Okušam droben požirek
prozornega vermuta
s prosojno lupinico limone
v trikotnem pecljatem kozarcu
na terasi nebotičnika
v že zdavnaj zabrisanem času
neke sobotne noči
Prevzemajo me tvoje velike besede
O Volji in Moči
ki bodo kmalu izgubile sijaj
v bledi svetlobi
nepomembne vsakdanjosti
Srk vermuta
drobna lupinica limone
iz tankega trikotnega kozarca
na koncu
še vedno
komaj zaznavno
greni
UROKI
S težkimi koraki
prihajajo dnevi,
ki loputajo z vrati.
Okna momljajo
pradavne zarotitvene obrazce:
Zagovor proti kačjemu piku,
Zagovor zoper otok,
Zagovor zoper hudo uro
in molitev svetih treh kraljev.
S stropa sobe se spuščajo pajki
z dolgimi pokvečenimi nogami,
s črnimi križi na izbočenih hrbtih
mi prinašajo mračna sporočila
Objestne ulice se pripravljajo na predajo-
vse so potihnile,
pridušene, zakrite
v belih tančičastih zankah.
ROMANJE K PESMI
Pod črno plastjo odpadlega listja
zajamem grenki izvir vode
na zamišljeni poti
proti kamniti
romarski cerkvi
Čez razklani prag zapuščene hiše
se vijugajo demonske kače
varuhinje tvojih prednikov
Obraščeni kamniti obrazi
na pozabljenih keltskih grobovih
mrmrajo pradavne sage iz časov
ko še ni bilo svetnikov
Nad procesijo velikih črnih mravelj
pomenljivo nihajo odcvetele šentjanževe rože
Pod težkimi koraki mojih misli
se krhka smrekova brv
pogreza v močvirje brezčasja
Opotekaje se spušča od cerkve
obešenjaška viža
pevca – bukovnika
ki v raztrganem košu
nosi svoje pesmi
in razdaja ljudem svojo revno dušo
VADI
(puščavska reka)
Znani gozdovi so odšli.
Ne morem se nasloniti
na trdno deblo
zanesljivega hrasta,
se okleniti mlade lipe
ali trpkega posmehljivega kostanja.
Potujem po strugi presahle reke VADI
v tretjem mesecu suše.
Nisem popotnik iz Prešernovega soneta,
vse nevarnosti je zabrisal
milijon krat presejani
puščavski pesek.
Ne čakam,da bi čudežno zacvetele
bele puščavske lilije.
Ne morem več upati,
da se bova še kdaj srečala z Malim princem,
ki bi mi dal nasvete o gojenju sebičnih vrtnic
ali kako udomačiti lisico
in kar naprej skrbeti za nekoga,
pri tem pa gledati s srcem.
Saint de Exupery je strmoglavil blizu Marseilla.
S kom uganjajo svoje norčije
gozdna bitja- sanjski duhovi
iz kresne noči?
Koga čarajo,
koga zavajajo
v ljubezenske zmote
sence,
spočete
iz mesečine?
Sipki pesek
sproti briše
sledove za mano –
po presahli reki vadi,
ki že izgublja svojo strugo.
HAIKU
* * *
Oranža v roki
mlade žene s klobukom –
Portret v rjavem.
* * *
Šuštenje koruze
se neopazno pretaplja
v novembrski dež.
* * *
Po grozdju diši
v starem maminem pismu
besede blede.
Okušam droben požirek
prozornega vermuta
s prosojno lupinico limone
v trikotnem pecljatem kozarcu
na terasi nebotičnika
v že zdavnaj zabrisanem času
neke sobotne noči
Prevzemajo me tvoje velike besede
O Volji in Moči
ki bodo kmalu izgubile sijaj
v bledi svetlobi
nepomembne vsakdanjosti
Srk vermuta
drobna lupinica limone
iz tankega trikotnega kozarca
na koncu
še vedno
komaj zaznavno
greni
UROKI
S težkimi koraki
prihajajo dnevi,
ki loputajo z vrati.
Okna momljajo
pradavne zarotitvene obrazce:
Zagovor proti kačjemu piku,
Zagovor zoper otok,
Zagovor zoper hudo uro
in molitev svetih treh kraljev.
S stropa sobe se spuščajo pajki
z dolgimi pokvečenimi nogami,
s črnimi križi na izbočenih hrbtih
mi prinašajo mračna sporočila
Objestne ulice se pripravljajo na predajo-
vse so potihnile,
pridušene, zakrite
v belih tančičastih zankah.
ROMANJE K PESMI
Pod črno plastjo odpadlega listja
zajamem grenki izvir vode
na zamišljeni poti
proti kamniti
romarski cerkvi
Čez razklani prag zapuščene hiše
se vijugajo demonske kače
varuhinje tvojih prednikov
Obraščeni kamniti obrazi
na pozabljenih keltskih grobovih
mrmrajo pradavne sage iz časov
ko še ni bilo svetnikov
Nad procesijo velikih črnih mravelj
pomenljivo nihajo odcvetele šentjanževe rože
Pod težkimi koraki mojih misli
se krhka smrekova brv
pogreza v močvirje brezčasja
Opotekaje se spušča od cerkve
obešenjaška viža
pevca – bukovnika
ki v raztrganem košu
nosi svoje pesmi
in razdaja ljudem svojo revno dušo
VADI
(puščavska reka)
Znani gozdovi so odšli.
Ne morem se nasloniti
na trdno deblo
zanesljivega hrasta,
se okleniti mlade lipe
ali trpkega posmehljivega kostanja.
Potujem po strugi presahle reke VADI
v tretjem mesecu suše.
Nisem popotnik iz Prešernovega soneta,
vse nevarnosti je zabrisal
milijon krat presejani
puščavski pesek.
Ne čakam,da bi čudežno zacvetele
bele puščavske lilije.
Ne morem več upati,
da se bova še kdaj srečala z Malim princem,
ki bi mi dal nasvete o gojenju sebičnih vrtnic
ali kako udomačiti lisico
in kar naprej skrbeti za nekoga,
pri tem pa gledati s srcem.
Saint de Exupery je strmoglavil blizu Marseilla.
S kom uganjajo svoje norčije
gozdna bitja- sanjski duhovi
iz kresne noči?
Koga čarajo,
koga zavajajo
v ljubezenske zmote
sence,
spočete
iz mesečine?
Sipki pesek
sproti briše
sledove za mano –
po presahli reki vadi,
ki že izgublja svojo strugo.
HAIKU
* * *
Oranža v roki
mlade žene s klobukom –
Portret v rjavem.
* * *
Šuštenje koruze
se neopazno pretaplja
v novembrski dež.
* * *
Po grozdju diši
v starem maminem pismu
besede blede.
