Pesem ni prijazni
udomačeni psiček,
ki ti priteče naproti,
če ga pokličeš
ali mu zažvižgaš
na sprehodu
v parku.
Pesem teka neubogljivo,
po svoje,
ovohava zemljo in travo,
in sama izbira trenutek,
za srečanje s tabo.
BALADA ZA MARIJO
Kar si odšla, Marija,
boleče misli
pohabljene
polegajo
pod macesni,
sivimi stajami vetra.
Oslepeli gamsi
iščejo
čudežno triglavsko rožo –
zaman.
V odmevih daljne nevihte
od daleč zveni
otožni refren naše pesmi:
Kam si šla, o, kje si?
V mraku tipam
zasute steze,
na sipkih melinah
naših korakov,
iščem goro
in njeno kamnito srce.
II
Težko je hoditi tako sam
s tvojim obupom
in tvojo molčečo samoto
težko je slediti
tvojim poslednjim spoznanjem
s spominom na tvojo
usodno zmoto
Škrlatica žari
kot pravljični grad
in murke diše
po omami
Gams je na begu
padel v prepad
globoko pod nami
Na belih okruških gor
se še vedno motno srebri
slanozor
VRVOHODEC
Kakor pri Nietzscheju se sprehaja
v enem od mojih zgodnjih časov
vrvohodec po napeti žici nad ulico
med gimnazijo in univerzo.
Nobene varovalne mreže
ni pod njegovimi nihajočimi koraki.
Le nekaj naključnih opazovalcev,
ki jim je skoraj vseeno,
kako se bo končalo
njegovo negotovo potovanje
nad cesto.
V rahlem drgetu
trepetajo
pod njim
nakodrani bresti:
Also sprach Zarathustra.
ZACVETELE JABLANE IN HRUŠKE
Ko zacvetijo jablane in hruške,
umirajo čebele;
njihova trupelca
razgrinjajo zlate preproge
po sadovnjakih.
Kordoni koruze
v zelenih uniformah
korakajo po ravnini
v ritmu nemških koračnic –
s pesmijo v novi čas.
Žita, ogrnjena
v sivo zelene vojaške pelerine,
plapolajo v strupenem vetru.
Nekdo je zasejal
nevidno ljuljko
in se zdaj škodoželjno smeje.
Kokolj, plavico in mak
je veter že davno odpihnil
na neke druge svetove,
vsiljivi škrjanci
s svojim cvrkutanjem
so za vedno odleteli
s te ravninske pokrajine.
Mož na rdečem traktorju
s škropilnico strupa proti plevelu
posluša CD Atomic harmonik.
IZVIRI
Reke tečejo vzporedno,
potoki presihajo sami vase,
dan se spreminja v zarasel močvirski travnik.
Ure stopajo s težkimi koraki navzgor.
Slatinski izviri
so majhna vilinja kraljestva,
želodki in bukvice
se s hojevimi storžki
igrajo gozdno šolo.
Pod brezami poležavajo
namesto škratov plastenke,
gozdni mož pri zajetju
popravlja vodovod,
Darinka, kraljica vil, govori po radiu
o poplavah in gozdnih požarih.
V Vragovi pušči
te na vsem lepem
zaustavijo
čudni mali človečki,
te poberejo
kot kakšno neznano gobo
in strpajo v svojo košaro.
A kmalu te spet odvržejo,
ko ugotovijo,
da si strupen.
Umni poljedelci zasipavajo izvire,
sejejo hibridne trave,
a ribnik iz globine temnikasto vstaja.
ROMARSKA
Pri Sveti Trojici zvonijo
Češčenomarijo.
Po okrušenih štengah
se vzpenjam visoko
k svetemu Roku:
prestradani zvesti pes
s hlebčkom kruha
se stiska k njegovemu boku.
O, sveti Rok je bil včasih
dober svetnik
za ljudi in živino;
sveti Rok ima na glavi
velik klobuk
in gleda
mimo mene
v dolino.
PRIKLICATI PESEM
Pesem ni prijazni
udomačeni psiček,
ki ti priteče naproti,
če ga pokličeš
ali mu zažvižgaš
na sprehodu
v parku.
Pesem teka neubogljivo,
po svoje,
ovohava zemljo in travo,
in sama izbira trenutek,
za srečanje s tabo.
BALADA ZA MARIJO
Kar si odšla, Marija,
boleče misli
pohabljene
polegajo
pod macesni,
sivimi stajami vetra.
Oslepeli gamsi
iščejo
čudežno triglavsko rožo –
zaman.
V odmevih daljne nevihte
od daleč zveni
otožni refren naše pesmi:
Kam si šla, o, kje si?
V mraku tipam
zasute steze,
na sipkih melinah
naših korakov,
iščem goro
in njeno kamnito srce.
II
Težko je hoditi tako sam
s tvojim obupom
in tvojo molčečo samoto
težko je slediti
tvojim poslednjim spoznanjem
s spominom na tvojo
usodno zmoto
Škrlatica žari
kot pravljični grad
in murke diše
po omami
Gams je na begu
padel v prepad
globoko pod nami
Na belih okruških gor
se še vedno motno srebri
slanozor
VRVOHODEC
Kakor pri Nietzscheju se sprehaja
v enem od mojih zgodnjih časov
vrvohodec po napeti žici nad ulico
med gimnazijo in univerzo.
Nobene varovalne mreže
ni pod njegovimi nihajočimi koraki.
Le nekaj naključnih opazovalcev,
ki jim je skoraj vseeno,
kako se bo končalo
njegovo negotovo potovanje
nad cesto.
V rahlem drgetu
trepetajo
pod njim
nakodrani bresti:
Also sprach Zarathustra.
ZACVETELE JABLANE IN HRUŠKE
Ko zacvetijo jablane in hruške,
umirajo čebele;
njihova trupelca
razgrinjajo zlate preproge
po sadovnjakih.
Kordoni koruze
v zelenih uniformah
korakajo po ravnini
v ritmu nemških koračnic –
s pesmijo v novi čas.
Žita, ogrnjena
v sivo zelene vojaške pelerine,
plapolajo v strupenem vetru.
Nekdo je zasejal
nevidno ljuljko
in se zdaj škodoželjno smeje.
Kokolj, plavico in mak
je veter že davno odpihnil
na neke druge svetove,
vsiljivi škrjanci
s svojim cvrkutanjem
so za vedno odleteli
s te ravninske pokrajine.
Mož na rdečem traktorju
s škropilnico strupa proti plevelu
posluša CD Atomic harmonik.
IZVIRI
Reke tečejo vzporedno,
potoki presihajo sami vase,
dan se spreminja v zarasel močvirski travnik.
Ure stopajo s težkimi koraki navzgor.
Slatinski izviri
so majhna vilinja kraljestva,
želodki in bukvice
se s hojevimi storžki
igrajo gozdno šolo.
Pod brezami poležavajo
namesto škratov plastenke,
gozdni mož pri zajetju
popravlja vodovod,
Darinka, kraljica vil, govori po radiu
o poplavah in gozdnih požarih.
V Vragovi pušči
te na vsem lepem
zaustavijo
čudni mali človečki,
te poberejo
kot kakšno neznano gobo
in strpajo v svojo košaro.
A kmalu te spet odvržejo,
ko ugotovijo,
da si strupen.
Umni poljedelci zasipavajo izvire,
sejejo hibridne trave,
a ribnik iz globine temnikasto vstaja.
ROMARSKA
Pri Sveti Trojici zvonijo
Češčenomarijo.
Po okrušenih štengah
se vzpenjam visoko
k svetemu Roku:
prestradani zvesti pes
s hlebčkom kruha
se stiska k njegovemu boku.
O, sveti Rok je bil včasih
dober svetnik
za ljudi in živino;
sveti Rok ima na glavi
velik klobuk
in gleda
mimo mene
v dolino.
