobljen cvet
v obliki majhne, nazobčane kronice.
Vzdevek Kronica je dobila lepa kodrolasa Zorica,
s katero smo otroci ob potoku otroštva Rogoznici iskali takšen zvonček. Le redkokdo ga je našel.
Margučevi ne klonejo
Ko zaplivkajo poletja čez Margučevo domačijo v Brstjèh, je njihova hiša kraljica sredi vasi, ki se razteza kot privzdignjeni obrambni okop nad nižino, skozi katero srebrí potok Rogoznica.
Pametno so zidali dedje to naselbino, vse raznotere - bahate in košate velehiše, in one skromne, že redke, s slamo krite koče, zgrajene za najnujnejše prostore, za kljubovalno življenje iz rok v usta. Rod za rodom je skrbno preudaril, ko je gradil in podiral, kako bo stavbo obrnil in gledal na soseda. Z najmanjšimi okenci zrejo čez svojo mejo, drug k drugemu ne kukajo v skledo, pod žlico. Gledajo se redko, iz shrambe, stranišča in skozi okence pri vhodu v klet, na stežaj pa se odpirajo in lovijo svetlobo na tisto stran, kjer se najdjle mudi sonce, in ne tipajo vsak trenutek v tvojo usodo radovedne oči. Svojega dela in skrbi ima vsakdo dovolj sam s seboj.
Kakor so si vse hiše in koče v vasi podobne po svojih temeljih in po namenih, ki jim služijo, tako je Margučeva nekaj posebnega. V njej vlada hrast, kralj gozdov, tako v vratih kot v oknih. Hiša nima nizkih, temačnih okenc, ki jih senčijo rože in križi. Vanjo niso vzidali nizkih podbojev, da bi se visok moški spotaknil ob prag. Ženske so po naravi nižje rasti, a podpirajo tri vogale pri hiši.
Temelji hiše so visoki, zaliti s smolo, prav nič podobni kočicam, katere nažira vlaga, ki pronika navzgor iz neder zemlje, da udari iz vlažne stene na dan soliter z rjavkastobelimi madeži. Polžasto plezajo z leti vse više in više, da včasih pomisliš: ilovica iz kolovozov se seli kot opomin na spečo zemljo, zdomcem na tujem, izseljencem čez morja, pod okna, kot da bi hotela pokukati k večerji, ki dehti z miz v redko naseljenih kočah, in čutiti umirjeno domačnost, kako pozveneva osamljenim starim staršem med potrkavanjem žlic ob sklede.
Margučevi se ločijo od drugih tudi po številnih kruljenjih, mukanjih, hrzanju in rezgetu močnih vprežnih konj v hlevu, poleg katerega stoji v prostrani garaži nov traktor ob boku BMWeja.
Konji so dandanes le občasni orači, ostali so, ker delajo babici mladostno veselje. O, še več je vsega: Šestnajst repov na visokih in dvanajst na nizkih nogah, med bohotnim drevjem sadovnjaka pa številne jate kokoši, puranov in gosi, gozdovi in vinograd s tri tisoč trsi plemenitih sort …
Ej, še po nečem se Margučevi ločijo od drugih: Ne bežijo, ne klonejo!
Nihče izmed njih ni nikoli niti pomislil, da bi se šel udinjat tujcem, v Ameriko za dolarje ali v Nemčijo za takratne marke, niti za najnovejše eure, blagoslov nove Evrope, tja gor,v tujino, k severnim sosedom, čez le na videz izbrisane meje. Ded ni hotel iti mednje niti takrat, ko so oblastni rdeči aktivisti takoj po vojni izvlekli zadnje repe iz bogatega hleva, in pustili v kaščah le nekaj prgišč žita - za seme.
Sin Martin je skoraj prekoračil trideseto, sladkosti ženske pa menda še ni okusil. Z Evinega drevesa si še ni utrgal sadu, kača zapeljivka ga še ni pičila. A ne da se je bal božje kazni za greh, ki ga ni poznal, le vedel ni, okoren, omarast in neroden, kako se tej reči z ženskami streže, kako sežeš med veje in utrgaš prepovedano jabolko. Fantje so se norčevali iz njega, marsikako buško jim je Martin poklonil. Kadar je po dolgem obotavljanju enkrat udaril, je tudi dolgo trajalo, da je buška zasmehljivca, ki se je komaj pobral, izginila.
Joj, kako težko nastaja iz dekleta nevesta, kako vztrajno jo vsa ta leta čaka!
Ni je veselice ali žegnanja, da ne bi stal v ozadju dogajanja in vrvenja in hihitov plesalk, ob strani hrumeče množice, in ne bi presojal in tehtal frfotavega ženskega sveta. Čisto neopazno, plaho, s snetim klobukom, nekako pobožno-častljivo, a smešno za orjaka, kakršen je po postavi. Ždi pod korom v cerkvi, ves neznaten ob veličastnih, grmečih pridigah veličastnega o čistih darovanjih, ob igrivem bučanju orgel in pomrmravanju ženic, globoko sklonjenih nad molitveniki. Pevski zbor se z ubranimi glasovi vzpenja k stropu. Duše se srečujejo po napevih se nevidnimi vozili dvigajo pod svod, spet z zvezdnatim obokom. Dekleta se skrivoma ozirajo po fantih, le Martina še ni poiskal noben iskreč, vabeč pogled. Ni noben hrupen junak ne prvak. Med ukajoče pretepače ni zašel, med vozače norih avtomobilov še manj, nočnih barov in jazbin z razbijaško glasbo ni obiskoval. A božji hram so po nedeljskih mašah zaklenili in Martin se je z babico peljal domov v starinski kočiji, ki jo je imela najraje. BMWe v garaži pa je sameval. Pod pazduho jo je vodil, to babico, malce žežnjavo, zelo bebljavo, v onostranske svetove zazrto trepetliko, ki pa je še bila hudó pri močeh. Táko jo je izklesalo skoraj devet desetletij prebivanja na tej ljubi zemljici, osem otrok, en cesar in nekaj predsednikov, dve vojni in dvaindvajset vnukov - le Martin ji še ni podaril nobenega, ne v krilcu ne v hlačah. Starša sta mu umrla v tujini, ob velikih delih so mu pomagali dninarji, ki jih je težko dobil in drago plačeval. Hudobe so trdile, da Martina ni nič v hlačah, a dokazov za to ni bilo! Ni se hotel razdati - katerikoli.
Babica Julija je še vedno držala stranske vajeti v rokah. Neopazno jih je vodila k delu: Krave pomolzeš dvakrat na dan, svinje nakrmiš trikrat! Sklonjen nad njivami ne vidiš svetlih palač, ne tukaj pod hribom, kjer stoji večstoletni grad, ne onkraj gora, na drugem koncu sveta. Tam naši gospodje ministri podpisujejo nekakšne pogodbe, trošijo za bataljone uradnikov, in povečujejo davke. Ne preganjajo več toče v vinogradih z raketami, kot so jih takoj potem, ko je prišla po vojski v deželo svoboda in osvoboditelji, ki so dali vsem siromakom zemljo, katero so jo zaplenili bogatašem. Na koncu so vse, kar so množice pridelale, pokupili zase, s tovarnami vred, kamor so jih z dobrih kmetij zmamili aktivisti.
Babica še mnogokrat stisne golido za molžo med suhcena kolena in pomolze krave še enkrat. Ne zaupa mašinam, tehniki, molznim strojem in govori: »Mlade krave se pustijo molsti stroju, stare se ga bojijo, opletajo z repom in se izmikajo. Napol pomolzena živad pa hudo trpi, rada jo rešujem muk!«
Babico je Martin pripeljal varno domov. Zmeraj, vsako nedeljo. Nato je zamišljen postaval po dvorišču, se naslanjal na silos s krmo, trkal po novem pihalniku, ki je ob košnjah bruhal stotine kil sena pod ostrešje skednja. Visoko gor, kamor se je morala včasih zgnesti cela četa prestreznikov in podajalcev, ki so bili sposobni zbasati pod streho velike zalogaje krme tarzanskega Ivana, nekdanjega atleta, ki jim je ob počitnicah priskočil na pomoč. Pulil, dvigal in metal je zbutano seno s polnega »mengeleja«, v katerega je traktorjeva moč naphala in zbila suhe trave. Ženske so se hihitale, prekopicavale in ga dražile. Martinu bi tako rade nagačile seno za srajco in hlače, a se ni dal, kot da se strašno boji ženskih rok na prsih, za pasom in hlačami.»Ta pa je čisto lesen!« je zaključila Nežika, »samo bukve bi podiral za ozimnico. Les ga greje, les, nič živega!«
Omahovale so že in stiskale zobe, brez predaha je norel, sram jih je bilo priznati svojo šibkost. Njihova krepka telesa so se napenjala kot zvenke strune tam gôri na Mali gori sena, pod žehteče vročo streho, da so potne srage v potočkih polzele čez zardele obraze in jih zapredale kot nemočne muhe v tekočo pajčevino, sredi katere je predel Martin - orjaški pajek njihovo utrujenost. Ej, kolikokrat si je Martin zaželel, da bi zmeraj imeli med kosci in pomagači Zorico, tisto deklino iz njunega otroštva, vaško lepotico, ki jo je zmamil svet. Ob košnjah so jo povabili domov samo zato, da so si moški ob njenih pogledih in rezgetavi lepoti pomerjali svoje moči in potrojili delo z izzivalnimi, petelinjimi širokoustenji.
Pol dneva boj z zemljo. Pol dneva boj z vilami. Rad imam ta kipenja! Rad imam vonj suhih trav in semen, ki se zagrizejo v lasišče. Prihajam iz velikega, norega mesta in mislim, da sem med gorami papirja, ki ga tam popišem, jalov in neresničen. Privid, hlapljiv oblak s podobo ranjenega jelena, ki ga veter žene čez nebo. In hitro izgine, razblinjen, razpršen v čudne rože, ki jih mimogrede trgajo reaktivci, kadar parajo modro rjuho neba. Neresničen kot mravlja pred žrelom buldožerja, ki jo zagrne z goro prsti. In ne more krikniti opaznega, slišanega vzklika:»Ne dam tega travnika! Ne dam te njive za slaboumne, nepremišljene poskuse geometrov in urbanistov, ki si podajajo dogovore velikih politikov in zgodovinskih »vlakovodij, mašinführerjev« z mize na mizo, z mandata v mandat!«
Samotne pernice,mrzla jutra
Večeri so dorečeni, so sveže spečen rženi kruh, ki ga vzamejo mati iz žerjavice pozno popoldne. Žlica potuje do sredice male gore žgancev, zajame smetano, ocvirke, in se v nižjem loku, težja, vrne k ustom. Usta in trki žlic. Edina misel dobrotnega trenutka. Jed dopolni mleko, ki je Belo morje zelenih pašnikov. Predrugačeno. Vmes tu in tam zazveni jeder stavek. Premlevajo narejeno in nedorečeno, ugotovijo, komu kaj dolgujejo. Nato se splazi tišina v trudne ude, gibi so dorečeni, kretnje počasnejše.
Pernice, napolnjene s puhom panonskih gosi, so mrzle in samotne. Martina zažeja po družici, vročičnem ženskem telesu, po ramenu, da se nasloni nanj do jutra, ko se utrne zadnja misel, in umolkne neuresničeni šepet želja, tipajočih v temi. Pogled mu zdrsi po stenah, kjer visijo podobe prednikov in svetnikov. Nove neveste z iskrečim, obetavnim pogledom ni med njimi. Z vzdihom se prekopicne na drugo stran preširoke dvokrilne postelje. Iz rjuh ga vabi in boža oranžnozlata barva zahajajočega sonca, ki jo ima najraje. Polspeča misel ga vodi skozi razkošne sanjske dvorane; ne razbohoti se scela, ker je telo, posoda sanj, preveč trudno. Sama sanja se utrudi, ker ga, na smrt zbitega od sena, ne more popeljati s seboj in začarati resnične vsakdanjosti s pajčolani prividov. Jutro razkrinka kikirikanje petelinov in mukanje živine. Naznanjajo, da bo treba znova začeti.
Kot v polsnu si v kuhinji obuje ob peči posušene škornje. Zatipa za suknjičem, ogrne bundo. Butne v vrata in ivje se mu osuje s kljuke na vratih v hlev. Ko poišče konje za vprego, si premisli, sede na traktor in požene konjske moči v njem. Motor hrka, pobrneva in zbuja vse, kar diha, iz sna. Petelini zgube glasove in dostojanstvo, zbegano odstopicajo za hišo, na gnoj, na svoje višavje.
Babica prištorklja druga iz hiše. Vse kmečke opravke že ima v kosteh. Samo prisluhne sama sebi, svoji izkušnji, in uboga samo sebe, utečen ritem, ki je vžgan vanjo, kot da bi brala iz prastarega, obrednega molitvenika, ki mu ne moreš oporekati. Hiti po dvorišču do hleva, od hleva do hiše, v shrambo po zrnje, z zrnjem h kokošim, racam in puranom, s pomijami do pujskov. Le težke vile za seno poprime Martin in nakrmi krave.
Sama sebi si dopoveduje, da je še vedno neogibno potrebna pri hiši. Drugi, sezonci, jo iz sočutja in bojazni, da bi nehalo biti so plementito srce, s strahom spremljajo, priskočijo, če česa ne more več dvigniti. Radi bi ji prilili nekaj moči v žile, ki jih apnení čas, vendar to ni več mogoče. Sama leti v svoje dokončno vesolje in sama v sebi se bo dopolnila, ko se srečata z ljubim bogom. Včasih, ob molitvah, ga pokliče in zaskrbljeno reče:»Ne vem če je še zgoraj!? Če ga niso s kakšno atomsko bombo ali raketo sklatili z neba in je njegovo mesto zasedel Levi ali Desni razbojnik? Ta dva se lahko čutita kriva za vse, kar sta storila hudega ljudem na svetu. A kaj bi bili razbojniki na levi in desni brez boga in brez krivde?!
* * *
Voz, naložen z žaklji, Martinom in babico, drdra sredi polj. Pes, volčjak z rodovnikom, ima rep visoko privzdignjen. Debelo uro bo zvesto tekel za vozom. Obbevskal bo frfotave fazane, prepodil prepelice, šavsnil po presenečeni miški, ki bo zbežala nazaj v svoje hodnike in rove, v gnezdo pod zapuščeno njivo, poraščeno z visokimi, že deseto leto nepokošenimi travami.
Babica Julija sedi zadaj, na vrečah žita, semen - senilno na rodnem. Kot seme se vrača v rodno prst, in zre v obraz zgodnje jeseni. In je sama sebi pozna jesen, polje s preoranimi njivami pa njeno ogledalo. Medtem ko se na vozu enakomerno maje po kolovozu, prihajajo med dekliške misli sence nekdanjih ljubimcev in pomagačev na senu. In na njivah - vsi, s katerimi se je sprehajala ob gozdičku v razdihanih poletnih večerih, lepotička Julija. In v kašči njenega spomina bodo do zadnjega dne, do spovedi, klila nedotaknjena zrna zavrnjenih in osmešenih, za ženitev godnih mladeničev - kajti: Julija je bila izbirčna, mlada še. In nihče mimoidočih ne bo nikoli dočakal, da bi vzklilo iz njenih skrivnih zgodb klasje, moka in kruh za vse prežvekovalce na vasi - da bi te redke, drage skrivnosti poželi s srpi nevoščljivosti in zavisti. In njene neodkrite zgodbe bodo ostale zaklenjene v sefu njenih prsi, kot da bi bile cekini, za vedno zaklenjeni v srednjeveško viteško skrinjo, v tistem gradu, ki bdi nad mestom, daleč tam gori, na Grajskem hribu.
Begavčica med žiti
Sonce nad Donačko goro v osrčju Haloz nizko trkljà zlato kroglo. Kot da bi jo hotel kakšen pravljični velikan na drugi strani gore zgrabiti za zlate brke in jo pocukniti k sebi, in vso zlato prekovati v svoji nočni kovnici za svetlobo drugega jutra - onkraj gore. Tu že noč, tam šele prvo sonce.
Margučev Martin se vrača s polja. Posejal je pomladno žito, božajoče gleda lansko, klijočo, poznojesensko setev. Kalčki tlijo v vlažni zemlji in čakajo, da pozdravijo jesensko listje, preden si ogrnejo snežno odejo čez glavo. Nenadoma se pred vprego zabliskajo kopja iz srebrikavih žarkov. Med poznimi sencami jelš ob potoku Rogoznici zasrebrikne nikelj mercedesa. Loči ju kilometer, ki se skrajša do razločne bližine. Fonza, vaški zdomec, voznik z usnjem oblazinjene imenitnosti, je udobno zleknjen na sedežu, prekritem z ovčjim runom. Martin sedi na leseni prečki, a mnogo više, čeprav na bornem vozu, za konji, z bičem v roki - kot pa ta nekdanji izprijeni kmetič - fičfirič, ki doma ni mogel najti dela, ker se je razlegel o njem slab glas. Potika se po nemških fabrikah, od Stuttgarta do Bremna, od Berlina do Münchna.
Martin zapelje še globlje, na sredo kolovoza. Konja se ob moteči in rohneči avtomobilski pošasti splašena vzpenjata. Fonzu v mercedesu ne preostane nič drugega, kot ogibanje po sveže klijočem žitu - ali dva kilometra vzvratne vožnje. Boji se udarcev štirih kopit po srebrni lepoti, ki skriva moč stoosemdesetih konj.
Glej, gleej, boji se tudi za Zorico – lepotičko, ki se je zlevila iz naše vaške deklince v zrelo žensko. Vračata se iz Španije, z bikoborb, kot smo izvedeli kasneje. Tale kodrlajsasta, pustolovska, voljna supermačka se preteguje iz dremeža in sprašuje Fonzo:»Kaj je, kaj se je zgodilo!?« Ko zagleda Martina, jo spreleti toplo spoznanje: skupna mladost, sramežljiv kmečki fantič, ki ji prinaša jabolka in potico v šolo in jo s pestmi ščiti pred napadalnimi fantalini … To je zdaj ta mož z bičem, ki srepi vanjo z osuplim pogledom. Med divjanjem za užitki in lepotami po svetu ga je že zdavnaj izbrisala iz spomina. Začudeno bulji vanjo, kot da je prikazen!
Fonza obkroži voz in zapelje na sveže posejano njivo žita, na Marnovo, kjer zaseka uničujoče, globoke sledi. Kolesa zakopljejo pregloboko. Obtiči in skoči iz negibnega mercedesa. Vrat ne more odpreti, stiskajo jih čeljusti mehke zemlje.
Martin se požene z voza in divje zavihti bič po barabi, ki skruni bodoči pridelek, kruh. In je ta hip lepi, preklinjajoči in razbesneli bog naših polj. Možat gospodar, ki je podedoval očetovino, ostal v vasi. Povzroča, dela, in krepko drži vajeti v rokah. Ta, ki ne bo nikoli odšel in prodal svojih moških sanj za prezir tujca.
Onegale prestriže v zamahu in bikovskem zagonu. Ves je prestreljen, brezglavo buta v Martina, ki ga odsune kot otročka. Z bičem švrka po Fonzi, ki se hoče rešiti v avto, pritisniti gumb za gibljivo streho, a Martin ga izvleče iz prelepe ječe kot jeguljo iz potoka. Ne more k vreščeči Zorici, po hrbtu pada toča, da se mu srajca iz prave svile spreminja v luknjičavo mrežo.
»Naaa, baraba, naaa!« da ne boš nikdar več vozil po naših zrelih žitih, tiii uš bahava! Šopiriš se s tujo mašino! Vem da ta avto ni tvoj, da si si ga sposodil, kot si sposojaš za svoje veselice naše dekline! Zorica, kako si mu mogla nasesti?«
Zorica se začne hihitati:»Hi, hii, hiii!« Spleza iz lepotca. Kako se ji dopade ta, ki tepe! Začenja prezirati onega, ki jo je rahlo vezal nase in jo pogostil s potovanji, zdaj pa je ves majhen in ponižen kot pretepeno ščenè. Spet ji prebliskne misli spomin: Dvoje teh temnorjavih, s srdom nabitih, otožnih oči je videvala kot deklica na šolskem dvorišču. Že od takrat, ko še v vasi ni bilo vodovoda in je hodila po vodo k vaškemu studencu; pa v šoli, in na svatbah njenih vrstnic, preden je zbezljala po svetu … Aha, zdaj se ji je razjasnilo: Jugova Marija ji je povedala, da Martin ve za vse njene poti, potepanja po daljnih deželah z raznimi spremljevalci, da se živo zanima zanjo. Zavrnila, potlačila je to misel.
Zave se, da je to tisti tihi, vztrajni mož, ki so ga dedje naučili pridelati hlebec kruha, ne samo drobtino, da ne bo nikoli lačen in žejen, brez strehe nad glavo. Ni navajen odnehati! To je vedela. Slutila je, da bi se lahko razcvetelo neko davno dekliško čustvo, ki bi jo zasvojilo, da bi se mu prepustila; da bi jo ta tihi čakalec usodno privezal nase; da bi ji nekoč, če bi bila sama in zavržena, trudna in žejna, na koncu pustolovščin, ponudil vrč vode, kos kruha in ognjišče, če bi obležala kot zavržena lutka nekje ob avtocesti, ki pelje v tuje dežele. Temu pa, na katerem prizanesljivo končuje Martin z bičem svojo zavzetost zanjo, za žito in kruh; temu in njej, ki si je tudi s Fonzo odžejala delček svoje sle po daljavah in dogodivščinah – se njuna pustolovščina spreminja v nekaj zavoženega.
Fonza se komaj reši izpod biča in skoči k volanu, motor pohrka, zemlja frči, a ta mogočna mašina dokončno obtiči sredi zorečega žita. Z Zorico plešeta bojni ples okrog lepotca, brcata ga in preklinjata, kot da je on kriv za ugrez v blato.
Martin skoči na voz in hiiija! pelje dalje, sejat, da konji kopitljavo pobesnijo in jih komaj obdrži, da še ti ne preskočijo s kolovoza na njive.
Babica, ki je ves čas gledala bičanje, sune roke gor, v nebo, k bogu ali tonečemu soncu, in preroško, veselo vzkliknejo:»Ponižni hlapčič na tujem, visok gospod doma! Hlapčič povsod. Viš ga, viš! Tole kočarsko sirotico zapeljuje, ki ima pamet otroka, in z njim beži od doma, od bolnega očeta in sirotne matere, da jima ne bo treba pomagati. Samo zato, da ne vidi, kako se brajde povešajo in koča useda. Takšnole si upa zapeljati, huligan hudičevski, takšni je kos, potepin. Komaj se je deklič zlevil v mladenko, mleko se ji še drži ustec, že si mora naložiti breme nore, zrele ženske. Nagoltala se bo sveta, čakaj, čaakaj, utrudile jo bojo ceste, na svoje si bo zaželela! Miru se ji bo zahotelo, stegnila bo roke po domu in varnosti … Martin, ne glej me tako žalostno, saj bo prišla, boš videl! Malička bo, kot je makovo zrno, in za odpuščanje te bo prosila, pa čeprav ti ni ničesar obljubila. Njen zrel čas prihaja …Ti pa glej, da tedaj ne boš previsok in sodniški; vedeti moraš, da je po svoje iskala svojo pot, kot smo jo iskali mi vsi, le malo drugače, z manj spremljevalci. Po svoje pa je ta lep deklič pogumen! Mnogi med nami so prišli samo do gostilne in hleva, drugi do diplom, celo do vlade in ministra; tretji, najpogumnejši, pa so ugriznili v svet, ki je bogat in sočen kot jabolko, polno obetavnih čudes. Viš, na kislega so naleteli, ne na sladkega!
A od svoje vasi se ni nobeden čisto ločil. Kot grbo jo nosijo s seboj!«
V kleščah tujine
Martin požene s takšno razsrjeno ihto, da voz poplesuje s ceste na njive z žogasto neubogljivostjo. Vegavo zapleše in nehote zrazà, kar mu pride pod kolesnice, da skoraj postane mercedes.
Zravna se, kot da bi bil na bojnem rimskem vozu, in žene konje pred seboj po panonskem polju, ki je bilo v davnini morje. Po z rodovitno zemljo zasutem morju, kjer so nekoč koračile rimske horde na poti v Podonavje in Azijo, in preganjale četice upornih kmetov. Teh, katerih prapotomci so ostali kot dobri duhovi sanjske preteklosti, živi spomeniki svojih plemen, dediči svojega jezika. In so s svojimi potomci živ spomenik na tej zemljici.
Drugi odhajajo, a se vračajo kot Fonza, vsi ti izrojeni potomci žit, zasvojeni z najnovejšimi znamkami avtomobilov. Ali pa se za vedno izgube in ovenejo po tujih deželah, po rudnikih, sirotnišnicah, celo v palačah. Redke naše lastovke naredijo na tujem bleščeče kariere, ki se jih boje domači strokovnjaki, da jih ne spodrinejo, če se vrnejo s polnimi koši novih znanj, prehitrih sprememb zanje.
Martin se spomni na Juraskovega Grego. Zlezel je pod perut rasne Nemke, ki je imela hišo, prepolno otrok z vseh vetrov in majhno tovarnico plastičnih izdelkov. A vrag vedi, katere rase so ji zaplodile vso to deco! Frau Alma Selinschegg jih je v vseh teh povojnih letih, dokler je še trajal »nemški gospodarski čudež«, veselo, brez nadzora, prav razsipno rojevala, in množila bele, črne in čokoladaste kričače, z modrimi, rjavimi in ogljenočrnimi, afriškimi, indijskimi in bangladeškimi očmi. Hanzi je imel sabljast turški nos, Johann grške kodre, Heinz italijansko živahnost in temperament, ki je bil zapravljiv in potraten, prav daleč od pretehtane, štedljive in preudarne narave nemških rojakov. Frida, deklič, sprva bela kot breza, je dobila pri dvanajstih zagorelo polt ciganov in je spominjala na sočno, razkošno jabolko, v katero ugrizneš s strastjo in slastjo. Nobenih arijskih, nordijskih potez sanjsko plemenitega Germana ni imela na svojem čokoladno zasenčenem obrazu. Tako je zaplala sveža kri po tej velikanski deželi - z odprtim srcem in naročjem za sezonce in zdomce. Vedel si, da je njen romunski oče doma iz Slavonije, da je ciganka z jugoravnic, od tam, kjer poleti valovi zrelo klasje kot nekoč Panonsko morje, od tam, kjer bi lahko bila nova evropska žitnica, namesto usahle Ukrajine in Kanade.
In vso to Južno in azijsko Evropo, pomešano z Bližnjim Vzhodom in denarniško sijočim Zahodom, vse te zmešane gene in krví in rase, ki rojevajo nove kvalitete in toplotne, zadimljene, grozeče poškodbe kvalitete Zemlje - naše dobre, stare tete - vso to selitev narodov in pameti in žuljev in družin in navad in bogov je gledal naš Jurasek. Doma ga je zaman lovila policija, vrli miličniki, ker je spravil na boben dve zadrugi in klavnico s tristo glavami živine na dan, pobasal v žep izkupičke, ponaredil bilance, in jo odkuril z neko manekenko iz Zagreba, še preden je generalnemu direktorju podjetja UNIKAL ob prazni blagajni vzšlo sonce spoznanja. Manekenka ga je seveda pustila - šele potem, ko sta obredla vse bare in igralnice, kot so Las Vegas, Havaji, Monte Carlo, Acapulco in mondena kopališča v srcu Evrope, kot sta Baden Baden in Karlovy Vary - kjer sta se kopala v radioaktivnih zdravilnih vrelcih in v času slavnega filmskega festivala srkala plzensko pivičko, nektar dobrega vojaka Švejka, in kupovala izbrano steklo in porcelan.
Jurasku je že gorelo pod nogami, Udba je vohljala za njim. Začel si je barvati lase, nositi brke in skrivati bledo obličje pod klobukom. Stisniti se je moral nekam na varno, da ga niso spravili za rešetke. Izbral si je udobnejšo ječo: prsato in bahato Frau Almo Selinschegg, po pokojnem možu lastnico male tovarne kuhinjske plastike, kot so zamaški in tesnila, skupaj z mednarodnim otroškim vrtcem raznorodnih otrok, ki so kot kobilice rojili po veliki vili z vrtom in bazenom. Poslovnemu svetu je velikodušno poklonil svoj priimek in ga spremenil v Jurassegg, po azilu pa sprejel nemško državljanstvo, saj je bil njegov praded dobro plačani vojak v bavarski vojski, kjer je v času prve vojske častno padel na ruski fronti..
Frau Alma Selinschegg pa je Gregu poklonila častni prostor pod streho, ob mizi in v postelji. Tako se je dokopal do občutka varnosti in nove pripadnosti. Piščanec se je skril pod perut koklje. Vlogo očeta pa je prepustil vrtnarju Heinzu.
Frau Selinschegg je še nadalje z dobičkom vodila penzion FREIHEIT za zdomce in domače petičneže, ki so hoteli ostati »incognito«, kot skrivnostni neznanci. Takrat je bil čas velikih gala plesov in kraljevskih večerij, na katerih so stregli z ruskim kaviarjem in pili portugalsko madeiro, francoske šampanjce in konjak in škotski viski McDown.
Nikoli ni pozabila povabiti župana in policajev svojega okrožja, ki so nadzirali njeno ulico. Nobenemu vlomilcu ni prišlo niti na pamet, da bi vlomil v njen imenitni »Exclusive Freiheit Bar«, osišče penziona Freiheit. Na grbo bi si nakopal armado policajev. Juraskov Grega, pardom Herr Georg Jurassegg, je uvedel v tem penzionu strog režim. Sam je pri »dvomljivih eksistencah« pobiral najemnino za sobice z najnujnejšim pohištvom in vojaško posteljo, pogumno se je prepiral - ob renskem vinu - s pobiralci davkov in taks. Preštudiral je vse turistične zakone in mednarodne konvencije, postal socialni delavec in advokat za neuke družine z Balkana, Grke in Turke … Markice so se v potočku stekale v žep. Vedel je, da je namerno prožna zakonodaja kot slamnata streha v njegovi rojstni vasi, kot uganka: ΄Luknja pri luknji, pa vodo drži!΄ Dež, voda pa ne sme kapljati davkoplačevalcu za tilnik, da ne pobegne in ne preseli dobre, diskretne gostilne z barom v drugo ba(va)rsko pokrajino. Dacarji pametne države pa dobro vedo, kdo je lahko moker pod kapom, koga lahko privijejo, da kaj priteče v občinsko in državno blagajno.
Enkrat na mesec, decembra trikrat - je povabil šefa davčne uprave in občinske može z ženami na razkošno večerjo, kjer so stregli z jadranskimi jastogi, štajerskimi fazani, pršutom in teranom iz Slovenske Istre in srbskim kajmakom iz Gornjega Milanovca. In pili vina z Goriških Brd in Jeruzalema, srca in zibke žlahtnih sort iz vinskih kleti Slovenskih Goric.
V penzionu FREIHEIT, ki je bil navidezno last Frau Selinschegg, je bilo shajališče iskalcev sreče, užitkov, priložnostnih prekupčevalcev iz »juge«, križancev med poslovneži in sleparji Vzhoda in Zahoda, drznih heroincev in afganistanskih opijcev, križarjev z mednarodnih letalskih poti, pa oboževalcev uvoženih lepih ukrajinskih deklet, nekdanjih modelov in manekenk iz Prage in Budimpešte. Tu si srečal lepuškaste prodajalke s postranskim zaslužkom, odslužene letalske stevardese in hostese iz gala hotelov. Golo ogrlico pa so sestavljale amaterske barske striptizete in košatoprse, občasne nagice, ki se dražljivo vrte ob prožnem drogu in jim razgreti gostje radodarno zatikajo bankovce za kipeče grudi …
Frau Alma Selinschegg se je rada priliznjeno smukala okrog uglednih stalnih gostov, se seznanjala z bodočimi, in v intimnih separejih izvedela, kdo je kdo in koliko cvenka ima pod palcem. Hkrati pa je njeno hrepeneče oko tu in tam nehote ujelo žerjavico bolj iskrečega pogleda, ki ga je ob prvi priložnosti razpihala v okrilju vsega bogastva svojega širokega oprsja in širokodrugnostjo sočnega, neukrotljivega temperamenta. Po rodu, drugem kolenu očeta, nekoč lastnika extra picerije, se je rodila kot priseljenčeva Madžarka. Navidezno dostojanstvo je ni motilo, da ne bi vodila natančnih podatkov o svojih gostih skozi šifrirano mrežo računalnika. Vse podatke si je natančno shranjevala »za vsak primer, svaki slučaj« v hišni spomin računalnika, nato pa jih je presnela na CDeje in jih dobro skrila. Za »svaki jugoslučaj«, če pade pri oblasteh v nemilost, in ji inšpekcija zapleni hišnega knjigovodjo. Suhim podatkon, goli resnici, je veselo dodajala sočne, pikantne podrobnosti, tudi šale in potegavščine butastih, naivnih petičnežev, pustolovčine z izbranimi hostesami, bankete in erotična doživetja vseh stilov in položajev, zlasti vplivnih … Beležila čedne vsote, ki so jih potrošili na zabavah in banketih, pa imena ljubic - tudi ene prave japonske »gejše« - hostes in eksotičnih umetnic, spremljevalk menedžerjev, inkognito pritihotapljene radosti za osebnosti na visokijh položajih.
Tega gradiva je bilo shranjenega v spominu super-širokogrudnega računalknika toliko, da se je ob pogledu na bogato njivo podatkov policijskemu zaupniku Kowalskemu utrnil vzklik:
»Kakšen pridelek, kakšen zaklad!«
Zapodil se je po trdem disku, pozabil na voljno, ljubeznivo ponudnico, in izvabljal iz trebuha in spomina hišnega ovaduha neverjetne podrobnosti, za kakršne bi celo legendarni detektiv vseh časov, Sherlock Holmes, plačal s pravimi Napoleonovimi zlatniki.
Frau Selinschegg je rada ponosno vrgla glavo vznak, in pojasnila bistvo komercialnega uspeha gostišča FREIHEIT:»Gostje, katerih identiteto skrbno varujemo in ščitimo, v zanosu veliko in nekontrolirano trošijo. Sredi zabav mi, že rahlo okajeni, lastnoročno podpišejo račune, ki jih seveda skrbno hranim. Ne vprašajo za ceno, ne jemljejo nazaj drobiža. Zanima jih samo, če so povsem varni, in če bo ostal njihov obisk zamolčan, diskreten za vse čase, ko bodo lahko zapravljali nagrabljeni denar; in če jim ne bo nihče škodoval pri ugledu, karieri in ohranitvi položaja in dobrega imena. Nobenih fotografij, nobenih kamer!
»Vesteee, v posebni mapi imam stisnjena tudi dva ministra, prijatelja, enega iz prejšnje, enega iz sedanje vlade … Hm, to moram sežgati, je prevroče!«
Jujaskov Grega seveda ni vedel, da je sosedov Tunek nekoč stregel v »hiši veselja«, pri gnädige Frau Selinschegg. Mi smo se ga spominjali kot sošolca, ki je pogosto sedel zadaj, v sramotilni »oslovski klopi«, in nam je plačeval po deset dinarjev, če smo zanj družno sestavili slovensko domačo nalogo, prosti spis o tem, kako moramo ljubiti svojo domovino. Tunek je bil tisti kujon, ki je na šolskem stranišču prodajal stare ameriške revije PLAYBOY z imenitnimi, krasnimi nagicami, »zajčicami«, razkrečenimi čez dve strani in še čez, razgaljenih v dražljivih podrobnostih še na drugih straneh. Takrat te revije še nismo mogli dobiti v kioskih, »iz moralnih razlogov, zaradi javnega pohujšanja«, ker so morali učitelji čuvati socialistično moralo. Zaradi zavajanja delovnih množic v goloto si lahko prišel celó v zapor ali dobil ukor po celotnem učiteljskem zboru. Naše deklice so hotele postati Američanke in vse se je amerikanilo, da so kar pozabile, kako lepe so same, po svoji naturi. Playboye je prinašal Tuneku njegov svak, ki je delal v Münchnu v hotelu Esplanade, kjer so jih puščali ob odhodih iz apartmajev petični gostje. Hotel pa je dobival te revije zastonj, za reklamo, naravnost iz New Yorka.
Ko so v velikem svetu razbobnali o novi »miss leta«, jo je naskrivaj prinesel, namesto tranzistorja ali nylon nogavic za sestro in mamo , da se je izmuznil vprašanjem in iztegnjenim rokam, ki so vpile:
»Daj darilo!«
Mi pa smo si lákot pasli po tistih čudežih ameriške narave, in mislili na svoje okrogle, pegaste Micike in mozoljaste Nežike, ki so z nami tlačile seno in molzle krave, kopale krompir in se sramežljivo hihitale, če si se jih le dotaknil. Takšnih, gosposkih, s kremo za mlečnobelo kožo zalitih, brez madežev in znamenj po vsem teleščku, ni bilo videti na kopanju v Rogoznici, pa če si obredel vse fare in bare in gostilne s hoteli vred. Na filmskem platnu so rade eksplodirale, pravili pa so jim »atomske lepotice«.
Tonč je grozil:
»Če ti taka eksplodira v rokah, te odnese v nebesa!«
* * *
Zdavnaj sem že pozabil na Playboya in na trčenega Grego iz oslovske klopi. Zato bi me skoraj kap zadela, ko se je zopet pojavil v vasi, pri Martinu. Z imenitnim avtomobilom, audijem 2010 RS je pridirjal, in po pavje se je šopiril:
»Maaartin!« je vpil že na poti od lese k vratom domačije, in širil roke v objem. Tako na široooko, kot to delajo tisti, ki po svetu krojijo usode ljudstev, ko stopajo iz državniških ali zasebnih letal, in se rokujejo z dolgimi vrstami svilenih, nežnih rok, ki jih čakajo za stisk. Ti pozneje, po svečanih kosilih, podpisujejo usodne pogodbe in listine in sporazume o delitvah in osvojitvah, in dirigirajo narodom kot kakšni zborovodje, kako naj pôjejo, in kdaj morajo nehati s pihanjem v en rog.
Martin je povabil vsega prenovljenega in elegantnega Grego v hišo. Postavili so liter na mizo - tistega renskega, ki ga je pil Grega tudi pri Frau Selinschegg. Pa domačega, sveže pečenega rženega kruha, pa meso iz tünke so mati prinesli- najlepši kos »svinjskega veselja«, tistega s prsi in pleč angleške mesnate svinje, ki ga potegnejo iz špeha, in se prerezano vijoličasto zasvetlika. Kako lepo zdrsi po goltu, v družbi s sortno kapljico, kot nekaj nebeškega.
Sedijo in z besedami obidejo vse najbolj navadne reči in nepomembnosti, ki imajo pečat domačega, znanega. Molk se gostí, zadrega raste, saj Grega nič več ne more prikriti pravega namena svojega obiska. Nagne se k Martinu, zapiči vanj svoje mrzle oči in ga treskne po glavi z gorjačo besed: »Zorica mi je govorila o tebi, Martin! Butnil sem vanjo sredi Münchna.Ve, da jo imaš potihem rad, da jo že čakaš vsa ta dolga leta, ko ona norí in furjà po tej nóri Evropi s temi našimi fanti, s katerimi smo nekoč hodili v šolo Mladiko, tam ob Dravi, pri železniškem mostu. Vsi se baharijo po lokalih in z izposojenimi avtomobili po vaseh, gostijo polne gostilne zijal in prinašajo prepire, razdor in zavist in željo, da tudi vi, ki ste ostali v vasi, in obdelujete svoje njivice, in pitate kravice, in hodite v službice za male plače - zbežite za nekaj let iz koč in hiš. Za zaslužkom, dostojnim človeka.
Ko bi jo ti, Martin, videl, kako je zajokala tam, sredi Prinzregenten Strasse, kjer jo je pustil tisti Nacek iz Močvirjevcev, brez marke v žepu. Komaj je prišla, nikogar še ni poznala, razen dveh, treh domačinov. Ta falot, Nacek, ji je nekaj časa plačeval sobo v cenenem motelu, in čakal, da mu vrne uslugo. Ko pa je rekla NE!, jo je brez sledu popihal, da ga ni nikoli več videla. Zvabil jo je iz njene vasi, krvoses, obljubljal ji je delo v trgovini ali bifeju: »Poslovodka boš postala, lušna si, postavna, pametna. Samo malo se moraš prej naučiti nemščine. V enem letu boš na konju, in imela boš lepe gvante pa šolje pa parfume, vse te reči, ki jih imajo mestne dame!« Tako ji je pihal na dušo, golobički neizkušeni. Jemal jo je na izlete, kupoval dragocene obleke, in ji razkazal vse lepote velemesta. Revše je bilo vso zmedeno in prestrašeno. Kaj naj stori?! Zatekla se je v neko gostišče, kjer je pomivala posodo z nekimi Turkinjami in Afričankami, dokler ni opazil njenih velikih, modrih oči in postave gospod Henschel. O, tega ptiča pa poznam! Nekoč je bil razsipen veseljak, zdaj se mu je greben povesil.
Rad je zahajal v našo hišo, nekaj naše krvi mu polje po žilah. Nikoli ni ničesar iskal, le prijazno, toplo besedo. Veš, žena mu je umrla in to ga je hudo prizadelo. Zavzel se je za vaško deklinco, našo Zorico, preskrbel ji je delo pri avtomatih v igralnici, kjer je prodajala žetone in dobivala napitnine od zmešanih fliperistov.
V ta bife so odtlej vse rajši zahajali naši proletarci pa kmetiči in obrtniki, da so lahko peli in govorili po naše v extra zimmerju, ki so jo zvočno izolirali zaradi drugih gostov. Lastnik je kmalu videl, da si je pridobil z Zorico zakladek. Zato je bil z našo deklino silno prijazen. Pa se je spet našel neki čokoladni zapeljivec, ki jo je premamil, da je z njim zbežala nekam na Karibe, in pustila službico …
* * *
Zdaj bi se rada vrnila, a ne ve, kam naj gre! Mati je tukaj, doma, ne morejo več gledati. Omožila se ni, hči delavko so izgubili, izneverila se je hiši, domačiji, odbrzela s tistim hudičem, Vančem, sredi julija, ko je bilo pokošeno vso seno in so grozile nevihte, in ko niso mogli dobiti delavcev, dninarjev, niti za debele marke ne. Prosili so za pomoč neke popotnike, fante, ki so potovali po Štajerski s kolesi in se čudili, kako lepa je. Naložili so nekaj vozov sena, nahranili in napojili so jih, pa so jih spravili spat gor, na seno. A so bolj malo spali, saj so jih prišle obiskat naše radovedne dekline. Vzele so si naslove, obiskale jih bodo.
Ona, Zorica, pa se je vrnila šele prve dni septembra, ko je žito že požeto, sadje in grozdje pa še zori, in ni pravega, težkega dela.
Bil sem ravno na obisku pri njih, popravljal sem jim kosilnico. Gleeedam: petke visoke, kikla za na banket, da z njo pometa po kolovozu.
»Kje si frčala, grlica?« sem jo vprašal. »Po Siciliji, Gregec po Siciliji. Fonza ima tam prijatelja, kateremu pošilja iz Nemčije malo rabljene tovornjake in traktorje, pa mešalce za gradbenike in take reči. … Ne moreš si zamisliti, kako lepo je, Gregec: ves ljubi dan sije milo sončece; vabijo limone, pomaranče, smokve, vinogradi, nasadi mandarin…, kakor daleč ti seže oko. Samo roko stegneš, pa zagrizeš, kot v raju Gregec, ti rečem …«
»Take mi je navdušeno natrobila, da sem bil še sam čisto omamljen.
Fonza pa jo je pustil med nasadi in odpotoval po nekaj sladkih dnevih z njo z nekim gradbenikom, malim mafiozom, v Milano, da je ostala sama med tujci, pa ni znala prav nič parlati po italijansko. Gospodar plantaže pomaranč, neki Francesco Friulli, ima tam tovarno prave svile, saj gojijo sviloprejke na nasadih drevesa murve. No to je bil tisti, s katerim sta s Fonzom najela zasebne sobe.
Mamil je osamljeno deklico, jo vozil na izlete in oglede, in ji poklonil svilene obleke. Navdušena je žvrgolela:»Greeegec, kako lepo blago delajo tisti reveži, ki vse dni pri strašnem ropotu statev tkejo brokatno svilo! Pokazala mi je mehko toplo blago, »vse to sem dobila v dar, Gregec« … In je zaplesala in se zavrtela kot manekenka, sončnica med sončnicami, da bi kar zaplesal z njo. Res, lepa deklina, Martin, le da jo vodi kri, ne pa pamet! Bo pa prišel njen zrel čas, in z njim pamet, boš videl, Martin. Utrujena in naveličana je že od tega potikanja po svetu, in od teh jalovih iskanj. Boš videl - tudi ona bo rabila močno moško roko, da se nasloni nanjo, in nekoga, ki jo bo ukrotil in naučil kozjih molitvic. Takšne bezljavke in popotnice, ki si lahko vzamejo, a tudi dajo pravemu, izbranemu dedcu mnogo več kot navadne dekline, pa je težko ukrotiti in še težje zadržati! Zmeraj hočejo nekaj več, graščino z vso bogatijo, pol sveta, ne le hišo, travnik, gozd in polje …«
Grega je umolknil. Slišal si tenko brenčanje muh, ki so v brezglavih preletih sedale kamorkoli, na roke, ki so jih lahko potolkle.
Martin se je zazrl predse, in temna senca mu je hušnika čez obraz. »Kje je zdaj? Ji je dobro? Je pri vaju? Sta jo nahranila? Kaj dela? Kje spi …?« so kar vrela vprašanja iz njega. Kot da bi izstrelil rafal krogel, usmerjenih v tiste mračne sile, ki so mu odtegnile obljubljeno svetlobo, tega nesrečnega dekliča, da bi z njim zaživel v miru in pokopal sence preteklosti. Grega mu zaupa:
»Pri naju je, v stanovanju na Friedrichstrasse. Vendar dolgo več ne bova mogla skrbeti zanjo! Ko greva v službi, je vsa izgubljena. Jezika ne zna dobro, boljše službe ne more dobiti. Za pomivalko ne more iti, zastrupilo jo je vso to lažno gosposko »življenje na visoki nogi«, ki ga je živela doslej. Kaj ko bi ji ti, Martin, napisal nekaj vrstic, jaz pa ji odnesem pošto tja gor? Samo da si ne stori česa hudega, da ne položi roke sama nase, da same sebe ne pošlje med angele. Tudi za to sva se z ženo že zbala! V sanjah je kričala in naglas govorila take reči, da naju je mraz stresal. Ko pa se je zbudila, in sva jo vprašala: ΄Kaj je Zorica, ali veš, da si nekaj hudega sanjala? Na kaj misliš, ko si budna?΄ nama ni hotela nič povedati. Vem, da se ji nekaj takega mota po glavi, pa jo v sanjah davi.«
Grega se zamisli nad Martinovo raskavo moškostjo, ki mu kipi izza srajce in škornjev, nad njegovo močno postavo, prekaljeno ob trdem delu. Nekaj milega mu razneži obraz, ki se mu je v večnem boju za dobrodošle goste navzel uslužne ponižnosti in vljudnega smehljaja, ob nenehnem klanjanju vsakodnevnim gostom in dobičku v blagajni. Martin je bil trden gospodar, ki je zapovedoval le sam sebi.
»Tega otroka, to preveč lušno deklino, bo treba nekoč umiti v deviški vodi odpuščanja, da bo iz nje nastala ženska!« je mati že zgodaj presodila Zorico, vaško sanjavko, ki je nenehno govorila, da pojde iskat svojo srečo v tuje dežele.
To čisto misel je Martin zaklenil vase, kot zaklad, ki so mu ga zaupali umrla mati. Ali naj Zorica odide v drug kraj, tja, kjer je ljudje na poznajo? Ne, kljubovala bo! Čeprav si je v svoji vasi že zapečatila svoj ugled, si bo sčasoma pridobivala novega, kljubovala usodi in zlobi zavistnih ljudi. Prav nič ni težko prodati take lepotije, te kmetije, ki bi jo razgrabili prekupčevalski kremplji. Toda zakaj zapraviti dedni zaklad rodov? Zaradi ljudi, ki naj žive svoja življenja in se na vtikajo v tuja?
Ženska kot je Zorica lahko postane živo sonce vasi, ki bo nadkrililo starčevske sence in podarilo nova, mlada življenja. Če pa katerega ne bo, naj si poišče drugo sonce, ki vabi iz zemlje in ljudi vse kali. Je še neka druga sila, ki druži ljudi v pare, trope in množice. Strah! Če so skupaj, se mnogo manj bojijo norega sveta, slabih ljudi in časa. Če jih je skupaj preveč, kot ji je po velikih mestih, se lahko zlo skrije za maskami. drugim. Lažni dobrotniki se ti priplazijo za hrbet, te ogoljufajo in izrabijo; tuje žulje in pamet, sosedovo delo kradejo, in ga spreminjajo v svoj denar. Na tvoji grbi si zidajo piramido. V tebi pa kopni beli otroški sneg poštenja, dobrotnosti.
Je še neka druga sila, ki druži ljudi istih nagnjenj. Ko dvoje svetov začuti tisti srhljivi, žametni sprelet po žilah in vsem bitju, ta okrutnost sveta zbledi. In tista skupna sila, močna nevidna vez, ki je pripravljena zgraditi nekaj novega, in dva žene čez svet, je nekaj, kar največ velja. Če si resničen, te sprejmejo medse resnični ljudje. Sprva se dvema zdi, da jezdita na svetli zvezdi, povsem sama, da ne potrebujeta nikogar in ničesar, najmanj pa ljudi, ki prinašajo zlo in dvome. In se bogovsko smehljata, in obudita davne, izgubljene besede, kot je nežnost, dobrota in trdnost. To se pripeti takrat, ko mine čas blodenj, dvomov in krhkosti, ko se posvojiš in tebe ne more več nikdo ukrasti – tebi samemu. Ker se jim več ne daš! Takrat, ko zamenjaš velikansko posodo sveta za prgišče svojih dlani, kjer precediš zlatonosni pesek. Nekaj zrnc izpereš zase, zlatokop. Jalovino odnese voda. Nazadnje se posvojiš in osvojiš prostor za svoje temelje. Skriješ se v hišo svojega telesa in pustiš množico zunaj.
Vrnitev
Obstaja neki tih dogovor, ki druži v zavezništvo premagane. Ob njem velja še en drug, nenapisan, trdnejši dogovor, ki druži zmagovalce. Zmagovalci ne nosijo vedno lepih, zlikanih in svilenih oblek in se ne vozijo z dragimi, lepimi avtomobili. Nimajo niti velikih hiš s ponosnimi fasadami. Zmagovalci so ljudje s posebno jasnino in močjo v srcih, ki žarčijo posebne svetlobe na druge. To so bojevniki, ki so se vrnili iz različnih vojn, v katerih niso streljali, ne ubijali; so pokončneži, ki so se izmuznili zankam različnih zakonov, okovom, suženjstvom in pastem, ki jih nastavljajo prežeči soljudje – polaščevalci, tu, zdaj, ta hip. Zmagovalci so tisti ki niso za most plahim neplavalcem, ki si še ne upa sam v deročo reko življenja. Zmagovalci so tisti, ki ti dajejo občutek lepote več vrst, lepote in moči, da vztrajaš in se tolčeš za zanje majhne - vendar zate - velike stvari. To so trdni kamnoseki velikih granitnih skladov, ki si podajajo dleta iz roda v rod. In puščajo sledi, da so sploh kdaj bili. A te sledi niso mrtvi spomeniki, so večnoživ spomin, vreden stvaritelja. Te ljudi nazivam klesači, Dletarji. Za klesanje živega, lesa in kamna.
Zorico je zapustil že njen šesti fant, tisti iz Voglarjeve koče, čisto na robu vasi. Za velikonočne praznike se je priklatil, Zorici je bil kot obliž na sveže rane, saj še ni prebolela Krebsovega. Ravnokar je capljala domov z materjo.
»Hojta noter, guten tag, bog daj!« se je nenadoma oglasilo izza odprtih vrat avtodvorane, garaže imenitnega vozila najboljše znamke. Vse je povedal.
»Ali je ni premotil, ta hujdič!« je čez dva dni potožila babica sosedi. »Pobasala je svoje krpice, s katerimi si pokriva pol golote, in zaprašila sta se navzdol, po Mlinaričevem klancu, kot strela. Še pomahala mi ni, ptica selivka, še besede mi ni privoščila. Nekam v gr … grrr … čo … Grčijo sta se napotila, so mi rekli. Cele dni mi je cmivkala: ΄Babica, vi ne veeeste, kako je tam doli vse svetlo in belo! Same imenitne jahte in turisti z vsega sveta in zabave in plesi, glejte, to je sir …sirta …sirtaki, leva, desna, premah, poskok … Da se poveseliš, naplešeš, naužiješ. Toliko lepih krajev, pa muzika. Vi pa boste ostali vse življenje na tej žolti ilovici, sirotica! Še na morju, na našem Jadranu, niste nikoli bili. Tega pa dandanes obišče že vsak dojenček, s pleničkami vred ga ponesejo v vodo … Jaz ne bom imela sedem fačukov, tako kot ste jih rodili vi, da me prikujejo na dom in zemljo kot kovač podkev na konjsko kopito.΄
»Tάke mi je nabrusila, tάke, in še hujše. Vedno je spala samo na eno oko, kot zajček v detelji, pripravljena na skok. Če je le prasketnila vejica ali če je pasje butnilo ob kočo, ali je zarožljala veriga, že je planila pokonci in vprašala: ΄Kdooo je? Si ti, Fonza, si ti, Južek, si ti, Tina!΄ Ko je še napol spala, je že naštevala v sanjah vsa ta imena, vse te barabinske dečke, ki so se potepli po svetu in so jo v svet premamili, da se je v njem izgubila.
Potrgali so ji zvončke - kronice iz oči, da v njih ne zvoni več k pomladi, ko je vse prvič in za zmeraj, kot so zvonili v očeh nam, ki smo prišle v roke možov device, in smo hodile k šmarnicam in spovedi.
Lačna in objokana se je priklatila. Pepček, tisti, ki razvaža perutnino po mestih, jo je pobral ob cesti, nekje pri Salzburgu. Voglarjev jo je bojda kar vrgel iz avtomobila, ko se je je naveličal, in pobral neko mlado avtoštoparko. Zorica ji je morala odstopiti sedež poleg njega, še topel od njenega telesa, tam spredaj, kjer je z desno roko lahko dosegel njena kolena, je rekla. Še sreča, da je imela potni list v potovalki, ki jo je vrgel za njo na avtocesto. Še povoziiilo bi jo lahko, brez dokumentov povoziiilo! In živ krst ne bi izvedel, kdo in od kod je.
Tako se je potikala revica od vasi do vasi, sušila seno, pomagala tu in tam, da se je nahranila in često bežala pred nasilneži k policajem … vse dokler se ni priklatila do mejnega prehoda v Šentilju. Ničesar ni znala, nemške šprahe pa sploh ne. Ponoči, ko cariniki niso videli njenih cunj, je pokazala potni list, se zadaj izmuznila, in prespala ne nekem seniku. Nato so jo pobrali neki Turki s tovornjakom. Priklatila se je takšna, da smo jo komaj spoznali! Cunje, tiste cape sem ji zamenjala, oprala in dokupila. Pa ni mogla zdržati doma od vse sramote, čisto ponižana in vsa strta je izginila kot kafra. Bogve, kje je zdaj …«
