Včasih sanjam o Stari Cesti:
Po hribu nad malim mestom
se vleče spotegnjeni venec
slamnatih koč,
prepleten z bršljanom
in rožami iz papirja.
Moj rojstni kraj.
V cerkvi svetega nadangela Mihaela
je bilo nekega dne
v nejevoljni krstni knjigi
zapisano tudi moje ime.
Užaljena cerkev
ni hotela zapisati Gabrijela,
saj je Marija kar dobro ime
za nezakonsko dete,
ki sploh ni iz fare nadangela Mihaela.
Samo še enkrat pozneje sem videla Staro Cesto,
a tam me seveda nihče ne pozna.
S tega hriba se gotovo lepo vidijo zvezde,
sem še pomislila, ko sem odšla.
GROB MOJE REJNICE
Grob moje rejnice je vsako leto manjši.
Komaj ga še najdem
med uglednimi
marmornimi ploščami.
Tako siromašen je
in pozabljen,
z izprano plastično lilijo,
prekrit z njivsko preslico,
prav tako,
kot sva jo s fantom nabirala
za zajce
neko davno poletje.
Kamen je pobeljen z apnom,
na vsaki strani stojita
dva majhna oglodana angela.
Pod zbledelim napisom
z nerodnimi črnimi črkami:
Mati Katarina in sin Konrad, polagam svečo
v mehko zeleno gnezdo
nekdanjega poletja.
KO SE PELJEM MIMO
Ko se peljem skozi ravninske vasi,
kadar se peljem tam mimo,
vedno gledam, kje je kraj,
kjer je stala revna domačija
moje rejnice.
Obe je tiho izbrisal čas.
Tam je ostal le še četverokotnik zemlje,
kjer je trata nenavadno zelena,
in na sredini je še vedno vodnjak,
prekriti z velikim belim kamnom.
ROŽNI VENEC
Moja stara teta Ajnčka,
ki je imela od rojstva pohabljeno nogo,
je vsak večer v postelji
molila rožni venec
in vmes vzdihovala.
Vzravnana je sedela
v svoji robači beli
kot mati božja na tronu
v bližnji kapeli.
Dolgo nisem mogla zaspati,
ker se večerna molitev
kar ni hotela končati.
Tiho ležala sem brez odeje,
in preštevala očenaše.
Bog ve, če jih Ajnčka res šteje!
Poslušala sem in čakala.
Po strehi so ropotala
rdeča jabolka, regetače,
dišalo je po grozdju, moštu in vinu,
jesensko, domače.
V »Čast bodi očetu in sinu«
je skozi odprto okno
padla prezrela hruška
in se razklala.
Potem je večerna molitev
še dolgo dišala.
STARA CESTA
Včasih sanjam o Stari Cesti:
Po hribu nad malim mestom
se vleče spotegnjeni venec
slamnatih koč,
prepleten z bršljanom
in rožami iz papirja.
Moj rojstni kraj.
V cerkvi svetega nadangela Mihaela
je bilo nekega dne
v nejevoljni krstni knjigi
zapisano tudi moje ime.
Užaljena cerkev
ni hotela zapisati Gabrijela,
saj je Marija kar dobro ime
za nezakonsko dete,
ki sploh ni iz fare nadangela Mihaela.
Samo še enkrat pozneje sem videla Staro Cesto,
a tam me seveda nihče ne pozna.
S tega hriba se gotovo lepo vidijo zvezde,
sem še pomislila, ko sem odšla.
GROB MOJE REJNICE
Grob moje rejnice je vsako leto manjši.
Komaj ga še najdem
med uglednimi
marmornimi ploščami.
Tako siromašen je
in pozabljen,
z izprano plastično lilijo,
prekrit z njivsko preslico,
prav tako,
kot sva jo s fantom nabirala
za zajce
neko davno poletje.
Kamen je pobeljen z apnom,
na vsaki strani stojita
dva majhna oglodana angela.
Pod zbledelim napisom
z nerodnimi črnimi črkami:
Mati Katarina in sin Konrad, polagam svečo
v mehko zeleno gnezdo
nekdanjega poletja.
KO SE PELJEM MIMO
Ko se peljem skozi ravninske vasi,
kadar se peljem tam mimo,
vedno gledam, kje je kraj,
kjer je stala revna domačija
moje rejnice.
Obe je tiho izbrisal čas.
Tam je ostal le še četverokotnik zemlje,
kjer je trata nenavadno zelena,
in na sredini je še vedno vodnjak,
prekriti z velikim belim kamnom.
ROŽNI VENEC
Moja stara teta Ajnčka,
ki je imela od rojstva pohabljeno nogo,
je vsak večer v postelji
molila rožni venec
in vmes vzdihovala.
Vzravnana je sedela
v svoji robači beli
kot mati božja na tronu
v bližnji kapeli.
Dolgo nisem mogla zaspati,
ker se večerna molitev
kar ni hotela končati.
Tiho ležala sem brez odeje,
in preštevala očenaše.
Bog ve, če jih Ajnčka res šteje!
Poslušala sem in čakala.
Po strehi so ropotala
rdeča jabolka, regetače,
dišalo je po grozdju, moštu in vinu,
jesensko, domače.
V »Čast bodi očetu in sinu«
je skozi odprto okno
padla prezrela hruška
in se razklala.
