Marjan Pungartnik: Za zvezdno mizo, Mariborska literarna družba 2020, Spremno besedo je napisala Tonja Jelen
V svoji deseti pesniški zbirki nas avtor vabi v neznane daljave vsemirja, ki se približa človeku v poletnih nočeh kot nebo, posuto z znanimi zvezdami, kakor jih že od nekdaj opazujejo in razpoznavajo preprosti ljudje, povezani z naravo: Veliki in Mali voz, Bik, Severnica, Kosci – in kasneje, ko se nekdanjemu otroku vesolje razodeva v preimenovanju znanih zvezd: Meissa, Betelgeuse, Belatrix, Mintaka. Vedno znova pa pesniku vsa ta videna nebesna telesa odsevajo v ogledalu njive pod Pohorjem in mamine žetve ob polnem mesecu. To je domača njiva zrelega pšeničnega klasja kot sanje položena čez božje koleno.
Prvi skupini pesmi »Za zvezdno mizo« sledijo »Praške pesmi«, »Biti« in »Baladeske«.
Našel sem pot nazaj, zapiše pesnik v enem od uvodnih verzov. Ali ob tem misli na spremembo v svoji poeziji po zgodnjih zbirkah, v katerih sledi izzivalnosti modernizma in postmodernizma v slovenski poeziji? Ptičje petje, bližina in oddaljenost, obsojenost na slovo od vsega, kar je v otroštvu pomenilo varnost – nostalgično ugotavljanje, da nekdanjega trdnega doma ni več, ko praznina nemirna iz kota v kot tava, delo na polju, zlasti žetev, ima skoraj obredni značaj. V trenutkih obupa in domotožja brli drobna sveča ljubečih spominov na varno naročje: Dete, vzemi popotnico! šepetajo trudni tramovi strehe …
»Praške pesmi«, ki jih je navdihnila lepota slovitega evropskega mesta, pesnik doživlja kot brezskrbni sprehajalec po ulicah, ki so mu ljube in je z njimi življenjsko povezan. Škoda lásky, škoda ljubezni, ga prešine ob imenu znane gostilne, ki se kot refren ponavlja ob različnih asociacijah na to ugotovitev in z rahlo ironijo zazveni kot kavni avtomat: Škoda ljubezni, škoda moje mladosti, škoda.
Pesnik se sprehaja po mestu s šopkom venečih aster, še Vltava je razigrana : voda se tako široko in radostno smeji … Pozno popoldne v praškem predmestju oživijo slavni obiskovalci, ki jih je v svoji vili sprejemala nekdanja gospodarica, Marie Svobodová.
Zgodovinsko izročilo je navdihnilo pesem o predsmrtnih mukah legendarnega češkega junaka Daliborja, čigar usoda je prelita v opero skladatelja Smetane. Posebej pretresljiva je balada Dvojno življenje gospoda s Konopišta, besnega mučitelja in klavca živali, ki izginja po belem pesku niča v svet brez predmetnosti.
»Biti« je tretji ciklus pesniške zbirke: razmišljanje o identiteti osebnosti in rodu, ki se povezuje z zgodovinskim in verskim izročilom judovstva. Vendar prevlada spoznanje, da je posameznik samo točka v vsemiru: Vstal si in videl: nisi pleme, točka v vsemiru si. V osmih šestvrstičnicah v slovesnem slogu ritmiziranih verzov se kot psalmi zvrstijo razmišljanja o bistvu življenja.
Pesmi »Biti« povezuje dramatično prizadeto upodabljanje zgodovinskega spomina o pogromih in izgonih Judov iz raznih evropskih dežel, o trpljenju judovske družine in sovraštvu do vladarice Marije Terezije.
»Pozabljen v tem od Gospoda pozabljenem mestu« je koleselj slavnega učenjaka, rabina, Israela ben Petachia Isserlein, ki je svoje potovanje nadaljeval s kočijo in prepustil koleselj propadanju v mestu Marburk, katerega imena si nihče ni zapomnil. Koleselj je ob spominih na svojega gospodarja počasi umiral: Pravde, v katerih je gospod razsojal, so scurljale v pesek; iz Talmuda so stekle besede in se razblinile v nič. Tako se pač dogaja v mestu Marburk, ki ga je pozabil Gospod.
V četrtem ciklu, »Baladeske«, se vrstijo prizori in stanja, ki vzbujajo otožna občutja o minljivosti in poslavljanju od prijateljev: »Spet boš rekel – Sibarit« in »Senza ritornello«, »Literarni večer«, »Tatjana«, »Človek, ki mu je umrlo oko«. Mednje je uvrščena grozljiva podoba pobijanja in lirska meditacija o osamljenosti »Modra čajnica«.
Vračanje k začetku, svetu otroštva, se oglaša med baladeskami v pesmi »O stari pohorski čaši« in »Po praznovanju«, s podobo venca iz pšeničnega klasja, spominom na čas, ko greš z bistro studenčnico v vrču bos tja do žanjic.
Pesmi Zvezdne mize prevzamejo bralca z bogastvom vsebine, razsežnostjo miselnega in čustvenega razpona, z vživljanjem v umetnine, ki so del zakladnice svetovne kulture v poeziji, glasbi, slikarstvu, zgodovini in ljudskem izročilu. Z melodiko verzov in zvenom besed preseneča onomatopoetična Škržatova budnica.
V svobodnem verzu napisano poezijo odlikuje izbrana oblika – za slikanje skoraj idiličnih prizorov v »Praških pesmih« so značilne trivrstične kitice z daljšimi stihi in valujočo melodijo, pesmi, ki govore o nasilju, pa so nekitične.
Poezija ni preobložena z besednim okrasjem, metaforika je sveža, presenetljiva: Srp gre skozi življenje / z gladko ostrino … Sonce v kvadratnem risu bere pesem, ki se je nabrala v letnicah na obeljenih podnicah … zalaja pes, zalaja lovčevo / srce, v meglo ovito … Gozd me je objel prek ramen. Noč se je zlila v sladko strd.
V osnovno občutje, ki veje iz pesmi, se ponekod vključi bežna melodija znane popevke, verz nobelovca Seiferta ali pesnika Pupačića, primera z Malevićeve slike, naslov v drugem jeziku: »Škoda lásky«, »Senza ritornello«, »E’ morta Mariangela Melato«.
Med sodobno slovensko poezijo, ki za vsako ceno skuša biti angažirana in igrati družbenokritično vlogo ali si poišče varno zavetje absurda, se bojuje za ekologijo in neobremenjeno enakopravnost vseh vrst in stopenj, je poezija Marjana Pungartnika drugačna – samorasla, poglobljena izpoved o doživljanju sveta in vsemira, spoznavanju slabih in dobrih strani življenja, pesem, ki nas prijazno vabi za zvezdno mizo lepote.
Praviš:
Svet ni beznica
lopovov in žeparjev.
Samo čez polje se napoti
in stopi na nebo.
Vabim te k sebi,
da te posedem
za zvezdno mizo.
In kaj je po pesnikovem mnenju bistvo (bit) poezije?
Skozi srce gre, kar je skrivno, zamolčano, pozabljeno.
Marjan Pungartnik: Za zvezdno mizo, Mariborska literarna družba 2020, Spremno besedo je napisala Tonja Jelen
V svoji deseti pesniški zbirki nas avtor vabi v neznane daljave vsemirja, ki se približa človeku v poletnih nočeh kot nebo, posuto z znanimi zvezdami, kakor jih že od nekdaj opazujejo in razpoznavajo preprosti ljudje, povezani z naravo: Veliki in Mali voz, Bik, Severnica, Kosci – in kasneje, ko se nekdanjemu otroku vesolje razodeva v preimenovanju znanih zvezd: Meissa, Betelgeuse, Belatrix, Mintaka. Vedno znova pa pesniku vsa ta videna nebesna telesa odsevajo v ogledalu njive pod Pohorjem in mamine žetve ob polnem mesecu. To je domača njiva zrelega pšeničnega klasja kot sanje položena čez božje koleno.
Prvi skupini pesmi »Za zvezdno mizo« sledijo »Praške pesmi«, »Biti« in »Baladeske«.
Našel sem pot nazaj, zapiše pesnik v enem od uvodnih verzov. Ali ob tem misli na spremembo v svoji poeziji po zgodnjih zbirkah, v katerih sledi izzivalnosti modernizma in postmodernizma v slovenski poeziji? Ptičje petje, bližina in oddaljenost, obsojenost na slovo od vsega, kar je v otroštvu pomenilo varnost – nostalgično ugotavljanje, da nekdanjega trdnega doma ni več, ko praznina nemirna iz kota v kot tava, delo na polju, zlasti žetev, ima skoraj obredni značaj. V trenutkih obupa in domotožja brli drobna sveča ljubečih spominov na varno naročje: Dete, vzemi popotnico! šepetajo trudni tramovi strehe …
»Praške pesmi«, ki jih je navdihnila lepota slovitega evropskega mesta, pesnik doživlja kot brezskrbni sprehajalec po ulicah, ki so mu ljube in je z njimi življenjsko povezan. Škoda lásky, škoda ljubezni, ga prešine ob imenu znane gostilne, ki se kot refren ponavlja ob različnih asociacijah na to ugotovitev in z rahlo ironijo zazveni kot kavni avtomat: Škoda ljubezni, škoda moje mladosti, škoda.
Pesnik se sprehaja po mestu s šopkom venečih aster, še Vltava je razigrana : voda se tako široko in radostno smeji … Pozno popoldne v praškem predmestju oživijo slavni obiskovalci, ki jih je v svoji vili sprejemala nekdanja gospodarica, Marie Svobodová.
Zgodovinsko izročilo je navdihnilo pesem o predsmrtnih mukah legendarnega češkega junaka Daliborja, čigar usoda je prelita v opero skladatelja Smetane. Posebej pretresljiva je balada Dvojno življenje gospoda s Konopišta, besnega mučitelja in klavca živali, ki izginja po belem pesku niča v svet brez predmetnosti.
»Biti« je tretji ciklus pesniške zbirke: razmišljanje o identiteti osebnosti in rodu, ki se povezuje z zgodovinskim in verskim izročilom judovstva. Vendar prevlada spoznanje, da je posameznik samo točka v vsemiru: Vstal si in videl: nisi pleme, točka v vsemiru si. V osmih šestvrstičnicah v slovesnem slogu ritmiziranih verzov se kot psalmi zvrstijo razmišljanja o bistvu življenja.
Pesmi »Biti« povezuje dramatično prizadeto upodabljanje zgodovinskega spomina o pogromih in izgonih Judov iz raznih evropskih dežel, o trpljenju judovske družine in sovraštvu do vladarice Marije Terezije.
»Pozabljen v tem od Gospoda pozabljenem mestu« je koleselj slavnega učenjaka, rabina, Israela ben Petachia Isserlein, ki je svoje potovanje nadaljeval s kočijo in prepustil koleselj propadanju v mestu Marburk, katerega imena si nihče ni zapomnil. Koleselj je ob spominih na svojega gospodarja počasi umiral: Pravde, v katerih je gospod razsojal, so scurljale v pesek; iz Talmuda so stekle besede in se razblinile v nič. Tako se pač dogaja v mestu Marburk, ki ga je pozabil Gospod.
V četrtem ciklu, »Baladeske«, se vrstijo prizori in stanja, ki vzbujajo otožna občutja o minljivosti in poslavljanju od prijateljev: »Spet boš rekel – Sibarit« in »Senza ritornello«, »Literarni večer«, »Tatjana«, »Človek, ki mu je umrlo oko«. Mednje je uvrščena grozljiva podoba pobijanja in lirska meditacija o osamljenosti »Modra čajnica«.
Vračanje k začetku, svetu otroštva, se oglaša med baladeskami v pesmi »O stari pohorski čaši« in »Po praznovanju«, s podobo venca iz pšeničnega klasja, spominom na čas, ko greš z bistro studenčnico v vrču bos tja do žanjic.
Pesmi Zvezdne mize prevzamejo bralca z bogastvom vsebine, razsežnostjo miselnega in čustvenega razpona, z vživljanjem v umetnine, ki so del zakladnice svetovne kulture v poeziji, glasbi, slikarstvu, zgodovini in ljudskem izročilu. Z melodiko verzov in zvenom besed preseneča onomatopoetična Škržatova budnica.
V svobodnem verzu napisano poezijo odlikuje izbrana oblika – za slikanje skoraj idiličnih prizorov v »Praških pesmih« so značilne trivrstične kitice z daljšimi stihi in valujočo melodijo, pesmi, ki govore o nasilju, pa so nekitične.
Poezija ni preobložena z besednim okrasjem, metaforika je sveža, presenetljiva: Srp gre skozi življenje / z gladko ostrino … Sonce v kvadratnem risu bere pesem, ki se je nabrala v letnicah na obeljenih podnicah … zalaja pes, zalaja lovčevo / srce, v meglo ovito … Gozd me je objel prek ramen. Noč se je zlila v sladko strd.
V osnovno občutje, ki veje iz pesmi, se ponekod vključi bežna melodija znane popevke, verz nobelovca Seiferta ali pesnika Pupačića, primera z Malevićeve slike, naslov v drugem jeziku: »Škoda lásky«, »Senza ritornello«, »E’ morta Mariangela Melato«.
Med sodobno slovensko poezijo, ki za vsako ceno skuša biti angažirana in igrati družbenokritično vlogo ali si poišče varno zavetje absurda, se bojuje za ekologijo in neobremenjeno enakopravnost vseh vrst in stopenj, je poezija Marjana Pungartnika drugačna – samorasla, poglobljena izpoved o doživljanju sveta in vsemira, spoznavanju slabih in dobrih strani življenja, pesem, ki nas prijazno vabi za zvezdno mizo lepote.
Praviš:
Svet ni beznica
lopovov in žeparjev.
Samo čez polje se napoti
in stopi na nebo.
Vabim te k sebi,
da te posedem
za zvezdno mizo.
In kaj je po pesnikovem mnenju bistvo (bit) poezije?
Skozi srce gre, kar je skrivno, zamolčano, pozabljeno.
