MED PIRAMIDO, MELJSKIM HRIBOM IN KALVARIJO V
5. del

Kdo gre na morje? • Koristen tečaj prve pomoči • Cockta, pijača vaše in naše mladosti • Vaya con Dios, my love!

Junij je nekoliko izpraznil mesto. Le redko kdo je lahko šel na morje, samo tisti teden je veljal za pravi dopust, čeprav so se kopali samo otroci. Med izbranci so bile zlasti družine delavcev iz tovarn, ki so si z udarniškim delom na hrvaški obali zbili lesenjače s pogradi, potem ko so iztrebili trnje in iz kamna postavili škarpo. Tudi sošolci so se pogovarjali o počitnicah, večinoma so se razpršili po hribih in dolinah, kjerkoli je bilo slutiti kakšnega strica ali celo dedka in babico. Tem srečnežem sta se pridružila še eden ali dva prijatelja, prekolesarili so bližnje vasi, prehodili hribčke, nekateri so se odpravili po pohorski transverzali od Hoč do Koroške. Sošolke so v glavnem ostale v mestu, prepuščene sončenju in »tauhanju« na Otoku, razen dve, ki sta se s starši odpravili na pravo morje, kamor je družina že pred vojno odhajala na počitnice, seveda v hotel, čeprav menda ni bilo več tako fino kot nekoč. Lea, Bianka in Ana niso razmišljale o morju, videla ga je tako samo Lea, Ana pa le na sivih razglednicah s kakšno veliko ribo in pozdravi iz sinjega Jadrana. O morju ji je še v otroških letih veliko pripovedovala mama, saj je bila nekoč, še pred Aninim rojstvom, na Reki, pri Majki božji Trsatski in z ladjo celo na Omišalju. V lepo okrašeni škatli, sešiti iz pisanih razglednic,obrobljeno z rožnato svilo, je hranila rjave sličice s svojega edinega potovanja.

Junijski vlak je bil počasen kot vedno, vendar v njem ni bilo običajne gneče, nekaj dijakov in nekaj družin z otroki, namenjenih na podeželje k sorodnikom, da jim pomagajo pri spravilu sena in morda še pri žetvi, v zameno pa se bodo vračali s kakšno kokošjo ali piščancem in s polnimi torbami dobrot,-v časopis zavitimi jajci, kepo zaseke in skute,morda se bo našel celo kos mesa iz tunke.

Ana je med vožnjo brala roman Jacka Londona. Sama nad sabo začudena je občutila, da se težko ločuje od mesta in da ne občuti več tistega vznemirljivega pričakovanja ob srečanju z domačimi, s sadovnjakom in bližnjim travnikom, po katerem je pot vodila avgusta med samimi njivami cvetoče ajde do Veržeja, do murskih rokavov in kamešnic z bistro vodo, ki so s svojim zrnatim dnom vabile na kopanje, da si lahko imel velik prostor samo zase.

Vsakdanjik jo je kmalu posrkal z običajnim ritmom, pospravljanjem, kuhanjem, predvsem pa z branjem. K sreči je bilo knjig vedno dovolj, saj jih je mama ob nedeljah v šoli izposojala, imela je celo pomočnika, bistrega fanta iz sosednje vasi, ki je bral vse po vrsti in je hotel nekoč postati pisatelj, včasih je od razvnetosti tudi kaj pomešal in ponudil bralcem Trolop brez zvoncev namesto tropa ali Blišč in bedo Kurdistana, beseda kurtizana mu je bila še bolj tuja kot neki daljni svet.

Hrepenela je po mestu, po parku in Treh ribnikih, bližnji Piramidi in Kalvariji, kamor si se mimogrede povzpel ob klepetu z Lenko ali Leo. Od kapele se je iznad vinograda odpiral razgled na mirno zeleno mesto v trepetajočih barvnih spremembah. Na teh sprehodih je dojela impresionizem in si ni mogla predstavljati, da bi kdo lahko upodabljal mesto z realistično ostrino. Hrepenenje ali domotožje se je povezovalo z njeno daljno in neuresničeno ljubeznijo.

Deklica Babuška, ki je prihajala k Ani na inštrukcije slovenščine- priselili so se s Hrvaškega-ji je zastavila precej zahtevno vprašanje:

»Kaj pomeni beseda »sanjariti«, ali nekateri ljudje sanjajo tudi podnevi, ko ne spijo?«

Odgovor na to je bil precej zapleten in učenka z razlago ni bila povsem zadovoljna.

Mama je bila v središču vaškega dogajanja, pela je v zboru, sodelovala v odboru Rdečega križa, pri Prosveti so pripravljali proslave in igre in ta utrip tudi med počitnicami ni zastal.

Ko se je nekega večera prav pozno vrnila s sestanka, je zbudila Ano z novico:

»Veš, kaj smo sklenili na občnem zboru ? Organizirali bomo tečaj prve pomoči. Pobuda je prišla z občinskega ljudskega odbora!«

»Kdo pa bo vodil tak tečaj, kakšna medicinska sestra iz mesta?«

»Ne bo sestra, ampak študent medicine, skoraj že doktor, prihodnje leto bo diplomiral v Zagrebu.«

»Torej je Hrvat in ne zna slovensko, kako ga bodo ljudje razumeli?«

»Ne, doma je s Primorskega,tam, kjer je bila Italija, a je Slovenec. Njegov stric je odvetnik v mestu in med počitnicami bo stanoval pri njem in po vrhu bo še nekaj zaslužil.«

»Kdo pa bo šel na tečaj? In koliko časa bo?«

»Vsak se lahko prijavi, prednost pa imajo mlajši. Tečaj bo dvakrat na teden po dve uri in bo trajal tri tedne. Bi šla tudi ti? Bova enkrat skupaj v šoli!«

»Bom še premislila, to je skoraj do konca julija. Če mi ne bo všeč, bom pa pustila. Rajši grem k botri Kristini v Stročjo vas.«

» Ne premišljaj predolgo. Seznam udeležencev moramo odposlati pred koncem tedna.«

»No, prav, pa me vpiši!«

V prvem nadstropju stare vaške šole so v učilnici pripravili vse potrebno za pouk, nekaj miz so sestavili in prekrili z belimi prti, to naj bi bilo ležišče za ponesrečence in bolnike, ki jim bo treba pomagati, jih obvezati in oskrbeti. V dveh velikih belih vrčih je bila sveža voda, še tabla je bila na novo pomita in obrisana, da so izginile z nje predpočitniške čečkarije otrok. Iz OLO-ja je prišla tudi velika škatla, polna obvez in drugega sanitetnega materiala, kot je pisalo. Zbralo se je blizu dvajset učencev, večinoma deklet in tudi nekaj fantov.

Ani je bilo malo nerodno, saj se je po nekaj letih že odtujila od vaščanov in je morala že iskati besede za tekoč pogovor v prleščini, v mestu se je morala navaditi govorjenja v knjižnem jeziku. Tečajnike je poznala le na videz in med njimi ni bilo nobenega nekdanjega sošolca z nižje gimnazije. Molče je sedela v svoji beli platneni obleki, ki jo je prejšnji teden sešila domača šivilja, pri kateri so bili že dolgo »kundšavti.« Z do ramen dolgimi temnimi lasmi je bila drugačna od drugih deklet s spetimi kitami. Nekako so ji dale vedeti, da je tujka med njimi.

V pričakovanje zbranih je vdrl visok mladenič s kodrastimi kostanjevimi lasmi. Oblečen je bil v belo haljo, tako kot pravi zdravniki.

»Zdravo, jaz sem Mario, absolvent medicine, srečevali se bomo tri tedne in upam, da se bomo dobro razumeli in se veliko naučili.«

»Jezuš,, kak je fest,« je na glas zašepetala rdečelasa punca svoji sosedi.

»Malo čudno vleče, drugače govori kot naši učitelji«

»Če pa je Primorec!«

Mario se je potrudil. Ko je zašel v doktorske strokovne izraze, so se tečajniki zavedeli, da je res zelo učen,saj govori tudi latinsko, tako kot v cerkvi pri maši, ko so duhovniku odpevali »Etkumspiritutuo.«

Učil jih je merjenja pulza, srčnega utripa in različne načine umetnega dihanja. Ana se je izmikala vlogi poškodovane osebe, so pa dekleta kar rade pustile, da jim je lepi Mario izmeril utrip, pri čemer jih je nežno držal za roko in štel.

Navsezadnje je tečaj prve pomoči kar koristen. Ana se je odločila, da bo vztrajala do konca,čeprav jo je vleklo v Stročjo vas in na pašnik Zagrajenco z robidnicami in črnimi jagodami crense. Iz tedna v teden so se vrstile nove obveze na rokah, na kolenih, na peti in na prsnem košu-to seveda čez obleko. Najteže je bilo poviti glavo; ko se je pojavila prva bela mumija, so se vsi smejali.

»Prihodnji teden imamo izpit. Vsak bo dobil eno vprašanje iz teorije in praktični prikaz obvezovanja ali umetno dihanje. V komisiji bosta tudi dva tovariša iz OLO-ja. Upam, da bo šlo vse v redu!« je čez tri tedne, ki so minili čudno hitro, končal teorijo in prakso učitelj Mario. Še prej jim je razdelil tanek ciklostiran priročnik Prva pomoč z vprašanji in odgovori.

Za izpit so se vsi zelo pripravljali, tudi Ana, saj bi jo bilo sram, če ne bi česa znala,ona je vendar gimnazijka.(Tebi se ni treba nič fčiti, saj hodiš v gimnazijo in vse to znaš!«)

Prišla je izpitna sreda. Čakali so novi beli povoji, tudi miza je bila pregrnjena z opranimi,skrbno zlikanimi prti. Prišla sta tudi dva dobrodušna funkcionarja z OLO-ja.

» Profesor« je miril svoje tečajnike: »Nič se bat, saj bo šlo.« In v glavnem je res šlo, pri nekom bolje, pri drugem pa so se povoji malo po svoje zavozlali, ribja kost na nogi ni bila vedno simetrična, umetno dihanje je včasih bolj spominjalo na poskus umora. Teorijo so znali vsi na pamet.

Po kratkem pohvalnem govoru tovariša iz OLO-ja je predavatelj izjavil, da so izpit vsi opravili in da bodo prihodnjič dobili spričevala, ki jim bodo kdaj kasneje koristila pri šoferskem izpitu in seveda zagotavljajo tudi, da obvladajo prvo pomoč.

»Jaz si bom kupila avto s penezi, ki jih zaslužim doma, ko pasem krave na vojki gor in dol po vrateh, shranila pa ga bom v štali, ob nedeljah se bomo vozili k maši, odvečara pa bom igrala na klavir v drvarnici!« se je ponorčevala Zefika ob nemogoči predstavi, da bi imela zares kdaj svoj avtomobil.

Slavnostna razdelitev spričeval naj bi bila v soboto popoldne, morda tudi zakuska in zdravica, kasneje pa bi se tudi zavrteli ob igranju ansambla Tri narcise. Seveda so vabljeni tudi drugi vaščani,tako je napovedal dobrodušni brkati tovariš iz komisije.

Ana ni bila še nikoli na kakšni vaški veselici. Spomnila se jih je iz otroštva, ko so šli stric, mama in teta v drugo vas, kjer so gasilci postavili oder za ples in ga okrasili s smrekovimi vejicami.Zazvenela je stara melodija Samo reci mi, da me voliš ti, onda ćemo bit doćekat sretne dni. Pari so se pozibavali,dvigali in spuščali komolce, potem so sedli na novo stesane klopi, se objemali, pili, se spet zibali in peli Ti pa jaz pa židana marela… Terezinka zgodaj vstala…Na raufank, na raufank se je vsela, svojga ljubga čakala. Nihče se ni zmenil za otroke, odraslim so bili samo napoti, rada bi šla domov, a se nikomur ni mudilo.

Streslo jo je, ta predstava je bila neskončno daleč od njenega sveta! Kako bi se izmuznila? Se naredim bolno? Ah, spet bodo rekli, da sem nekaj posebnega.

»Mama, jaz raje ne bi šla«

»Tega mi ne delaj. Veš, da moramo iti vsi. Če ne greš, te bodo spet imeli za domišljavo »gospodično«, ki je nekaj boljšega. Spomni se, kako je bilo lani, ko si šla na kuluk kopat, pa nisi znala prijeti lopate!«

Vsaka hiša je morala poslati vsaj enega delavca za kuluk, ko naj bi poglobili strugo Virja in očistili jarke. Nalašč so Ano dodelili na mesto, kjer je bilo najhujše blato, potem pa pripombe na njen račun ves dan niso ponehale, o gospodični, ki so se umazali, ki ni za nobeno rabo…To je bil zanjo najslabši počitniški dan.

Ženske so napekle potice, gibanice, bidre, vanilijeve rogljičke in navihance,vsa tista fina peciva, ki so se jih pred vojno naučile pripravljati na kuharskih tečajih. Lastniki goric so prispevali izbrano vino iz svojih kleti, največjo pozornost pa je zbujala čisto nova brezalkoholna pijača Cockta. Trgovec jo je šel iskat v veliko mesto. Govorilo se je, da je ta pijača še boljša od slavne ameriške Coca- cole. Hrano je bila še vedno na karte, sladka peneča pijača pa je bila pravo razkošje po sodavici in kraherlih, ki so jih ponujale gostilne.

V soboto popoldne so na goste čakale slavnostno pogrnjene mize v dvorani novega zadružnega doma. Med krožniki s pecivom so se svetili različni kozarci-med napovedmi veselic je bil takrat obvezen stavek: »Kozarce prinesite s seboj, za jedačo in pijačo je poskrbljeno.« Vrstili so se vrči z vinom in radensko (ta je bila zastonj, naravnost iz vrtine) rjave steklenice nove domače pijače cockte in vmes šopki cinij-huncvotov in aster baračnic z domačih vrtov.

Po slovesni razdelitvi spričeval o opravljenem izpitu se je priložnostni govornik iz OLO na dolgo in široko razgovoril o pomenu prve pomoči med narodnoosvobodilno vojno, o partizanskih bolnicah in junaških reševalcih, med katerimi so bili zavedni delavci, kmetje in tudi napredni intelektualci.

V dvorani se je nabralo kar nekaj ljudi Utrujeni od največjega dela, ko je požeta pšenica samo še čakala na mlatilnico in je bila otava že na varnem po skednjih, so potrebovali vsaj malo razvedrila, na kraju, kjer ne bo nikogar, ki bi jih silil v zadrugo ali zahteval obrok obvezne dajatve. Kmalu je zaigrala godba poskočno staro polko, nad mizami se je do stropa vzpel klarinet. Sledile so sodobnejše melodije, Ano je zagrabil za roko fant iz sosednje vasi in zaplesala sta kot nekdanji pari, starinsko sta dvigala in spuščala komolce, bilo ji je mučno, saj je plesni učitelj v mestu tako pozibavanje strogo prepovedal. Na prvi ples sta bila nanizana še dva in komaj je čakala, da se konča.

»Zelo sem žejna,« je potožila.

»Pridi, bova spila eno Cockto!« Slovesno je odčepil dve steklenički in ji eno ponudil.

»Ne znam piti iz steklenice, mi daš kozarec?«

»Ti pa si res nobl« se je posmejal njen plesalec, se obrnil in se začel pogovarjati s sosedo.

» Smem prosit?«

»Seveda smete,« se je odzvala, ko se je pred njo nekam gosposko priklonil Mario – brez zdravniške halje.

» Pa me menda ne boš vikala, saj se poznava že en mesec, in sva skoraj sošolca!« jo je smeje zavrnil.

»Ampak vi-ti si že na koncu študija, jaz pa sem še vedno samo dijakinja!« se je branila, postalo ji je nerodno, saj ga je prvič gledala tako od blizu, v beli srajci je bil njegov obraz z velikimi, nekam sanjavimi očmi in izrazitimi potezami še olj čeden kot sicer. Odpeljal jo je na plesišče,zagrabil ju je valček, prepustila se je rahlemu objemu njegovih rok, nagnila glavo malo na levo, tako kot na plesnem tečaju, nič se nista pozibavala, stiskala, mahala z rokami, teklo je samo od sebe,v veselem ritmu kot potok spomladi.

»Dobro plešeš, Ana!«

»Ti tudi«

Potem sta molčala, želela je, da se ta ples ne bi končal, saj ji je bilo z njim lepo, v vrtincu, ko ni bilo treba misliti na stroga plesna pravila, predala se je njegovemu vodenju. Ko so godci potihnili, jo je spremil za mizo, za trenutek se je skoraj zbala, da ne bo več prišel ponjo.

Vendar se je vračal pri vsakem plesu. Bila je razgreta in začudeno srečna. Vedno je rada plesala, a pri tem ni ničesar drugega občutila, samo ugodje valovanja, predajanje ritmu. Toda tu je bilo povsem drugače, bila sta par, kot ustvarjena drug za drugega. Vse drugo, njena neuresničena ljubezen ali hrepenenje, ki jo je napolnjevalo že tako dolgo in v njej puščalo občutje manjvrednosti, se je odmaknilo kot scena na odru. Preplavilo jo je veselje, samozavest, ko se je zavedela, da tudi Mario ni ravnodušen do nje.

»Se greva malo ohladit?«

»Res je vroče, pa stopiva ven«

Jasna julijska noč se je pomikala proti sredini. Ustavila sta se na trati pred dvorano. V trenutku se je znašla v njegovem objemu in doživela prvi poljub.

»Oprosti, Ana, tako lepa si, da sem se zaljubil vate!«

» Pusti to! Gotovo te v Zagrebu čaka dekle, ne pretiravaj! Tudi meni je prijetno. Vrniva se v dvorano, drugače bo mama…«

A mama je že stala pred vrati.

»Dovolj je zabave, greva domov! Zgodaj bo treba vstati, da bova šli k rani maši!«

» Samo še en ples, pa grem.«

»Čakam te. Res naj bo to zadnji ples!«je postajala mama nevoljna.

Vrnila sta se v dvorano.

»Kdaj te bom spet videl?

»Če hočeš, lahko prihodnjo soboto, ko bo otvoritev kina v tej dvorani. Dobiva se na predstavi ob osmih«

»Kupil bom dve karti, da bova skupaj sedela.«

»Vstopnice bo prodajala moja mama, tako da ne vem, če bo šlo!«

Poslovila sta se. Z ustnicami se je dotaknil njenega čela in ji odmaknil koder, ki ji je padel na obraz, tako da jo je rahlo pobožal.

»Pridi že, pohiti!« in mama jo je odpeljala kot tigra, ki ščiti mladiča.

Če bi bila mačka, bi me kar v gobčku odnesla na varno. Kakšen kičast večer sem preživela! Kot v kakšnem staroverskem ljubezenskem romanu, ko se dva, lepa in mlada, na prvi pogled zaljubita in potem vedno mislita drug na drugega. A tako prijetno je bilo pred spanjem čutiti objem njegovih rok in se zazibati v sanje o plesu, o njem.

Njena očaranost tudi naslednje dni ni minila. Vse delo ji je šlo lažje od rok, ujela se je, da si polglasno pripeva: »Prvi mrak se spustil je na speče mesto … Vaya con dios, my darling, Vaya con dios, my love!«

»Monika, ti pa malo glej, s kom se druži tvoja punca,« je mamo opozoril znanec, saj so vsi na plesu videli, da se nekaj plete med Mariom in Ano.

»Veš, da v mestu vse ženske norijo za njim, on pa tudi ni menih, saj si lahko izbira, katero hoče!«

Ko ji je mama to povedala, ji je verjela. Kljub temu ji je bilo še vedno lepo ob spominu na njuno zbližanje. Predvsem se je pa tudi v njeni notranjosti nekaj spremenilo. Zaman je skušala podoživeti svoje jalovo hrepenenje po ljubezni. Primerjala je nedoraslega fanta z uspešnim, čednim mladim moškim, ki ji je rekel, da se je vanjo zaljubil, in čeprav ni bil tako idealen, kot bi želela, se ni vzel iz knjig, ampak naravnost iz življenja.

Naslednja sobota je bila ponoven vaški praznik. Odprtje kina! Na balkonu zadružnega doma so namestili zvočnik in na ves glas predvajali sodobne priljubljene melodije v tujih jezikih.

Mama je postala blagajničarka, seveda za drobiž. Nabralo se je mnogo ljudi iz okoliških vasi, vsi so težko čakali na kavbojski film, ki so ga oznanjali plakati. Mož z velikim klobukom s pištolo v rokah meri na nevidnega sovražnika. In napovedovali so, da bo vsako soboto in nedeljo na sporedu nov film. Ameriški ali mehiški.

Mario je prišel, srečala sta se pod divjim kostanjem pred dvorano. Bežno jo je poljubil in objel.

»Se vidiva v dvorani, samo po karte stopim!«

Res je kupil dve vstopnici in ni niti pogledal, da je ena v peti, druga pa v sedmi vrsti! Istočasno sta gledala isti film, vendar nista sedela skupaj, saj je bil sedežni red zelo strog.

Vratar- hišnik- je skrbel, da je vse potekalo v redu in ni dovolil nobenih zamenjav.

Tako je pač Mario zaman prišel v kino iz mesta na vas.

Ob koncu predstave sta se srečala samo za trenutek Mario je bil nevoljen, pa tudi Ana je ves čas razmišljala, da bi bilo lepo, če bi sedela skupaj in se držala za roke

»Ma kdaj se bova spet videla?«

»Ne vem, saj vidiš, kako je, tebi pa tudi ni dolgčas v mestu, so mi povedali,da te dekleta zelo oblegajo. Če hočeš in če ti je kaj do mene, mi piši,!

Zvočnik: Vaya con dios, my love! «

V nedeljo so prišli na obisk sorodniki z otroki, Ana je bila zelo zaposlena s kuhanjem kosila,tako na svoje ljubezensko življenje ni utegnila misliti,kljub večernemu razočaranju je bila dobre volje.

Naslednji dan je prišlo vabilo-teta Pepika je rodila fantka in Ano vabijo, da, naj pride na počitnice k Negovskemu jezeru.

Pomišljala je: »Mogoče bi rajši ostala doma in ti pomagala.«

»Ti kar pojdi, če so te povabili, tam se boš imela bolje kot doma.« jo je mama prepričevala

Vesela zaradi spremembe se je z maminim kolesom odpeljala vstran od napol začete ljubezenske zgodbe v kraj plavajočih lokvanjev in starega mlina. Na neskončne pogovore s teto in ljubkovanje malega Zmaga.

S kostanja pred zadružnim domom so se trkljali zreli plodovi, ko se je za tri mesece poslovila od domačih in vlak jo je spet odpeljal v njeno mesto med Piramido, Meljskim hribom in Kalvarijo. Pisma pa ni bilo.

Kdo gre na morje? • Koristen tečaj prve pomoči • Cockta, pijača vaše in naše mladosti • Vaya con Dios, my love!

Junij je nekoliko izpraznil mesto. Le redko kdo je lahko šel na morje, samo tisti teden je veljal za pravi dopust, čeprav so se kopali samo otroci. Med izbranci so bile zlasti družine delavcev iz tovarn, ki so si z udarniškim delom na hrvaški obali zbili lesenjače s pogradi, potem ko so iztrebili trnje in iz kamna postavili škarpo. Tudi sošolci so se pogovarjali o počitnicah, večinoma so se razpršili po hribih in dolinah, kjerkoli je bilo slutiti kakšnega strica ali celo dedka in babico. Tem srečnežem sta se pridružila še eden ali dva prijatelja, prekolesarili so bližnje vasi, prehodili hribčke, nekateri so se odpravili po pohorski transverzali od Hoč do Koroške. Sošolke so v glavnem ostale v mestu, prepuščene sončenju in »tauhanju« na Otoku, razen dve, ki sta se s starši odpravili na pravo morje, kamor je družina že pred vojno odhajala na počitnice, seveda v hotel, čeprav menda ni bilo več tako fino kot nekoč. Lea, Bianka in Ana niso razmišljale o morju, videla ga je tako samo Lea, Ana pa le na sivih razglednicah s kakšno veliko ribo in pozdravi iz sinjega Jadrana. O morju ji je še v otroških letih veliko pripovedovala mama, saj je bila nekoč, še pred Aninim rojstvom, na Reki, pri Majki božji Trsatski in z ladjo celo na Omišalju. V lepo okrašeni škatli, sešiti iz pisanih razglednic,obrobljeno z rožnato svilo, je hranila rjave sličice s svojega edinega potovanja.

Junijski vlak je bil počasen kot vedno, vendar v njem ni bilo običajne gneče, nekaj dijakov in nekaj družin z otroki, namenjenih na podeželje k sorodnikom, da jim pomagajo pri spravilu sena in morda še pri žetvi, v zameno pa se bodo vračali s kakšno kokošjo ali piščancem in s polnimi torbami dobrot,-v časopis zavitimi jajci, kepo zaseke in skute,morda se bo našel celo kos mesa iz tunke.

Ana je med vožnjo brala roman Jacka Londona. Sama nad sabo začudena je občutila, da se težko ločuje od mesta in da ne občuti več tistega vznemirljivega pričakovanja ob srečanju z domačimi, s sadovnjakom in bližnjim travnikom, po katerem je pot vodila avgusta med samimi njivami cvetoče ajde do Veržeja, do murskih rokavov in kamešnic z bistro vodo, ki so s svojim zrnatim dnom vabile na kopanje, da si lahko imel velik prostor samo zase.

Vsakdanjik jo je kmalu posrkal z običajnim ritmom, pospravljanjem, kuhanjem, predvsem pa z branjem. K sreči je bilo knjig vedno dovolj, saj jih je mama ob nedeljah v šoli izposojala, imela je celo pomočnika, bistrega fanta iz sosednje vasi, ki je bral vse po vrsti in je hotel nekoč postati pisatelj, včasih je od razvnetosti tudi kaj pomešal in ponudil bralcem Trolop brez zvoncev namesto tropa ali Blišč in bedo Kurdistana, beseda kurtizana mu je bila še bolj tuja kot neki daljni svet.

Hrepenela je po mestu, po parku in Treh ribnikih, bližnji Piramidi in Kalvariji, kamor si se mimogrede povzpel ob klepetu z Lenko ali Leo. Od kapele se je iznad vinograda odpiral razgled na mirno zeleno mesto v trepetajočih barvnih spremembah. Na teh sprehodih je dojela impresionizem in si ni mogla predstavljati, da bi kdo lahko upodabljal mesto z realistično ostrino. Hrepenenje ali domotožje se je povezovalo z njeno daljno in neuresničeno ljubeznijo.

Deklica Babuška, ki je prihajala k Ani na inštrukcije slovenščine- priselili so se s Hrvaškega-ji je zastavila precej zahtevno vprašanje:

»Kaj pomeni beseda »sanjariti«, ali nekateri ljudje sanjajo tudi podnevi, ko ne spijo?«

Odgovor na to je bil precej zapleten in učenka z razlago ni bila povsem zadovoljna.

Mama je bila v središču vaškega dogajanja, pela je v zboru, sodelovala v odboru Rdečega križa, pri Prosveti so pripravljali proslave in igre in ta utrip tudi med počitnicami ni zastal.

Ko se je nekega večera prav pozno vrnila s sestanka, je zbudila Ano z novico:

»Veš, kaj smo sklenili na občnem zboru ? Organizirali bomo tečaj prve pomoči. Pobuda je prišla z občinskega ljudskega odbora!«

»Kdo pa bo vodil tak tečaj, kakšna medicinska sestra iz mesta?«

»Ne bo sestra, ampak študent medicine, skoraj že doktor, prihodnje leto bo diplomiral v Zagrebu.«

»Torej je Hrvat in ne zna slovensko, kako ga bodo ljudje razumeli?«

»Ne, doma je s Primorskega,tam, kjer je bila Italija, a je Slovenec. Njegov stric je odvetnik v mestu in med počitnicami bo stanoval pri njem in po vrhu bo še nekaj zaslužil.«

»Kdo pa bo šel na tečaj? In koliko časa bo?«

»Vsak se lahko prijavi, prednost pa imajo mlajši. Tečaj bo dvakrat na teden po dve uri in bo trajal tri tedne. Bi šla tudi ti? Bova enkrat skupaj v šoli!«

»Bom še premislila, to je skoraj do konca julija. Če mi ne bo všeč, bom pa pustila. Rajši grem k botri Kristini v Stročjo vas.«

» Ne premišljaj predolgo. Seznam udeležencev moramo odposlati pred koncem tedna.«

»No, prav, pa me vpiši!«

V prvem nadstropju stare vaške šole so v učilnici pripravili vse potrebno za pouk, nekaj miz so sestavili in prekrili z belimi prti, to naj bi bilo ležišče za ponesrečence in bolnike, ki jim bo treba pomagati, jih obvezati in oskrbeti. V dveh velikih belih vrčih je bila sveža voda, še tabla je bila na novo pomita in obrisana, da so izginile z nje predpočitniške čečkarije otrok. Iz OLO-ja je prišla tudi velika škatla, polna obvez in drugega sanitetnega materiala, kot je pisalo. Zbralo se je blizu dvajset učencev, večinoma deklet in tudi nekaj fantov.

Ani je bilo malo nerodno, saj se je po nekaj letih že odtujila od vaščanov in je morala že iskati besede za tekoč pogovor v prleščini, v mestu se je morala navaditi govorjenja v knjižnem jeziku. Tečajnike je poznala le na videz in med njimi ni bilo nobenega nekdanjega sošolca z nižje gimnazije. Molče je sedela v svoji beli platneni obleki, ki jo je prejšnji teden sešila domača šivilja, pri kateri so bili že dolgo »kundšavti.« Z do ramen dolgimi temnimi lasmi je bila drugačna od drugih deklet s spetimi kitami. Nekako so ji dale vedeti, da je tujka med njimi.

V pričakovanje zbranih je vdrl visok mladenič s kodrastimi kostanjevimi lasmi. Oblečen je bil v belo haljo, tako kot pravi zdravniki.

»Zdravo, jaz sem Mario, absolvent medicine, srečevali se bomo tri tedne in upam, da se bomo dobro razumeli in se veliko naučili.«

»Jezuš,, kak je fest,« je na glas zašepetala rdečelasa punca svoji sosedi.

»Malo čudno vleče, drugače govori kot naši učitelji«

»Če pa je Primorec!«

Mario se je potrudil. Ko je zašel v doktorske strokovne izraze, so se tečajniki zavedeli, da je res zelo učen,saj govori tudi latinsko, tako kot v cerkvi pri maši, ko so duhovniku odpevali »Etkumspiritutuo.«

Učil jih je merjenja pulza, srčnega utripa in različne načine umetnega dihanja. Ana se je izmikala vlogi poškodovane osebe, so pa dekleta kar rade pustile, da jim je lepi Mario izmeril utrip, pri čemer jih je nežno držal za roko in štel.

Navsezadnje je tečaj prve pomoči kar koristen. Ana se je odločila, da bo vztrajala do konca,čeprav jo je vleklo v Stročjo vas in na pašnik Zagrajenco z robidnicami in črnimi jagodami crense. Iz tedna v teden so se vrstile nove obveze na rokah, na kolenih, na peti in na prsnem košu-to seveda čez obleko. Najteže je bilo poviti glavo; ko se je pojavila prva bela mumija, so se vsi smejali.

»Prihodnji teden imamo izpit. Vsak bo dobil eno vprašanje iz teorije in praktični prikaz obvezovanja ali umetno dihanje. V komisiji bosta tudi dva tovariša iz OLO-ja. Upam, da bo šlo vse v redu!« je čez tri tedne, ki so minili čudno hitro, končal teorijo in prakso učitelj Mario. Še prej jim je razdelil tanek ciklostiran priročnik Prva pomoč z vprašanji in odgovori.

Za izpit so se vsi zelo pripravljali, tudi Ana, saj bi jo bilo sram, če ne bi česa znala,ona je vendar gimnazijka.(Tebi se ni treba nič fčiti, saj hodiš v gimnazijo in vse to znaš!«)

Prišla je izpitna sreda. Čakali so novi beli povoji, tudi miza je bila pregrnjena z opranimi,skrbno zlikanimi prti. Prišla sta tudi dva dobrodušna funkcionarja z OLO-ja.

» Profesor« je miril svoje tečajnike: »Nič se bat, saj bo šlo.« In v glavnem je res šlo, pri nekom bolje, pri drugem pa so se povoji malo po svoje zavozlali, ribja kost na nogi ni bila vedno simetrična, umetno dihanje je včasih bolj spominjalo na poskus umora. Teorijo so znali vsi na pamet.

Po kratkem pohvalnem govoru tovariša iz OLO-ja je predavatelj izjavil, da so izpit vsi opravili in da bodo prihodnjič dobili spričevala, ki jim bodo kdaj kasneje koristila pri šoferskem izpitu in seveda zagotavljajo tudi, da obvladajo prvo pomoč.

»Jaz si bom kupila avto s penezi, ki jih zaslužim doma, ko pasem krave na vojki gor in dol po vrateh, shranila pa ga bom v štali, ob nedeljah se bomo vozili k maši, odvečara pa bom igrala na klavir v drvarnici!« se je ponorčevala Zefika ob nemogoči predstavi, da bi imela zares kdaj svoj avtomobil.

Slavnostna razdelitev spričeval naj bi bila v soboto popoldne, morda tudi zakuska in zdravica, kasneje pa bi se tudi zavrteli ob igranju ansambla Tri narcise. Seveda so vabljeni tudi drugi vaščani,tako je napovedal dobrodušni brkati tovariš iz komisije.

Ana ni bila še nikoli na kakšni vaški veselici. Spomnila se jih je iz otroštva, ko so šli stric, mama in teta v drugo vas, kjer so gasilci postavili oder za ples in ga okrasili s smrekovimi vejicami.Zazvenela je stara melodija Samo reci mi, da me voliš ti, onda ćemo bit doćekat sretne dni. Pari so se pozibavali,dvigali in spuščali komolce, potem so sedli na novo stesane klopi, se objemali, pili, se spet zibali in peli Ti pa jaz pa židana marela… Terezinka zgodaj vstala…Na raufank, na raufank se je vsela, svojga ljubga čakala. Nihče se ni zmenil za otroke, odraslim so bili samo napoti, rada bi šla domov, a se nikomur ni mudilo.

Streslo jo je, ta predstava je bila neskončno daleč od njenega sveta! Kako bi se izmuznila? Se naredim bolno? Ah, spet bodo rekli, da sem nekaj posebnega.

»Mama, jaz raje ne bi šla«

»Tega mi ne delaj. Veš, da moramo iti vsi. Če ne greš, te bodo spet imeli za domišljavo »gospodično«, ki je nekaj boljšega. Spomni se, kako je bilo lani, ko si šla na kuluk kopat, pa nisi znala prijeti lopate!«

Vsaka hiša je morala poslati vsaj enega delavca za kuluk, ko naj bi poglobili strugo Virja in očistili jarke. Nalašč so Ano dodelili na mesto, kjer je bilo najhujše blato, potem pa pripombe na njen račun ves dan niso ponehale, o gospodični, ki so se umazali, ki ni za nobeno rabo…To je bil zanjo najslabši počitniški dan.

Ženske so napekle potice, gibanice, bidre, vanilijeve rogljičke in navihance,vsa tista fina peciva, ki so se jih pred vojno naučile pripravljati na kuharskih tečajih. Lastniki goric so prispevali izbrano vino iz svojih kleti, največjo pozornost pa je zbujala čisto nova brezalkoholna pijača Cockta. Trgovec jo je šel iskat v veliko mesto. Govorilo se je, da je ta pijača še boljša od slavne ameriške Coca- cole. Hrano je bila še vedno na karte, sladka peneča pijača pa je bila pravo razkošje po sodavici in kraherlih, ki so jih ponujale gostilne.

V soboto popoldne so na goste čakale slavnostno pogrnjene mize v dvorani novega zadružnega doma. Med krožniki s pecivom so se svetili različni kozarci-med napovedmi veselic je bil takrat obvezen stavek: »Kozarce prinesite s seboj, za jedačo in pijačo je poskrbljeno.« Vrstili so se vrči z vinom in radensko (ta je bila zastonj, naravnost iz vrtine) rjave steklenice nove domače pijače cockte in vmes šopki cinij-huncvotov in aster baračnic z domačih vrtov.

Po slovesni razdelitvi spričeval o opravljenem izpitu se je priložnostni govornik iz OLO na dolgo in široko razgovoril o pomenu prve pomoči med narodnoosvobodilno vojno, o partizanskih bolnicah in junaških reševalcih, med katerimi so bili zavedni delavci, kmetje in tudi napredni intelektualci.

V dvorani se je nabralo kar nekaj ljudi Utrujeni od največjega dela, ko je požeta pšenica samo še čakala na mlatilnico in je bila otava že na varnem po skednjih, so potrebovali vsaj malo razvedrila, na kraju, kjer ne bo nikogar, ki bi jih silil v zadrugo ali zahteval obrok obvezne dajatve. Kmalu je zaigrala godba poskočno staro polko, nad mizami se je do stropa vzpel klarinet. Sledile so sodobnejše melodije, Ano je zagrabil za roko fant iz sosednje vasi in zaplesala sta kot nekdanji pari, starinsko sta dvigala in spuščala komolce, bilo ji je mučno, saj je plesni učitelj v mestu tako pozibavanje strogo prepovedal. Na prvi ples sta bila nanizana še dva in komaj je čakala, da se konča.

»Zelo sem žejna,« je potožila.

»Pridi, bova spila eno Cockto!« Slovesno je odčepil dve steklenički in ji eno ponudil.

»Ne znam piti iz steklenice, mi daš kozarec?«

»Ti pa si res nobl« se je posmejal njen plesalec, se obrnil in se začel pogovarjati s sosedo.

» Smem prosit?«

»Seveda smete,« se je odzvala, ko se je pred njo nekam gosposko priklonil Mario – brez zdravniške halje.

» Pa me menda ne boš vikala, saj se poznava že en mesec, in sva skoraj sošolca!« jo je smeje zavrnil.

»Ampak vi-ti si že na koncu študija, jaz pa sem še vedno samo dijakinja!« se je branila, postalo ji je nerodno, saj ga je prvič gledala tako od blizu, v beli srajci je bil njegov obraz z velikimi, nekam sanjavimi očmi in izrazitimi potezami še olj čeden kot sicer. Odpeljal jo je na plesišče,zagrabil ju je valček, prepustila se je rahlemu objemu njegovih rok, nagnila glavo malo na levo, tako kot na plesnem tečaju, nič se nista pozibavala, stiskala, mahala z rokami, teklo je samo od sebe,v veselem ritmu kot potok spomladi.

»Dobro plešeš, Ana!«

»Ti tudi«

Potem sta molčala, želela je, da se ta ples ne bi končal, saj ji je bilo z njim lepo, v vrtincu, ko ni bilo treba misliti na stroga plesna pravila, predala se je njegovemu vodenju. Ko so godci potihnili, jo je spremil za mizo, za trenutek se je skoraj zbala, da ne bo več prišel ponjo.

Vendar se je vračal pri vsakem plesu. Bila je razgreta in začudeno srečna. Vedno je rada plesala, a pri tem ni ničesar drugega občutila, samo ugodje valovanja, predajanje ritmu. Toda tu je bilo povsem drugače, bila sta par, kot ustvarjena drug za drugega. Vse drugo, njena neuresničena ljubezen ali hrepenenje, ki jo je napolnjevalo že tako dolgo in v njej puščalo občutje manjvrednosti, se je odmaknilo kot scena na odru. Preplavilo jo je veselje, samozavest, ko se je zavedela, da tudi Mario ni ravnodušen do nje.

»Se greva malo ohladit?«

»Res je vroče, pa stopiva ven«

Jasna julijska noč se je pomikala proti sredini. Ustavila sta se na trati pred dvorano. V trenutku se je znašla v njegovem objemu in doživela prvi poljub.

»Oprosti, Ana, tako lepa si, da sem se zaljubil vate!«

» Pusti to! Gotovo te v Zagrebu čaka dekle, ne pretiravaj! Tudi meni je prijetno. Vrniva se v dvorano, drugače bo mama…«

A mama je že stala pred vrati.

»Dovolj je zabave, greva domov! Zgodaj bo treba vstati, da bova šli k rani maši!«

» Samo še en ples, pa grem.«

»Čakam te. Res naj bo to zadnji ples!«je postajala mama nevoljna.

Vrnila sta se v dvorano.

»Kdaj te bom spet videl?

»Če hočeš, lahko prihodnjo soboto, ko bo otvoritev kina v tej dvorani. Dobiva se na predstavi ob osmih«

»Kupil bom dve karti, da bova skupaj sedela.«

»Vstopnice bo prodajala moja mama, tako da ne vem, če bo šlo!«

Poslovila sta se. Z ustnicami se je dotaknil njenega čela in ji odmaknil koder, ki ji je padel na obraz, tako da jo je rahlo pobožal.

»Pridi že, pohiti!« in mama jo je odpeljala kot tigra, ki ščiti mladiča.

Če bi bila mačka, bi me kar v gobčku odnesla na varno. Kakšen kičast večer sem preživela! Kot v kakšnem staroverskem ljubezenskem romanu, ko se dva, lepa in mlada, na prvi pogled zaljubita in potem vedno mislita drug na drugega. A tako prijetno je bilo pred spanjem čutiti objem njegovih rok in se zazibati v sanje o plesu, o njem.

Njena očaranost tudi naslednje dni ni minila. Vse delo ji je šlo lažje od rok, ujela se je, da si polglasno pripeva: »Prvi mrak se spustil je na speče mesto … Vaya con dios, my darling, Vaya con dios, my love!«

»Monika, ti pa malo glej, s kom se druži tvoja punca,« je mamo opozoril znanec, saj so vsi na plesu videli, da se nekaj plete med Mariom in Ano.

»Veš, da v mestu vse ženske norijo za njim, on pa tudi ni menih, saj si lahko izbira, katero hoče!«

Ko ji je mama to povedala, ji je verjela. Kljub temu ji je bilo še vedno lepo ob spominu na njuno zbližanje. Predvsem se je pa tudi v njeni notranjosti nekaj spremenilo. Zaman je skušala podoživeti svoje jalovo hrepenenje po ljubezni. Primerjala je nedoraslega fanta z uspešnim, čednim mladim moškim, ki ji je rekel, da se je vanjo zaljubil, in čeprav ni bil tako idealen, kot bi želela, se ni vzel iz knjig, ampak naravnost iz življenja.

Naslednja sobota je bila ponoven vaški praznik. Odprtje kina! Na balkonu zadružnega doma so namestili zvočnik in na ves glas predvajali sodobne priljubljene melodije v tujih jezikih.

Mama je postala blagajničarka, seveda za drobiž. Nabralo se je mnogo ljudi iz okoliških vasi, vsi so težko čakali na kavbojski film, ki so ga oznanjali plakati. Mož z velikim klobukom s pištolo v rokah meri na nevidnega sovražnika. In napovedovali so, da bo vsako soboto in nedeljo na sporedu nov film. Ameriški ali mehiški.

Mario je prišel, srečala sta se pod divjim kostanjem pred dvorano. Bežno jo je poljubil in objel.

»Se vidiva v dvorani, samo po karte stopim!«

Res je kupil dve vstopnici in ni niti pogledal, da je ena v peti, druga pa v sedmi vrsti! Istočasno sta gledala isti film, vendar nista sedela skupaj, saj je bil sedežni red zelo strog.

Vratar- hišnik- je skrbel, da je vse potekalo v redu in ni dovolil nobenih zamenjav.

Tako je pač Mario zaman prišel v kino iz mesta na vas.

Ob koncu predstave sta se srečala samo za trenutek Mario je bil nevoljen, pa tudi Ana je ves čas razmišljala, da bi bilo lepo, če bi sedela skupaj in se držala za roke

»Ma kdaj se bova spet videla?«

»Ne vem, saj vidiš, kako je, tebi pa tudi ni dolgčas v mestu, so mi povedali,da te dekleta zelo oblegajo. Če hočeš in če ti je kaj do mene, mi piši,!

Zvočnik: Vaya con dios, my love! «

V nedeljo so prišli na obisk sorodniki z otroki, Ana je bila zelo zaposlena s kuhanjem kosila,tako na svoje ljubezensko življenje ni utegnila misliti,kljub večernemu razočaranju je bila dobre volje.

Naslednji dan je prišlo vabilo-teta Pepika je rodila fantka in Ano vabijo, da, naj pride na počitnice k Negovskemu jezeru.

Pomišljala je: »Mogoče bi rajši ostala doma in ti pomagala.«

»Ti kar pojdi, če so te povabili, tam se boš imela bolje kot doma.« jo je mama prepričevala

Vesela zaradi spremembe se je z maminim kolesom odpeljala vstran od napol začete ljubezenske zgodbe v kraj plavajočih lokvanjev in starega mlina. Na neskončne pogovore s teto in ljubkovanje malega Zmaga.

S kostanja pred zadružnim domom so se trkljali zreli plodovi, ko se je za tri mesece poslovila od domačih in vlak jo je spet odpeljal v njeno mesto med Piramido, Meljskim hribom in Kalvarijo. Pisma pa ni bilo.