Leta prinesejo modrost in modrost se kljub temu, da je že sama po sebi stara, v resnici ne postara prav zares. (Bojana Bučar)
Ena od dveh skupin starejših avtorjev, ki so se v vzhodnoštajerski regiji odzvali na Mentorjev razpis, je poslala v oceno tri dramske tekste, krajše pripovedi ali odlomke iz daljšega besedila, pa tudi nekaj ciklov lirike ter pesmi v prozi.
Dramska prizora upokojitev in Babica mora v dom (šifra R1 R2 R3) temeljita na stvarnih nasprotjih, ki jih povzročajo današnje socialne stiske v odnosih med starejšo in mlajšo generacijo, med starši in otroki. V igri je denarna korist, ki jo imajo mlade družine od staršev, to je odpravnina ob upokojitvi in odkritje babičinih delnic, tako da starejši ostanejo praznih rok ... Konflikti se končajo spravljivo.
Pogosto se v prozi in poeziji izpostavlja pomembnost večnih vrednot - zvestobe, resnice, poštenosti, zlasti izrazito se to kaže v drami Pošteni siromaki (šifra Poštenost), napisani v goričanskem narečju. Kraj in čas dogodka, ki je v bistvu družinski pogovor s poučnim poudarkom, sta v Ažencih leta 1905. Skromna viničarska družina brez plačila služi vse leto gospodarju, da lahko živi v koči na njegovi zemlji, zvesta naukom škofa Slomška, ponosna na poštenost. Dobro si zapounta, vi ste deca jancarov, pa tudi Slovenci, mi smo sromaki, a pošteni sromaki! Sicer je nakazano stališče, da to ni pravično, a prevladuje samozavest in ponos, ker so reveži bolj pošteni od gospodarjev, tudi če se jim godi krivica.
Napisano v besu je oznaka pesmi z geslom Gejzir. Izkričati se moram! v pesmi o domovini protestira pesnica, ki želi kot zdavnaj Prešeren z močjo besede rešiti Slovenijo pogube. Razmišlja o nemoči, da bi spremenila svet, poln vedno novih goljufij in prevar. Zdi se ji, da je edina, ki gre v nasprotno smer in se ne prepusti manipuliranju. Potrošniška družba je neusmiljena, mimoidoči molče, žalostno opazuje, kako propadajo trgovinice druga za drugo: Na veliko izložbeno okno / so lepili pole belega papirja.
Cikel Stopinje (Mojmir – Miro Ferenc) je podobno kritičen – simbol sedanje Slovenije je omara, v njej so skrbno urejena oblačila na gornjih policah, na dnu pa umazano, razcapano perilo. Omara je skrbno podložena, da stoji uravnoteženo s knjigo Pesmi štirih. Pesnik pa je kritičen tudi do sebe z izrazito slabšalno samopodobo: Razpad sistema: Popačen svet. In seda razmišljam / bil sem človek / danes sem navadna lajdra, / ki jo vsak spregleda. Razpadam pred vami / v tri vrstice neokusnega haikuja / kot pesnik, ki je pogorel.
V pesmih Drevesa (Angelca Fujs) se avtorica umirjeno in spravljivo zamakne vase ob doživljanju sprememb, ki jih prinašajo letni časi in dnevi svetlobe in teme, to zaznamo v pesmih Kava za dva, Nasmeh, Drevesa, kjer pravi: In so drevesa, s katerimi / delimo skupen prostor, dokler lahko cveto z nami, / ki v nas zapuste del sebe / in v sebi odneso del nas.
Šum besed (Rozika Močnik) prinaša poglede v notranji svet, ki ga pesnica le nerada odkriva, zlasti pa očaranost nad naravo (Oda stari hruški, Začetek in konci). Trpko samozavedanje vsebujeta verja: Vem, mnogo mojih začetkov / bo ostalo nedokončanih.
Pod šifro Kurentova nevesta (dr. Tilka Kren) se v kratkem lapidarnem slogu vrstijo prizori iz življenja daljnih prednikov s Ptujskega polja od časov Marije Terezije dalje v kroniki, razdeljeni v kratke – mini zgodbe in prizore.
Povsem drugačna je pripoved Rop čebel s šifro Zmajski most. Zgodba je razvejana, pripoved teče ponekod v baročnem slogu in se giblje med prizadeto izpovednostjo in zapletenim svetom čebel. Primer: V medu in vosku se je kot nevidna, a prijazna koprena in kot nekaj, kar obeta, vabi, pomirja, obljublja in kar ne bo razočaralo, širil naokrog vonj že mnogo prej, preden so me nezanesljivi in oklevajoči koraki v ritmu strgane glasbene melodije, polne pavz in koron, prinesle k njemu. Zgodba je prežeta z meditiranjem o skrivnostih medsebojne navezanosti in zapuščanja.
Tudi zgodba »Peš domovina« (Šifra Marudi– Zdenka Detiček – Opič) ima močno socialno noto. Avtorica sega v čas druge svetovne vojne in pripoveduje o najpomembnejšem dogodku iz življenja revnega hlapca, čudaškega Toneta, o njegovem vračanju iz nemškega taborišča v domače Poljčane, kjer ga poleg revne matere in sestre čaka spet beda in garanje ter dosmrtni dom v hlevu. Naporno potovanje je opisano doživeto in prepričljivo.
»Janin dnevnik« je spominska pripoved o začetkih šolanja na višji gospodinjski šoli, realistično pisanje o življenju študentk v šestdesetih letih 20. stoletja zunaj urbanega središča. Dnevnik je odlomek iz daljšega besedila, ki je zasnovano kot avtobiografski roman.
Spomin na začetek služenja vojaškega roka v Bitoli »Ko se civilisti levijo« obuja Srečko Klemenc, šifra Felix. Prvoosebna pripoved govori o slovesu od domačih in o občutkih nabornika, ki se zaveda, da ga njegova draga najbrž ne bo čakala.
Dokumentarno natančno opisuje vse zunanje faze postopkov, ki so civilista spreminjali v prevega uniformiranega vojaka od striženja, oblačenja, obuvanja, postiljanja »čebeta« in »čaršava« do tipične vojaške hrane.
»Čajota« (šifra Anca) je zgodba o ponesrečenem gojenju južnoameriške buče z bodicami. Prvoosebna pripovedovalka, sicer svetovna popotnica, povezuje dve nasprotji, rastlino, ki prehiteva svoj čas, in dobrotno teto Anco, ki preživlja svojo zadnjo zimo ...
Razmišljanje in občutja ob nenadni smrti ljubljenega človekoa so vsebina dnevniškega zapisa, skoraj pesmi v prozi Obrisi spominov avtorice Dušane. Besedilo bega med resnico in fikcijo. Boleča izguba se umika spominom na bližino, kot da so srečanja resnična: Nikjer ni nikogar. Le tam nekdo stopa utrujen od bremena, ki ga nosi v svojem srcu. To sem jaz in moj spomin ...
Šele živo srečanje z avtorji prinese poglobljeno resničnost in razkriva ozadje posameznih besedil, ki so brez razlage nerazumljiva. Kot ima grška tragedija svojo predfabulo, se je to pojavilo tudi na našem srečanju. Pesem, ki sem jo dojela kot tipično tradicionalno-ljudsko, je pojasnila avtorica R1 R2 R3. V domu za starejše se je sedemdesetletnik učil pisanja in branja, da bi lahko napisal pismo materi, ki je živela v Avstraliji:
Z okorno roko pismo pišem,
Znak za znakom na papir,
V glavi jih težko dojemam,
V srcu čuti se nemir.
Črka črki ni enaka,
Al bom zmogel, al bom znal,
V vsaki vrsti je napaka,
A bo to sploh kdo prebral?
Literarni prispevki, ki smo se z njimi soočali na posvetu, se po prepričljivosti in moči razlikujejo, gotovo izstopajo avtorji, ki se srečujejo tudi s teorijo v literarni šoli, a pri vseh je čutiti neustavljivo željo po izpovedi ali pripovedovanju. Seveda pa vsako doživetje ne more roditi umetnine.
Opazen pa je odmik od osebne tematike v odpor do napak in družbe brez kolektivnih vrednot, protest proti prilaščanju dobrin, tajkunstvu in krivicam, ki se godijo brezpravnim siromakom. Za pesmi z aktualno tematiko je značilna angažirana socialna drža.
Leta prinesejo modrost in modrost se kljub temu, da je že sama po sebi stara, v resnici ne postara prav zares. (Bojana Bučar)
Ena od dveh skupin starejših avtorjev, ki so se v vzhodnoštajerski regiji odzvali na Mentorjev razpis, je poslala v oceno tri dramske tekste, krajše pripovedi ali odlomke iz daljšega besedila, pa tudi nekaj ciklov lirike ter pesmi v prozi.
Dramska prizora upokojitev in Babica mora v dom (šifra R1 R2 R3) temeljita na stvarnih nasprotjih, ki jih povzročajo današnje socialne stiske v odnosih med starejšo in mlajšo generacijo, med starši in otroki. V igri je denarna korist, ki jo imajo mlade družine od staršev, to je odpravnina ob upokojitvi in odkritje babičinih delnic, tako da starejši ostanejo praznih rok ... Konflikti se končajo spravljivo.
Pogosto se v prozi in poeziji izpostavlja pomembnost večnih vrednot - zvestobe, resnice, poštenosti, zlasti izrazito se to kaže v drami Pošteni siromaki (šifra Poštenost), napisani v goričanskem narečju. Kraj in čas dogodka, ki je v bistvu družinski pogovor s poučnim poudarkom, sta v Ažencih leta 1905. Skromna viničarska družina brez plačila služi vse leto gospodarju, da lahko živi v koči na njegovi zemlji, zvesta naukom škofa Slomška, ponosna na poštenost. Dobro si zapounta, vi ste deca jancarov, pa tudi Slovenci, mi smo sromaki, a pošteni sromaki! Sicer je nakazano stališče, da to ni pravično, a prevladuje samozavest in ponos, ker so reveži bolj pošteni od gospodarjev, tudi če se jim godi krivica.
Napisano v besu je oznaka pesmi z geslom Gejzir. Izkričati se moram! v pesmi o domovini protestira pesnica, ki želi kot zdavnaj Prešeren z močjo besede rešiti Slovenijo pogube. Razmišlja o nemoči, da bi spremenila svet, poln vedno novih goljufij in prevar. Zdi se ji, da je edina, ki gre v nasprotno smer in se ne prepusti manipuliranju. Potrošniška družba je neusmiljena, mimoidoči molče, žalostno opazuje, kako propadajo trgovinice druga za drugo: Na veliko izložbeno okno / so lepili pole belega papirja.
Cikel Stopinje (Mojmir – Miro Ferenc) je podobno kritičen – simbol sedanje Slovenije je omara, v njej so skrbno urejena oblačila na gornjih policah, na dnu pa umazano, razcapano perilo. Omara je skrbno podložena, da stoji uravnoteženo s knjigo Pesmi štirih. Pesnik pa je kritičen tudi do sebe z izrazito slabšalno samopodobo: Razpad sistema: Popačen svet. In seda razmišljam / bil sem človek / danes sem navadna lajdra, / ki jo vsak spregleda. Razpadam pred vami / v tri vrstice neokusnega haikuja / kot pesnik, ki je pogorel.
V pesmih Drevesa (Angelca Fujs) se avtorica umirjeno in spravljivo zamakne vase ob doživljanju sprememb, ki jih prinašajo letni časi in dnevi svetlobe in teme, to zaznamo v pesmih Kava za dva, Nasmeh, Drevesa, kjer pravi: In so drevesa, s katerimi / delimo skupen prostor, dokler lahko cveto z nami, / ki v nas zapuste del sebe / in v sebi odneso del nas.
Šum besed (Rozika Močnik) prinaša poglede v notranji svet, ki ga pesnica le nerada odkriva, zlasti pa očaranost nad naravo (Oda stari hruški, Začetek in konci). Trpko samozavedanje vsebujeta verja: Vem, mnogo mojih začetkov / bo ostalo nedokončanih.
Pod šifro Kurentova nevesta (dr. Tilka Kren) se v kratkem lapidarnem slogu vrstijo prizori iz življenja daljnih prednikov s Ptujskega polja od časov Marije Terezije dalje v kroniki, razdeljeni v kratke – mini zgodbe in prizore.
Povsem drugačna je pripoved Rop čebel s šifro Zmajski most. Zgodba je razvejana, pripoved teče ponekod v baročnem slogu in se giblje med prizadeto izpovednostjo in zapletenim svetom čebel. Primer: V medu in vosku se je kot nevidna, a prijazna koprena in kot nekaj, kar obeta, vabi, pomirja, obljublja in kar ne bo razočaralo, širil naokrog vonj že mnogo prej, preden so me nezanesljivi in oklevajoči koraki v ritmu strgane glasbene melodije, polne pavz in koron, prinesle k njemu. Zgodba je prežeta z meditiranjem o skrivnostih medsebojne navezanosti in zapuščanja.
Tudi zgodba »Peš domovina« (Šifra Marudi– Zdenka Detiček – Opič) ima močno socialno noto. Avtorica sega v čas druge svetovne vojne in pripoveduje o najpomembnejšem dogodku iz življenja revnega hlapca, čudaškega Toneta, o njegovem vračanju iz nemškega taborišča v domače Poljčane, kjer ga poleg revne matere in sestre čaka spet beda in garanje ter dosmrtni dom v hlevu. Naporno potovanje je opisano doživeto in prepričljivo.
»Janin dnevnik« je spominska pripoved o začetkih šolanja na višji gospodinjski šoli, realistično pisanje o življenju študentk v šestdesetih letih 20. stoletja zunaj urbanega središča. Dnevnik je odlomek iz daljšega besedila, ki je zasnovano kot avtobiografski roman.
Spomin na začetek služenja vojaškega roka v Bitoli »Ko se civilisti levijo« obuja Srečko Klemenc, šifra Felix. Prvoosebna pripoved govori o slovesu od domačih in o občutkih nabornika, ki se zaveda, da ga njegova draga najbrž ne bo čakala.
Dokumentarno natančno opisuje vse zunanje faze postopkov, ki so civilista spreminjali v prevega uniformiranega vojaka od striženja, oblačenja, obuvanja, postiljanja »čebeta« in »čaršava« do tipične vojaške hrane.
»Čajota« (šifra Anca) je zgodba o ponesrečenem gojenju južnoameriške buče z bodicami. Prvoosebna pripovedovalka, sicer svetovna popotnica, povezuje dve nasprotji, rastlino, ki prehiteva svoj čas, in dobrotno teto Anco, ki preživlja svojo zadnjo zimo ...
Razmišljanje in občutja ob nenadni smrti ljubljenega človekoa so vsebina dnevniškega zapisa, skoraj pesmi v prozi Obrisi spominov avtorice Dušane. Besedilo bega med resnico in fikcijo. Boleča izguba se umika spominom na bližino, kot da so srečanja resnična: Nikjer ni nikogar. Le tam nekdo stopa utrujen od bremena, ki ga nosi v svojem srcu. To sem jaz in moj spomin ...
Šele živo srečanje z avtorji prinese poglobljeno resničnost in razkriva ozadje posameznih besedil, ki so brez razlage nerazumljiva. Kot ima grška tragedija svojo predfabulo, se je to pojavilo tudi na našem srečanju. Pesem, ki sem jo dojela kot tipično tradicionalno-ljudsko, je pojasnila avtorica R1 R2 R3. V domu za starejše se je sedemdesetletnik učil pisanja in branja, da bi lahko napisal pismo materi, ki je živela v Avstraliji:
Z okorno roko pismo pišem,
Znak za znakom na papir,
V glavi jih težko dojemam,
V srcu čuti se nemir.
Črka črki ni enaka,
Al bom zmogel, al bom znal,
V vsaki vrsti je napaka,
A bo to sploh kdo prebral?
Literarni prispevki, ki smo se z njimi soočali na posvetu, se po prepričljivosti in moči razlikujejo, gotovo izstopajo avtorji, ki se srečujejo tudi s teorijo v literarni šoli, a pri vseh je čutiti neustavljivo željo po izpovedi ali pripovedovanju. Seveda pa vsako doživetje ne more roditi umetnine.
Opazen pa je odmik od osebne tematike v odpor do napak in družbe brez kolektivnih vrednot, protest proti prilaščanju dobrin, tajkunstvu in krivicam, ki se godijo brezpravnim siromakom. Za pesmi z aktualno tematiko je značilna angažirana socialna drža.
