MED PIRAMIDO, MELJSKIM HRIBOM IN KALVARIJO
8. del

Emonske poti

Občutila je skoraj neznosno prisotnost antičnega mesta Colonia Iulia Emona, kot bi se preselila vanj, in ne v povojno Ljubljano. Pred predavanjem se je večkrat sprehodila ob rimskem zidu in vstopila skozi vhod, kjer so bila nekoč utrjena mestna vrata: mogoče mi bo ta pot prinesla srečo … (Le kakšno srečo?)

Ana se je zagrizla v študij z lakoto izstradanca. Sprva ji je bilo vseeno, kaj je, praslovanščino in sanskrtske korenine, ki jih je pulil iz nekih davnih domnev stari profesor Oštir, v začetku ure si je izbral žrtev, ki je morala stati do konca predavanja, ko je imel dolge monologe, med katerimi je študent le redko pisnil kak zlog – ali neskončna potovanja Primoža Trubarja od Reke do Derendingena, do zanosno čustvenih interpretacij o krivicah, ki so se dogajale Franu Levstiku – na predavanjih profesorja, ki je bil avtor romana Pogine naj pes po zmerljivki neprilagodljivemu pesniku. Vse se ji je zdelo enako pomembno, celo fonetika. Imena iz slovenske književnosti so zvenela znano, kot ptiči iz domačega gnezda. Predavanja o literarni teoriji so skrivnostno, s kopico tujih imen in zapletenih obrazcev vodila k Danteju in srednjeveškim pesnikom, ki so ustvarjali vedno nove verzne sheme in pesniške oblike. V modernem evropskem romanu je odkrivala štiri »jaze«: jaz v zavestnem stanju, podzavestni jaz, jaz v času in jaz v odnosu do okolja. —Teorije o svetu osebnosti so potrjevale njena lastna spoznanja, kako naše osebne predstave o drugih zavirajo medsebojne odnose, ker si o ljudeh lahko ustvarjamo povsem nasprotujoča mnenja. Človek je magnetno polje, ki privlači ali odbija. To sprejemanje ali odklanjanje se pač dogaja, neodvisno od naših namer. Obremenjena s teorijo je srečanja z novimi ljudmi in doživljanje ob tem prenašala v resnično življenje.

Razredni jaz naj bi imel kolektivno podzavest–vedenje se kaže kot servilnost podrejenih in vzvišenost vladajočih – pri Proustu to velja za plemiško visoko družbo v pokroviteljsko–prezirljivem odnosu do premožnega meščanstva, ki sicer ima kapital, lahko celo visok položaj, ne pozna pa pravil vedenja salonov in fines medsebojnega sporazumevanja. Kako pa je v brezrazredni družbi delavskega razreda? Puhlica, so jo ponavljali vsa leta: delavci, kmetje in delovna inteligenca. Enakost! Ali bi morali vsi ti imeti enako kolektivno podzavest?

Spoznavanje novega evropskega romana je za študente pomenilo odkrivanje psihologije posameznika in družbe na osnovi že časovno odmaknjenega Proustovega Iskanja izgubljenega časa in Joycejevega Ulixesa drugače, ne na pozitivistično. Svetovljanstvo s Sorbone je kot svež veter zavelo po zatohli socialistični univerzitetni predavalnici in vsak večer na predavanja privabljalo tudi študente z drugih fakultet, ki sploh niso bili povezani s književnostjo. Prihajali so kot turisti na duhovno potovanje po Evropi, pohajkovanje ob Seni, med umetniki na Montmartru in v skrivni svet Proustovih asociacij s čajem in magdalenicami, še bolj pa tudi pretanjeno vdihavanje strupa pariških salonov in njihovih spletk.

Mrzlično je prebirala Iskanje izgubljenega časa, v nemškem in delno v hrvaškem prevodu.

»Le kako lahko bereš tako dolgočasne knjige, kot je iskanje milijona občutkov na stranišču?« jo je vprašal kolega, cinični poznavalec svetovne književnosti. »Saj se sploh nič ne dogaja !«

Kaj vse bi mu lahko odgovorila! je kasneje – prepozno pomislila, a takrat je ostala brez besed, kot tepka, brez argumentov.

V družinskem vzdušju seminarja se je Ana zbližala s kolegicama Erno in Darko, pritegnila jo je njuna vedrina in studioznost, njihovi pogovori so presegali vsakdanje govoričenje sošolk o fantih, frizurah in oblekah. Kristina je izstopala s svojim duhovitim smislom za drugačen, rahlo ironičen pogled na življenje, ki pa ni bil nikoli žaljiv; to ju je kmalu zbližalo in se razvilo v dolgoletno prijateljstvo. Dekleta v letniku so delovala povezovalno, prijateljsko, med kolegi pa je bilo čutiti silovito tekmovalnost, pri vsaj petih si že videl doktorski naslov in vzpon od asistenta do rednega profesorja. Kako sta se ljubka, punčki podobna Jana, ki so jo klicali Pupi, in Ana navdušili za špansko književnost! Zdelo se jima je, da razumeta pesem Antonia Machada v izvirniku, čeprav nista imeli pojma o španščini.

Zakaj je morala prijazna Pupi nasilno umreti? Komaj nekaj let po diplomi so jo našli umorjeno na nekem dvorišču. Morilca niso nikoli odkrili. Na fotografiji iz Londona sta z Nado še vedno obe nasmejani, Tatjan a – Pupi je pravkar zagrizla v jabolko …

Ponovno se je srečala z »literarnim« prijateljem Janezom. Pogovor jima je le s težavo stekel, čeprav sta si že dolgo dopisovala. Mislila je, da sta si blizu. Prav nič ga ni poznala, ni vedela, da je tako odločen, zaverovan v svoj prav. Kot da ne pozna čustev, le ideje, v katere veruje. Njun odnos je imenoval »intelektualno prijateljstvo.« Nekajkrat sta po predavanju posedela v seminarju in razglabljala o evropski dramatiki.

Z drugimi kolegi sta se zvečer zatekla v germanistični seminar, kjer je bilo topleje. Naletaval je sneg. Zgodaj se je stemnilo, mesto je stiskal težek pokrov dima.

»Veš, Ana, tu ob peči in s tabo se počutim kot oseba iz Povesti o dobrih ljudeh Miška Kranjca.«

»Kot lvan Koštrica ali razbojnik Peter?«

Ni vedela, kako naj to sprejme, kot ironijo ali poklon. Njun edini zmenek za plesne vaje v študentskem društvu je bil strel v prazno. Oba sta sedela in gledala druge, kako plešejo.

»Zakaj pa ti ne plešeš?«

»Ker nobeden ne pride po mene, najbrž mislijo, da sva midva skupaj.«

»Če misliš, da morava tudi midva plesat, pa poskusiva!« Toda ta poskus ju ni zbližal.

S kolegico Nado sta se prijavili na avdicijo Akademskega pevskega zbora. Tričlanska komisija je odločala, kdo je vreden, da postane »apezejevec«. Vsak je moral zapeti svojo priljubljeno pesem, Ana se je odločila za lpavčevo Kje so moje rožice, zapela jo je s tresočim glasom ob spremljavi klavirja.

Ah, pomlad je šla od nas,
vzela jih je zima, mraz,
vzela jih je zima, mraz.

S temi rožicami se je začelo njeno življenje v skoraj stočlanskem zboru, dva večera vaj na teden, priprave na koncert in spletanje vedno novih, tudi usodnih vezi. Zbor je vodil že legendarni skladatelj Radovan Gobec, ki je takrat doživljal svojo drugo mladost. Čeprav je bil vsaj dvajset let starejši in je imel za seboj bogat glasbeni opus, je zahteval, da ga vsi tikajo, od brucev do diplomantov. S svojim partizanstvom se ni nikdar hvalil tako kot nekateri nekdanji borci, ki so hodili po šolah predavat, kako so se borili v NOB in so bili vsako leto večji heroji. Samo ko je zbor začel študirati himnično Pesem o svobodi, jim je omenil, da je začetne verze in takte z nožem vpraskal na puškino kopito, ker ni imel pri roki ničesar drugega, ko je doživel navdih :

»Zdaj zaori; pesem o svobodi,
preko logov In gozdov!«

Ana se ni še nikjer počutila tako domače, sprejeto. Radovan je izžareval izredno življenjsko radost in je ohranil pokončnost – a to je bilo že kasneje…

Večerne pevske vaje so jo vedno navdihnile z novo močjo, kot kopel za dušo, vračanje v prvinsko čustvovanje, prevzela jo je čarna moč ljudske balade, od

»Marička j prauva srajčke dve
Pr šrocmu morje na prode …

do pianissima, ki jih je ponesel v čisto harmonijo zunaj prostora in časa,

»Strila se gosta meglica,
polna nebeskih ajngelov,
že so vzeli Majdalenko,
nesli jo v svete nebesa,
gori k očetu nebeskimu…«

s katerim se je končala ljudska balada o Majdalenki —vragovi nevesti.

Na spoznavnem večeru zbora v hotelu nad mestom ji je žreb določil mizo z Emilom, Igorjem in Alešem.

Alešu, študentu arheologije, je kasneje nekajkrat pomagala pri latinščini, plesne vaje je vodil Igor, tenorist Emil, študent prava, pa jo je povabil v kino. Po vajah jo je spremljal do internata in dolgo sta slonela ob stebru na križnem hodniku starega kloštra. Ugajala ji je njegova vedrina in stvaren pogled na življenje. Šla sta tudi plesat v Narodni dom, kjer so igrali pretihotapljeni jazz, sprva Veseli berači, kasneje pa plesni orkester. Politična naravnanost je po vojni odklanjala glasbo pokvarjenega Zahoda, vendar se je jazz s svojimi improvizacijami prikradel med všečne melodije in bil med mladino zelo priljubljen.

Emil je končal četrti letnik prava in je veliko študiral, učil se je tam zunaj na barju, kjer so imeli starši leseno hišo zraven naselja, ki so mu rekli Sibirija. Oče je delal v pivovarni, mati pa je gojila kure, zajce in kozo ter skrbno obdelovala vrt okrog hiše, pobirala gambovčke in skrbela za dober glas: kaj bo rekla ulica? Kot zbor v grški tragediji.

Kmalu sta obveljala za par, a videvala sta se poredko, razen na vajah, na oba so prežali izpitni roki. Ana je še naprej dopoldneve preživljala na predavanjih, popoldneve pa v veliki čitalnici univerzitetne knjižnice. Privoščila si je odmore, v kroženju med visokimi črnimi stebri nad stopniščem je nastalo posebno sprehajališče dvojic, podobnih sencam iz Dantejevega predpekla – za dolge razprave.

Spomladi je zbor gostoval v Trstu. To je bil zanjo prvi obisk v »inozemstvu«, če ni štela Gornje Radgone, kjer je za okoličane veljala dovolilnica »obmejni pas.«

Ko so prihajali pevci na oder nabito polne dvorane, je zahreščalo v zadnji vrsti; stopnica se je zrušila, ker je bil nažagana, in zadnja vrsta pevcev se je znašla na tleh med kosi lesa. Brez večjih nesreč so se na novo razvrstili, Radovan je zamahnil, kot bi se razpela jadra, in zapeli so o Katrci, koroški Mojcej, o fantu, ki je odšel v tujino, a ga dekle ne more pozabiti, saj : Kako bom ljubila, me srček boli…Vso to zgodbo slovenskih ljubezni, ki so navdihnile več žalostnih kot veselih pesmi.

V drugem delu so zapeli lirsko zasanjano partizansko pesem

»Jutri gremo v napad,
glej; kako globoko je nebo!
Sneg, naš beli brat,
razlij se v temo, temo!
Veter – potepuh
podaj nam roko,
mesec – lenuh,
hitreje za nami !
Mi gremo, gremo
s puško na rami
v napad za svobodo, za kruh!

Že med prvo kitico so začeli ropotati stoli. Ljudje so vstajali, zaslišalo se je nekaj rezkih žvižgov in žaljivih klicev.

»Maledetti! Schiavi, banditi!«

Poslušalci so začeli odhajati. Med drugo kitico :

»Zvezde že nam žare,
pot nam razsvetlujejo temno,
tIho četa gre
in mesec nad njo, nad njo, «

je bilo v dvorani za tretjino manj poslušalcev. Ne dirigent ne pevci se niso pustili zmesti. Kljub hrupu so peli dalje, kot bi bili zaprti v neki svoji deželi. Sledilo je navdušeno ploskanje preostalega občinstva – tržaških Slovencev.

Poletje je popestrilo vsakdanjost zboru, za štirinajst dni so odpotovali na poletne vaje v Dubrovnik. Bivali so v dijaškem domu – vili, obkroženi z gostim mediteranskim rastjem – in prepevali pod oleandri nekaj ur zjutraj in zvečer, ko se je polegla vročina. Vmes pa jim je prosti čas ponujal zastonj vse čare tega starodavnega čudovitega mesta, cerkev, zakladnico, sprehode po obzidju, plavanje in siesto ob kozarcu črnega vina v temačni hladni konobi.

Večer se oglaša kot veter,
ki trka na veje,
zdaj mesec po morju
bisere seje
in drevje na skali,
hotelo bi vstran,
poganjajo vali
na breg se teman.

Naj z vetrom ostane spomin,
v svetlobi zdaj koplje se mesto,
rdeč oleandrov cvet
se siplje na cesto !«

je v pesmi Večer v Dubrovniku zapisala v pesništvu vedno manj zgovorna Ana. Vrstila so se gostovanja, vsako je bilo povezano z nemirom, upevanjem, pitjem vročega kompota iz suhih sliv, z nočnimi vožnjami v glasnih avtobusih med petjem in šalami. Povabili so jih celo na sprejem burmanske delegacije in predsednika U-Nuja v Titovi vili Bled. Že ob vstopu v avtobus je pevce pozdravil ogromen koš, zvrhano poln žemelj, nadevanih s šunko. Seveda so vsi segli po njih, čeprav so vedeli, da jih je organizator nastavil za vabo, da ne bi preveč lačno planili po reprezentančnih dobrotah, ki so se kot v pravljični deželi, kjer pečeni piščanci letajo po zraku, vozile po tekočem traku pred gosti (Kar pa se je vseeno zgodilo, kljub vsem politikom in varnostnikom z metuljčki, seveda brez uniform – naj se ve, da smo miroljubna dežela.). Naslednji koncert je bil še zahtevnejši, pa tudi obsežnejši. Ob obletnici zbora je Radovan zaprosil skladatelja Matija Tomca – ki ga je takratna glasbena srenja zadrževala v senci, ker je bil duhovnik – da uglasbi Aškerčevo pesnitev o slovenskih kmečkih puntih Stara pravda. Nastalo je veličastno vokalno glasbeno delo, z dramatično vsebino. Tokratni koncert APZ v polni dvorani, med publiko so bili tudi predstavniki oblasti in partije, s praizvedbo nove kantate, je izzval val navdušenja poslušalcev. Ob koncu je dirigent sestopil z odra, se globoko poklonil in čestital skladatelju, ki se je v civilni obleki skromno pomešal med občinstvo. Izročili so mu zlat lovorov venec. Koncert je pomenil vrhunec APZ, priznanje duhovniku Matiji Tomcu pa politično sodbo za Radovana, ki je vrnil svojo partijsko knjižico, in zbor APZ je za nekaj časa ostal brez dirigenta.

Kot kronanje v Zagrebu, ko so (morda) Radovanovega prednika Matijo Gubca okronali na razbeljenem prestolu za kmečkega kralja.

»Zvonovi zagrebški pojo,
pojo, da še nikdar tako…
Ves narod kronan si z menoj,
s kraljevoj venčan zdaj častjoj.

Vse je šlo v pozabo, nobenega kronanja ni bilo. Puntarski Gubec – Radovan – je dobil druge zadolžitve, doživel nov ustvarjalni vzpon in umetniška priznanja. APZ pa se je nekoliko pritajil.

Sledila so leta nepričakovanih političnih pritiskov in zbujala k uporništvu nove puntarje.

Ana se je spomladi preselila iz starega internata v blok novo zgrajenega študentskega naselja blizu parka, v zavetju kostanjevih gozdov Cankarjevega. hriba Rožnika. Slovo od starega kloštra seveda ni bilo težko, med dekleti so se kot majhni ogenjčki kar naprej, razplamtevali prepiri, spletke, kdo je kaj rekel, kdo si bo na kuhalniku pri postelji kuhal fižol, kaj bodo poslušale v soboto zvečer, ko bo njihova soba dobila radio. O študiju ali branju ni bilo govora. Vendar je imelo bivanje na Poljanski cesti pridih folklore, ki je nekoliko spominjala na življenje v ciganskem taboru in druženje pod šotorom. Nikoli ni mogel biti nihče sam. Treba se je bilo ravnati po nenapisanih pravilih »kolektivnega jaza«, sicer so te obdolžili domišljavosti in za nekaj časa izobčili iz sobne skupnosti.

Po preselitvi je Ana sproščeno zadihala.

V svetli sobi sta bili dve postelji in delili sta si jo s pravnico Slavico, ki jo je že poznala iz zbora. Visoke postave, vedra in družabna je bila živo nasprotje Ane. Vse težave je znala reševati v rahlem drncu. Fantje so jo obletavali, ona pa po Prešernu:

»Je znala obljubit, je znala odreči
in biti priljudna
In biti prevzetna…«

Zaljubila se je v postavnega študenta iz Črne Gore, ki sicer ni bil povodni mož, in ni z njo odplesal v Ljubljanico, ampak v zakon.

Postali sta dobri kolegici, ustvarili sta si nekak sestrski odnos :

»Nocoj si bova zakurili. Danes bom jaz kupila drva, dobila sem štipendijo.«

Po drva so hodili v skladišče, kjer so jih prodajali naročaj po kilogramih. Prav domače, a kratko je zaprasketalo v zeleni peči.

»Mi posodiš tvojo ameriško bluzo everglas? Jutri greva z Milovanom na ples!«

»Seveda, a ne vem, če ti bo prav, saj si mnogo večja.«

»Zgoraj se to ne pozna, tudi ti si lahko izposodiš kaj mojega, mogoče broško z roza kamnom. Na črno obleko bi bila kot nalašč.«

»Pa za miško morava nastaviti skorjo kruha, da ne bo spet hodila po nama!«

Za pust sta skušali na kuhalniku cvreti krofe, vendar je bila to le neuspela pustolovščina z jajci in mlekom v prahu.

Obe sta našli delo – pospravljanje študentske menze. Menda je bil tam včasih obokan konjski hlev, pa tudi zdaj ni bilo dosti bolje. Stene so prebelili, tla pa so bila poita z nekakšno smolo, vendar se je pod metlo še vedno prašilo. Na gosto postavljene mize so bile pokrite z rdečimi kockastimi prti, vedno politimi z golažem in drugimi omakami, potresene z razsutim poprom in soljo. Vsakič jih je stresala in skušala obrniti na čistejšo stran, pa ni veliko pomagalo, zelo redko so jih prali. V zameno za delo sta dobivali brezplačno kosilo.

V sezoni gripe je Ana zbolela, nekega jutra ni mogla vstati in počutila se je vedno slabše. Pljučnica ji je spremenila urnik: nič več predavanj, pospravljanja, študija, pevskih vaj … Slavica ji je za kosilo in za večerjo prinašala iz menze mlečni riž, ki je veljal za edino dietno jed. Nekajkrat jo je obiskal Emil, vendar ga je študentka medicine, ki je v bloku opravljala delo medicinske sestre in dajala tudi injekcije, odslovila, češ da je bolezen nalezljiva.

Ko je ozdravela, ni mogla več pospravljati. Le stežka se je vlekla na predavanje. Že misel na oblake prahu in umazane prte ji je vzbujala slabost. Blizu naselja je vzpodbudno že poganjal regrat – prva pomladanska solata. Zraven si je kuhala, spet riž, saj je bil po obisku burmanske delegacije zelo poceni.

Veliko sta se družili z germanistko Nado, odkrivali sta nove kraje, z izposojenima kolesoma sta se peljali v skrivnostni Iški Vintgar, prebredli reko in se vzpenjali proti izviru, pešačili sta v Polhograjske Dolomite in se med počitnicami prvič in brez vsake gorske opreme, po hudi Tominškovi poti odpravili na Triglav.

Prvič v gorah. Seveda sem večkrat prehodila Pohorje, enkrat smo se z Leino družino povzpeli na Boč, a še nikdar nisem prestopila gozdne meje, ko se umikajo smreke in se še nekaj časa po skalah plazi ruševje, pa tudi to izgine, da ostanejo samo čisti kamniti skladi, oprimeš se lahko žice ali ti pomaga klin, nad tabo je samo tako prazno nebo in v daljav,i kamor gotovo ne boš prišel, se dvigajo spet višji vrhovi.

Vrivali so se mi Vodnikovi verzi.

»Pod visokim tukaj Bogom
breztelesen bit želim.«

Pozabila sem na svoje ravninske korenine in molčeče lepote travnikov pod polkrožnlm obokom neba. Izdajstvo? Čimprej moram spet »v hribe«, kot pravi kolega Franc vsako soboto.

V sredini drugega letnika je po njej nenadoma spet poseglo mesto med Piramido, Meljskim hribom in Kalvarijo.

Emil je spomladi diplomiral (summa cum laude).

Po praznovanju in diplomskem izletu je prišel k Ani ves resen.

»Ponudili so mi službo v Mariboru!«

»Krasno, tam ti ne bo nič hudega. Mesto je lepo in ljudje so prijazni. Saj se bova lahko velikokrat videla!«

»Nekaj bi te vprašal,« je nadaljeval smrtno resno.

»Zakaj si tako slovesen?«

»Bi se poročila z mano?«

»Saj veš, da te imam rada in bi se s tabo tudi poročila, ko bom končala študij.«

»Ne razumeš: poročiti bi se morala še letos!«

»Zakaj pa? Saj se nama ne mudi, z mano ni nič narobe, bova že počakala.«

»Če se bom letos poročil, dobim čez nekaj mesecev novo stanovanje, sicer pa bom moral biti podnajemnik pri kolegu, ki ima že dva otroka, podnajemnika pa si seveda ne želi v dvosobnem stanovanju.«

Ana ni mogla govorili. Emil je bil njen prvi fant, vanj je bila zaljubljena in si ni mogla zamisliti, da bi se razšla. A študija ne bi pustila zaradi njega.

»Do diplome imam vsaj še tri leta, saj veš. Če se poročim, bom izgubila pokojnino po očetu, kako naj se preživljam?«

»Bova že nekako, iz študentskega naselja se boš preselila k mojim staršem, med počitnicami in za konec tedna bova skupaj, študirala boš lahko tudi doma…«

Ko je pisala mami, da se bo oktobra poročila, je bil ogenj v strehi.

Dobila je ogorčeno pismo, polno očitkov in objokovanja z navajanjem, kaj pravijo sorodniki in prijatelji in kaj bi šele rekel ameriški stric! Vsi so nasprotovali poroki, celo oček, ki je bil vedno na Anini strani:

»Ali je zato štirinajst let hodila v šolo, da bo zdaj gospodinja?«

Tudi Emilovi starši niso bili navdušeni ne nad sinovo selitvijo, še manj pa nad poreko, z neko študentko, saj so pričakovali, da se bo poročil z učiteljico, ki je bila že nekaj let v službi, in da bo še vsaj nekaj časa ostal doma.

Ana je po svoji navadi svojo odločitev skušala preložiti ali vsaj odriniti. Navdušeno je sprejela Nadino vabilo, da se ji pridruži na kratkih počitnicah pri »stricu Frencetu« na Goriškem. Pobeg v neznano pokrajino poleti, ko je tam že zorelo grozdje in je sonce izžigalo zadnje sokove iz presahlih listov, kjer so kot drobne žagice nenehno brenčali škržati, je bil zanjo kot hipnoza, pozaba vsega drugega. Trgala je grozdje in ga pomagala odbirati za prodajo, prisluhnila narečju in zgodbam o Gorici in Trstu, kjer je služila Silvana in se ji je dobro godilo. A tudi na kmetih so tu jedli samo beli kruh. Aleksandrinke še niso bile pozabljene, živele so v sinovih in hčerah ter nekdaj mogočnih kmečkih kaštelih in pristavah. Na večer so domačini včasih videli visok postavo gospoda v talarju, ki je na poti z Gradišča v dolino prebiral brevir, a ko so prišli bliže, proti Mandriji, je izginil. Vedeli so, da je to nesrečni pesnik Gregorčič, ki prihaja iz svoje nekdanje hiše, obrasle z lovorjem:

Pod trto bivam zdaj;
v deželi rajsko mili,
srce pa gor mi sili
nazaj; v planinski raj

Anin odziv na doživljanje pokrajine:

Daleč od morja, kot jata belih gosi
posedle so nizke kamnite vasi:.
reka zamišljena vije se v strugi zelenja.
Lovor še raste pred hišo, kjer bil je tvoj dom,
Prazen je zdaj kot srce
brez sreče in brez hrepenenja.

Z Nado pesnika nista srečali, čeprav sta se sprehajali po istih poteh. Ana je že kot otrok odkrila Gregorčičeve poezije doma med drugimi knjigami na podstrešju. V šoli so takrat veliko prepevali, nemške pesmi o vseh ptičkih, ki so se vrnili, o lovcu, ki je vstal pred sončnim vzhodom, o lisici, ki je ukradla gos, O Tannenbaum in Weinachtzeit in seveda SA marschiert … A slovenske pesmi v odkriti knjigi so bile kot kaplje srčne krvi. Vzklile so tudi na Panonski ravnini, po doleh. V osemletnem otroku. Kmalu jih je znala na pamet in jih recitirala odraslim, ki so se le čudno spogledovali. Sijaj teh poezij je v letih študija zbledel, saj je v zadnjih desetletjih po svetovni in domači književnosti mrgolelo novih, izzivalnih pesniških smeri, -izmov.

Podgana umira na podstrešju…O, moji mladi dnevi kakor tiho sonce na podstrešju«…(Kosovel)

Jeseni je Ana opravila izpit iz sociologije.

V začetku oktobra sta se z Emilom poročila. Ves dan je deževalo.

»In življenje ni plemenito, ne dobro in
ne sveto…
Ti, ki se ljubijo, bodo jutri že skale,
in lahna sapa, ki zaspana šumi skozi veje, bo čas.«

(Lorca, Oda Waltu Whitmanu, prevod Jože Udovič)

Emonske poti

Občutila je skoraj neznosno prisotnost antičnega mesta Colonia Iulia Emona, kot bi se preselila vanj, in ne v povojno Ljubljano. Pred predavanjem se je večkrat sprehodila ob rimskem zidu in vstopila skozi vhod, kjer so bila nekoč utrjena mestna vrata: mogoče mi bo ta pot prinesla srečo … (Le kakšno srečo?)

Ana se je zagrizla v študij z lakoto izstradanca. Sprva ji je bilo vseeno, kaj je, praslovanščino in sanskrtske korenine, ki jih je pulil iz nekih davnih domnev stari profesor Oštir, v začetku ure si je izbral žrtev, ki je morala stati do konca predavanja, ko je imel dolge monologe, med katerimi je študent le redko pisnil kak zlog – ali neskončna potovanja Primoža Trubarja od Reke do Derendingena, do zanosno čustvenih interpretacij o krivicah, ki so se dogajale Franu Levstiku – na predavanjih profesorja, ki je bil avtor romana Pogine naj pes po zmerljivki neprilagodljivemu pesniku. Vse se ji je zdelo enako pomembno, celo fonetika. Imena iz slovenske književnosti so zvenela znano, kot ptiči iz domačega gnezda. Predavanja o literarni teoriji so skrivnostno, s kopico tujih imen in zapletenih obrazcev vodila k Danteju in srednjeveškim pesnikom, ki so ustvarjali vedno nove verzne sheme in pesniške oblike. V modernem evropskem romanu je odkrivala štiri »jaze«: jaz v zavestnem stanju, podzavestni jaz, jaz v času in jaz v odnosu do okolja. —Teorije o svetu osebnosti so potrjevale njena lastna spoznanja, kako naše osebne predstave o drugih zavirajo medsebojne odnose, ker si o ljudeh lahko ustvarjamo povsem nasprotujoča mnenja. Človek je magnetno polje, ki privlači ali odbija. To sprejemanje ali odklanjanje se pač dogaja, neodvisno od naših namer. Obremenjena s teorijo je srečanja z novimi ljudmi in doživljanje ob tem prenašala v resnično življenje.

Razredni jaz naj bi imel kolektivno podzavest–vedenje se kaže kot servilnost podrejenih in vzvišenost vladajočih – pri Proustu to velja za plemiško visoko družbo v pokroviteljsko–prezirljivem odnosu do premožnega meščanstva, ki sicer ima kapital, lahko celo visok položaj, ne pozna pa pravil vedenja salonov in fines medsebojnega sporazumevanja. Kako pa je v brezrazredni družbi delavskega razreda? Puhlica, so jo ponavljali vsa leta: delavci, kmetje in delovna inteligenca. Enakost! Ali bi morali vsi ti imeti enako kolektivno podzavest?

Spoznavanje novega evropskega romana je za študente pomenilo odkrivanje psihologije posameznika in družbe na osnovi že časovno odmaknjenega Proustovega Iskanja izgubljenega časa in Joycejevega Ulixesa drugače, ne na pozitivistično. Svetovljanstvo s Sorbone je kot svež veter zavelo po zatohli socialistični univerzitetni predavalnici in vsak večer na predavanja privabljalo tudi študente z drugih fakultet, ki sploh niso bili povezani s književnostjo. Prihajali so kot turisti na duhovno potovanje po Evropi, pohajkovanje ob Seni, med umetniki na Montmartru in v skrivni svet Proustovih asociacij s čajem in magdalenicami, še bolj pa tudi pretanjeno vdihavanje strupa pariških salonov in njihovih spletk.

Mrzlično je prebirala Iskanje izgubljenega časa, v nemškem in delno v hrvaškem prevodu.

»Le kako lahko bereš tako dolgočasne knjige, kot je iskanje milijona občutkov na stranišču?« jo je vprašal kolega, cinični poznavalec svetovne književnosti. »Saj se sploh nič ne dogaja !«

Kaj vse bi mu lahko odgovorila! je kasneje – prepozno pomislila, a takrat je ostala brez besed, kot tepka, brez argumentov.

V družinskem vzdušju seminarja se je Ana zbližala s kolegicama Erno in Darko, pritegnila jo je njuna vedrina in studioznost, njihovi pogovori so presegali vsakdanje govoričenje sošolk o fantih, frizurah in oblekah. Kristina je izstopala s svojim duhovitim smislom za drugačen, rahlo ironičen pogled na življenje, ki pa ni bil nikoli žaljiv; to ju je kmalu zbližalo in se razvilo v dolgoletno prijateljstvo. Dekleta v letniku so delovala povezovalno, prijateljsko, med kolegi pa je bilo čutiti silovito tekmovalnost, pri vsaj petih si že videl doktorski naslov in vzpon od asistenta do rednega profesorja. Kako sta se ljubka, punčki podobna Jana, ki so jo klicali Pupi, in Ana navdušili za špansko književnost! Zdelo se jima je, da razumeta pesem Antonia Machada v izvirniku, čeprav nista imeli pojma o španščini.

Zakaj je morala prijazna Pupi nasilno umreti? Komaj nekaj let po diplomi so jo našli umorjeno na nekem dvorišču. Morilca niso nikoli odkrili. Na fotografiji iz Londona sta z Nado še vedno obe nasmejani, Tatjan a – Pupi je pravkar zagrizla v jabolko …

Ponovno se je srečala z »literarnim« prijateljem Janezom. Pogovor jima je le s težavo stekel, čeprav sta si že dolgo dopisovala. Mislila je, da sta si blizu. Prav nič ga ni poznala, ni vedela, da je tako odločen, zaverovan v svoj prav. Kot da ne pozna čustev, le ideje, v katere veruje. Njun odnos je imenoval »intelektualno prijateljstvo.« Nekajkrat sta po predavanju posedela v seminarju in razglabljala o evropski dramatiki.

Z drugimi kolegi sta se zvečer zatekla v germanistični seminar, kjer je bilo topleje. Naletaval je sneg. Zgodaj se je stemnilo, mesto je stiskal težek pokrov dima.

»Veš, Ana, tu ob peči in s tabo se počutim kot oseba iz Povesti o dobrih ljudeh Miška Kranjca.«

»Kot lvan Koštrica ali razbojnik Peter?«

Ni vedela, kako naj to sprejme, kot ironijo ali poklon. Njun edini zmenek za plesne vaje v študentskem društvu je bil strel v prazno. Oba sta sedela in gledala druge, kako plešejo.

»Zakaj pa ti ne plešeš?«

»Ker nobeden ne pride po mene, najbrž mislijo, da sva midva skupaj.«

»Če misliš, da morava tudi midva plesat, pa poskusiva!« Toda ta poskus ju ni zbližal.

S kolegico Nado sta se prijavili na avdicijo Akademskega pevskega zbora. Tričlanska komisija je odločala, kdo je vreden, da postane »apezejevec«. Vsak je moral zapeti svojo priljubljeno pesem, Ana se je odločila za lpavčevo Kje so moje rožice, zapela jo je s tresočim glasom ob spremljavi klavirja.

Ah, pomlad je šla od nas,
vzela jih je zima, mraz,
vzela jih je zima, mraz.

S temi rožicami se je začelo njeno življenje v skoraj stočlanskem zboru, dva večera vaj na teden, priprave na koncert in spletanje vedno novih, tudi usodnih vezi. Zbor je vodil že legendarni skladatelj Radovan Gobec, ki je takrat doživljal svojo drugo mladost. Čeprav je bil vsaj dvajset let starejši in je imel za seboj bogat glasbeni opus, je zahteval, da ga vsi tikajo, od brucev do diplomantov. S svojim partizanstvom se ni nikdar hvalil tako kot nekateri nekdanji borci, ki so hodili po šolah predavat, kako so se borili v NOB in so bili vsako leto večji heroji. Samo ko je zbor začel študirati himnično Pesem o svobodi, jim je omenil, da je začetne verze in takte z nožem vpraskal na puškino kopito, ker ni imel pri roki ničesar drugega, ko je doživel navdih :

»Zdaj zaori; pesem o svobodi,
preko logov In gozdov!«

Ana se ni še nikjer počutila tako domače, sprejeto. Radovan je izžareval izredno življenjsko radost in je ohranil pokončnost – a to je bilo že kasneje…

Večerne pevske vaje so jo vedno navdihnile z novo močjo, kot kopel za dušo, vračanje v prvinsko čustvovanje, prevzela jo je čarna moč ljudske balade, od

»Marička j prauva srajčke dve
Pr šrocmu morje na prode …

do pianissima, ki jih je ponesel v čisto harmonijo zunaj prostora in časa,

»Strila se gosta meglica,
polna nebeskih ajngelov,
že so vzeli Majdalenko,
nesli jo v svete nebesa,
gori k očetu nebeskimu…«

s katerim se je končala ljudska balada o Majdalenki —vragovi nevesti.

Na spoznavnem večeru zbora v hotelu nad mestom ji je žreb določil mizo z Emilom, Igorjem in Alešem.

Alešu, študentu arheologije, je kasneje nekajkrat pomagala pri latinščini, plesne vaje je vodil Igor, tenorist Emil, študent prava, pa jo je povabil v kino. Po vajah jo je spremljal do internata in dolgo sta slonela ob stebru na križnem hodniku starega kloštra. Ugajala ji je njegova vedrina in stvaren pogled na življenje. Šla sta tudi plesat v Narodni dom, kjer so igrali pretihotapljeni jazz, sprva Veseli berači, kasneje pa plesni orkester. Politična naravnanost je po vojni odklanjala glasbo pokvarjenega Zahoda, vendar se je jazz s svojimi improvizacijami prikradel med všečne melodije in bil med mladino zelo priljubljen.

Emil je končal četrti letnik prava in je veliko študiral, učil se je tam zunaj na barju, kjer so imeli starši leseno hišo zraven naselja, ki so mu rekli Sibirija. Oče je delal v pivovarni, mati pa je gojila kure, zajce in kozo ter skrbno obdelovala vrt okrog hiše, pobirala gambovčke in skrbela za dober glas: kaj bo rekla ulica? Kot zbor v grški tragediji.

Kmalu sta obveljala za par, a videvala sta se poredko, razen na vajah, na oba so prežali izpitni roki. Ana je še naprej dopoldneve preživljala na predavanjih, popoldneve pa v veliki čitalnici univerzitetne knjižnice. Privoščila si je odmore, v kroženju med visokimi črnimi stebri nad stopniščem je nastalo posebno sprehajališče dvojic, podobnih sencam iz Dantejevega predpekla – za dolge razprave.

Spomladi je zbor gostoval v Trstu. To je bil zanjo prvi obisk v »inozemstvu«, če ni štela Gornje Radgone, kjer je za okoličane veljala dovolilnica »obmejni pas.«

Ko so prihajali pevci na oder nabito polne dvorane, je zahreščalo v zadnji vrsti; stopnica se je zrušila, ker je bil nažagana, in zadnja vrsta pevcev se je znašla na tleh med kosi lesa. Brez večjih nesreč so se na novo razvrstili, Radovan je zamahnil, kot bi se razpela jadra, in zapeli so o Katrci, koroški Mojcej, o fantu, ki je odšel v tujino, a ga dekle ne more pozabiti, saj : Kako bom ljubila, me srček boli…Vso to zgodbo slovenskih ljubezni, ki so navdihnile več žalostnih kot veselih pesmi.

V drugem delu so zapeli lirsko zasanjano partizansko pesem

»Jutri gremo v napad,
glej; kako globoko je nebo!
Sneg, naš beli brat,
razlij se v temo, temo!
Veter – potepuh
podaj nam roko,
mesec – lenuh,
hitreje za nami !
Mi gremo, gremo
s puško na rami
v napad za svobodo, za kruh!

Že med prvo kitico so začeli ropotati stoli. Ljudje so vstajali, zaslišalo se je nekaj rezkih žvižgov in žaljivih klicev.

»Maledetti! Schiavi, banditi!«

Poslušalci so začeli odhajati. Med drugo kitico :

»Zvezde že nam žare,
pot nam razsvetlujejo temno,
tIho četa gre
in mesec nad njo, nad njo, «

je bilo v dvorani za tretjino manj poslušalcev. Ne dirigent ne pevci se niso pustili zmesti. Kljub hrupu so peli dalje, kot bi bili zaprti v neki svoji deželi. Sledilo je navdušeno ploskanje preostalega občinstva – tržaških Slovencev.

Poletje je popestrilo vsakdanjost zboru, za štirinajst dni so odpotovali na poletne vaje v Dubrovnik. Bivali so v dijaškem domu – vili, obkroženi z gostim mediteranskim rastjem – in prepevali pod oleandri nekaj ur zjutraj in zvečer, ko se je polegla vročina. Vmes pa jim je prosti čas ponujal zastonj vse čare tega starodavnega čudovitega mesta, cerkev, zakladnico, sprehode po obzidju, plavanje in siesto ob kozarcu črnega vina v temačni hladni konobi.

Večer se oglaša kot veter,
ki trka na veje,
zdaj mesec po morju
bisere seje
in drevje na skali,
hotelo bi vstran,
poganjajo vali
na breg se teman.

Naj z vetrom ostane spomin,
v svetlobi zdaj koplje se mesto,
rdeč oleandrov cvet
se siplje na cesto !«

je v pesmi Večer v Dubrovniku zapisala v pesništvu vedno manj zgovorna Ana. Vrstila so se gostovanja, vsako je bilo povezano z nemirom, upevanjem, pitjem vročega kompota iz suhih sliv, z nočnimi vožnjami v glasnih avtobusih med petjem in šalami. Povabili so jih celo na sprejem burmanske delegacije in predsednika U-Nuja v Titovi vili Bled. Že ob vstopu v avtobus je pevce pozdravil ogromen koš, zvrhano poln žemelj, nadevanih s šunko. Seveda so vsi segli po njih, čeprav so vedeli, da jih je organizator nastavil za vabo, da ne bi preveč lačno planili po reprezentančnih dobrotah, ki so se kot v pravljični deželi, kjer pečeni piščanci letajo po zraku, vozile po tekočem traku pred gosti (Kar pa se je vseeno zgodilo, kljub vsem politikom in varnostnikom z metuljčki, seveda brez uniform – naj se ve, da smo miroljubna dežela.). Naslednji koncert je bil še zahtevnejši, pa tudi obsežnejši. Ob obletnici zbora je Radovan zaprosil skladatelja Matija Tomca – ki ga je takratna glasbena srenja zadrževala v senci, ker je bil duhovnik – da uglasbi Aškerčevo pesnitev o slovenskih kmečkih puntih Stara pravda. Nastalo je veličastno vokalno glasbeno delo, z dramatično vsebino. Tokratni koncert APZ v polni dvorani, med publiko so bili tudi predstavniki oblasti in partije, s praizvedbo nove kantate, je izzval val navdušenja poslušalcev. Ob koncu je dirigent sestopil z odra, se globoko poklonil in čestital skladatelju, ki se je v civilni obleki skromno pomešal med občinstvo. Izročili so mu zlat lovorov venec. Koncert je pomenil vrhunec APZ, priznanje duhovniku Matiji Tomcu pa politično sodbo za Radovana, ki je vrnil svojo partijsko knjižico, in zbor APZ je za nekaj časa ostal brez dirigenta.

Kot kronanje v Zagrebu, ko so (morda) Radovanovega prednika Matijo Gubca okronali na razbeljenem prestolu za kmečkega kralja.

»Zvonovi zagrebški pojo,
pojo, da še nikdar tako…
Ves narod kronan si z menoj,
s kraljevoj venčan zdaj častjoj.

Vse je šlo v pozabo, nobenega kronanja ni bilo. Puntarski Gubec – Radovan – je dobil druge zadolžitve, doživel nov ustvarjalni vzpon in umetniška priznanja. APZ pa se je nekoliko pritajil.

Sledila so leta nepričakovanih političnih pritiskov in zbujala k uporništvu nove puntarje.

Ana se je spomladi preselila iz starega internata v blok novo zgrajenega študentskega naselja blizu parka, v zavetju kostanjevih gozdov Cankarjevega. hriba Rožnika. Slovo od starega kloštra seveda ni bilo težko, med dekleti so se kot majhni ogenjčki kar naprej, razplamtevali prepiri, spletke, kdo je kaj rekel, kdo si bo na kuhalniku pri postelji kuhal fižol, kaj bodo poslušale v soboto zvečer, ko bo njihova soba dobila radio. O študiju ali branju ni bilo govora. Vendar je imelo bivanje na Poljanski cesti pridih folklore, ki je nekoliko spominjala na življenje v ciganskem taboru in druženje pod šotorom. Nikoli ni mogel biti nihče sam. Treba se je bilo ravnati po nenapisanih pravilih »kolektivnega jaza«, sicer so te obdolžili domišljavosti in za nekaj časa izobčili iz sobne skupnosti.

Po preselitvi je Ana sproščeno zadihala.

V svetli sobi sta bili dve postelji in delili sta si jo s pravnico Slavico, ki jo je že poznala iz zbora. Visoke postave, vedra in družabna je bila živo nasprotje Ane. Vse težave je znala reševati v rahlem drncu. Fantje so jo obletavali, ona pa po Prešernu:

»Je znala obljubit, je znala odreči
in biti priljudna
In biti prevzetna…«

Zaljubila se je v postavnega študenta iz Črne Gore, ki sicer ni bil povodni mož, in ni z njo odplesal v Ljubljanico, ampak v zakon.

Postali sta dobri kolegici, ustvarili sta si nekak sestrski odnos :

»Nocoj si bova zakurili. Danes bom jaz kupila drva, dobila sem štipendijo.«

Po drva so hodili v skladišče, kjer so jih prodajali naročaj po kilogramih. Prav domače, a kratko je zaprasketalo v zeleni peči.

»Mi posodiš tvojo ameriško bluzo everglas? Jutri greva z Milovanom na ples!«

»Seveda, a ne vem, če ti bo prav, saj si mnogo večja.«

»Zgoraj se to ne pozna, tudi ti si lahko izposodiš kaj mojega, mogoče broško z roza kamnom. Na črno obleko bi bila kot nalašč.«

»Pa za miško morava nastaviti skorjo kruha, da ne bo spet hodila po nama!«

Za pust sta skušali na kuhalniku cvreti krofe, vendar je bila to le neuspela pustolovščina z jajci in mlekom v prahu.

Obe sta našli delo – pospravljanje študentske menze. Menda je bil tam včasih obokan konjski hlev, pa tudi zdaj ni bilo dosti bolje. Stene so prebelili, tla pa so bila poita z nekakšno smolo, vendar se je pod metlo še vedno prašilo. Na gosto postavljene mize so bile pokrite z rdečimi kockastimi prti, vedno politimi z golažem in drugimi omakami, potresene z razsutim poprom in soljo. Vsakič jih je stresala in skušala obrniti na čistejšo stran, pa ni veliko pomagalo, zelo redko so jih prali. V zameno za delo sta dobivali brezplačno kosilo.

V sezoni gripe je Ana zbolela, nekega jutra ni mogla vstati in počutila se je vedno slabše. Pljučnica ji je spremenila urnik: nič več predavanj, pospravljanja, študija, pevskih vaj … Slavica ji je za kosilo in za večerjo prinašala iz menze mlečni riž, ki je veljal za edino dietno jed. Nekajkrat jo je obiskal Emil, vendar ga je študentka medicine, ki je v bloku opravljala delo medicinske sestre in dajala tudi injekcije, odslovila, češ da je bolezen nalezljiva.

Ko je ozdravela, ni mogla več pospravljati. Le stežka se je vlekla na predavanje. Že misel na oblake prahu in umazane prte ji je vzbujala slabost. Blizu naselja je vzpodbudno že poganjal regrat – prva pomladanska solata. Zraven si je kuhala, spet riž, saj je bil po obisku burmanske delegacije zelo poceni.

Veliko sta se družili z germanistko Nado, odkrivali sta nove kraje, z izposojenima kolesoma sta se peljali v skrivnostni Iški Vintgar, prebredli reko in se vzpenjali proti izviru, pešačili sta v Polhograjske Dolomite in se med počitnicami prvič in brez vsake gorske opreme, po hudi Tominškovi poti odpravili na Triglav.

Prvič v gorah. Seveda sem večkrat prehodila Pohorje, enkrat smo se z Leino družino povzpeli na Boč, a še nikdar nisem prestopila gozdne meje, ko se umikajo smreke in se še nekaj časa po skalah plazi ruševje, pa tudi to izgine, da ostanejo samo čisti kamniti skladi, oprimeš se lahko žice ali ti pomaga klin, nad tabo je samo tako prazno nebo in v daljav,i kamor gotovo ne boš prišel, se dvigajo spet višji vrhovi.

Vrivali so se mi Vodnikovi verzi.

»Pod visokim tukaj Bogom
breztelesen bit želim.«

Pozabila sem na svoje ravninske korenine in molčeče lepote travnikov pod polkrožnlm obokom neba. Izdajstvo? Čimprej moram spet »v hribe«, kot pravi kolega Franc vsako soboto.

V sredini drugega letnika je po njej nenadoma spet poseglo mesto med Piramido, Meljskim hribom in Kalvarijo.

Emil je spomladi diplomiral (summa cum laude).

Po praznovanju in diplomskem izletu je prišel k Ani ves resen.

»Ponudili so mi službo v Mariboru!«

»Krasno, tam ti ne bo nič hudega. Mesto je lepo in ljudje so prijazni. Saj se bova lahko velikokrat videla!«

»Nekaj bi te vprašal,« je nadaljeval smrtno resno.

»Zakaj si tako slovesen?«

»Bi se poročila z mano?«

»Saj veš, da te imam rada in bi se s tabo tudi poročila, ko bom končala študij.«

»Ne razumeš: poročiti bi se morala še letos!«

»Zakaj pa? Saj se nama ne mudi, z mano ni nič narobe, bova že počakala.«

»Če se bom letos poročil, dobim čez nekaj mesecev novo stanovanje, sicer pa bom moral biti podnajemnik pri kolegu, ki ima že dva otroka, podnajemnika pa si seveda ne želi v dvosobnem stanovanju.«

Ana ni mogla govorili. Emil je bil njen prvi fant, vanj je bila zaljubljena in si ni mogla zamisliti, da bi se razšla. A študija ne bi pustila zaradi njega.

»Do diplome imam vsaj še tri leta, saj veš. Če se poročim, bom izgubila pokojnino po očetu, kako naj se preživljam?«

»Bova že nekako, iz študentskega naselja se boš preselila k mojim staršem, med počitnicami in za konec tedna bova skupaj, študirala boš lahko tudi doma…«

Ko je pisala mami, da se bo oktobra poročila, je bil ogenj v strehi.

Dobila je ogorčeno pismo, polno očitkov in objokovanja z navajanjem, kaj pravijo sorodniki in prijatelji in kaj bi šele rekel ameriški stric! Vsi so nasprotovali poroki, celo oček, ki je bil vedno na Anini strani:

»Ali je zato štirinajst let hodila v šolo, da bo zdaj gospodinja?«

Tudi Emilovi starši niso bili navdušeni ne nad sinovo selitvijo, še manj pa nad poreko, z neko študentko, saj so pričakovali, da se bo poročil z učiteljico, ki je bila že nekaj let v službi, in da bo še vsaj nekaj časa ostal doma.

Ana je po svoji navadi svojo odločitev skušala preložiti ali vsaj odriniti. Navdušeno je sprejela Nadino vabilo, da se ji pridruži na kratkih počitnicah pri »stricu Frencetu« na Goriškem. Pobeg v neznano pokrajino poleti, ko je tam že zorelo grozdje in je sonce izžigalo zadnje sokove iz presahlih listov, kjer so kot drobne žagice nenehno brenčali škržati, je bil zanjo kot hipnoza, pozaba vsega drugega. Trgala je grozdje in ga pomagala odbirati za prodajo, prisluhnila narečju in zgodbam o Gorici in Trstu, kjer je služila Silvana in se ji je dobro godilo. A tudi na kmetih so tu jedli samo beli kruh. Aleksandrinke še niso bile pozabljene, živele so v sinovih in hčerah ter nekdaj mogočnih kmečkih kaštelih in pristavah. Na večer so domačini včasih videli visok postavo gospoda v talarju, ki je na poti z Gradišča v dolino prebiral brevir, a ko so prišli bliže, proti Mandriji, je izginil. Vedeli so, da je to nesrečni pesnik Gregorčič, ki prihaja iz svoje nekdanje hiše, obrasle z lovorjem:

Pod trto bivam zdaj;
v deželi rajsko mili,
srce pa gor mi sili
nazaj; v planinski raj

Anin odziv na doživljanje pokrajine:

Daleč od morja, kot jata belih gosi
posedle so nizke kamnite vasi:.
reka zamišljena vije se v strugi zelenja.
Lovor še raste pred hišo, kjer bil je tvoj dom,
Prazen je zdaj kot srce
brez sreče in brez hrepenenja.

Z Nado pesnika nista srečali, čeprav sta se sprehajali po istih poteh. Ana je že kot otrok odkrila Gregorčičeve poezije doma med drugimi knjigami na podstrešju. V šoli so takrat veliko prepevali, nemške pesmi o vseh ptičkih, ki so se vrnili, o lovcu, ki je vstal pred sončnim vzhodom, o lisici, ki je ukradla gos, O Tannenbaum in Weinachtzeit in seveda SA marschiert … A slovenske pesmi v odkriti knjigi so bile kot kaplje srčne krvi. Vzklile so tudi na Panonski ravnini, po doleh. V osemletnem otroku. Kmalu jih je znala na pamet in jih recitirala odraslim, ki so se le čudno spogledovali. Sijaj teh poezij je v letih študija zbledel, saj je v zadnjih desetletjih po svetovni in domači književnosti mrgolelo novih, izzivalnih pesniških smeri, -izmov.

Podgana umira na podstrešju…O, moji mladi dnevi kakor tiho sonce na podstrešju«…(Kosovel)

Jeseni je Ana opravila izpit iz sociologije.

V začetku oktobra sta se z Emilom poročila. Ves dan je deževalo.

»In življenje ni plemenito, ne dobro in
ne sveto…
Ti, ki se ljubijo, bodo jutri že skale,
in lahna sapa, ki zaspana šumi skozi veje, bo čas.«

(Lorca, Oda Waltu Whitmanu, prevod Jože Udovič)