Klasična gimnazija je bila stroga šola, kjer so vladala kar trda pravila. Profesorji so bili večinoma starejši, poučevali so že desetletja pred vojno. Dr. Ivan Dornik, profesor slovenščine, se mi je v svoji poduhovljenosti zdel kot svečenik, vzvišen, strog, oddaljen in učen. Njegova predavanja so bila prepletena s filozofijo, bodisi da je govoril o grški dramatiki ali o književnosti srednjega veka, kjer je podrobno razpredal o sholastični filozofiji in nam predstavil pojem »actus purus«. Bil je pristaš formalizma in ni imel nobenega posluha za naše pesniške poskuse. Naslednje leto nas je slovenščine učil Bogo Teply, že pred vojno znan publicist. Pri njem je bilo vse drugače, saj je bil duhovit, temperamenten in je znal dramatično prikazati tako puščobno snov. Prešerna in obdobje romantike nam je odkrivala gospa Stupanova, najbrž edini metodik med profesorji. Morali smo se učiti in tudi samostojno delati. Iz učiteljišča se je na klasično gimnazijo priselil profesor Hrovat. Sicer je bil sistematik, zasipaval nas je s podatki, vendar nisem z njim nikoli našla skupnega jezika. Naslovi šolskih nalog so bili skrajno dolgočasni: o ljudski tehniki o poslanstvu maršala Tita, ki je prav takrat začel povezovati dežele tretjega sveta. Profesor Franc Mišič, znani oboževalec Pohorja, je bil zvest svojemu programu. Razlagal je latinsko slovnico tako kot že desetletja pred nami. Med stavke, ki smo jih morali prevajati, pa je vpletel tudi kakšnega z aktualno vsebino: »Partisani nostri fortiter pugnabant pro libertatem patriae nostrae.« (Naši partizani so se hrabro borili za svobodo naše domovine) Ker je bil precej naglušen, nas je ocenjeval po naših pisnih izdelkih, ki pa so bili kar ilustrirani z rdečo tinto. V razredu smo bili trije imigranti, ki smo prišli iz raznih navadnih gimnazij na klasično, seveda po smo morali opraviti izpit iz latinščine čez snov treh razredov. Naša »enklava«, Branka Mondini iz Slovenske Bistrice, Melanija Fabijan iz Gornje Radgone in jaz, seveda ni mogla dobiti ocene, višje od zadostno. Povsem drugačen je bil profesor Tribnik, majhen mož s srebrnimi lasmi, gospod v svetlosivi ali beli obleki z metuljčkom in sprehajalno paličico v roki. Poučeval je staro grščino in je bil strah in trepet. Kot pravi špartanec je zahteval vojaško disciplino, vse čase in naklone, ki jim ni bilo konca. Malo lepše je bilo, ko smo prevajali Iliado, naučili smo se morali prvih petdeset verzov in jih deklamirati v skupinicah – kvartetih, profesor pa je dirigiral in budno pazil, če se je komu besedilo zataknilo in se je skalilo enakomerno valovanje distihov. »Iti mora kot namazano!« in »Ergo mora biti cirkumfleks!« Besede, ki jih slišim še zdaj.
Zelo radi smo imeli profesorja ruščine, Sokolova. Po rodu je bil plemič, ruski emigrant, visoke, koščene postave. Predaval je rusko književnost, seveda v ruščini, govoril je tekoče, snov je obvladal briljantno, posebno zahteven pa ni bil. Ko je spraševal, je kandidata nagovoril: »Nu, maladoj čelovjek, prijatnoj naružnosti!« Kasneje nas je učil tudi zgodovino; predaval je seveda slovensko tudi to je obvladal brezhibno.
Naš razrednik je bil kar pet let Gorenjec Jože Špendal, matematik. Z njegovim predmetom smo mnogi imeli precejšnje težave. Najrajši je poklical k tabli sošolca lvana, češ – bova midva razvijala formulo, drugi tako ne razumejo. Pa smo pred šolskimi nalogami vadili matematiko cele noči. S klavrnim uspehom. Naš razrednik pa je ljubil klasično glasbo in je o tej svoji ljubezni rad govoril, saj je imel hčerko, ki se je odločila, da bo študirala glasbo. Za umetnost se je navduševal tudi kemik, profesor Škerl, ki se je pogosto pustil zapeljati in nam je ob kemijskih poskusih pripovedoval vsebino kakšne opere. Profesor fizike, starejši gospod Pipan, je imel od ganjenosti vedno solzne oči, ko je govoril o vzorniku in učitelju Nikolu Tesli. Pravzaprav ni bilo na šoli nikogar, ki bi nas vzgajal v političnem duhu. To so bili le redki posegi od zunaj Ob izidu Kocbekove knjige Strah in pogum je prišel na šolo mladenič s komiteja, »došao daso s komiteta«, kot smo se norčevali, in nam predaval o tem, »da ga je Kocbek s to knjigo pravzaprav polomil« in da je potvarjal dogajanje v partizanih. Mi pa do knjige tako ali tako nismo prišli Naše mladinsko kulturno društvo smo imenovali po živem avtorju, Bratku Kreftu, ker je tudi on hodil na mariborsko klasično gimnazijo in o tem času napisal knjigo Človek mrtvaških lobanj. Odzval se je tudi našemu vabilu, s predavanjem in pogovorom o literaturi.
Zavedati smo se začeli, da so tudi na drugih šolah mladi, ki pišejo in želijo ustvarjati drugače. Nekako same od sebe so se začele podirati ograje med realko in klasično gimnazijo, med nami so se spletle prijateljske vezi, srečavali smo se neformalno in v dijaškem klubu, Slavko Kočevar –Slavko Jug paje dal pobudo za izdajo prave literarne revije, ki bi naj združevala sodelavce iz vseh srednjih šol, kasneje pa naj bi prerasla v glasilo, v katerem bi sodelovali pisci Štajerske, Koroške in Prekmurja, pritegnili pa bi tudi mlade avtorje iz delavskih vrst.
Dela smo se lotili z vso vnemo. Sodelovala sem na uredniških sestankih, razpravljali smo o v literarnem gradivu, kritizirali, odbirali, kar naj bi bilo zrelo za objavo. Dobili smo tudi nekaj, denarne podpore in malo več obljub, honorarjem smo se odrekli, vendar je bilo izdajanje tiskanega glasila zelo drago in so stroški presegali skromna sredstva, Prva številka Svita je izšla 22. decembra 1952. Sodelavci smo bili navdušeni, glavni urednik Jug je kar sijal. Kmalu so v to veselje kanile prve grenke kaplje, kritike so bile neprizanesljivo ostre, v stilu takrat prevladujoče literarne estetike. Na sestanke uredništva so začeli prihajati tudi uradni predstavniki in mladinski funkcionarji. Napadli so me zaradi nekaterih pesmi, uporabe verskih simbolov in nejasnosti (Vitezi). Prijetna domačnost, prijateljsko vzdušje, ki je vladalo med nami, je izginjalo; začela sem uporabljati ime Ana Sever, da bi se izognila neposrednim napadom.
Tudi šola, ki sem jo ob vsej literarni vnemi-literarnim nastopom, kulturnim revijam, gostovanji na klasični gimnaziji v Ljubljani, mačehovsko zapostavljala, je zahtevala vedno več, saj se je bližala matura. Vstajati je bilo treba ob štirih in se učiti kopico predmetov za pet let nazaj, večer za večerom pa smo se zbirali na dijaškem stojišču, da smo si ogledali vse gledališke predstave in poslušali vse koncerte. Izredno nadarjen za glasbo je bil Slavko, in prav on me je peljal jeseni l. 1953 na glasbeno akademijo v Ljubljani, da sva poslušala Sibeliusovo Simfonijo zvonov. Muzikalnost je izredna odlika Jugovih lirskih pesmi, med njimi po dovršenosti in prepletu rim izstopa pesem Lokvanj.
Vendar Slavko Jug ni bil nikakršen bled, sentimentalen poet, bil je radoživ, duhovit, domiseln, družaben in priljubljen, znal je tudi zbosti in se ljubeznivo ponorčevati, imel je naraven, dovršeno izpiljen okus za poezijo.
Najini stiki so se med mojim študijem nekoliko zrahljali, obnovila sva jih, ko sem se – že diplomirana slavistka – vrnila v Maribor, takrat je bil urednik literarnih oddaj pri Radiu Maribor in sva spet sodelovala. Včasih sva kam sedla, pila čaj in se pogovorila o literatih, o poeziji, o politiki, o službi in včasih tudi o osebnih stvareh, vedno sva gojila tovariško-zaupljiv odnos in mislim, da nisva bila drug nad drugim nikdar razočarana. Pisal mi je spremno besedo za prvo pesniško zbirko Ukradena dežela, pa tudi za drugo, Julijevo leto. Po moji preselitvi v Ljubljano sva se le redko srečavala. Nazadnje sva se videla v mariborskem narodnem domu ob predstavitvi knjige Nade Gaborovič Pogovori z ljubeznijo jeseni leta 1996., Slavko je bil takrat že hudo bolan. Najin zadnji pogovor je bil kratek, a poln prebliskov, spominov na začetke najinih literarnih poti: Še veš? Se spomniš?
Tudi v teh mračnih jesenskih dneh kot beli lokvanj na temni jezerski gladini v mojem spominu blesti podoba pesnika, prijatelja Slavka Juga.
Klasična gimnazija je bila stroga šola, kjer so vladala kar trda pravila. Profesorji so bili večinoma starejši, poučevali so že desetletja pred vojno. Dr. Ivan Dornik, profesor slovenščine, se mi je v svoji poduhovljenosti zdel kot svečenik, vzvišen, strog, oddaljen in učen. Njegova predavanja so bila prepletena s filozofijo, bodisi da je govoril o grški dramatiki ali o književnosti srednjega veka, kjer je podrobno razpredal o sholastični filozofiji in nam predstavil pojem »actus purus«. Bil je pristaš formalizma in ni imel nobenega posluha za naše pesniške poskuse. Naslednje leto nas je slovenščine učil Bogo Teply, že pred vojno znan publicist. Pri njem je bilo vse drugače, saj je bil duhovit, temperamenten in je znal dramatično prikazati tako puščobno snov. Prešerna in obdobje romantike nam je odkrivala gospa Stupanova, najbrž edini metodik med profesorji. Morali smo se učiti in tudi samostojno delati. Iz učiteljišča se je na klasično gimnazijo priselil profesor Hrovat. Sicer je bil sistematik, zasipaval nas je s podatki, vendar nisem z njim nikoli našla skupnega jezika. Naslovi šolskih nalog so bili skrajno dolgočasni: o ljudski tehniki o poslanstvu maršala Tita, ki je prav takrat začel povezovati dežele tretjega sveta. Profesor Franc Mišič, znani oboževalec Pohorja, je bil zvest svojemu programu. Razlagal je latinsko slovnico tako kot že desetletja pred nami. Med stavke, ki smo jih morali prevajati, pa je vpletel tudi kakšnega z aktualno vsebino: »Partisani nostri fortiter pugnabant pro libertatem patriae nostrae.« (Naši partizani so se hrabro borili za svobodo naše domovine) Ker je bil precej naglušen, nas je ocenjeval po naših pisnih izdelkih, ki pa so bili kar ilustrirani z rdečo tinto. V razredu smo bili trije imigranti, ki smo prišli iz raznih navadnih gimnazij na klasično, seveda po smo morali opraviti izpit iz latinščine čez snov treh razredov. Naša »enklava«, Branka Mondini iz Slovenske Bistrice, Melanija Fabijan iz Gornje Radgone in jaz, seveda ni mogla dobiti ocene, višje od zadostno. Povsem drugačen je bil profesor Tribnik, majhen mož s srebrnimi lasmi, gospod v svetlosivi ali beli obleki z metuljčkom in sprehajalno paličico v roki. Poučeval je staro grščino in je bil strah in trepet. Kot pravi špartanec je zahteval vojaško disciplino, vse čase in naklone, ki jim ni bilo konca. Malo lepše je bilo, ko smo prevajali Iliado, naučili smo se morali prvih petdeset verzov in jih deklamirati v skupinicah – kvartetih, profesor pa je dirigiral in budno pazil, če se je komu besedilo zataknilo in se je skalilo enakomerno valovanje distihov. »Iti mora kot namazano!« in »Ergo mora biti cirkumfleks!« Besede, ki jih slišim še zdaj.
Zelo radi smo imeli profesorja ruščine, Sokolova. Po rodu je bil plemič, ruski emigrant, visoke, koščene postave. Predaval je rusko književnost, seveda v ruščini, govoril je tekoče, snov je obvladal briljantno, posebno zahteven pa ni bil. Ko je spraševal, je kandidata nagovoril: »Nu, maladoj čelovjek, prijatnoj naružnosti!« Kasneje nas je učil tudi zgodovino; predaval je seveda slovensko tudi to je obvladal brezhibno.
Naš razrednik je bil kar pet let Gorenjec Jože Špendal, matematik. Z njegovim predmetom smo mnogi imeli precejšnje težave. Najrajši je poklical k tabli sošolca lvana, češ – bova midva razvijala formulo, drugi tako ne razumejo. Pa smo pred šolskimi nalogami vadili matematiko cele noči. S klavrnim uspehom. Naš razrednik pa je ljubil klasično glasbo in je o tej svoji ljubezni rad govoril, saj je imel hčerko, ki se je odločila, da bo študirala glasbo. Za umetnost se je navduševal tudi kemik, profesor Škerl, ki se je pogosto pustil zapeljati in nam je ob kemijskih poskusih pripovedoval vsebino kakšne opere. Profesor fizike, starejši gospod Pipan, je imel od ganjenosti vedno solzne oči, ko je govoril o vzorniku in učitelju Nikolu Tesli. Pravzaprav ni bilo na šoli nikogar, ki bi nas vzgajal v političnem duhu. To so bili le redki posegi od zunaj Ob izidu Kocbekove knjige Strah in pogum je prišel na šolo mladenič s komiteja, »došao daso s komiteta«, kot smo se norčevali, in nam predaval o tem, »da ga je Kocbek s to knjigo pravzaprav polomil« in da je potvarjal dogajanje v partizanih. Mi pa do knjige tako ali tako nismo prišli Naše mladinsko kulturno društvo smo imenovali po živem avtorju, Bratku Kreftu, ker je tudi on hodil na mariborsko klasično gimnazijo in o tem času napisal knjigo Človek mrtvaških lobanj. Odzval se je tudi našemu vabilu, s predavanjem in pogovorom o literaturi.
Zavedati smo se začeli, da so tudi na drugih šolah mladi, ki pišejo in želijo ustvarjati drugače. Nekako same od sebe so se začele podirati ograje med realko in klasično gimnazijo, med nami so se spletle prijateljske vezi, srečavali smo se neformalno in v dijaškem klubu, Slavko Kočevar –Slavko Jug paje dal pobudo za izdajo prave literarne revije, ki bi naj združevala sodelavce iz vseh srednjih šol, kasneje pa naj bi prerasla v glasilo, v katerem bi sodelovali pisci Štajerske, Koroške in Prekmurja, pritegnili pa bi tudi mlade avtorje iz delavskih vrst.
Dela smo se lotili z vso vnemo. Sodelovala sem na uredniških sestankih, razpravljali smo o v literarnem gradivu, kritizirali, odbirali, kar naj bi bilo zrelo za objavo. Dobili smo tudi nekaj, denarne podpore in malo več obljub, honorarjem smo se odrekli, vendar je bilo izdajanje tiskanega glasila zelo drago in so stroški presegali skromna sredstva, Prva številka Svita je izšla 22. decembra 1952. Sodelavci smo bili navdušeni, glavni urednik Jug je kar sijal. Kmalu so v to veselje kanile prve grenke kaplje, kritike so bile neprizanesljivo ostre, v stilu takrat prevladujoče literarne estetike. Na sestanke uredništva so začeli prihajati tudi uradni predstavniki in mladinski funkcionarji. Napadli so me zaradi nekaterih pesmi, uporabe verskih simbolov in nejasnosti (Vitezi). Prijetna domačnost, prijateljsko vzdušje, ki je vladalo med nami, je izginjalo; začela sem uporabljati ime Ana Sever, da bi se izognila neposrednim napadom.
Tudi šola, ki sem jo ob vsej literarni vnemi-literarnim nastopom, kulturnim revijam, gostovanji na klasični gimnaziji v Ljubljani, mačehovsko zapostavljala, je zahtevala vedno več, saj se je bližala matura. Vstajati je bilo treba ob štirih in se učiti kopico predmetov za pet let nazaj, večer za večerom pa smo se zbirali na dijaškem stojišču, da smo si ogledali vse gledališke predstave in poslušali vse koncerte. Izredno nadarjen za glasbo je bil Slavko, in prav on me je peljal jeseni l. 1953 na glasbeno akademijo v Ljubljani, da sva poslušala Sibeliusovo Simfonijo zvonov. Muzikalnost je izredna odlika Jugovih lirskih pesmi, med njimi po dovršenosti in prepletu rim izstopa pesem Lokvanj.
Vendar Slavko Jug ni bil nikakršen bled, sentimentalen poet, bil je radoživ, duhovit, domiseln, družaben in priljubljen, znal je tudi zbosti in se ljubeznivo ponorčevati, imel je naraven, dovršeno izpiljen okus za poezijo.
Najini stiki so se med mojim študijem nekoliko zrahljali, obnovila sva jih, ko sem se – že diplomirana slavistka – vrnila v Maribor, takrat je bil urednik literarnih oddaj pri Radiu Maribor in sva spet sodelovala. Včasih sva kam sedla, pila čaj in se pogovorila o literatih, o poeziji, o politiki, o službi in včasih tudi o osebnih stvareh, vedno sva gojila tovariško-zaupljiv odnos in mislim, da nisva bila drug nad drugim nikdar razočarana. Pisal mi je spremno besedo za prvo pesniško zbirko Ukradena dežela, pa tudi za drugo, Julijevo leto. Po moji preselitvi v Ljubljano sva se le redko srečavala. Nazadnje sva se videla v mariborskem narodnem domu ob predstavitvi knjige Nade Gaborovič Pogovori z ljubeznijo jeseni leta 1996., Slavko je bil takrat že hudo bolan. Najin zadnji pogovor je bil kratek, a poln prebliskov, spominov na začetke najinih literarnih poti: Še veš? Se spomniš?
Tudi v teh mračnih jesenskih dneh kot beli lokvanj na temni jezerski gladini v mojem spominu blesti podoba pesnika, prijatelja Slavka Juga.
