Pri Svetem Primožu na Kozjanskem
se v revni koči siromakom Guzaj narodi,
obsojen po krivici, s slόvesom grozanskim
zrel mož kot »ropar« in »razbojnik« zaslovi.
Slovencem, Štajercem v avstrijski, tuji domovini
vladarji z Dunaja delili so zakόne in pravico,
iz roda v rod žive na to oblast in čas spomini,
ko kmet in revež je zaman iskal resnico.
Guzaj je zvesto, strumno služil tuji kroni,
v Bosni skoraj bi orožnik, krut z ljudmi, postal,
pred nasiljem nad balkansko rajo in kanoni
domov srce ga vodi, na Kozjansko se je podal.
Kot pomočnik se zaposli v Dobrni, v gostilni
Ančke Klančar, kot spreten, gostom ljub strežaj blesti.
Ker niso ga prevzeli njeni čari in pohotni udi silni,
ker ni omahnil v njen objem goreč - to zvodnico zbesni.
Ker ga lovača - maščevalna kača, ni ulovila,
mu je nakόpala usodno ječo, brezglavo oblast na vrat:
srebrn pribor in 3000 goldinarjev mu podtaknila, pozvala je žandarje, po gostilni noro vpila:»Guzaj - tat!«
Sedem let trohnel bi v celjskem »Starem piskru« v kehi
mož nedolžen, od čarovnice brez čarov obsόjen,
sebi, svojcem v sramoto, brez časti, oblaten z grehi,
s pečatom kupljenih sodnikov: Ta zapor ni bil pogojen!
Guzaj iz ječe jim pobegne na prostost iz zapora,
skriva se kot gost v Košnici, v gostilni pri Drobnetu …
Svojo čast, po nedolžnem obsojen, maščevati mora
nad sodniki in krvosesi v vsem Kozjanskem svetu.
Ropal bo graščake in gospodo, lažne pobožnjake,
grofe, bogataše, krvosese in posestnike, trgovce,
petolizce, oderuhe, posojilce - bančniške veljake,
ki so kmeta spravili na boben, ob zadnje novce.
Oblast bogastvo je nagrabila s silo, po krivici,
del plena, ki ga je bogatim izmaknil, je revnim dal.
Imel je par pajdašev v najbolj obubožani vasici,
berač, ne dninar, ne garač ni praznih rok ostal.
Orožnike okrog prsta zvito je vrtel, ovijal,
domači, a tujcu zvesti hlapci so le Dunaju služili,
vesele burke, šale v živo je s cefizlji butastimi zbijal,
možje so se skrivaj dobrotniku – tatu pridružili.
Guzaj v vaško klepetavo babo preoblečen
drzne si z orožnikom v gostilni javni vino pit,
v brk se smeje babjek pivcu kot glumač posrečen,
dokler mož zakona ob šanku ne omahne, mrtvo opit.
Na vrh zaselka Jezerc Guzaj tujo ženo zapeljuje,
a rogonosec ob zori oba razgaljena zasači, skoči:
»Čast in ženo mi razbojnik krade, ko me ni, vasuje!«
Ko Guzaja prevarani zagrabi, ga ta s pištolo poči.
Nato razbojnik drzen lepo vdovo obiskuje,
za las je šlo, da niso ga dobili vohljači, orožarji,
pod širno krilo vdove Guzaj skoči, ko jih čuje,
pod vročo mucko ljube ga ne odkrijejo žandarji.
Glas o tatu - veseljaku se s Kozjanskega razširi,
zajame Štajersko, Hrvaško in davko-ljubni Dunaj,
kjer se samodržec na zlatem tronu narodov šopiri …
Tja naš lačen kmet ne more, če »ne pusti trebuha zunaj«.
Kjer čisti potok Bistrica živό, drobnό šumlja,
lepo mlinarjevo Barbiko snubi, vse do pogube ljubi.
Sanja, da se z njo in s plenom v Ameriko poda,
ko čez Veliko lužo uideta žandarjem in pogubi.
V mestu Celju pa predrzen Guzaj je pod noč
orožnike povabil, plačal lačnim sledcem vsem večerjo,
nato jim svétoval, kje naj tega razbojnika love, rekoč:
»Naj mi žandarji - slepe kure, tega nasveta ne zamer΄jo!«
Siroti Gelci za nakup prašiča dal goldinarje je v dar,
a revo je bogaboječa Jera obsodila:»Zlodej ti je dal!
Ti, božja dekla, si od razbojnika sprejela tuj denar!«
Za kazen je Guzaj Jeri stopali nog z žeblji podkoval:
(Ljudje vam povedo, kako je vpila in pogansko klela,
prosila milosti, da ji je duša skoraj do nebes vzletela).
Pilštajnski župnik s pridigo je dve nedelji sváril vse farane:
»Kdor skriva in ščiti Guzaja - razbojnika, bo pogubljén!
Ako žandarju ne prijavi tolovaja, tatinske zgube neugnane,
je za Boga, nebesa za vse večne čase izgubljén!«
V cerkev pride tuj, neznan gospod, lepό, po modi oblečen,
zaprosi župnika:»Za delo spišite mi krstni list iz rojstne knjige!«
Sam se je v pridigi izdal: »Sveti Frančišek bo zaklad moj večen«. Medtem ko župnik krstni list napiše, si krščenec skrit plen poišče.
Oltarček, pod katerim tega svetnika častilec vneto moli in časti,
se s kipcem Svetega Frančiška, skromnega dobrotnika, krasi.
V Frančišku votlem 4000 goldinarjev nabranih Guzaj odkrije,
pod nos zbiralcu milodarov pomolí pištolo, in v temno noč zavije.
Gostilničarko zlobno, nepotešêno Klančar Ano,
ki mu je krajo srebra in 3000 goldinarjev podtaknila,
Guzaj s pajdaši zvlekel je globoko v gozd, pustil jo sámo;
privezana ob smreko je telo in dušo peklu prepustila.
Orožnik Gônič z malo plačo prvič srečen očka je postal.
Gosposki krst bi rad! Neznan gospod za botra se ponudi.
Krščênemu dojenčku je bogati dar, in poleg sporočilo dal:
»Od botra Guzaja. Naj očka, revni policaj, se nič ne čudi!«
»Gozdar zaupnik« razkazuje grofu Attemsu dirkače,
pobotnico mu izroči, a grof mu da kupnino za konjiče iskre.
Zaupnik po buči kresne visokost, da v grabi skoraj stegne krače.
Usoda mimo je prinesla babo, pameti tlačansko bistre.
»Joj, kaj je vaši milosti razbojnik brez vesti zavdal in storil:
Vi, grof - kot potepuh ležite v prahu ceste brez glasu, zavesti!
O, vem, kdo je ta tat, morilec, ki bi skoraj vas umoril!« …
In grofa Attemsa na gnojni voz zvalijo, ko oživi to truplo ob cesti.
»Gozdar – zaupnik« z grofovsko mošnjo goldinarjev, v gostilni
ob Sotli, s tihotapcem konj sklene imenitno obmejniško kupčijo:
še drugič je prodal dirkače za zajetno vsoto v kupčiji silni …
Dirkači na Hrvaškem ceno pridobijo. In spet lep delež reveži dobijo.
Bumf! v Guzaja racava baba poči, a on jo užali, žensko čast osramoti!
Hiii! zbor žená kot roj čebel strupena žela vpiči vanj in ga napade …
Sramoto doživi na sejmu v Podsredi, orožnikom, oblásti pred očmi,
s pestmi in cekarji preteple so skrivača babe, stare in mlade.
Tokrat se prvič Guzaju smeje vohljači, topoglavi policaji,
nobeden ne priskoči mu v obrambo moške časti na pomoč.
Saj ne spodobi se, da capinu, ki nagaja, in tepe ga poceni raja,
oblast roko podaja! A roki tej ta raja spet davek daja - kot nekoč.
Tepeni Guzaj se za bogatega krznarja izdaja,
razglas objavi: »Kupim lepe, sortne mačke!
Goldinar dam za glavo, če izbranka mi ugaja,
imeti mora gost kožuh in mlade, skočne tačke!«
Tristodvajset mačk na trgu v Podsredi iz kletk zamijavka,
od blizu in daleč truma mačkolovcev po goldinarje drvi …
»A kam je kupec lažni izginil, sveta Pomagavka!?«
»Haa, haaa!« krznar nas je ukanil, s kočijo proč hiti!
***
»Dovolj so se razbojnik Guzaj in pajdaši norčevalil iz nas!«
rohni kordon orožnikov iz Slivnice, Prevorja, Glažute,
Šentvida in Dobja: »Operimo si blatno čast! Prišel je čas!
Končajmo jalov lov na Guzaja, noči bedé prečute!«
V vasi Košnici, kjer Guzaj tabori, gostilničar Drobné
gosti ob kartah tri sumljive, kosmate in tatinske tipe!
Zvohljáta jih orožnika Grizold in Stres, ko se nevede
prikradeta do pivcev in kartašev v senci vaške lipe.
»Stoj!« Dva kvartopivca v bližnji gozd zbežita,
a glavni, Guzaj, se je med sode v kleti skril ...
»Hr, hrr!« po pasje zarenčita, »razbojnik in nagrada je odkrita!«
-----------------------------------------------------------------------------------
Bum, buum! v zločinsko tarčo! Vsak rad bi plen ubil.
S pištolo jima v mišji kleti ujeti Guzaj odgovarja,
kako s sekiro naj debeli zid za izhod poruši?
»Huraaa!« iz ječe hrabro skoči na oba redarja!
Nešteto krogel zluknja plen, da se nesrečnik zruši ...
Pri-krade-jo se od vseh strani.»Huraaa!«vpijό orožniki bahati:
»Grizold in Stres dobila sta zasluženo nagrado!« Pijό, pojό ob vinu - zákonov sleparji, pravične sodbe tati:
»Razbojnik, tat dobrotnik je končal orožniško parado!«
***
V surovo zbito krsto Guzaja - tatu, up revežev so djali,
pri Sveti Ani, na Prevorju. Ob grobu izobčenca ni bilo pogrebca.
Brez svetega obreda so tatú, pravice iskalca pokopali –
za pokopališkim zidom, v brezbožno zemljo, kakor norčka, tepca.
Noben ustrahovan vaščan prinesel ni na grob samcate rože,
čeprav je bil deležen plenov, Guzajeve razbojniške dobrote!
Vsa vas se je bala oblasti, za svoje glave in predrage kože,
le lepa Barbika na grob je posadila cvet ljubezni in samote.
Nihče ni videl, kdaj naskrivaj na grob prihaja,
za zidom pa je vedno rasel mlad, svež Barbkin cvet.
O Ameriki, bogastvu sanja danes v krizi spet slovenska raja ...
V sodobnem času je Guzaj blag morilec, dober tat, celo profet.
Če danes Guzaj banke vele-roparjev na Wall Streetu, v New Yorku bi oropal,
poklonil svetu uplenjen plen, bi vsem vzcvetel drugačen svet!
Na čelu množic siromakov bi s kozjanskimi svarilci stopal ...
Morda bi slabo plačan policaj dejal:»Naj vodi parlament brez rim - poet!«
***
Tajkuni, mafija in kralji, bogataši, vsi hlapci Kapitala na naši grbi so ostali.
V zakonih prikritih roparjev - nas, revežev - je ujetih pol garaškega sveta.
Za zidom niso in ne bodo slavnih lopovov brez krščenikov níkdar pokopali,
nebeška, zlata lestev jih brez greha, z žegnom - do svetlih zvezd pelja.
Kot Guzaj naš, je daleč, tam - na severu, v kraljestvu na Angleškem
živel podoben, prost junak, ki jemal je le bogatim, revnim daroval,
in plenil z veselimi pajdaši, kradel kralju, lordom, angelcem nebeškim,
in je med revnim ljudstvom, z grajskimi darovi, nevaren oblastem postal.
Z otroško in naivno dušo bi ves svet spremenil in kot kmetič sveže preoral;
ni sodil v grabežljivi sloj tatov - vladarjev in kot Kralj beračev ni bil obešen!
Zdaj spi v Kraljestvu sanj - nazadnje Bogu ukradenem, nebeškem,
(pod)zemskega peklá bogatcev in siromakov na vekov veke rešen –
ob našem Francu Guzaju ...Tatinski angleški vitez se je Robin Hood zval.
Pripomba:
Zgodbo o razbojniku Guzaju sem upesnil po ljudskih pripovedih, zbranih v knjigi Ernesta Tirana z naslovom GUZAJ, in dopolnilni besedi Milenka Straška.
V njej sem našel dandanašnje prvine na zahteve protestnikov po drugačnem svetu: brez vladavine vampirskega Kapitala, ki DANES usodno obvladuje in zaliva z Lavo dobičkov ta vulkansko zavrel planet. Nove generacije nadaljujejo zahteve po etično čistem človeku in novih, ustvarjalnih znanjih, brez ropov naravnih bogastev, ozemeljskega polaščanja velesil in vojn.
Naša študentska protestna gibanja, začeta v letih 1968 – 1971, ki so se širila z jasnim programom iz Pariza po vsej Evropi, so očitno obrodila sadove. Danes so se okrepila in korenito poglobila po vseh kontinentih. V času 2012/2013 so zajela širšo paleto zahtev, ki so temelj državotvornih skupnosti, in zajemajo ves naš planet.
Aktivnih množic, ki hočejo sodelovati pri spreminjanju DOMA in SVETA , ni več mogoče preslepiti s kopicami fraz in samozvanih zakonov!
Udejanimo vodilno misel:
KAPITALIZEM JE MRTEV! IN VAMPIRJI Z NJIM VRED!!
KAPITALISTOV NE BOMO BALAZAMIRALI KOT VEČNE FARAONE!!!
***
Zapisal ob Kulturnem prazniku Franceta Prešerna, in ob gorečem pohodu z 20.000 - glavo množico upornikov Tretje vseslovenske vstaje . Na pohodu s Kongresnega trga v Ljubljani, po Slovenski ulici, mimo Banke Slovenije, na Trg revolucije, pred naš parlament. Pred živinsko ograjo, ki je ločila zahtevno množico od prazne stavbe izvoljenih predstavnikov te, iste, možice.
Na pragu pomladi 2013 si oblikujemo nov program o temeljnih zahtevah - ob poštenem delu naših ljudi. Evropa nas je zvabila v skupno podmornico, v kateri lovimo euro-sapo, skupaj z državami kot so Španija, Portugalska, Italija, Irska in izdihujoča Grčija – zibelka evropske kulture.
Ivan Cimerman, Ljubljana, 8. februarja, meseca - Svečana, 2013 in 3. norčavega aprila – Malega travna, 2013
Pri Svetem Primožu na Kozjanskem
se v revni koči siromakom Guzaj narodi,
obsojen po krivici, s slόvesom grozanskim
zrel mož kot »ropar« in »razbojnik« zaslovi.
Slovencem, Štajercem v avstrijski, tuji domovini
vladarji z Dunaja delili so zakόne in pravico,
iz roda v rod žive na to oblast in čas spomini,
ko kmet in revež je zaman iskal resnico.
Guzaj je zvesto, strumno služil tuji kroni,
v Bosni skoraj bi orožnik, krut z ljudmi, postal,
pred nasiljem nad balkansko rajo in kanoni
domov srce ga vodi, na Kozjansko se je podal.
Kot pomočnik se zaposli v Dobrni, v gostilni
Ančke Klančar, kot spreten, gostom ljub strežaj blesti.
Ker niso ga prevzeli njeni čari in pohotni udi silni,
ker ni omahnil v njen objem goreč - to zvodnico zbesni.
Ker ga lovača - maščevalna kača, ni ulovila,
mu je nakόpala usodno ječo, brezglavo oblast na vrat:
srebrn pribor in 3000 goldinarjev mu podtaknila, pozvala je žandarje, po gostilni noro vpila:»Guzaj - tat!«
Sedem let trohnel bi v celjskem »Starem piskru« v kehi
mož nedolžen, od čarovnice brez čarov obsόjen,
sebi, svojcem v sramoto, brez časti, oblaten z grehi,
s pečatom kupljenih sodnikov: Ta zapor ni bil pogojen!
Guzaj iz ječe jim pobegne na prostost iz zapora,
skriva se kot gost v Košnici, v gostilni pri Drobnetu …
Svojo čast, po nedolžnem obsojen, maščevati mora
nad sodniki in krvosesi v vsem Kozjanskem svetu.
Ropal bo graščake in gospodo, lažne pobožnjake,
grofe, bogataše, krvosese in posestnike, trgovce,
petolizce, oderuhe, posojilce - bančniške veljake,
ki so kmeta spravili na boben, ob zadnje novce.
Oblast bogastvo je nagrabila s silo, po krivici,
del plena, ki ga je bogatim izmaknil, je revnim dal.
Imel je par pajdašev v najbolj obubožani vasici,
berač, ne dninar, ne garač ni praznih rok ostal.
Orožnike okrog prsta zvito je vrtel, ovijal,
domači, a tujcu zvesti hlapci so le Dunaju služili,
vesele burke, šale v živo je s cefizlji butastimi zbijal,
možje so se skrivaj dobrotniku – tatu pridružili.
Guzaj v vaško klepetavo babo preoblečen
drzne si z orožnikom v gostilni javni vino pit,
v brk se smeje babjek pivcu kot glumač posrečen,
dokler mož zakona ob šanku ne omahne, mrtvo opit.
Na vrh zaselka Jezerc Guzaj tujo ženo zapeljuje,
a rogonosec ob zori oba razgaljena zasači, skoči:
»Čast in ženo mi razbojnik krade, ko me ni, vasuje!«
Ko Guzaja prevarani zagrabi, ga ta s pištolo poči.
Nato razbojnik drzen lepo vdovo obiskuje,
za las je šlo, da niso ga dobili vohljači, orožarji,
pod širno krilo vdove Guzaj skoči, ko jih čuje,
pod vročo mucko ljube ga ne odkrijejo žandarji.
Glas o tatu - veseljaku se s Kozjanskega razširi,
zajame Štajersko, Hrvaško in davko-ljubni Dunaj,
kjer se samodržec na zlatem tronu narodov šopiri …
Tja naš lačen kmet ne more, če »ne pusti trebuha zunaj«.
Kjer čisti potok Bistrica živό, drobnό šumlja,
lepo mlinarjevo Barbiko snubi, vse do pogube ljubi.
Sanja, da se z njo in s plenom v Ameriko poda,
ko čez Veliko lužo uideta žandarjem in pogubi.
V mestu Celju pa predrzen Guzaj je pod noč
orožnike povabil, plačal lačnim sledcem vsem večerjo,
nato jim svétoval, kje naj tega razbojnika love, rekoč:
»Naj mi žandarji - slepe kure, tega nasveta ne zamer΄jo!«
Siroti Gelci za nakup prašiča dal goldinarje je v dar,
a revo je bogaboječa Jera obsodila:»Zlodej ti je dal!
Ti, božja dekla, si od razbojnika sprejela tuj denar!«
Za kazen je Guzaj Jeri stopali nog z žeblji podkoval:
(Ljudje vam povedo, kako je vpila in pogansko klela,
prosila milosti, da ji je duša skoraj do nebes vzletela).
Pilštajnski župnik s pridigo je dve nedelji sváril vse farane:
»Kdor skriva in ščiti Guzaja - razbojnika, bo pogubljén!
Ako žandarju ne prijavi tolovaja, tatinske zgube neugnane,
je za Boga, nebesa za vse večne čase izgubljén!«
V cerkev pride tuj, neznan gospod, lepό, po modi oblečen,
zaprosi župnika:»Za delo spišite mi krstni list iz rojstne knjige!«
Sam se je v pridigi izdal: »Sveti Frančišek bo zaklad moj večen«. Medtem ko župnik krstni list napiše, si krščenec skrit plen poišče.
Oltarček, pod katerim tega svetnika častilec vneto moli in časti,
se s kipcem Svetega Frančiška, skromnega dobrotnika, krasi.
V Frančišku votlem 4000 goldinarjev nabranih Guzaj odkrije,
pod nos zbiralcu milodarov pomolí pištolo, in v temno noč zavije.
Gostilničarko zlobno, nepotešêno Klančar Ano,
ki mu je krajo srebra in 3000 goldinarjev podtaknila,
Guzaj s pajdaši zvlekel je globoko v gozd, pustil jo sámo;
privezana ob smreko je telo in dušo peklu prepustila.
Orožnik Gônič z malo plačo prvič srečen očka je postal.
Gosposki krst bi rad! Neznan gospod za botra se ponudi.
Krščênemu dojenčku je bogati dar, in poleg sporočilo dal:
»Od botra Guzaja. Naj očka, revni policaj, se nič ne čudi!«
»Gozdar zaupnik« razkazuje grofu Attemsu dirkače,
pobotnico mu izroči, a grof mu da kupnino za konjiče iskre.
Zaupnik po buči kresne visokost, da v grabi skoraj stegne krače.
Usoda mimo je prinesla babo, pameti tlačansko bistre.
»Joj, kaj je vaši milosti razbojnik brez vesti zavdal in storil:
Vi, grof - kot potepuh ležite v prahu ceste brez glasu, zavesti!
O, vem, kdo je ta tat, morilec, ki bi skoraj vas umoril!« …
In grofa Attemsa na gnojni voz zvalijo, ko oživi to truplo ob cesti.
»Gozdar – zaupnik« z grofovsko mošnjo goldinarjev, v gostilni
ob Sotli, s tihotapcem konj sklene imenitno obmejniško kupčijo:
še drugič je prodal dirkače za zajetno vsoto v kupčiji silni …
Dirkači na Hrvaškem ceno pridobijo. In spet lep delež reveži dobijo.
Bumf! v Guzaja racava baba poči, a on jo užali, žensko čast osramoti!
Hiii! zbor žená kot roj čebel strupena žela vpiči vanj in ga napade …
Sramoto doživi na sejmu v Podsredi, orožnikom, oblásti pred očmi,
s pestmi in cekarji preteple so skrivača babe, stare in mlade.
Tokrat se prvič Guzaju smeje vohljači, topoglavi policaji,
nobeden ne priskoči mu v obrambo moške časti na pomoč.
Saj ne spodobi se, da capinu, ki nagaja, in tepe ga poceni raja,
oblast roko podaja! A roki tej ta raja spet davek daja - kot nekoč.
Tepeni Guzaj se za bogatega krznarja izdaja,
razglas objavi: »Kupim lepe, sortne mačke!
Goldinar dam za glavo, če izbranka mi ugaja,
imeti mora gost kožuh in mlade, skočne tačke!«
Tristodvajset mačk na trgu v Podsredi iz kletk zamijavka,
od blizu in daleč truma mačkolovcev po goldinarje drvi …
»A kam je kupec lažni izginil, sveta Pomagavka!?«
»Haa, haaa!« krznar nas je ukanil, s kočijo proč hiti!
***
»Dovolj so se razbojnik Guzaj in pajdaši norčevalil iz nas!«
rohni kordon orožnikov iz Slivnice, Prevorja, Glažute,
Šentvida in Dobja: »Operimo si blatno čast! Prišel je čas!
Končajmo jalov lov na Guzaja, noči bedé prečute!«
V vasi Košnici, kjer Guzaj tabori, gostilničar Drobné
gosti ob kartah tri sumljive, kosmate in tatinske tipe!
Zvohljáta jih orožnika Grizold in Stres, ko se nevede
prikradeta do pivcev in kartašev v senci vaške lipe.
»Stoj!« Dva kvartopivca v bližnji gozd zbežita,
a glavni, Guzaj, se je med sode v kleti skril ...
»Hr, hrr!« po pasje zarenčita, »razbojnik in nagrada je odkrita!«
-----------------------------------------------------------------------------------
Bum, buum! v zločinsko tarčo! Vsak rad bi plen ubil.
S pištolo jima v mišji kleti ujeti Guzaj odgovarja,
kako s sekiro naj debeli zid za izhod poruši?
»Huraaa!« iz ječe hrabro skoči na oba redarja!
Nešteto krogel zluknja plen, da se nesrečnik zruši ...
Pri-krade-jo se od vseh strani.»Huraaa!«vpijό orožniki bahati:
»Grizold in Stres dobila sta zasluženo nagrado!« Pijό, pojό ob vinu - zákonov sleparji, pravične sodbe tati:
»Razbojnik, tat dobrotnik je končal orožniško parado!«
***
V surovo zbito krsto Guzaja - tatu, up revežev so djali,
pri Sveti Ani, na Prevorju. Ob grobu izobčenca ni bilo pogrebca.
Brez svetega obreda so tatú, pravice iskalca pokopali –
za pokopališkim zidom, v brezbožno zemljo, kakor norčka, tepca.
Noben ustrahovan vaščan prinesel ni na grob samcate rože,
čeprav je bil deležen plenov, Guzajeve razbojniške dobrote!
Vsa vas se je bala oblasti, za svoje glave in predrage kože,
le lepa Barbika na grob je posadila cvet ljubezni in samote.
Nihče ni videl, kdaj naskrivaj na grob prihaja,
za zidom pa je vedno rasel mlad, svež Barbkin cvet.
O Ameriki, bogastvu sanja danes v krizi spet slovenska raja ...
V sodobnem času je Guzaj blag morilec, dober tat, celo profet.
Če danes Guzaj banke vele-roparjev na Wall Streetu, v New Yorku bi oropal,
poklonil svetu uplenjen plen, bi vsem vzcvetel drugačen svet!
Na čelu množic siromakov bi s kozjanskimi svarilci stopal ...
Morda bi slabo plačan policaj dejal:»Naj vodi parlament brez rim - poet!«
***
Tajkuni, mafija in kralji, bogataši, vsi hlapci Kapitala na naši grbi so ostali.
V zakonih prikritih roparjev - nas, revežev - je ujetih pol garaškega sveta.
Za zidom niso in ne bodo slavnih lopovov brez krščenikov níkdar pokopali,
nebeška, zlata lestev jih brez greha, z žegnom - do svetlih zvezd pelja.
Kot Guzaj naš, je daleč, tam - na severu, v kraljestvu na Angleškem
živel podoben, prost junak, ki jemal je le bogatim, revnim daroval,
in plenil z veselimi pajdaši, kradel kralju, lordom, angelcem nebeškim,
in je med revnim ljudstvom, z grajskimi darovi, nevaren oblastem postal.
Z otroško in naivno dušo bi ves svet spremenil in kot kmetič sveže preoral;
ni sodil v grabežljivi sloj tatov - vladarjev in kot Kralj beračev ni bil obešen!
Zdaj spi v Kraljestvu sanj - nazadnje Bogu ukradenem, nebeškem,
(pod)zemskega peklá bogatcev in siromakov na vekov veke rešen –
ob našem Francu Guzaju ...Tatinski angleški vitez se je Robin Hood zval.
Pripomba:
Zgodbo o razbojniku Guzaju sem upesnil po ljudskih pripovedih, zbranih v knjigi Ernesta Tirana z naslovom GUZAJ, in dopolnilni besedi Milenka Straška.
V njej sem našel dandanašnje prvine na zahteve protestnikov po drugačnem svetu: brez vladavine vampirskega Kapitala, ki DANES usodno obvladuje in zaliva z Lavo dobičkov ta vulkansko zavrel planet. Nove generacije nadaljujejo zahteve po etično čistem človeku in novih, ustvarjalnih znanjih, brez ropov naravnih bogastev, ozemeljskega polaščanja velesil in vojn.
Naša študentska protestna gibanja, začeta v letih 1968 – 1971, ki so se širila z jasnim programom iz Pariza po vsej Evropi, so očitno obrodila sadove. Danes so se okrepila in korenito poglobila po vseh kontinentih. V času 2012/2013 so zajela širšo paleto zahtev, ki so temelj državotvornih skupnosti, in zajemajo ves naš planet.
Aktivnih množic, ki hočejo sodelovati pri spreminjanju DOMA in SVETA , ni več mogoče preslepiti s kopicami fraz in samozvanih zakonov!
Udejanimo vodilno misel:
KAPITALIZEM JE MRTEV! IN VAMPIRJI Z NJIM VRED!!
KAPITALISTOV NE BOMO BALAZAMIRALI KOT VEČNE FARAONE!!!
***
Zapisal ob Kulturnem prazniku Franceta Prešerna, in ob gorečem pohodu z 20.000 - glavo množico upornikov Tretje vseslovenske vstaje . Na pohodu s Kongresnega trga v Ljubljani, po Slovenski ulici, mimo Banke Slovenije, na Trg revolucije, pred naš parlament. Pred živinsko ograjo, ki je ločila zahtevno množico od prazne stavbe izvoljenih predstavnikov te, iste, možice.
Na pragu pomladi 2013 si oblikujemo nov program o temeljnih zahtevah - ob poštenem delu naših ljudi. Evropa nas je zvabila v skupno podmornico, v kateri lovimo euro-sapo, skupaj z državami kot so Španija, Portugalska, Italija, Irska in izdihujoča Grčija – zibelka evropske kulture.
Ivan Cimerman, Ljubljana, 8. februarja, meseca - Svečana, 2013 in 3. norčavega aprila – Malega travna, 2013
