Od solitraste hiše na gornjem koncu vasi, kjer živi teta Micka, pa do naše za cerkvijo, je treba iti prav daleč, najprej mimo gosposke vile z vrtnimi palčki in lurško kapelo pod zemljo, potem pa mimo vseh tistih nizkih razpotegnjenih hiš, obrnjenih proti cesti.
Ob žičnati ograji sem se vedno dolgo zamudila, zaradi palčkov in zaradi skrivnostne votline, kjer so vedno gorele lučke in je šumel čudežni studenec. Kmečke hiše pa so bile vse enake, kot ženske z rutami na glavi.
Že me je lovil prvi mrak, zato sem kar na pragu tetine hiše odložila steklenico domačega kisa, ki ga je za teto poslala mamika. Že sem se obrnila, da bi čimprej stekla proti domu, pa me je poklicala Stanka.
»Misliš, da bodo nocoj prišli parkelji?« jo je skrbelo. Tudi jaz sem se jih bala, vseh teh zimskih obiskovalcev: belih Lucij, parkljev, angelov in Miklavža.
»Mogoče pa jih letos ne bo. Saj so se zadnjič doma pogovarjali, da letos Miklavž ne bo nič nosil, ker je vojna.«
»Mamika pravi, da ima Miklavž zlato knjigo, v kateri je vse zapisano, saj sproti za vsakega otroka zapisuje vse grde reči.«
O tem sem zadnje dni veliko razmišljala. Kar precej se jih je nabralo! Kolikokrat se nisem oglasila, kadar so me klicali, očeku sem pokazala jezik, mlajšo sestrično Bino sem vlekla za kite, sosedovega Frančeka sem polila skozi okno, polizala sem smetano, potihem sem preklinjala, pri maši sem klepetala, in seznam mojih grehov se je kar daljšal.
S Stanko, ki mi je marsikdaj delala družbo, se Miklavža zares nisva imeli za kaj veseliti.
Vseeno pa sva sklenili, da bova za vsak primer na okensko polico nastavili čevlje, pa še dobro jih je treba očistiti, drugače jih lahko Miklavž odnese.
Zapodila sem se po cesti, vendar me je zaustavilo cingljanje. Iz pekarne je stopila neka ženska z velikim cekarjem v roki. Ko je odpirala vrata, je zazvonil zvonček, čisto po miklavževsko, da sem za hip otrpnila. Nad steklenimi vrati so bingljali pečeni Miklavži s škofovskimi kapami na glavi in parkelji s črnimi rogovi in rdečimi jeziki.
Nenadoma je zapihal oster sever. Skozi mrak se je zaslišalo pretresljivo mijavkanje. Pod edino smreko v vasi, ki je imela visoko gladko deblo in le na vrhu čop vej, so se zbrali fantje, veliki šolarji. Vedno sem se jih bala, saj so se kar naprej pretepali, vendar me je ustavil jok: prav na vrhu smreke je krčevito grabila za drobno vejico črna kepica in presunljivo mijavkala.
»Že od včeraj je zgoraj, psi so ga gonili, da je splezal na drevo, pa ne more dol. Napravite že nekaj, da bo tega konec!« je s praga vpila Ajnca.
»Poskusimo s fračo,« je predlagal eden izmed fantov.
»Tako visoko ne nese, najboljše bi ga bilo ustreliti. Gremo po Janeza, on ima puško doma!«
Zbežala sem, smrtni strah mačjega mladiča se je mešal z mojim strahom pred parklji. Zdelo se mi je, da se nekje že oglaša rožljanje verig. Vsa zadihana sem se zaletela v zaklenjena vežna vrata, morala sem dolgo čakati, preden so mi odprli.
»Le kje hodiš tako dolgo? Kaj če bi te pobrali Miklavži in te odvlekli na ribnik ali k Muri?« se je jezila mamika. V kuhinji je na štokrlu kot navadno ob večerih sedel zdravnikov hlapec z lončkom klintona v roki Pogovarjali so se o parkljih. Spomnili so se različnih strašnih dogodkov, ki so se pripetili prav na Miklavžev večer.
»Se spomnite, kaj se je pred leti zgodilo Štrkovemu pastirju, tistemu poscanemu Jančiju?« je začel pripovedovati Matjašek. Preden so prišli parkelji z Miklavžem k Štrkovim, so se z gospodarjem dogovorili, da bodo pastirja malo preplašili, ker je včasih iz gnezd zmanjkalo kakšno jajce. Miklavž je vprašal Jančija, če je res kradel jajca in jih pil, on pa je tulil, da ne. Takrat pa so ga zgrabili parkeljni in ga uklenili s težko verigo. Janči je padel na kolena in se drl:
»Lepo prosim, sveti gospod parkelj, pustite me, saj ne bom nikoli več!«
Parklji pa so pastirja vlekli na dvorišče k vodnjaku, slekli so mu hlače in ga pošteno skopali v ledeno mrzli vodi. Da bi si za vedno zapomnil, kaj se ti zgodi, če kradeš, so ga obrcali in pretepli. Ves moker in pretepen se je zavlekel na svoje ležišče v kravji hlev.
Ker zjutraj ni vstal, da bi poštrigljal krave, je šla gospodinja pogledat, kaj je z njim. Našla ga je v štali, kuhala ga je vročina, zamotan v živinski koc se je premetaval na slami in kar naprej stokal:
»Prosim, gospod parkelj, izpustite me!«
Šterkovi so poslali v gorice »glas«, žensko, ki so jo klicali Posvetna, ker je vedno prenašala vesti. in je bila potovka Poiskala je Jančijeve starše, viničarje, in ko se je vračala, je spremljala Jančijeva mati. Prišla je vsa potuljena in je gospodarja ponižno prosila za odpuščanje, saj jo je bilo sram, ker je njen sin kradel. Štrk je bil celo tako dober, da je smel hlapec objokano mater in Jančija, ki sploh ni več vedel zase, na šibnatem vozu za gnoj odpeljati domov. Mati je menda celo pot jokala, vzdihovala Jezus, Marija! in molila rožni venec. Janči se ni več vrnil, menda od takrat ni bil več čisto pravi, Štrkovi pa so spomladi pripeljali drugega pastirja.
Vseh teh zgodb nisem mogla več poslušati. Odplazila sem se v ledeno mrzlo sobo in se zarila pod odejo. Niti premakniti se nisem upala. Skozi šipe je sijala mesečina in se v tisočih rosnih kapljah razsipavala po steklu..
Mislila sem na ubogega premočenega Jančija, na obupanega mladega mačka na vrhu smreke, na strogega Miklavža s knjigo v roki, in vse življenje, ki se je odpiralo pred mano, je bilo polno groze in krutosti Dolgo sem čakala, da bo pod oknom zarožljala veriga, da bo zacingljal zvonec in me bo parkelj potegnil iz postelje.
Ko sem se zjutraj prebudila, je okrog oken veter opletal z dolgimi biči trsa. Posijalo je sonce. Pogledala sem v sosednjo sobo, prejšnji večer sem pozabila nastaviti čevlje na oknu. Najbrž jih je Miklavž kar sam poiskal, v enem čevlju je tičal parkelj, v drugem pa Miklavž, prav takšna sta bila, kot sem jih videla pri peku. Vmes je natresel orehe in krhlje, priložil je še zvezek in svinčnik, ki je pisal na eni strani rdeče, na drugi pa modro.
Celo bela ječmenova kava je to jutro dišala bolj kot po navadi. Pila sem kavo, zraven sem hrustala parkeljna in življenje pred mano se je spet nekoliko popravljalo.
Potrkalo je. Prišla je teta. Povedala je, da so moški sinoči z verigami povezali tri lestve in Hablas, glavni razgrajač med fantalini, ki pa si čisto vse upa, je splezal prav na vrh smreke, tako da je dosegel mačka in ga rešil.
Vse to so bili Miklavževi darovi.
Od solitraste hiše na gornjem koncu vasi, kjer živi teta Micka, pa do naše za cerkvijo, je treba iti prav daleč, najprej mimo gosposke vile z vrtnimi palčki in lurško kapelo pod zemljo, potem pa mimo vseh tistih nizkih razpotegnjenih hiš, obrnjenih proti cesti.
Ob žičnati ograji sem se vedno dolgo zamudila, zaradi palčkov in zaradi skrivnostne votline, kjer so vedno gorele lučke in je šumel čudežni studenec. Kmečke hiše pa so bile vse enake, kot ženske z rutami na glavi.
Že me je lovil prvi mrak, zato sem kar na pragu tetine hiše odložila steklenico domačega kisa, ki ga je za teto poslala mamika. Že sem se obrnila, da bi čimprej stekla proti domu, pa me je poklicala Stanka.
»Misliš, da bodo nocoj prišli parkelji?« jo je skrbelo. Tudi jaz sem se jih bala, vseh teh zimskih obiskovalcev: belih Lucij, parkljev, angelov in Miklavža.
»Mogoče pa jih letos ne bo. Saj so se zadnjič doma pogovarjali, da letos Miklavž ne bo nič nosil, ker je vojna.«
»Mamika pravi, da ima Miklavž zlato knjigo, v kateri je vse zapisano, saj sproti za vsakega otroka zapisuje vse grde reči.«
O tem sem zadnje dni veliko razmišljala. Kar precej se jih je nabralo! Kolikokrat se nisem oglasila, kadar so me klicali, očeku sem pokazala jezik, mlajšo sestrično Bino sem vlekla za kite, sosedovega Frančeka sem polila skozi okno, polizala sem smetano, potihem sem preklinjala, pri maši sem klepetala, in seznam mojih grehov se je kar daljšal.
S Stanko, ki mi je marsikdaj delala družbo, se Miklavža zares nisva imeli za kaj veseliti.
Vseeno pa sva sklenili, da bova za vsak primer na okensko polico nastavili čevlje, pa še dobro jih je treba očistiti, drugače jih lahko Miklavž odnese.
Zapodila sem se po cesti, vendar me je zaustavilo cingljanje. Iz pekarne je stopila neka ženska z velikim cekarjem v roki. Ko je odpirala vrata, je zazvonil zvonček, čisto po miklavževsko, da sem za hip otrpnila. Nad steklenimi vrati so bingljali pečeni Miklavži s škofovskimi kapami na glavi in parkelji s črnimi rogovi in rdečimi jeziki.
Nenadoma je zapihal oster sever. Skozi mrak se je zaslišalo pretresljivo mijavkanje. Pod edino smreko v vasi, ki je imela visoko gladko deblo in le na vrhu čop vej, so se zbrali fantje, veliki šolarji. Vedno sem se jih bala, saj so se kar naprej pretepali, vendar me je ustavil jok: prav na vrhu smreke je krčevito grabila za drobno vejico črna kepica in presunljivo mijavkala.
»Že od včeraj je zgoraj, psi so ga gonili, da je splezal na drevo, pa ne more dol. Napravite že nekaj, da bo tega konec!« je s praga vpila Ajnca.
»Poskusimo s fračo,« je predlagal eden izmed fantov.
»Tako visoko ne nese, najboljše bi ga bilo ustreliti. Gremo po Janeza, on ima puško doma!«
Zbežala sem, smrtni strah mačjega mladiča se je mešal z mojim strahom pred parklji. Zdelo se mi je, da se nekje že oglaša rožljanje verig. Vsa zadihana sem se zaletela v zaklenjena vežna vrata, morala sem dolgo čakati, preden so mi odprli.
»Le kje hodiš tako dolgo? Kaj če bi te pobrali Miklavži in te odvlekli na ribnik ali k Muri?« se je jezila mamika. V kuhinji je na štokrlu kot navadno ob večerih sedel zdravnikov hlapec z lončkom klintona v roki Pogovarjali so se o parkljih. Spomnili so se različnih strašnih dogodkov, ki so se pripetili prav na Miklavžev večer.
»Se spomnite, kaj se je pred leti zgodilo Štrkovemu pastirju, tistemu poscanemu Jančiju?« je začel pripovedovati Matjašek. Preden so prišli parkelji z Miklavžem k Štrkovim, so se z gospodarjem dogovorili, da bodo pastirja malo preplašili, ker je včasih iz gnezd zmanjkalo kakšno jajce. Miklavž je vprašal Jančija, če je res kradel jajca in jih pil, on pa je tulil, da ne. Takrat pa so ga zgrabili parkeljni in ga uklenili s težko verigo. Janči je padel na kolena in se drl:
»Lepo prosim, sveti gospod parkelj, pustite me, saj ne bom nikoli več!«
Parklji pa so pastirja vlekli na dvorišče k vodnjaku, slekli so mu hlače in ga pošteno skopali v ledeno mrzli vodi. Da bi si za vedno zapomnil, kaj se ti zgodi, če kradeš, so ga obrcali in pretepli. Ves moker in pretepen se je zavlekel na svoje ležišče v kravji hlev.
Ker zjutraj ni vstal, da bi poštrigljal krave, je šla gospodinja pogledat, kaj je z njim. Našla ga je v štali, kuhala ga je vročina, zamotan v živinski koc se je premetaval na slami in kar naprej stokal:
»Prosim, gospod parkelj, izpustite me!«
Šterkovi so poslali v gorice »glas«, žensko, ki so jo klicali Posvetna, ker je vedno prenašala vesti. in je bila potovka Poiskala je Jančijeve starše, viničarje, in ko se je vračala, je spremljala Jančijeva mati. Prišla je vsa potuljena in je gospodarja ponižno prosila za odpuščanje, saj jo je bilo sram, ker je njen sin kradel. Štrk je bil celo tako dober, da je smel hlapec objokano mater in Jančija, ki sploh ni več vedel zase, na šibnatem vozu za gnoj odpeljati domov. Mati je menda celo pot jokala, vzdihovala Jezus, Marija! in molila rožni venec. Janči se ni več vrnil, menda od takrat ni bil več čisto pravi, Štrkovi pa so spomladi pripeljali drugega pastirja.
Vseh teh zgodb nisem mogla več poslušati. Odplazila sem se v ledeno mrzlo sobo in se zarila pod odejo. Niti premakniti se nisem upala. Skozi šipe je sijala mesečina in se v tisočih rosnih kapljah razsipavala po steklu..
Mislila sem na ubogega premočenega Jančija, na obupanega mladega mačka na vrhu smreke, na strogega Miklavža s knjigo v roki, in vse življenje, ki se je odpiralo pred mano, je bilo polno groze in krutosti Dolgo sem čakala, da bo pod oknom zarožljala veriga, da bo zacingljal zvonec in me bo parkelj potegnil iz postelje.
Ko sem se zjutraj prebudila, je okrog oken veter opletal z dolgimi biči trsa. Posijalo je sonce. Pogledala sem v sosednjo sobo, prejšnji večer sem pozabila nastaviti čevlje na oknu. Najbrž jih je Miklavž kar sam poiskal, v enem čevlju je tičal parkelj, v drugem pa Miklavž, prav takšna sta bila, kot sem jih videla pri peku. Vmes je natresel orehe in krhlje, priložil je še zvezek in svinčnik, ki je pisal na eni strani rdeče, na drugi pa modro.
Celo bela ječmenova kava je to jutro dišala bolj kot po navadi. Pila sem kavo, zraven sem hrustala parkeljna in življenje pred mano se je spet nekoliko popravljalo.
Potrkalo je. Prišla je teta. Povedala je, da so moški sinoči z verigami povezali tri lestve in Hablas, glavni razgrajač med fantalini, ki pa si čisto vse upa, je splezal prav na vrh smreke, tako da je dosegel mačka in ga rešil.
