S Cankarjeve ceste stopim mimo Opere na Trg revolucije. Pred parlamentom srečam Cveta Udovča, sina pomembnega uda, dela telesa, ki je bil nekoč tesno zraščen s prejšnjim, pol-komunističnim telesom. Zaskrbljeno opazujem v najnovejša modna oblačila surovega kapitalizma odetega begavčka. Polosiveli, nekdanji perspektivni komsomolec otožno zre v vhod stavbe, prepolne novih, odločujočih teles. Vojno za Slovenijo je gledal iz bančne stolpnice v srcu prestolnice, kjer je imel upravljalsko-nadzorni očka pisarne. Deset dni je minilo kot dih. Še preden se je odločil za pravo stran, je bila »druga svoboda« že na pragu.
Že v Nižji glasbeni šoli je znal igrati na klavir po sistemu zdaj tu - zdaj tam. Rad je imel visoke tone v simfonijah. Dvainvajset let nove, svobodne Slovenije že tava ta pol-izgubljeni ud po administrativnih službicah in menjava stranske stranke. Ne zadene Glavne. Včeraj mu je ex-herojski očka podaril svetove, danes je v teh svetovih tujec. Nihče ga ne naredi za »izvršni organ«. Lahko je kovaču podkovati: zmagoviti konj ima po vsem svetu enake ude, enaka kopita. Tudi po dirki. Lahko je sodarju: sod ima natanko izmerjene obroče in toge doge. Večji sod – večji udi, doge. A izoblikovana glava je kot togi sod. Ne more se znebiti togih, dog-matičnih nazorov. Enoidejni politik z enoudno diplomo, komsomolec iz majskorodne Titove štafete, je iščoči ud, ki mora prevetriti nazore v glavi. Viharno!
Otožno me gleda. Očitno mu manjka pol tone nekdanje poveljujoče samozavesti: »Izvršni sekretar sem bil. Zdaj pa so izvršili selekcijo. Hmmm, ta današnja telesa niso zame nič obetavna! Preveč se nagibajo v levo in desno. V naklone in poklone. Piščanci, ki bežijo pod krilo Evrope. Iščem osno-sredinsko telo. Pravo telo za pravi ud - to bo kapital zame!«
Vrže me iz tira. Očitno je Cveto Udovč bivši, v surovem kapitalizmu izgubljeni ud! Danes nihče več ne govori s slengom nekdanjih vodečih teles. Ta ud, Udovč, je očitno izgubil telo! Je še zemeljski, a ga že nese v vesolje izgub. Potencialni luzer, sin ex-zmagovalcev.
»Kakšno telo potrebuješ? Delovno ali politično?«, ga zaskrbljeno vprašam.
»Zanesljivo! Táko, ki bo sposobno vse do-pri-nesti in pre-nesti. In nič od-nesti!«
»Odnesti? Tudi tebe ne, kot izgubljeni ud včerajšnjega vladajočega telesa?«
»Tudi. Za mnoga pomembna telesa sem bil dragocen ud, današnja pa lahko obogatim z diplomatskimi izkušnjami več dežel, v katerih sem udoval, in ki nanje čaka nova Evropa.«
Spomnim se ga. Bil je izvršni organ, ud, zadolžen za preganjanje »verbalnega delikta«. Jezični pendrek nad študenti, ki »so v avgustu 1968., po ruski okupaciji Čehoslovaške, »zablodili v idejno rušenje temeljev veleudov in podlegli kapitalističnim vplivom, dekadenci, amoralnosti in erotični izprijenosti Divjega Zahoda«. NATO je vzhod postajal zahod. Si-ste-ma-tič-no. Zahod pa je danes naš kapitalni VZOR! Bil je cekajevec, miljenček ZKJ.
Če pa si bil v dinarskih časih izvršni organ, velepomemben UD, se v EVROČASU ne moreš sam privariti kot železna ročica na kakršnokoli novo telo. Toda zakaj hoče spet biti izvršni organ, ta Cveto Udovč - ud, ki so ga odžagali! Glavo ima že vso srebrno, ni več »zlati deček«!
»Ali res moraš spet biti blizu izvršnim organom? Ali ni to preblizu izvršb, zaplemb premoženja, če ne plačaš davkov in dajatev? Vsa vladajoča telesa sveta te lahko vidijo v računalnikih, na filmih vidimvse-kamer, videorekorderjih, na posnetkih iz samopostrežnic, ko na tržnici kupuješ korenje in peteršilj. V spalnici, v postelji z ženo ali s skrivno ljubico ... Kaj bi med glavnimi uradniki? Prodajaj raje časopise ali srečke Rotofotoloto! Ohrani srčni mir.«
»Vsa moja psiha je izvršno naravnana! Jaz sem ud, še vedno poln sil, rojen za dohodke pomembnih teles. Moja usoda je eurokarma! Stranska funkcija gasilca na požarni lestvi ni zame. Izvrševal bom pomebna povelja - ali pa me ne bo!« pribije usodne besede v zrak.
»Si še sploh sposoben izvrševati povelja, ti - ud nekdanjih pomembnih teles?«
»Vse, kar ne presega povelj moje žene, sem pripravljen ubogati in izvrševati! Vse za domovino v kriznih časih! Upoštevam samo družinsko pravo! Samo v družinski skupnosti stranke sem lahko danes eden izmed pomembnih timskih udov. Kot samostojno misleči ud sem izgubljen! Vodja stranke misli zame. Moja glava je njegov ud. Zanj lobiram po bifejih.«
Ostrmim: Kdo je ta novo-stari Cveto Udovč? Kako se mu je zožil svet! Izgubljen organ, ki ne najde novega pomembnega telesa, na katerem bi postali njegovi udje - izvršniki.
»To pomeni, da si bil samostojni organ izvršnega značaja. Storil si samo to, kar so ti zapovedali. Taki nespremenljivi organi kot si ti, pa so danes, v času iskanja ministrskih glav, ostali brez pomembnih teles. Plavajo v brezzračnem prostoru in se prekopicavajo kot turistični kozmonavti v vesoljski raketi, ki leti na rdeči planet Mars. A to je umetno ustvarjena, breztežna ječa, prirejena za mesec, dva raziskav novih, rdečih skrivnosti ...
Ko pa spet pristanejo, jih čakajo na ekološko in ideološko iztirjeni Zemlji milijarderska, pomembna telesa, ki so te ude z dobičkom izstrelila v vesolje. To so vesoljski poskusni zajčki. Brez močnih, odločujočih, denarniških teles pa ti udje ne morejo poleteti v vesolje...«
»Kakšna telesa imaš v mislih... brez pravih teles ...? Vedno najdem pravo telo zase, saj sem super-prilagodjivi ud in organ.«
»Že, toda telesa današnjega sistema ne priključujejo udov iz včerajšnjega sistema. Zato, ker delujete zaviralno. In ste cokle na tirih prihajajočih vlakov. Zdaj si ud brez telesa!«
»Zaviralno? Phhhhk! naši očetje so bili najnaprednejša povojna generacija. Zgradili so mesta, mostove, ceste. Z žulji, udarniško, brezplačno. Mnoga mesta so porušili Američani, ko so slepo, brez zemljevida, križ-kraž bombardirali evropska mesta. Nato pa so Evropi ponudili svojo roko, pripeljali so svoje obnovitelje in si ustvarjali dobiček na ruševinah po Marshallovem planu. Naši očetje pa so gradili Novega človeka, ki bi si je hotel spet deliti kosilo s tovariši - iz enega kotla. Danes pa – kotlov nikjer, tovarištva nikjer! Kruljenje povsod, korita pa le za izbrance. Ob včerajšnjih družbenih koritih spet rastejo izbrana, rejena telesa. Na ta telesa pa ne bi rad priključil svojih udov.«
»Popraviti in prilagoditi boš moral svoje ude! Plastična kirurgija je zelo napredovala. Spremene ti obraz, spodaj, tam zadaj, ti odvzamejo kožo, da jo boš nosil od spredaj. Včerajšnjo Dušo moraš zadušiti! Nazore, ideje in ideologije si izperi iz možganov in jih vrži na smetišče Zgodovine. Okoplji se Laških Toplicah - ob pivu, v Ptujskih Termah - ob vinu, v snobovskem Baden - Badnu na Nemškem, v kraljevskih Karlovih Varyh na Češkem. Postani ugleden, internacionalen. Nauči se francoščine, kupuj Diorjeve izdelke, japonske računalnike, mašine na dobrem nemškem glasu. Za bodočo olimpijado v Riu de Janeiru se nauči portugalščino in karnevalskih norčij s čokoladnimi lepotičkami. Nazadnje sanjaj kot uvoznik banan in soje v slovenščini, a samo v rodni vasi ... Poišči si davčno oazo. Postani sodobnejši ud, zarjavel si že! Potem te bo veselo vsako pomembno telo v Novem sistemu.
Pomembna telesa tega sistema načeloma ne trpijo udov iz prejšnjega sistema! Razen korupcijskih milijonarjev, delniških polastninjencev in stečajnih upraviteljev.
Saj tudi ne moreš presaditi opičjega uda na človeško telo...«
Vrglo ga je v zrak:»Kaaaj! Hočeš reči, da sem ud, ki je odpadel z včerajšnjega opičjega telesa, zdaj pa me lepotni kirurgi ne morejo prišiti na današnje, človeško telo. Veš kaaaj, glede na nečloveške svinjarije, ki jih počenjajo mafijski udje z novimi telesi, pa raje ostanem opičji ud! Hočeš reči, da sem izgubljen ud, ki mu ni pomoči...?«
»Bila je le prispodoba, metafora! Predaleč si zašel, Udovč, nazaj na palme. Prilezi spet dol. Morda sredozemsko-kontinentalna klima ni prava zate. Morda bi ti bolj odgovarjala tropska ali subtropska. Imaš težave z dihanjem? Si pod nenehnim pritiskom? So ti izmerili 200/35? Zgornjega znižaj, spodnjega zvišaj! Utrip srca imaš uglašen na utrip množice. To škoduje tvojemu individualnemu počutju. Pusti v miru srce, pusti misel na Dobrega človeka!
Sezi v skupno blagajno; poglej, če je še kaj ostalo - tudi zate! Če ni, kupi za očetov, privatizacijsko nagrabljeni denar najprej letalsko vozovnico za let v kraje južno od ekvatorja, do subtropskih paradižev v Braziliji, Argentini ali Avstraliji. Tam ni Severnega sija arijske Združene Evrope. Banane so poceni, kokosove palme pri roki. Laže boš dihal! Obišči Tahiti, kjer je genialni francoski slikar Paul Gauguin živel z nagimi domačinkami kot v raju. V tisti orhidejsko odišavljeni klimi čakajo ustrežjiva, očarljiva telesa za izgubljene ude! Nadeni si venčenk iz sanjskih orhidej okrog udov, ob klicih dobrodošlice ALOHA! «
»Bi žeeeee. Ampak – tam nič ne pomenim, tam ni ustreznih forumov, kjer bi se lahko polnokrvno izrazil svoj »jaz« ni udov mojega, izvršnega kova. Izvršim samo, kar mi naročijo! Tam bi moral biti povsem samostojen organ na samostojnem telesu. Sam nositi vsa bremena. Otresati palme. Veslati in loviti ribe. Biti mož, tolažilni ud mnogim ženam polinezijskih plemen. Jaz pa sem bil vse življenje nesamostojen organ, ud, odvisen od pomembnega samostojnega telesa. Tam ni uradov, ministrstev, borze, bank, zemljiških knjig, carinarnic, ne kovnice denarja. Tam se mi lahko duša posuši, ne pa reši. Pod palmami bi bil v kraljestvu nagote kot čisto samostojni ud povsem izgubljen!«
»Potem ti preostane samo še Severni tečaj in Eskimi. Lahko postaneš ud plemena, ki skupaj nago prenočuje v snežnih iglujih, na kožah severnega medveda. Če niti v tej čisti, dobri praskupnosti ne boš vzdržal, izvršno neopazen, v skupnem šotoru, pojdi v polarno noč in tuli z volkovi. Ti sestradanci vedno iščejo polžive, izgubljene ude. Lahko boš preizkusil svoje ude kot Zemljan, ki ne zmrzne pri minus petdesetih stopinjah. Boš videl, kako trdni in trdi bodo postali tvoji nesamostojni udje! Ko boš tam za večno zmrznil, boš sam postal dovolj trden, samostojen ud, neodvisen od močnega, pomembnega telesa. In boš za zmiraj izgubil občutek, da si izgubljeni ud prejšnjega sistema! Da si bil UD-ARNIK, izvršnik, vzorni ud skupne lastnine in sožitja množice sodobnih udarnikov, ki še danes delajo zastonj. Za izvršnike. In videl boš, da lahko dvoje svojih udov, rok, uporabiš za lov na jate rib. Tudi na Severnem tečaju se molčeče ribe bojijo kitov, ki so za njih izvršni organi.
Povprašaj na Dunaju, pri Letalski agenciji Niki Lauda, na Marx-Engels Strasse 13, nekdanjega dirkača Formule 1: Kam na svetu lahko z Lufthanso poletiš s temi tvojimi tavajočimi udi.
Cveto Udovč - tvoji udje so zarjaveli, zaostal si za časom. Zaman jih hočeš privariti na novo, vladajoče telo! Vzami raje ribiško palico in pojdi lovit molčeče ribe v skrivna lovišča »nekdanjih velikih teles«, od katerih si odpadel kot jesenski list. September, Listopad, je tu. Čas, ko odpada listje - odsluženi udje s teles - dreves. Morda boš zaslišal glas z višav, ki te povabi v »večna lovišča«.
Postani neopazen, lovi na črno. Ribe, ki plavajo proti toku, imajo tisoč razlogov za to, da nikoli na spregovorijo!«
S Cankarjeve ceste stopim mimo Opere na Trg revolucije. Pred parlamentom srečam Cveta Udovča, sina pomembnega uda, dela telesa, ki je bil nekoč tesno zraščen s prejšnjim, pol-komunističnim telesom. Zaskrbljeno opazujem v najnovejša modna oblačila surovega kapitalizma odetega begavčka. Polosiveli, nekdanji perspektivni komsomolec otožno zre v vhod stavbe, prepolne novih, odločujočih teles. Vojno za Slovenijo je gledal iz bančne stolpnice v srcu prestolnice, kjer je imel upravljalsko-nadzorni očka pisarne. Deset dni je minilo kot dih. Še preden se je odločil za pravo stran, je bila »druga svoboda« že na pragu.
Že v Nižji glasbeni šoli je znal igrati na klavir po sistemu zdaj tu - zdaj tam. Rad je imel visoke tone v simfonijah. Dvainvajset let nove, svobodne Slovenije že tava ta pol-izgubljeni ud po administrativnih službicah in menjava stranske stranke. Ne zadene Glavne. Včeraj mu je ex-herojski očka podaril svetove, danes je v teh svetovih tujec. Nihče ga ne naredi za »izvršni organ«. Lahko je kovaču podkovati: zmagoviti konj ima po vsem svetu enake ude, enaka kopita. Tudi po dirki. Lahko je sodarju: sod ima natanko izmerjene obroče in toge doge. Večji sod – večji udi, doge. A izoblikovana glava je kot togi sod. Ne more se znebiti togih, dog-matičnih nazorov. Enoidejni politik z enoudno diplomo, komsomolec iz majskorodne Titove štafete, je iščoči ud, ki mora prevetriti nazore v glavi. Viharno!
Otožno me gleda. Očitno mu manjka pol tone nekdanje poveljujoče samozavesti: »Izvršni sekretar sem bil. Zdaj pa so izvršili selekcijo. Hmmm, ta današnja telesa niso zame nič obetavna! Preveč se nagibajo v levo in desno. V naklone in poklone. Piščanci, ki bežijo pod krilo Evrope. Iščem osno-sredinsko telo. Pravo telo za pravi ud - to bo kapital zame!«
Vrže me iz tira. Očitno je Cveto Udovč bivši, v surovem kapitalizmu izgubljeni ud! Danes nihče več ne govori s slengom nekdanjih vodečih teles. Ta ud, Udovč, je očitno izgubil telo! Je še zemeljski, a ga že nese v vesolje izgub. Potencialni luzer, sin ex-zmagovalcev.
»Kakšno telo potrebuješ? Delovno ali politično?«, ga zaskrbljeno vprašam.
»Zanesljivo! Táko, ki bo sposobno vse do-pri-nesti in pre-nesti. In nič od-nesti!«
»Odnesti? Tudi tebe ne, kot izgubljeni ud včerajšnjega vladajočega telesa?«
»Tudi. Za mnoga pomembna telesa sem bil dragocen ud, današnja pa lahko obogatim z diplomatskimi izkušnjami več dežel, v katerih sem udoval, in ki nanje čaka nova Evropa.«
Spomnim se ga. Bil je izvršni organ, ud, zadolžen za preganjanje »verbalnega delikta«. Jezični pendrek nad študenti, ki »so v avgustu 1968., po ruski okupaciji Čehoslovaške, »zablodili v idejno rušenje temeljev veleudov in podlegli kapitalističnim vplivom, dekadenci, amoralnosti in erotični izprijenosti Divjega Zahoda«. NATO je vzhod postajal zahod. Si-ste-ma-tič-no. Zahod pa je danes naš kapitalni VZOR! Bil je cekajevec, miljenček ZKJ.
Če pa si bil v dinarskih časih izvršni organ, velepomemben UD, se v EVROČASU ne moreš sam privariti kot železna ročica na kakršnokoli novo telo. Toda zakaj hoče spet biti izvršni organ, ta Cveto Udovč - ud, ki so ga odžagali! Glavo ima že vso srebrno, ni več »zlati deček«!
»Ali res moraš spet biti blizu izvršnim organom? Ali ni to preblizu izvršb, zaplemb premoženja, če ne plačaš davkov in dajatev? Vsa vladajoča telesa sveta te lahko vidijo v računalnikih, na filmih vidimvse-kamer, videorekorderjih, na posnetkih iz samopostrežnic, ko na tržnici kupuješ korenje in peteršilj. V spalnici, v postelji z ženo ali s skrivno ljubico ... Kaj bi med glavnimi uradniki? Prodajaj raje časopise ali srečke Rotofotoloto! Ohrani srčni mir.«
»Vsa moja psiha je izvršno naravnana! Jaz sem ud, še vedno poln sil, rojen za dohodke pomembnih teles. Moja usoda je eurokarma! Stranska funkcija gasilca na požarni lestvi ni zame. Izvrševal bom pomebna povelja - ali pa me ne bo!« pribije usodne besede v zrak.
»Si še sploh sposoben izvrševati povelja, ti - ud nekdanjih pomembnih teles?«
»Vse, kar ne presega povelj moje žene, sem pripravljen ubogati in izvrševati! Vse za domovino v kriznih časih! Upoštevam samo družinsko pravo! Samo v družinski skupnosti stranke sem lahko danes eden izmed pomembnih timskih udov. Kot samostojno misleči ud sem izgubljen! Vodja stranke misli zame. Moja glava je njegov ud. Zanj lobiram po bifejih.«
Ostrmim: Kdo je ta novo-stari Cveto Udovč? Kako se mu je zožil svet! Izgubljen organ, ki ne najde novega pomembnega telesa, na katerem bi postali njegovi udje - izvršniki.
»To pomeni, da si bil samostojni organ izvršnega značaja. Storil si samo to, kar so ti zapovedali. Taki nespremenljivi organi kot si ti, pa so danes, v času iskanja ministrskih glav, ostali brez pomembnih teles. Plavajo v brezzračnem prostoru in se prekopicavajo kot turistični kozmonavti v vesoljski raketi, ki leti na rdeči planet Mars. A to je umetno ustvarjena, breztežna ječa, prirejena za mesec, dva raziskav novih, rdečih skrivnosti ...
Ko pa spet pristanejo, jih čakajo na ekološko in ideološko iztirjeni Zemlji milijarderska, pomembna telesa, ki so te ude z dobičkom izstrelila v vesolje. To so vesoljski poskusni zajčki. Brez močnih, odločujočih, denarniških teles pa ti udje ne morejo poleteti v vesolje...«
»Kakšna telesa imaš v mislih... brez pravih teles ...? Vedno najdem pravo telo zase, saj sem super-prilagodjivi ud in organ.«
»Že, toda telesa današnjega sistema ne priključujejo udov iz včerajšnjega sistema. Zato, ker delujete zaviralno. In ste cokle na tirih prihajajočih vlakov. Zdaj si ud brez telesa!«
»Zaviralno? Phhhhk! naši očetje so bili najnaprednejša povojna generacija. Zgradili so mesta, mostove, ceste. Z žulji, udarniško, brezplačno. Mnoga mesta so porušili Američani, ko so slepo, brez zemljevida, križ-kraž bombardirali evropska mesta. Nato pa so Evropi ponudili svojo roko, pripeljali so svoje obnovitelje in si ustvarjali dobiček na ruševinah po Marshallovem planu. Naši očetje pa so gradili Novega človeka, ki bi si je hotel spet deliti kosilo s tovariši - iz enega kotla. Danes pa – kotlov nikjer, tovarištva nikjer! Kruljenje povsod, korita pa le za izbrance. Ob včerajšnjih družbenih koritih spet rastejo izbrana, rejena telesa. Na ta telesa pa ne bi rad priključil svojih udov.«
»Popraviti in prilagoditi boš moral svoje ude! Plastična kirurgija je zelo napredovala. Spremene ti obraz, spodaj, tam zadaj, ti odvzamejo kožo, da jo boš nosil od spredaj. Včerajšnjo Dušo moraš zadušiti! Nazore, ideje in ideologije si izperi iz možganov in jih vrži na smetišče Zgodovine. Okoplji se Laških Toplicah - ob pivu, v Ptujskih Termah - ob vinu, v snobovskem Baden - Badnu na Nemškem, v kraljevskih Karlovih Varyh na Češkem. Postani ugleden, internacionalen. Nauči se francoščine, kupuj Diorjeve izdelke, japonske računalnike, mašine na dobrem nemškem glasu. Za bodočo olimpijado v Riu de Janeiru se nauči portugalščino in karnevalskih norčij s čokoladnimi lepotičkami. Nazadnje sanjaj kot uvoznik banan in soje v slovenščini, a samo v rodni vasi ... Poišči si davčno oazo. Postani sodobnejši ud, zarjavel si že! Potem te bo veselo vsako pomembno telo v Novem sistemu.
Pomembna telesa tega sistema načeloma ne trpijo udov iz prejšnjega sistema! Razen korupcijskih milijonarjev, delniških polastninjencev in stečajnih upraviteljev.
Saj tudi ne moreš presaditi opičjega uda na človeško telo...«
Vrglo ga je v zrak:»Kaaaj! Hočeš reči, da sem ud, ki je odpadel z včerajšnjega opičjega telesa, zdaj pa me lepotni kirurgi ne morejo prišiti na današnje, človeško telo. Veš kaaaj, glede na nečloveške svinjarije, ki jih počenjajo mafijski udje z novimi telesi, pa raje ostanem opičji ud! Hočeš reči, da sem izgubljen ud, ki mu ni pomoči...?«
»Bila je le prispodoba, metafora! Predaleč si zašel, Udovč, nazaj na palme. Prilezi spet dol. Morda sredozemsko-kontinentalna klima ni prava zate. Morda bi ti bolj odgovarjala tropska ali subtropska. Imaš težave z dihanjem? Si pod nenehnim pritiskom? So ti izmerili 200/35? Zgornjega znižaj, spodnjega zvišaj! Utrip srca imaš uglašen na utrip množice. To škoduje tvojemu individualnemu počutju. Pusti v miru srce, pusti misel na Dobrega človeka!
Sezi v skupno blagajno; poglej, če je še kaj ostalo - tudi zate! Če ni, kupi za očetov, privatizacijsko nagrabljeni denar najprej letalsko vozovnico za let v kraje južno od ekvatorja, do subtropskih paradižev v Braziliji, Argentini ali Avstraliji. Tam ni Severnega sija arijske Združene Evrope. Banane so poceni, kokosove palme pri roki. Laže boš dihal! Obišči Tahiti, kjer je genialni francoski slikar Paul Gauguin živel z nagimi domačinkami kot v raju. V tisti orhidejsko odišavljeni klimi čakajo ustrežjiva, očarljiva telesa za izgubljene ude! Nadeni si venčenk iz sanjskih orhidej okrog udov, ob klicih dobrodošlice ALOHA! «
»Bi žeeeee. Ampak – tam nič ne pomenim, tam ni ustreznih forumov, kjer bi se lahko polnokrvno izrazil svoj »jaz« ni udov mojega, izvršnega kova. Izvršim samo, kar mi naročijo! Tam bi moral biti povsem samostojen organ na samostojnem telesu. Sam nositi vsa bremena. Otresati palme. Veslati in loviti ribe. Biti mož, tolažilni ud mnogim ženam polinezijskih plemen. Jaz pa sem bil vse življenje nesamostojen organ, ud, odvisen od pomembnega samostojnega telesa. Tam ni uradov, ministrstev, borze, bank, zemljiških knjig, carinarnic, ne kovnice denarja. Tam se mi lahko duša posuši, ne pa reši. Pod palmami bi bil v kraljestvu nagote kot čisto samostojni ud povsem izgubljen!«
»Potem ti preostane samo še Severni tečaj in Eskimi. Lahko postaneš ud plemena, ki skupaj nago prenočuje v snežnih iglujih, na kožah severnega medveda. Če niti v tej čisti, dobri praskupnosti ne boš vzdržal, izvršno neopazen, v skupnem šotoru, pojdi v polarno noč in tuli z volkovi. Ti sestradanci vedno iščejo polžive, izgubljene ude. Lahko boš preizkusil svoje ude kot Zemljan, ki ne zmrzne pri minus petdesetih stopinjah. Boš videl, kako trdni in trdi bodo postali tvoji nesamostojni udje! Ko boš tam za večno zmrznil, boš sam postal dovolj trden, samostojen ud, neodvisen od močnega, pomembnega telesa. In boš za zmiraj izgubil občutek, da si izgubljeni ud prejšnjega sistema! Da si bil UD-ARNIK, izvršnik, vzorni ud skupne lastnine in sožitja množice sodobnih udarnikov, ki še danes delajo zastonj. Za izvršnike. In videl boš, da lahko dvoje svojih udov, rok, uporabiš za lov na jate rib. Tudi na Severnem tečaju se molčeče ribe bojijo kitov, ki so za njih izvršni organi.
Povprašaj na Dunaju, pri Letalski agenciji Niki Lauda, na Marx-Engels Strasse 13, nekdanjega dirkača Formule 1: Kam na svetu lahko z Lufthanso poletiš s temi tvojimi tavajočimi udi.
Cveto Udovč - tvoji udje so zarjaveli, zaostal si za časom. Zaman jih hočeš privariti na novo, vladajoče telo! Vzami raje ribiško palico in pojdi lovit molčeče ribe v skrivna lovišča »nekdanjih velikih teles«, od katerih si odpadel kot jesenski list. September, Listopad, je tu. Čas, ko odpada listje - odsluženi udje s teles - dreves. Morda boš zaslišal glas z višav, ki te povabi v »večna lovišča«.
Postani neopazen, lovi na črno. Ribe, ki plavajo proti toku, imajo tisoč razlogov za to, da nikoli na spregovorijo!«
