Koza na Barju • Dvoživka • Trojka s srcem • Diagnoza
Poročni obred na magistratu je potekal uradno,vsakdanje, nevesta je imela črn kostim z belo bluzo in šopek vrtnic, ženin pa svojo prvo temno modro obleko s srebrno kravato iz Trsta. V elegantnem avtomobilu je svate peljal sosedov prijatelj, šofer predsednika mestnega sveta (brez njegove vednosti.)
V hiši na barju so pripravili kosilo z govejo juho na začetku in s poticami na koncu. V spalnici so razdrli postelje, da so naredili prostor za dolgo mizo. Nekaj stolov so posodili tudi sosedje »Mat kurja,.« kot je med kašljem kar naprej govoril stari Višnjar, nekdanji rudar. Emilova mati si je brisala solzne oči, Anina mama pa je zmedena zaželela vso srečo prestrašenemu Emilovemu prijatelju,ki je bil poročna priča, saj je pred tem videla svojega zeta le enkrat. Pogovor se ni razvil, na silo so se pač srečali tujci. Rekli so na zdravje s kozarcem kislega vina in se kmalu razšli. Ano je Emil pospremil v študentsko naselje, in se vrnil domov v svojo sobico, ki je v njegovih otroških letih bila namenjena podnajemniku-»cimerherju.« Civilna poroka je bila po materinem mnenju premalo, da bi mladoporočenca brez greha smela skupaj prespati.
Naslednje jutro so se dobili v trnovski cerkvi (Trnovo, kraj nesrečnega imena) za cerkveni obred, vendar nekako na skrivaj. Župnik je govoril, da naj bo nevesta kakor vinska trta in naj si bosta zvesta v dobrem in slabem, v zdravju in bolezni. Dokler vaju smrt ne loči.
Ana je vse dogajanje spremljala nekoliko odsotno, kot bi opazovala od strani. Ni se še zavedela, da je v tem obredju tudi ona pomembna .Izgubila je glas in komaj izdavila »usodni da.«
Emil je čez nekaj dni odšel v Maribor, nastanil se je kot eden začasnih pribežnikov, ki ni imel kam, pri mamici Zofki, saj je stolpnica z obljubljenim stanovanjem šele rasla v grobo rdeče osmo nadstropje.
Morala se je preseliti, zapustiti prijetno sobo v naselju, kolegice in svobodno študentsko življenje. Kmalu se je zavedela, kako odvečen družinski član je postala, nekaj vmesnega med podnajemnico in »snaho,« ki ni ustrezala merilom ulice. Po vseh selitvah, ki jih je že preživela do svojega dvajsetega leta, seveda ni pričakovala posebne prijaznosti. Tudi dobila je ni.
»Ubogi naš Emil,še žal mu bo! Zdaj se že tolče po glavi, gotovo se joče vsak dan:«
Njen urnik se ni veliko spremenil, le vstajati je morala bolj zgodaj, saj je bilo od Loga do fakultete več kot pol ure hoda. Vračala se je zvečer,ko so zaprli knjižnico. Kosila ni bilo na dnevnem redu; opoldne je šla v Rio na kavo, včasih si je kupila po dve »ostrožnici,« nekakšni žemlji iz enotne moke, ki so jih začeli peči po veličastnem političnem zborovanju na Ostrožnem, kamor je prišel celo maršal Tito in je v govoru poudaril, da Slovenci pojedo preveč belega kruha…
Emila je pogrešala, pisala mu je objokana pisma, on pa je bil navdušen nad svojim pripravništvom na sodišču, občudoval je znanje starih izkušenih sodnikov, ki so mu pokroviteljsko pomagali in svetovali. Ano je tolažil, češ da mama ne misli nič hudega in da se bo že unesla. Po prvi plači je prišel na obisk in dal domačim denar za stroške.
Z Borisom sta se naivno napotila iskat delo. Šla sta v uredništvo Ljudske pravice in Slovenskega poročevalca. Uredniški mački so ju začudeno poslušali in si ju pomilovalno ogledovali, ker sta vdrla v njihov mir brez vsakega priporočila.
»O čem bi pa pisala?«
»O glasbi, koncertih in gledališču« je predlagal Boris.
»O knjigah, o kulturnem življenju,« je malodušno, z občutkom poraza momljala Ana.
»Vsa ta področja so že zasedena, imamo stalne sodelavce, no- spomladi bi se kaj našlo o ponudbi in cenah na živilskem trgu ali pa pridobivanje reklam in stalnih oglasov.Za zdaj žal ni nič odprtega,« so ju odslovili.
Malodušno sta capljala še v muzej in galerijo ponujat svojo intelektualno pripravljenost za delo, a mladih pomočnikov niso nikjer potrebovali.
»Mami je rekla, da so pri vas zdaj trije kljunčki, pri nas pa trije ptički ,« je povedala mala vnukinja »Mat kurje.« Imela je prav, delal je samo Emilov oče in plača v pivovarni je bila borna.
» Kljunčki,« mama, Emilov mlajši brat in Ana, ki se je trudila, da je prihajala »domov,« ko so že povečerjali, so le redko sedeli za skupno mizo
»Ana, vzemi kakšen jajc in si ga ocvri,« se je zaslišalo že iz postelje, kadar ni ostalo več enolončnice ali krompirja od večerje.
Jajca si je vsako jutro cvrl petnajstletni Janez, vajenec pri »malarju.«
V majhnem kurniku ob hiši so preživljale svoje dolgočasno življenje tri kokoši in nesle jajca za sproti .V sosednjem , večjem hlevčku, je stanovala koza, ki je z rogovi rada butala vratca. Kozo so imeli najbolj v čislih zaradi mleka,iz katerega je gospodinja delala tudi skuto in posnemala smetano.
Ana ni marala ne koze ne gostega mleka, čeprav naj bi bilo zelo zdravo. ( »Le kaj se zmrduje, saj ni grajska! Pri njih doma še koze niso imeli!«)
Emilova mama je bila zelo skrbna, na vrtu je pridelovala solato, fižol , krompir in zelje, ki so ga ribali za ozimnico, pobrala je vsako jabolko, rekla je, da so o najboljši gambovčki in jih shranjevala za nedeljski štrudl. Od pranja in drgnjenja je imela nohte obrabljene do konca prstov. V »prostem času,« ki si ga je ukradla, je hodila pomagat k trnovskim solataricam, ki so pridelovale veliko zelenjave in jo v meglenih jutrih s cizami na dveh kolesih vozile prodajat na trg .Kot otrok je nekaj let hodila v madžarsko šolo,pisala je tako kot govorila- v prekmurščini, pomešani z ljubljanščino. Rada je pripovedovala o svoji prvi službi pri bogati ljubljanski družini Ranzinger , kjer je bila služkinja od svojega petnajstega leta.
»Če se ne bi poročila, bi živela kot grofica Marica,« je rada ponavljala. Zelo je bila navezana na svoje mnogoštevilne prekmurske sorodnike, ki so pogosto prihajali na obisk. Njeno gostoljubje so še leta kasneje znali dobro izkoristiti in so k ljubljanski teti Rezki pošiljali svoje hčere, Emilove sestrične, da so živele pri njej , ko so bile trgovske vajenke .Bina, Treza, Krista, Irina, Angela. Tudi po dve hkrati. »Te pa Boug ti plati, sestra!« . Res je znala delati čudeže. Vedno se ji je zdelo, da je vsem nekaj dolžna in da jih mora obdarovati za vsak praznik. V nedeljo je hodila k rani maši, včasih sta si s sosedovo mamo celo privoščili najmanjši »brinovček« pri Khamu, vsak večer je dolgo tiho molila.
Prvo novembrsko soboto se je tašča že zjutraj odpravila k Majorki ali Debeli Urši ribat zelje. Ani je naročila, naj poskrbi za živali.
Nenavadno se ji je zdelo, da je sama. Prepisovati je začela evangelij za seminarsko nalogo pri starocerkvenoslovanščini.
»I vdzigra se mladenec v ontrobe jejon,« je o Marijinem obisku pri noseči teti Elizabeti zapisala v transkripciji. »In zganil se je otrok v njenem trebuhu…«
Mir je kalila koza s stalnim butanjem. Nenadoma je zahreščalo-podrla so se trhla hlevska vratca , koza pa je kot lastovka šinila čez vrt in naprej po sosednjih vrtovih ob kanalu s črno barjansko vodo. Ana je stekla za njo, a koza je bila hitrejša. Posmehljivo se je ozrla in zanihala s svojimi kosmatimi »ringeljci.«. Koraki so se pogrezali v premočeno travo, Ana je pobrala preklo in skušala zavrniti begunko. Nikogar »z naše ulice« ni bilo zunaj, gotovo pa je kakšna soseda oprezala za zaveso in se škodoželjno smejala študentski snahi, ki tekmuje s kozo na barju…
Zaustavila se je, tako polna obupa, da so jo oblile solze.
Kaj počnem tu? Zašla sem, preganjam se za neko kozo po barjanskem blatu- kakšen simbol za mojo sedanjost in prihodnost. Ne žena, ne dekle,predmestna nebodigatreba snaha. Študentka- pa saj nihče ne verjame, da bo kaj iz mene. Če bi vedela, kako bo, me nihče ne bi s štirimi konji zvlekel iz naselja in tudi ne v zakon! Koza zmešana!
Drobno je pršelo, megla je zakrila Krim in Kamniške planine na drugi strani.
Koza se je zaustavila pred potokom Čurnovcem, preskočiti si ga ni upala. Kljub odporu jo je Ana zagrabila za usnjeno ovratnico in jo skušala zvleči nazaj proti domu, a se ji je iztrgala in kot obsedena nadaljevala svojo dirko in pregon v polkrogih med hišami in vrtički.
Obe sta se podili po travniku, premočeni in premraženi.
»Ana, Ana, Kje je koza?Zakaj si jo izpustila?«
»Ušla mi je, ne morem je spraviti domov!«
Tašča je še nekaj mrmrala o nesposobnosti in poklicala Mekico, ki se je vsa nedolžna pohlevno vrnila v svoj hlevček.
Zima je že kazala obraz pozne mokre jeseni z blatom in meglo. Cesta dveh cesarjev se je vedno bolj vlekla, še zlasti zvečer mimo Malega grabna, kjer ni bilo žive duše, samo tesnoba in strah .Najtežje je bilo mimo spomenika padlemu partizanu- fantu iz soseščine, ki so ga med potjo k dekletu ubili Italijani. Dve veliki vrbi žalujki sta s svojimi dolgimi biči segali na cesto.
Pred novim letom sta se z Emilom po dolgem potovanju srečala na drugem koncu Slovenije, pri Anini mami. Zvečer so bedeli, šli so v cerkev, kjer je potekala srednjeveška pobožnost v znamenju smrti in bežnosti časa.
Ano je zeblo, zdelo se ji je, da ženske tulijo turobno besedilo:
Nocoj dvanajsta ura bije,
Z njim staro leto nam izgine,
V neskončno večnost zlije se.
Počasi so pili domači klinton, igrali dureka in človek ne jezi se. Opolnoči je moral oček zvonit, da se je vedelo, kdaj je novo leto. Mogoče kdo tudi praznuje? V daljnih mestih se ljudje zabavajo in plešejo. O tem je pisal že Andersen v svojih pravljicah.
Po vasi je bilo vse temno, ko so legli spat. Edino prijazno zavetje v nekako zlohotnem času po mamikini smrti sta mladoporočenca našla v objemu, ko sta že skoraj pozabila znane dotike. Z »betlehema« so dišali božični piškoti, mačka je skočila na posteljo in Ana je dobila občutek, da je spet doma.
Januar se je vlekel kot ledena megla v mestu. Ana je zmrzovala v nekoliko oguljenem ameriškem plašču in v nizkih čevljih z visokimi petami. Sneg je na novo umazal ulice .Bližali so se kolokviji in izpiti. Priplazile so se tudi zimske bolezni, na štedilniku je vsak večer dišalo po kamiličnem čaju, tašča je kašljala, mučila jo je astma, Janez pa se je prehladil, ko je s triciklom po mestu vsak dan razvažal orodje in material za mojstra . Emilov oče se je na hitro upokojil. Žena ga je prepričevala,da mu bo doma dolgčas in naj raje gre pomagat zidarjem, saj je med njimi mnogo znancev iz Prekmurja, pa še zaslužil bo vsaj za cigarete. Zjutraj je srknil nekaj močnega, da bi se ogrel…Rad je bil med ljudmi in je zelo pogrešal pivovarno. Na delo si je nosil krompirjevo ali fižolovo solato ,ko je prišel domov, sta z mačkom Medom večerjala, a maček je dobil boljše grižljaje .
Ani je tast pripovedoval,kako lepo mu je bilo, ko je v kavarni Drek za Ljubljanico igral brač v tamburaškem zboru…
» Ata, gotovo se je kavarna imenovala drugače!«
» Bom pa že vedel, tako je bilo .«
In kako ga je bilo strah, ko ga je, komaj osemnajstletnega soldata ,na soški fronti zasul plaz v bunkerju pod Krnom.
Po vojni je delal v trgovini z dežniki v stari Ljubljani. Takrat je prišla na poti s trga v trgovino in v njegovo življenje lepa Prekmurka Rezka . Na fotografiji iz tistih časov je dvajsetletni mestni mladenič, podoben Charleyu Chaplinu, v gosposki obleki in klobuku, s sprehajalno palico in tankimi brčicami pod nosom.
Nekega dne ni več zmogel iti na šiht, obšla ga je slabost in začel je bolehati. Tudi kamilice in obkladki niso pomagali. Zdravnik ga je poslal v bolnico . Po operaciji želodca se je kmalu vrnil domov , vendar mu je bilo vedno slabše. Nič več ni mogel vstati,mučile so ga bolečine, da je stokal vso noč, le kadar je dobil »zdravilno« injekcijo, se mu je vrnila dobra volja, da je celo skušal zapeti : »Prelepa je trnovska fara, še lepši je trnovski zvon.« Rana na trebuhu in se je razcvetela in naraščala. Ana se je bala svojih tolažljivo- lažnih besed, vsak večer se je težje vračala skozi meglo in silovito utrujenost. Ponoči je prisluškovala tastovemu stokanju in jokala od sočutja in nemoči.
V mestu pod Piramido je končno odrasla osemnadstropna stolpnica, vselile so se mlade in starejše družine,zadnje je bilo na vrsti stanovanje, namenjeno Emilu, saj so morali od dvosobnega oddvojiti eno sobo, ker je novi dirigent, direktor Opere pri mestnih oblasteh zahteval trosobno, čeprav sta bila tudi onadva z ženo sama, pravzaprav sta imela irskega setra Ajaksa.
Med semestralnimi počitnicami se je tudi Ana preselila v prvo pravo stanovanje, skoraj dom. S pohištvom na kredit. Z novimi ljudmi. Spoprijateljila se je z Manjo, ki je bila poročena z Emilovim kolegom in je morala prekiniti študij zaradi dveh otrok. Znala je spretno gospodinjiti, potresala je svoje skoraj zlate kodre, obešala perilo na terasi in govorila o Vojni in miru , o Andreju in Nataši . Tudi njen sin je bil Andrej. Z njo se je zares dalo pogovarjati, imela je pravo mero zbadljivosti in je znala presoditi ljudi. Ob večerih so radi tarokirali. Ana se je med tem v domači kuhinji učila, nekajkrat pa jo je posrkalo dvigalo, da se je povzpela v osmo nadstropje in »kibicirala« pri taroku, čeprav o igri ni imela pojma.
»Dvojka! Berač! Solo brez talona! Pagat ultimo« so bile zanjo šifre nekih skrivnostnih miselnih procesov. Opazovala je pisane podobe in uživala pri bolj ali manj duhovitih pripombah .
»Došao daso s komiteta« je ob ujetem mondu pripomnil sosed, inženir Vojo.
» S polne riti je lahko s…,« ga je zavrnil soigralec.
» Štejem, štejem, ne preštejem« -Manja je med igro štela taroke.
» Dobro, Ana, pusti te tvoje Ruse in pridi nocoj gor igrat, ker smo samo trije,« jo je v soboto zvečer prišla povabit v osmo nadstropje.
»Saj veš, da ne znam,« se je skušala ubraniti, čeprav jo je mikalo.
»Saj ti bomo pomagali, v štirih gre lažje,«
Pristala je. S tresočim glasom je napovedala : »TROJKA. S SRCEM!« In šlo je, kmalu tudi zloglasni pagat ultimo. Seveda na škodo ruske književnosti.
Počitnice so se iztekale.
»Emil, razumi me, ne morem se vrniti na barje!
»Pa ostani tu! Sva vsaj skupaj- saj sva dolgo čakala .«
»Seveda je lepo, a jaz ne morem biti samo gospodinja!«
Pogovor je obstal, kot bi zaškripala varnostna zavora.
Potožila se je Manji in ji povedala, kakšne so razmere pri Emilovih domačih.
»Bom jaz uredila. Gotovo te bo sprejela moja mama .«
Tako se je Ana znašla pri Manjini mami- Rusinji. Z možem Dragoslavom sta živela v bloku blizu mestnega pokopališča. V večjem kabinetu sta stali dve postelji, na eni je spala natakarica Fanika, zdelana prijazna punca, ki se je iz gostilne na drugem koncu mesta vračala sredi noči. Z bližnje pokopališke cerkvice se je nenehno oglašal pogrebni zvonček z opotekavim molovskim sopranom.
Po predavanjih je še vedno hodila študirat v knjižnico, »domov« pa si je prinašala ruske romane, ki jih je morala prebrati za izpit. Gospa Varja je bila svetovljanka, govorila je mehko slovenščino z ruskim naglasom, vedno zelo zaposlena, zaskrbljena za svoje hčere, delala je v internatu, po službi kuhala in pospravljala, ob nedeljah pa je za vse pripravila velikanski lonec boršča. Prijateljevala je s pisateljem Lojzom Kraigherjem, ki je bil sorodnik Manjinega očeta. Nekaj iz njunih prijateljskih pogovorov je zaupala tudi Ani, ki jo je zlasti zanimalo vse o Cankarju in njegovem bivanju pri Sveti Trojici v Slovenskih Goricah. Tam se je rodil tudi pisatelj iz »generacije pred zaprtimi vrati,« Ivo Brnčič, kasneje poročen z Anino profesorico ruske književnosti, ki so jo študenti ljubkovalno imenovali Veročka…
»Da te ne bo preveč zeblo,« jo je ponoči Fanika pokrila s starim debelim kožuhom.
» Po starem atu ga imam!«
»Hvala- pa ti, si dovolj pokrita?«
»Meni je še vroče, saj sem nocoj s Poljanske ceste hodila peš!«
Menjavala je vloge,se spreminjala iz študentke v gospodinjo, - vsaka menjava je trajala po teden dni. Včasih se ji je zdelo, da neprestano stoji ob cesti in čaka na avtoštop. Tovornjaki so bili še najzanesljivejši, gospodje v osebnih vozilih so hoteli vse vedeti o tebi in so neprestano nekaj spraševali-kje si doma, kje stanuješ, kaj študiraš, zakaj se voziš na štop. Seveda nikomur ni priznala, da je poročena, gotovo bi se zgražali in ne bi razumeli, kako se dva s krediti preživljata z eno začetniško plačo in kako si lahko mlada žena privošči še študij…
Pritegnili so jo pogovori o družbenem dogajanju, o političnih razpotjih, o kultu osebnosti in krivicah, ki se dogajajo kmetom. Pri tem se je spomnila na Negovsko jezero in zgodbe o samomoru »kulaka«, ki so mu vzeli zemljo.
V njene pesmi je kanila drugačnost, spreminjal se je stil in besedišče. Pripravljali so literarno gostovanje, ona pa ni mogla s kolegi, na pot jim je dala le dve pesmi.
Prav tisti večer se je ustavila v mestu pod Piramido pred razsvetljenim oknom kavarne Astoria. Ciganski orkester je igral »usodno« pesem Tužna je nedelja. Obstala je in občutila, kako jo zapreda visoki, tresoči glas violine in jo polni z nerazumljivo žalostjo. Nekaj minut je stala in zdelo se ji je, da je v njenem življenju vse zamujeno . Sem prezgodnja ali prepozna? »Nekateri prihajamo vedno prepozno…«
Nočni tarok je potolažil njeno sentimentalnost. Inženir Vojo je pripovedoval novo varianto zgodbe o srečanju z medvedom. Njegov junak se je nasproti besne medvedke vzravnal in ji zapel na ves glas pesem Tužna je nedelja, od začetka do konca.
»A mečka uzela pušku i ubila se.«
Emil se je pridružil moškemu pevskemu zboru, dvakrat tedensko je hodil na vaje, obetala so se jim gostovanja v tujini, res so v nekaj letih, ko so bile meje še zaprte, videli Italijo, Nemčijo, Francijo, Madžarsko in na tekmovanjih evropskih zborov dosegali prva mesta.
Ana je pogrešala glasbo in druženje s prijatelji. Radia si še nista mogla kupiti, in nekega večera je v temi pri odprtem oknu poslušala prenos Adamičevega koncerta iz nekega stanovanja v drugem nadstropju: »Oblački na nebu, kam tako se vam mudi /in vi ptički –kraljički, /kam tak urno vsak leti… Ob tihi večerni uri/ potrkal ti bom na duri/ in šla bova spet/na klop sedet/ tja, kjer nihče ne hodi.« Čeprav to ni bila visoka poezija, je vneto vpijala ta mlada besedila, prežeta s sproščeno, novo glasbo .
Maribor, kolikor se je v njem še ohranilo starega meščanstva in je poganjalo novo, mlado, pravkar porojeno in razposlano z razih fakultet, je družabno življenje gojil na sobotnih plesih, ki so se vrstili od jeseni do pozne pomladi : medicinski, pravniški, ples inženirjev in tehnikov,planinski,ples ekonomistov, učiteljski in pajkov ples. (V mestu je bilo več tekstilnih tovarn. )Z Emilom sta v družbi njegovih kolegov prihajala na vse, kadar je imela Ana »mariborski teden.« Črna obleka (edina, ki jo je imela) za okras umetna orhideja ali vrtnica-plesno vrvenje, lahkotno kramljanje in vso noč en sam kozarec vermuta ,vse do jutra…
Boleti je začelo nenadoma.
Žulj na nogi se je razširil, kmalu po vrnitvi z Gorenjskega, ko sta s prijateljico Malči prehodili božjo pot od Radovljice do slovite cerkve na Brezjah. Ana je pričakovala preveč, saj so o tej božji poti in o čudežih pripovedovali vsi domači. Morda je bila cerkev brez obredov in pozvanjanja preveč vsakdanja, hladna in je ni ganila.
Naslednjo soboto, ki je pripadala mestu pod Piramido, je na sobotnem plesu začutila silovito bolečino. Noga ji je zatekla in oteklina se je nakopičila v veliko bulo v pregibu. Zdravnik jo je napotil v bolnico in tam je morala ostati. Med drugimi pregledi so ji odstranili košček bolnega tkiva. Že čez nekaj dni se je začelo rentgensko obsevanje. Ko je ležala v sterilni komori, je gledala vrhove kostanjev, sprva brste,kasneje lističe in popke. Oslabela je, da ni mogla več vstati. Na skrivaj je prebrala diagnozo, ki jo je zdravnica pustila na mizi, ko je za trenutek odšla iz ordinacije. ..RAK ali SARKOM. Po kritični meji sevanja so jo odpustili iz bolnice. Razmišljala je o svoji B- diplomi, pisala pisma, brala Okrogle povesti in jemala zdravila, »ki naj bi vedno pomagala.« Študirati ni mogla, vendar se ni hotela smiliti sama sebi. Od nekod so se jemali prijatelji in jo obiskovali.
Fant Emilove kolegice Saške, ki je stanovala kar na sodišču, ker v mestu ni dobila sobe , ,ji je podaril svojo pesniško zbirko za otroke Maček na dopustu in z njo otroško vedrino : »Tisti maček, ki sijajne/ brke nosi izpred ust,/ je pobasal svoje cajne/ in šel k morju na dopust.« Vedno znova je prebirala igrive pesmi, da jih je znala že na pamet.
Bolečine se niso manjšale, vendar se je zamotila z branjem. Nekoliko je tudi vstajala in skušala kuhati, prišel je prvi maj. Nekje daleč je tekel semester, izpiti, kolokviji…Kolega je v njen indeks lovil podpise profesorjev. Ves mesec je ponovno hodila na obsevanja. Ta potovanja do bolnice so trajala nekaj ur. Med potjo je vsaj štirikrat počivala, tudi na Glavnem trgu, kjer so zadnji preživeli kočijaži čakali na morebitne stranke.
Golobje spe na starem spomeniku,
Ljudje hite po trgu in vsem se mudi,
Le dva sva, ki čakava, čakava venomer,
Jaz in žalostni kočijaž.
Sonce z bičem udarja na leno mesto,
Ceste iztezajo v daljo prašne roke.
Midva pa še čakava, čakava venomer,
Jaz in žalostni kočijaž.
Večer šepeta v kostanjevem drevoredu,
izložbe odpirajo tope neonske luči.
Trudna se vračava, saj sva čakala zaman,
Jaz in žalostni kočijaž.
Koza na Barju • Dvoživka • Trojka s srcem • Diagnoza
Poročni obred na magistratu je potekal uradno,vsakdanje, nevesta je imela črn kostim z belo bluzo in šopek vrtnic, ženin pa svojo prvo temno modro obleko s srebrno kravato iz Trsta. V elegantnem avtomobilu je svate peljal sosedov prijatelj, šofer predsednika mestnega sveta (brez njegove vednosti.)
V hiši na barju so pripravili kosilo z govejo juho na začetku in s poticami na koncu. V spalnici so razdrli postelje, da so naredili prostor za dolgo mizo. Nekaj stolov so posodili tudi sosedje »Mat kurja,.« kot je med kašljem kar naprej govoril stari Višnjar, nekdanji rudar. Emilova mati si je brisala solzne oči, Anina mama pa je zmedena zaželela vso srečo prestrašenemu Emilovemu prijatelju,ki je bil poročna priča, saj je pred tem videla svojega zeta le enkrat. Pogovor se ni razvil, na silo so se pač srečali tujci. Rekli so na zdravje s kozarcem kislega vina in se kmalu razšli. Ano je Emil pospremil v študentsko naselje, in se vrnil domov v svojo sobico, ki je v njegovih otroških letih bila namenjena podnajemniku-»cimerherju.« Civilna poroka je bila po materinem mnenju premalo, da bi mladoporočenca brez greha smela skupaj prespati.
Naslednje jutro so se dobili v trnovski cerkvi (Trnovo, kraj nesrečnega imena) za cerkveni obred, vendar nekako na skrivaj. Župnik je govoril, da naj bo nevesta kakor vinska trta in naj si bosta zvesta v dobrem in slabem, v zdravju in bolezni. Dokler vaju smrt ne loči.
Ana je vse dogajanje spremljala nekoliko odsotno, kot bi opazovala od strani. Ni se še zavedela, da je v tem obredju tudi ona pomembna .Izgubila je glas in komaj izdavila »usodni da.«
Emil je čez nekaj dni odšel v Maribor, nastanil se je kot eden začasnih pribežnikov, ki ni imel kam, pri mamici Zofki, saj je stolpnica z obljubljenim stanovanjem šele rasla v grobo rdeče osmo nadstropje.
Morala se je preseliti, zapustiti prijetno sobo v naselju, kolegice in svobodno študentsko življenje. Kmalu se je zavedela, kako odvečen družinski član je postala, nekaj vmesnega med podnajemnico in »snaho,« ki ni ustrezala merilom ulice. Po vseh selitvah, ki jih je že preživela do svojega dvajsetega leta, seveda ni pričakovala posebne prijaznosti. Tudi dobila je ni.
»Ubogi naš Emil,še žal mu bo! Zdaj se že tolče po glavi, gotovo se joče vsak dan:«
Njen urnik se ni veliko spremenil, le vstajati je morala bolj zgodaj, saj je bilo od Loga do fakultete več kot pol ure hoda. Vračala se je zvečer,ko so zaprli knjižnico. Kosila ni bilo na dnevnem redu; opoldne je šla v Rio na kavo, včasih si je kupila po dve »ostrožnici,« nekakšni žemlji iz enotne moke, ki so jih začeli peči po veličastnem političnem zborovanju na Ostrožnem, kamor je prišel celo maršal Tito in je v govoru poudaril, da Slovenci pojedo preveč belega kruha…
Emila je pogrešala, pisala mu je objokana pisma, on pa je bil navdušen nad svojim pripravništvom na sodišču, občudoval je znanje starih izkušenih sodnikov, ki so mu pokroviteljsko pomagali in svetovali. Ano je tolažil, češ da mama ne misli nič hudega in da se bo že unesla. Po prvi plači je prišel na obisk in dal domačim denar za stroške.
Z Borisom sta se naivno napotila iskat delo. Šla sta v uredništvo Ljudske pravice in Slovenskega poročevalca. Uredniški mački so ju začudeno poslušali in si ju pomilovalno ogledovali, ker sta vdrla v njihov mir brez vsakega priporočila.
»O čem bi pa pisala?«
»O glasbi, koncertih in gledališču« je predlagal Boris.
»O knjigah, o kulturnem življenju,« je malodušno, z občutkom poraza momljala Ana.
»Vsa ta področja so že zasedena, imamo stalne sodelavce, no- spomladi bi se kaj našlo o ponudbi in cenah na živilskem trgu ali pa pridobivanje reklam in stalnih oglasov.Za zdaj žal ni nič odprtega,« so ju odslovili.
Malodušno sta capljala še v muzej in galerijo ponujat svojo intelektualno pripravljenost za delo, a mladih pomočnikov niso nikjer potrebovali.
»Mami je rekla, da so pri vas zdaj trije kljunčki, pri nas pa trije ptički ,« je povedala mala vnukinja »Mat kurje.« Imela je prav, delal je samo Emilov oče in plača v pivovarni je bila borna.
» Kljunčki,« mama, Emilov mlajši brat in Ana, ki se je trudila, da je prihajala »domov,« ko so že povečerjali, so le redko sedeli za skupno mizo
»Ana, vzemi kakšen jajc in si ga ocvri,« se je zaslišalo že iz postelje, kadar ni ostalo več enolončnice ali krompirja od večerje.
Jajca si je vsako jutro cvrl petnajstletni Janez, vajenec pri »malarju.«
V majhnem kurniku ob hiši so preživljale svoje dolgočasno življenje tri kokoši in nesle jajca za sproti .V sosednjem , večjem hlevčku, je stanovala koza, ki je z rogovi rada butala vratca. Kozo so imeli najbolj v čislih zaradi mleka,iz katerega je gospodinja delala tudi skuto in posnemala smetano.
Ana ni marala ne koze ne gostega mleka, čeprav naj bi bilo zelo zdravo. ( »Le kaj se zmrduje, saj ni grajska! Pri njih doma še koze niso imeli!«)
Emilova mama je bila zelo skrbna, na vrtu je pridelovala solato, fižol , krompir in zelje, ki so ga ribali za ozimnico, pobrala je vsako jabolko, rekla je, da so o najboljši gambovčki in jih shranjevala za nedeljski štrudl. Od pranja in drgnjenja je imela nohte obrabljene do konca prstov. V »prostem času,« ki si ga je ukradla, je hodila pomagat k trnovskim solataricam, ki so pridelovale veliko zelenjave in jo v meglenih jutrih s cizami na dveh kolesih vozile prodajat na trg .Kot otrok je nekaj let hodila v madžarsko šolo,pisala je tako kot govorila- v prekmurščini, pomešani z ljubljanščino. Rada je pripovedovala o svoji prvi službi pri bogati ljubljanski družini Ranzinger , kjer je bila služkinja od svojega petnajstega leta.
»Če se ne bi poročila, bi živela kot grofica Marica,« je rada ponavljala. Zelo je bila navezana na svoje mnogoštevilne prekmurske sorodnike, ki so pogosto prihajali na obisk. Njeno gostoljubje so še leta kasneje znali dobro izkoristiti in so k ljubljanski teti Rezki pošiljali svoje hčere, Emilove sestrične, da so živele pri njej , ko so bile trgovske vajenke .Bina, Treza, Krista, Irina, Angela. Tudi po dve hkrati. »Te pa Boug ti plati, sestra!« . Res je znala delati čudeže. Vedno se ji je zdelo, da je vsem nekaj dolžna in da jih mora obdarovati za vsak praznik. V nedeljo je hodila k rani maši, včasih sta si s sosedovo mamo celo privoščili najmanjši »brinovček« pri Khamu, vsak večer je dolgo tiho molila.
Prvo novembrsko soboto se je tašča že zjutraj odpravila k Majorki ali Debeli Urši ribat zelje. Ani je naročila, naj poskrbi za živali.
Nenavadno se ji je zdelo, da je sama. Prepisovati je začela evangelij za seminarsko nalogo pri starocerkvenoslovanščini.
»I vdzigra se mladenec v ontrobe jejon,« je o Marijinem obisku pri noseči teti Elizabeti zapisala v transkripciji. »In zganil se je otrok v njenem trebuhu…«
Mir je kalila koza s stalnim butanjem. Nenadoma je zahreščalo-podrla so se trhla hlevska vratca , koza pa je kot lastovka šinila čez vrt in naprej po sosednjih vrtovih ob kanalu s črno barjansko vodo. Ana je stekla za njo, a koza je bila hitrejša. Posmehljivo se je ozrla in zanihala s svojimi kosmatimi »ringeljci.«. Koraki so se pogrezali v premočeno travo, Ana je pobrala preklo in skušala zavrniti begunko. Nikogar »z naše ulice« ni bilo zunaj, gotovo pa je kakšna soseda oprezala za zaveso in se škodoželjno smejala študentski snahi, ki tekmuje s kozo na barju…
Zaustavila se je, tako polna obupa, da so jo oblile solze.
Kaj počnem tu? Zašla sem, preganjam se za neko kozo po barjanskem blatu- kakšen simbol za mojo sedanjost in prihodnost. Ne žena, ne dekle,predmestna nebodigatreba snaha. Študentka- pa saj nihče ne verjame, da bo kaj iz mene. Če bi vedela, kako bo, me nihče ne bi s štirimi konji zvlekel iz naselja in tudi ne v zakon! Koza zmešana!
Drobno je pršelo, megla je zakrila Krim in Kamniške planine na drugi strani.
Koza se je zaustavila pred potokom Čurnovcem, preskočiti si ga ni upala. Kljub odporu jo je Ana zagrabila za usnjeno ovratnico in jo skušala zvleči nazaj proti domu, a se ji je iztrgala in kot obsedena nadaljevala svojo dirko in pregon v polkrogih med hišami in vrtički.
Obe sta se podili po travniku, premočeni in premraženi.
»Ana, Ana, Kje je koza?Zakaj si jo izpustila?«
»Ušla mi je, ne morem je spraviti domov!«
Tašča je še nekaj mrmrala o nesposobnosti in poklicala Mekico, ki se je vsa nedolžna pohlevno vrnila v svoj hlevček.
Zima je že kazala obraz pozne mokre jeseni z blatom in meglo. Cesta dveh cesarjev se je vedno bolj vlekla, še zlasti zvečer mimo Malega grabna, kjer ni bilo žive duše, samo tesnoba in strah .Najtežje je bilo mimo spomenika padlemu partizanu- fantu iz soseščine, ki so ga med potjo k dekletu ubili Italijani. Dve veliki vrbi žalujki sta s svojimi dolgimi biči segali na cesto.
Pred novim letom sta se z Emilom po dolgem potovanju srečala na drugem koncu Slovenije, pri Anini mami. Zvečer so bedeli, šli so v cerkev, kjer je potekala srednjeveška pobožnost v znamenju smrti in bežnosti časa.
Ano je zeblo, zdelo se ji je, da ženske tulijo turobno besedilo:
Nocoj dvanajsta ura bije,
Z njim staro leto nam izgine,
V neskončno večnost zlije se.
Počasi so pili domači klinton, igrali dureka in človek ne jezi se. Opolnoči je moral oček zvonit, da se je vedelo, kdaj je novo leto. Mogoče kdo tudi praznuje? V daljnih mestih se ljudje zabavajo in plešejo. O tem je pisal že Andersen v svojih pravljicah.
Po vasi je bilo vse temno, ko so legli spat. Edino prijazno zavetje v nekako zlohotnem času po mamikini smrti sta mladoporočenca našla v objemu, ko sta že skoraj pozabila znane dotike. Z »betlehema« so dišali božični piškoti, mačka je skočila na posteljo in Ana je dobila občutek, da je spet doma.
Januar se je vlekel kot ledena megla v mestu. Ana je zmrzovala v nekoliko oguljenem ameriškem plašču in v nizkih čevljih z visokimi petami. Sneg je na novo umazal ulice .Bližali so se kolokviji in izpiti. Priplazile so se tudi zimske bolezni, na štedilniku je vsak večer dišalo po kamiličnem čaju, tašča je kašljala, mučila jo je astma, Janez pa se je prehladil, ko je s triciklom po mestu vsak dan razvažal orodje in material za mojstra . Emilov oče se je na hitro upokojil. Žena ga je prepričevala,da mu bo doma dolgčas in naj raje gre pomagat zidarjem, saj je med njimi mnogo znancev iz Prekmurja, pa še zaslužil bo vsaj za cigarete. Zjutraj je srknil nekaj močnega, da bi se ogrel…Rad je bil med ljudmi in je zelo pogrešal pivovarno. Na delo si je nosil krompirjevo ali fižolovo solato ,ko je prišel domov, sta z mačkom Medom večerjala, a maček je dobil boljše grižljaje .
Ani je tast pripovedoval,kako lepo mu je bilo, ko je v kavarni Drek za Ljubljanico igral brač v tamburaškem zboru…
» Ata, gotovo se je kavarna imenovala drugače!«
» Bom pa že vedel, tako je bilo .«
In kako ga je bilo strah, ko ga je, komaj osemnajstletnega soldata ,na soški fronti zasul plaz v bunkerju pod Krnom.
Po vojni je delal v trgovini z dežniki v stari Ljubljani. Takrat je prišla na poti s trga v trgovino in v njegovo življenje lepa Prekmurka Rezka . Na fotografiji iz tistih časov je dvajsetletni mestni mladenič, podoben Charleyu Chaplinu, v gosposki obleki in klobuku, s sprehajalno palico in tankimi brčicami pod nosom.
Nekega dne ni več zmogel iti na šiht, obšla ga je slabost in začel je bolehati. Tudi kamilice in obkladki niso pomagali. Zdravnik ga je poslal v bolnico . Po operaciji želodca se je kmalu vrnil domov , vendar mu je bilo vedno slabše. Nič več ni mogel vstati,mučile so ga bolečine, da je stokal vso noč, le kadar je dobil »zdravilno« injekcijo, se mu je vrnila dobra volja, da je celo skušal zapeti : »Prelepa je trnovska fara, še lepši je trnovski zvon.« Rana na trebuhu in se je razcvetela in naraščala. Ana se je bala svojih tolažljivo- lažnih besed, vsak večer se je težje vračala skozi meglo in silovito utrujenost. Ponoči je prisluškovala tastovemu stokanju in jokala od sočutja in nemoči.
V mestu pod Piramido je končno odrasla osemnadstropna stolpnica, vselile so se mlade in starejše družine,zadnje je bilo na vrsti stanovanje, namenjeno Emilu, saj so morali od dvosobnega oddvojiti eno sobo, ker je novi dirigent, direktor Opere pri mestnih oblasteh zahteval trosobno, čeprav sta bila tudi onadva z ženo sama, pravzaprav sta imela irskega setra Ajaksa.
Med semestralnimi počitnicami se je tudi Ana preselila v prvo pravo stanovanje, skoraj dom. S pohištvom na kredit. Z novimi ljudmi. Spoprijateljila se je z Manjo, ki je bila poročena z Emilovim kolegom in je morala prekiniti študij zaradi dveh otrok. Znala je spretno gospodinjiti, potresala je svoje skoraj zlate kodre, obešala perilo na terasi in govorila o Vojni in miru , o Andreju in Nataši . Tudi njen sin je bil Andrej. Z njo se je zares dalo pogovarjati, imela je pravo mero zbadljivosti in je znala presoditi ljudi. Ob večerih so radi tarokirali. Ana se je med tem v domači kuhinji učila, nekajkrat pa jo je posrkalo dvigalo, da se je povzpela v osmo nadstropje in »kibicirala« pri taroku, čeprav o igri ni imela pojma.
»Dvojka! Berač! Solo brez talona! Pagat ultimo« so bile zanjo šifre nekih skrivnostnih miselnih procesov. Opazovala je pisane podobe in uživala pri bolj ali manj duhovitih pripombah .
»Došao daso s komiteta« je ob ujetem mondu pripomnil sosed, inženir Vojo.
» S polne riti je lahko s…,« ga je zavrnil soigralec.
» Štejem, štejem, ne preštejem« -Manja je med igro štela taroke.
» Dobro, Ana, pusti te tvoje Ruse in pridi nocoj gor igrat, ker smo samo trije,« jo je v soboto zvečer prišla povabit v osmo nadstropje.
»Saj veš, da ne znam,« se je skušala ubraniti, čeprav jo je mikalo.
»Saj ti bomo pomagali, v štirih gre lažje,«
Pristala je. S tresočim glasom je napovedala : »TROJKA. S SRCEM!« In šlo je, kmalu tudi zloglasni pagat ultimo. Seveda na škodo ruske književnosti.
Počitnice so se iztekale.
»Emil, razumi me, ne morem se vrniti na barje!
»Pa ostani tu! Sva vsaj skupaj- saj sva dolgo čakala .«
»Seveda je lepo, a jaz ne morem biti samo gospodinja!«
Pogovor je obstal, kot bi zaškripala varnostna zavora.
Potožila se je Manji in ji povedala, kakšne so razmere pri Emilovih domačih.
»Bom jaz uredila. Gotovo te bo sprejela moja mama .«
Tako se je Ana znašla pri Manjini mami- Rusinji. Z možem Dragoslavom sta živela v bloku blizu mestnega pokopališča. V večjem kabinetu sta stali dve postelji, na eni je spala natakarica Fanika, zdelana prijazna punca, ki se je iz gostilne na drugem koncu mesta vračala sredi noči. Z bližnje pokopališke cerkvice se je nenehno oglašal pogrebni zvonček z opotekavim molovskim sopranom.
Po predavanjih je še vedno hodila študirat v knjižnico, »domov« pa si je prinašala ruske romane, ki jih je morala prebrati za izpit. Gospa Varja je bila svetovljanka, govorila je mehko slovenščino z ruskim naglasom, vedno zelo zaposlena, zaskrbljena za svoje hčere, delala je v internatu, po službi kuhala in pospravljala, ob nedeljah pa je za vse pripravila velikanski lonec boršča. Prijateljevala je s pisateljem Lojzom Kraigherjem, ki je bil sorodnik Manjinega očeta. Nekaj iz njunih prijateljskih pogovorov je zaupala tudi Ani, ki jo je zlasti zanimalo vse o Cankarju in njegovem bivanju pri Sveti Trojici v Slovenskih Goricah. Tam se je rodil tudi pisatelj iz »generacije pred zaprtimi vrati,« Ivo Brnčič, kasneje poročen z Anino profesorico ruske književnosti, ki so jo študenti ljubkovalno imenovali Veročka…
»Da te ne bo preveč zeblo,« jo je ponoči Fanika pokrila s starim debelim kožuhom.
» Po starem atu ga imam!«
»Hvala- pa ti, si dovolj pokrita?«
»Meni je še vroče, saj sem nocoj s Poljanske ceste hodila peš!«
Menjavala je vloge,se spreminjala iz študentke v gospodinjo, - vsaka menjava je trajala po teden dni. Včasih se ji je zdelo, da neprestano stoji ob cesti in čaka na avtoštop. Tovornjaki so bili še najzanesljivejši, gospodje v osebnih vozilih so hoteli vse vedeti o tebi in so neprestano nekaj spraševali-kje si doma, kje stanuješ, kaj študiraš, zakaj se voziš na štop. Seveda nikomur ni priznala, da je poročena, gotovo bi se zgražali in ne bi razumeli, kako se dva s krediti preživljata z eno začetniško plačo in kako si lahko mlada žena privošči še študij…
Pritegnili so jo pogovori o družbenem dogajanju, o političnih razpotjih, o kultu osebnosti in krivicah, ki se dogajajo kmetom. Pri tem se je spomnila na Negovsko jezero in zgodbe o samomoru »kulaka«, ki so mu vzeli zemljo.
V njene pesmi je kanila drugačnost, spreminjal se je stil in besedišče. Pripravljali so literarno gostovanje, ona pa ni mogla s kolegi, na pot jim je dala le dve pesmi.
Prav tisti večer se je ustavila v mestu pod Piramido pred razsvetljenim oknom kavarne Astoria. Ciganski orkester je igral »usodno« pesem Tužna je nedelja. Obstala je in občutila, kako jo zapreda visoki, tresoči glas violine in jo polni z nerazumljivo žalostjo. Nekaj minut je stala in zdelo se ji je, da je v njenem življenju vse zamujeno . Sem prezgodnja ali prepozna? »Nekateri prihajamo vedno prepozno…«
Nočni tarok je potolažil njeno sentimentalnost. Inženir Vojo je pripovedoval novo varianto zgodbe o srečanju z medvedom. Njegov junak se je nasproti besne medvedke vzravnal in ji zapel na ves glas pesem Tužna je nedelja, od začetka do konca.
»A mečka uzela pušku i ubila se.«
Emil se je pridružil moškemu pevskemu zboru, dvakrat tedensko je hodil na vaje, obetala so se jim gostovanja v tujini, res so v nekaj letih, ko so bile meje še zaprte, videli Italijo, Nemčijo, Francijo, Madžarsko in na tekmovanjih evropskih zborov dosegali prva mesta.
Ana je pogrešala glasbo in druženje s prijatelji. Radia si še nista mogla kupiti, in nekega večera je v temi pri odprtem oknu poslušala prenos Adamičevega koncerta iz nekega stanovanja v drugem nadstropju: »Oblački na nebu, kam tako se vam mudi /in vi ptički –kraljički, /kam tak urno vsak leti… Ob tihi večerni uri/ potrkal ti bom na duri/ in šla bova spet/na klop sedet/ tja, kjer nihče ne hodi.« Čeprav to ni bila visoka poezija, je vneto vpijala ta mlada besedila, prežeta s sproščeno, novo glasbo .
Maribor, kolikor se je v njem še ohranilo starega meščanstva in je poganjalo novo, mlado, pravkar porojeno in razposlano z razih fakultet, je družabno življenje gojil na sobotnih plesih, ki so se vrstili od jeseni do pozne pomladi : medicinski, pravniški, ples inženirjev in tehnikov,planinski,ples ekonomistov, učiteljski in pajkov ples. (V mestu je bilo več tekstilnih tovarn. )Z Emilom sta v družbi njegovih kolegov prihajala na vse, kadar je imela Ana »mariborski teden.« Črna obleka (edina, ki jo je imela) za okras umetna orhideja ali vrtnica-plesno vrvenje, lahkotno kramljanje in vso noč en sam kozarec vermuta ,vse do jutra…
Boleti je začelo nenadoma.
Žulj na nogi se je razširil, kmalu po vrnitvi z Gorenjskega, ko sta s prijateljico Malči prehodili božjo pot od Radovljice do slovite cerkve na Brezjah. Ana je pričakovala preveč, saj so o tej božji poti in o čudežih pripovedovali vsi domači. Morda je bila cerkev brez obredov in pozvanjanja preveč vsakdanja, hladna in je ni ganila.
Naslednjo soboto, ki je pripadala mestu pod Piramido, je na sobotnem plesu začutila silovito bolečino. Noga ji je zatekla in oteklina se je nakopičila v veliko bulo v pregibu. Zdravnik jo je napotil v bolnico in tam je morala ostati. Med drugimi pregledi so ji odstranili košček bolnega tkiva. Že čez nekaj dni se je začelo rentgensko obsevanje. Ko je ležala v sterilni komori, je gledala vrhove kostanjev, sprva brste,kasneje lističe in popke. Oslabela je, da ni mogla več vstati. Na skrivaj je prebrala diagnozo, ki jo je zdravnica pustila na mizi, ko je za trenutek odšla iz ordinacije. ..RAK ali SARKOM. Po kritični meji sevanja so jo odpustili iz bolnice. Razmišljala je o svoji B- diplomi, pisala pisma, brala Okrogle povesti in jemala zdravila, »ki naj bi vedno pomagala.« Študirati ni mogla, vendar se ni hotela smiliti sama sebi. Od nekod so se jemali prijatelji in jo obiskovali.
Fant Emilove kolegice Saške, ki je stanovala kar na sodišču, ker v mestu ni dobila sobe , ,ji je podaril svojo pesniško zbirko za otroke Maček na dopustu in z njo otroško vedrino : »Tisti maček, ki sijajne/ brke nosi izpred ust,/ je pobasal svoje cajne/ in šel k morju na dopust.« Vedno znova je prebirala igrive pesmi, da jih je znala že na pamet.
Bolečine se niso manjšale, vendar se je zamotila z branjem. Nekoliko je tudi vstajala in skušala kuhati, prišel je prvi maj. Nekje daleč je tekel semester, izpiti, kolokviji…Kolega je v njen indeks lovil podpise profesorjev. Ves mesec je ponovno hodila na obsevanja. Ta potovanja do bolnice so trajala nekaj ur. Med potjo je vsaj štirikrat počivala, tudi na Glavnem trgu, kjer so zadnji preživeli kočijaži čakali na morebitne stranke.
Golobje spe na starem spomeniku,
Ljudje hite po trgu in vsem se mudi,
Le dva sva, ki čakava, čakava venomer,
Jaz in žalostni kočijaž.
Sonce z bičem udarja na leno mesto,
Ceste iztezajo v daljo prašne roke.
Midva pa še čakava, čakava venomer,
Jaz in žalostni kočijaž.
Večer šepeta v kostanjevem drevoredu,
izložbe odpirajo tope neonske luči.
Trudna se vračava, saj sva čakala zaman,
Jaz in žalostni kočijaž.
