Mrk z raftingom
(Spomin na savski jez Blanco,
grobnico veselih izletnikov)
Vodeno žrelo
ob jezu hidrocentrale
pogoltne smeh veslačev.
Črna radost čolna
Speedy čoln šine
čez potapljača, fanta.
Pet minut mine:
voznika ne prešine,
da fant bila ni - kanta.
Kmet na morju
Z rokami orje
valove morske njive.
Mavrične pene
za čolni se vrstijo,
semen v njih ne pustijo.
Ptička pastirička
za hip na hlodu,
ki se obrača v Dravi
ki se obrača v Savi.
Nota nad vodo
čivkne ci-ci in odleti.
Hlod se vali in vali.
MIŠ, PES, JAZ IN ČOLN
Polutopljena miš cvili
na hlodu, sredi reke,
mokra, zgubljena, v sili.
Hlod se zasuče navzdol.
Pes zalaja. Čuti mišjo bol.
ZAPRTA VRATA
Na kosu ladje
brodolomec na splavu.
Ustavim svoj čoln,
izvlečem postavo
Krč! noče izpustiti vrat
v poveljniško kajuto.
Kapitan brez ladje, nekoč drzen pirat,
ne more odpreti vrat
v iverje razsuto.
KORMORANI
Črni roparji preže.
Ribe do dna beže.
Ribiči vodó love.
POGOVOR S PESNIKOM – KLOŠARJEM POD MOSTOM 13. FEBRUARJA 2016
POD SAVSKIM MOSTOM
Betonski stebri drhte
nizko nad reko.
Motorji divje rjove.
Moj hip v tem veku.
NOBENA PTICA
Nobena ptica
gnezda si ne splete
pod hrupnim mostom.
POSTELJA
Brezdomsko gnezdo:
karton in cunje, lonec.
Beton zakriva zvezdo.
Šumenje reke je zvonec.
HRUP IN TEŽA
»Ljubim avtoceste hrup.
Stotonska teža mosta -
streha, lakota, hči posta
tlači beg misli, obup.«
ODPRTA HIŠA
Tuja beseda klošar šumi pod mostom Save.
Nič nima, a je Vladar.
LJUBIM PINČA
»Imam majhnega pinča,
to edino ljubezen.
Z lakoto naju linčam.«
OB NEDELJAH
»Nihče me ne obišče
v hiši pod mostom,
brez vrat in ključa.«
NIKAMOR
»Nikamor več ne spadam,
vse in vsi gredo mimo.
Svoboden stradam.«
VČASIH PRIDE
»Včasih pride neka gospa,
prinese ostanke kosila,
in mi postelje te cunje.
Snažna je, mehka, mila.«
POSLUŠAM ŠEPET
»Poslušam šepet vode.
Lajež psov, sprehode,
parado repov ponižnih,
na svileni verigi ,
lastnikov bližnjih,
lezi, pazi! namigi.
Krotim svojega pinča,
da ga grd hrt ne linča.
Poslušam šepet vode.
Zapoje, zašumi zarana.
Pod mostom zadoni dvorana.«
NA SREBRNO BLESTIVKO
Ribič, do pasu v Savi,
na bregu krpe snega.
Sulci so tudi v Dravi
lačni lažnega srebra.
ATI, KJE SPIJO RAČKE?
»Račke na skali čepé,
ognjišče je otok snéga,
kopja reke jim groze,
mraz pod peruti sega!«
POTKA BREZ TEBE
Na desni teče Sava,
na levi hržejo konji.
Ob klopi tuj vnuk veka.
V galopu lepa postava.
Sonce. Pomladni vonji.
Dedek ob zvončkih pokleka.
VODE SO RANOCELNICE
Kamen. Krog. Tarča:
Vodi zaliže rano
sosednja voda.
Kadar jo veslo rani,
tarč v srcu se brani.
SOTOČJE
Potok je srebro,
Kalno reko dan in noč srebrí.
Kdo kalí vodó?
Srêbro v blatu se zgubi,
a zlata v tej reki ni.
ŽUBORENJE V DVOJE
Na bregu tiho sedita dva.
Breg je klavir, strune Reka.
Notno črtovje tokov vodá
duetu Šumečo pesem izreka.
BLEJSKI OSMEREC
Osem jih reže vodo in vesla,
šestnajst sabelj vodo seka.
Šestnajst ran voda poravna,
da jezero ne bo pokveka.
KRÍSTJAN VODOVNIK
HODI PO VODI KOT KRISTUS
Dva balona na nogah,
Krístjan po vodi hodi.
Gladina mirno čaka.
Človek ni Bog, zablodi.
Čof! Le dva koraka.
KOLESARKA NA VODI
Deklič poganja kolo
na tri napihnjena kolesa,
nad mirno, kalno Dravo.
V plastiki je stisnjen zrak,
mati je krmar čudésa.
»Ne more pasti vznak,
na krmilo pritiska glavo!«
VRVOHODEC
Med nebom in tlakom zrak Nič.
Čez ulico pelje žica.
Vrvohodec je ruski fantič.
Omahne mu spolzki korak.
Nasmeh čara spako na licu.
Ulica kriči in strmi,
čaka, da drznež omahne,
a on se tesno drži vrvi.
Upanje zijal usahne.
SELITEV NA DRUGO ZVEZDO
Prepoln sem vode:
bit zemeljske posode.
Nazadnje čisto izhlapim.
Pesem bo otok sredi vode.
Do zadnje kaplje se zgubim.
Premale zemske so posode.
KO SEDEM ŽERJAVOV
z Apollom PADE V MORJE
Ko sedem ptic selivk pobije pok rakete
Apollo ob poletu do zvezdá, vesolja,
razbite vse po kosih v morje vrača,
na puščavsko Zemljo svetobolja.
Drug svet, planeta ne odkrije.
Sedem hrabrih astronavtov in
sedem žerjavov igro plača.
BALADA O EDIJU KRIŽANIČU,
ki se je utopil v Dravi, razparan s koreninami drevesa,
pod elektrarno Fala
.
(V preprostih, razparanih rimah)
Vroče poletje, Fala
in naša klapa mala,
razgreta in razvneta,
med pesmi sonca vpeta.
Nihče še nič ne ve
za past razpenjenih vodá svetá -
čez nože korenin drve,
in Dravo režejo z dna.
»S svojo kuštravo glavo stavim:
Za pet minut preplavam Dravo igraje!
Tam čez, z brega vam pomaham,
nato še par minut počakam …
in spet se tu, na bregu tem, pojavim,
rekord v kravlu na štiri minute popravim.
Boj z divjo vodo imam v igri moči najraje!«
In plava, reže reko, divji, bučni tok,
svoj slavni crawl, kot mož, a je otrok.
Nenadoma nam izgine spred oči …
»Oj, Edi, Edii, Ediii, vrtinc ga vrti!«
Podvodne korenine smreke
drevesne naplavine -- za veke
so Ediju razparale rosno teló,
in Drava ga zakrila je z vodó.
Tok ga je dolge dneve nosil
do kraja naplavin, Neznanokam
Edija dragi so iskali noč in dan.
Vsak bližnji zanj Boga je prosil.
Reka je naplavila belo telo,
belo telo, pobeljeno z vodó.
* * *
Imel je samo šestnajst let,
ko je zapústil ta naš svet. Zakaj le šestnajst rosnih let
na svetu tem prebiva
kuštrava glavica igriva!?
Še vedno z našo klapo se smeji,
morda tam zgoraj, med zvezdami
od koder maha svoji umrli mami.
v vrtincih galaksij, zvezdnih luči živi.
O, Drava divja, zajezena:
Ti daješ moč in luč ljudem.
Nekoč vsa mlada in razbohotena,
skoz mlado dušo še zmeraj mi bučiš.
A temnih misli, Edijeve lepe postave,
ki plava, reže divji tok morilke Drave
z vso močjo luči nikdar ne osvetliš!
Ujeta v ječo struge si, do roba.
Ob robu zapuščenega groba
se mi grobarka, zadnja misel zdiš.
Ej, Edi, dosegel si nov čas, rekord:
Večnost, ne samo novih štirih minut!
Zdaj je čas naše klape med dvesto let razsut.
Ob Dravi dečkov ni! A ob bazenih vlada vpitje hord.
Tja čez, na drugi rob, v crawlu na dvesto metrov
nekdo drug z rekordom dvajsetih sekund priplava,
v azurno-modri vodi bazena ne buči mu Drava.
* * *
Edi, ko gledam tvoj zapuščen grob,
in mi privrejo solze prav na rob,
se vprašam:»Kje so moji fantje:
Karli, Vili, Janez, Nacek, Pepček, živi še kdo,
ki je občudoval plavalca Edija, dravsko bistro vodó?«
Nihče ti več na grob ne nosi žalnih rož.
Ti deček si ostal, a jaz postal siv mož.
Edi, ne vem, kje zdaj spi tvoja mama,
oba sta v zibki zemlje tiha in sama.
* * *
Zdaj čolne so splavili v ukročene in kalne vode Drave,
ki ujeta buta ob jez zajezêne reke, elekrarne Formin.
Ne vidim več plavalcev, Edijeve lepe crawl postave,
ves tih in nem v betonsko školjko zasužnjenih vodá strmim.
O moč za LUČ, ki čistim rekam si nedolžnost vzela,
da ob jezovih moč in tok in radost žuboreča je onemela!
O, gigantska starka, ki jemlješ Dravi moč tokov - hidrocentrala Fala,
ki Ediju si rosno in deviško dobo let, to luč sveta pregnala,
Planetu sonce, veter in svetloba v Novi dobi LUČ podarijo.
Graditelje jezov, usmrajenih voda, umetnih jezer -- utopijo.
O, dvignite zapornice boleče!
Naj ta boleč spomin odteče!
>Ivan Cimerman 12. novembra 2016
namesto 1. nov., ob Dnevu mrtvih, Vseh Svetih,
ko se je bolečina že malo po-legla.
SNEŽINKE S PERUTMI
Brke namaka
zlatotopka, ujeta
v strugo mrtvih vod.
V mulja razpadla barka,
nihče več ne hodi tod,
zelišča še nabira starka.
Bela laboda, bel breg.
Dolet med čaplje.
Peruti ima ta živi sneg.
Mrk z raftingom
(Spomin na savski jez Blanco,
grobnico veselih izletnikov)
Vodeno žrelo
ob jezu hidrocentrale
pogoltne smeh veslačev.
Črna radost čolna
Speedy čoln šine
čez potapljača, fanta.
Pet minut mine:
voznika ne prešine,
da fant bila ni - kanta.
Kmet na morju
Z rokami orje
valove morske njive.
Mavrične pene
za čolni se vrstijo,
semen v njih ne pustijo.
Ptička pastirička
za hip na hlodu,
ki se obrača v Dravi
ki se obrača v Savi.
Nota nad vodo
čivkne ci-ci in odleti.
Hlod se vali in vali.
MIŠ, PES, JAZ IN ČOLN
Polutopljena miš cvili
na hlodu, sredi reke,
mokra, zgubljena, v sili.
Hlod se zasuče navzdol.
Pes zalaja. Čuti mišjo bol.
ZAPRTA VRATA
Na kosu ladje
brodolomec na splavu.
Ustavim svoj čoln,
izvlečem postavo
Krč! noče izpustiti vrat
v poveljniško kajuto.
Kapitan brez ladje, nekoč drzen pirat,
ne more odpreti vrat
v iverje razsuto.
KORMORANI
Črni roparji preže.
Ribe do dna beže.
Ribiči vodó love.
POGOVOR S PESNIKOM – KLOŠARJEM POD MOSTOM 13. FEBRUARJA 2016
POD SAVSKIM MOSTOM
Betonski stebri drhte
nizko nad reko.
Motorji divje rjove.
Moj hip v tem veku.
NOBENA PTICA
Nobena ptica
gnezda si ne splete
pod hrupnim mostom.
POSTELJA
Brezdomsko gnezdo:
karton in cunje, lonec.
Beton zakriva zvezdo.
Šumenje reke je zvonec.
HRUP IN TEŽA
»Ljubim avtoceste hrup.
Stotonska teža mosta -
streha, lakota, hči posta
tlači beg misli, obup.«
ODPRTA HIŠA
Tuja beseda klošar šumi pod mostom Save.
Nič nima, a je Vladar.
LJUBIM PINČA
»Imam majhnega pinča,
to edino ljubezen.
Z lakoto naju linčam.«
OB NEDELJAH
»Nihče me ne obišče
v hiši pod mostom,
brez vrat in ključa.«
NIKAMOR
»Nikamor več ne spadam,
vse in vsi gredo mimo.
Svoboden stradam.«
VČASIH PRIDE
»Včasih pride neka gospa,
prinese ostanke kosila,
in mi postelje te cunje.
Snažna je, mehka, mila.«
POSLUŠAM ŠEPET
»Poslušam šepet vode.
Lajež psov, sprehode,
parado repov ponižnih,
na svileni verigi ,
lastnikov bližnjih,
lezi, pazi! namigi.
Krotim svojega pinča,
da ga grd hrt ne linča.
Poslušam šepet vode.
Zapoje, zašumi zarana.
Pod mostom zadoni dvorana.«
NA SREBRNO BLESTIVKO
Ribič, do pasu v Savi,
na bregu krpe snega.
Sulci so tudi v Dravi
lačni lažnega srebra.
ATI, KJE SPIJO RAČKE?
»Račke na skali čepé,
ognjišče je otok snéga,
kopja reke jim groze,
mraz pod peruti sega!«
POTKA BREZ TEBE
Na desni teče Sava,
na levi hržejo konji.
Ob klopi tuj vnuk veka.
V galopu lepa postava.
Sonce. Pomladni vonji.
Dedek ob zvončkih pokleka.
VODE SO RANOCELNICE
Kamen. Krog. Tarča:
Vodi zaliže rano
sosednja voda.
Kadar jo veslo rani,
tarč v srcu se brani.
SOTOČJE
Potok je srebro,
Kalno reko dan in noč srebrí.
Kdo kalí vodó?
Srêbro v blatu se zgubi,
a zlata v tej reki ni.
ŽUBORENJE V DVOJE
Na bregu tiho sedita dva.
Breg je klavir, strune Reka.
Notno črtovje tokov vodá
duetu Šumečo pesem izreka.
BLEJSKI OSMEREC
Osem jih reže vodo in vesla,
šestnajst sabelj vodo seka.
Šestnajst ran voda poravna,
da jezero ne bo pokveka.
KRÍSTJAN VODOVNIK
HODI PO VODI KOT KRISTUS
Dva balona na nogah,
Krístjan po vodi hodi.
Gladina mirno čaka.
Človek ni Bog, zablodi.
Čof! Le dva koraka.
KOLESARKA NA VODI
Deklič poganja kolo
na tri napihnjena kolesa,
nad mirno, kalno Dravo.
V plastiki je stisnjen zrak,
mati je krmar čudésa.
»Ne more pasti vznak,
na krmilo pritiska glavo!«
VRVOHODEC
Med nebom in tlakom zrak Nič.
Čez ulico pelje žica.
Vrvohodec je ruski fantič.
Omahne mu spolzki korak.
Nasmeh čara spako na licu.
Ulica kriči in strmi,
čaka, da drznež omahne,
a on se tesno drži vrvi.
Upanje zijal usahne.
SELITEV NA DRUGO ZVEZDO
Prepoln sem vode:
bit zemeljske posode.
Nazadnje čisto izhlapim.
Pesem bo otok sredi vode.
Do zadnje kaplje se zgubim.
Premale zemske so posode.
KO SEDEM ŽERJAVOV
z Apollom PADE V MORJE
Ko sedem ptic selivk pobije pok rakete
Apollo ob poletu do zvezdá, vesolja,
razbite vse po kosih v morje vrača,
na puščavsko Zemljo svetobolja.
Drug svet, planeta ne odkrije.
Sedem hrabrih astronavtov in
sedem žerjavov igro plača.
BALADA O EDIJU KRIŽANIČU,
ki se je utopil v Dravi, razparan s koreninami drevesa,
pod elektrarno Fala
.
(V preprostih, razparanih rimah)
Vroče poletje, Fala
in naša klapa mala,
razgreta in razvneta,
med pesmi sonca vpeta.
Nihče še nič ne ve
za past razpenjenih vodá svetá -
čez nože korenin drve,
in Dravo režejo z dna.
»S svojo kuštravo glavo stavim:
Za pet minut preplavam Dravo igraje!
Tam čez, z brega vam pomaham,
nato še par minut počakam …
in spet se tu, na bregu tem, pojavim,
rekord v kravlu na štiri minute popravim.
Boj z divjo vodo imam v igri moči najraje!«
In plava, reže reko, divji, bučni tok,
svoj slavni crawl, kot mož, a je otrok.
Nenadoma nam izgine spred oči …
»Oj, Edi, Edii, Ediii, vrtinc ga vrti!«
Podvodne korenine smreke
drevesne naplavine -- za veke
so Ediju razparale rosno teló,
in Drava ga zakrila je z vodó.
Tok ga je dolge dneve nosil
do kraja naplavin, Neznanokam
Edija dragi so iskali noč in dan.
Vsak bližnji zanj Boga je prosil.
Reka je naplavila belo telo,
belo telo, pobeljeno z vodó.
* * *
Imel je samo šestnajst let,
ko je zapústil ta naš svet. Zakaj le šestnajst rosnih let
na svetu tem prebiva
kuštrava glavica igriva!?
Še vedno z našo klapo se smeji,
morda tam zgoraj, med zvezdami
od koder maha svoji umrli mami.
v vrtincih galaksij, zvezdnih luči živi.
O, Drava divja, zajezena:
Ti daješ moč in luč ljudem.
Nekoč vsa mlada in razbohotena,
skoz mlado dušo še zmeraj mi bučiš.
A temnih misli, Edijeve lepe postave,
ki plava, reže divji tok morilke Drave
z vso močjo luči nikdar ne osvetliš!
Ujeta v ječo struge si, do roba.
Ob robu zapuščenega groba
se mi grobarka, zadnja misel zdiš.
Ej, Edi, dosegel si nov čas, rekord:
Večnost, ne samo novih štirih minut!
Zdaj je čas naše klape med dvesto let razsut.
Ob Dravi dečkov ni! A ob bazenih vlada vpitje hord.
Tja čez, na drugi rob, v crawlu na dvesto metrov
nekdo drug z rekordom dvajsetih sekund priplava,
v azurno-modri vodi bazena ne buči mu Drava.
* * *
Edi, ko gledam tvoj zapuščen grob,
in mi privrejo solze prav na rob,
se vprašam:»Kje so moji fantje:
Karli, Vili, Janez, Nacek, Pepček, živi še kdo,
ki je občudoval plavalca Edija, dravsko bistro vodó?«
Nihče ti več na grob ne nosi žalnih rož.
Ti deček si ostal, a jaz postal siv mož.
Edi, ne vem, kje zdaj spi tvoja mama,
oba sta v zibki zemlje tiha in sama.
* * *
Zdaj čolne so splavili v ukročene in kalne vode Drave,
ki ujeta buta ob jez zajezêne reke, elekrarne Formin.
Ne vidim več plavalcev, Edijeve lepe crawl postave,
ves tih in nem v betonsko školjko zasužnjenih vodá strmim.
O moč za LUČ, ki čistim rekam si nedolžnost vzela,
da ob jezovih moč in tok in radost žuboreča je onemela!
O, gigantska starka, ki jemlješ Dravi moč tokov - hidrocentrala Fala,
ki Ediju si rosno in deviško dobo let, to luč sveta pregnala,
Planetu sonce, veter in svetloba v Novi dobi LUČ podarijo.
Graditelje jezov, usmrajenih voda, umetnih jezer -- utopijo.
O, dvignite zapornice boleče!
Naj ta boleč spomin odteče!
>Ivan Cimerman 12. novembra 2016
namesto 1. nov., ob Dnevu mrtvih, Vseh Svetih,
ko se je bolečina že malo po-legla.
SNEŽINKE S PERUTMI
Brke namaka
zlatotopka, ujeta
v strugo mrtvih vod.
V mulja razpadla barka,
nihče več ne hodi tod,
zelišča še nabira starka.
Bela laboda, bel breg.
Dolet med čaplje.
Peruti ima ta živi sneg.
