Na naši šoli, klasični gimnaziji, je takrat( delovalo Mladinsko kulturno umetniško društvo – MKUD, imenovano po dr. Bratku Kreftu, ki je bil nekoč prav tako dijak klasične gimnazije. Večkrat nas je obiskal, predaval, se pogovarjal z nami in spremljal naša literarna prizadevanja. Poleg literarne skupine sta bili zelo aktivni tudi gledališka in glasbena, imeli smo celo orkester. Na literarnih sestankih, ki smo jih imeli vsaj enkrat tedensko, smo prebirali svoja dela, ob njih razpravljali, nepopustljivo kritizirali, brez zamer. Organizirali smo vrsto literarno-glasbenih večerov in začeli izdajati glasilo Brstje. Povezali smo se z mladimi literati Klasične gimnazije v Ljubljani, sprva pisno, kasneje pa tudi osebno. Med njimi so Vladimir Kavčič, Vladimir in Pavle Svete, Janez Dokler, Viktor Konjar, Kajetan Gantar. Odzvali smo se povabilu in gostovali z literarnim večerom pri njih, oni pa so nam obisk vrnili z nastopom na naši gimnaziji.
Od leta 1951 smo se začeli družiti tudi z avtorji, ki so izdajali literarno glasilo Plamen. Njihov neformalni vodja je bil Slavko Kočevar – Jug. Med nami so se stkale tovariške in prave prijateljske vezi. Sledilo je nekaj skupnih nastopov na literarno glasbenih večerih, dozorel pa je tudi načrt za izdajanje revije Svit, ki naj bi postal glasilo mariborskih srednješolcev. Izdajanje revije je bila prava pustolovščina. Svit smo začeli izdajati mladi in sami, kot piše Slavko Jug. Ljudska prosveta je prispevala dobro polovico denarja za tisk prve številke. Uredništvo je skušalo nastalo vrzel zamašiti z zbiranjem reklam in s prodajo, sodelavci seveda nismo prejemali honorarja, kljub temu se račun ni docela izšel.
Za Svit sem pripravila pesmi Svetloba, Rop, Trhlo znamenje, Vitezi, Pav. Naši uredniški sestanki za odbiro gradiva so bili prijazni, prijateljski, nekako domači, srečavali smo se tudi neformalno, razpravljali smo o poeziji in živeli za svojo revijo. Sestanek za 4. številko Svita je bil že čisto drugačen. Udeležili so se ga tudi nekateri uveljavljeni literati, med njimi pisatelj Ingolič, ki je bil takrat profesor na Klasični gimnaziji.
Moja pesem Vseh mrtvih dan je sprožila ostro polemiko. Predvsem so mi očitali rabo metafor iz religioznega življenja, kar naj bi bilo zastarelo. Pesem govori o tem, kako otrok v patriarhalnem kmečkem okolju doživlja cerkvene obrede ob prazniku smrti v nasprotju z bliščem jesenskega cvetja, Ta pesem potem ni bila objavljena, naslednje prispevke pa sem podpisovala s psevdonimom Ana Sever. Zagovarjati sem se morala tudi za pesem Vitezi. Nekdo me je resno vprašal, kaj sem hotela s to pesmijo povedati, češ da je nejasna, v zraku in brez sporočila. Z mojo razlago je bil kritik zadovoljen, vendar je vprašal: »Zakaj pa tega ni tako pojasnila v pesmi?« »Ker potem to ne bi bila več pesem!« Tako sva razpravo končala.
Tudi Slavko Jug je znal biti duhovit in prodoren kritik. Na najinih srečanjih v času Svita in kasneje, ko je bil urednik kulturnih oddaj na Radiu Maribor, sem vedno znova občudovala njegov prvinski in vendar prefinjen občutek za vrednotenje literature.
Med mnogimi literarnimi nastopi, ki so se kar vrstili, je bilo tudi tekmovanje mladih pesnikov in pisateljev v neki mrzli dvorani blizu frančiškanske cerkve. Prvo nagrado za poezijo so podelili Slavku Jugu, drugo mesto so prisodili meni, prvo nagrado za delo v prozi pa je dobil Peter Božič.
O vsaki številki Svita je poročal tudi mariborski Večer. Besede pohvale so v teh zapiskih dokaj skope, radodarne pa so kritične ugotovitve. O prvi številki pravi: Poezija je prvenstveno posvečena individualnim ljubezenskim doživetjem … Pesmi bolehajo na neizrazitosti, nedozorelih pretenzijah po zaključnem spoznanju in do neke mere na pesimizmu. Nekoliko više se med pesniškimi prispevkI dviga pesem Bajaco Vaneta Breza, medtem ko so pesmi Slavka Juga in Marice Škorjanec s svojimi afektiranimi mračnimi niansami na pragu modnega verzificiranja, čeprav slednji ne manjka smisla za impresivno oblikovanje …
Od drugi številki meni Jože Pečečnik: Najboljše so pesmi Vaneta Breza, so izrazito razumske, skoraj brez čustva. Podobne pesmi je objavila Marica Škorjanec (Trhlo znamenje). Slavko Jug nas preseneti s svojimi oblikovno dobrimi in gladko tekočimi verzi, moti pa pesimizem, ki se pri njem stopnjuje.
V prozi je najbolj uspel Peter Božič. Njegova Vrnitev je pretresljiva zgodba, ki jo avtor z velikim darom opisuje …
Sčasoma je Svit doživljal transformacijo. Iz srednješolskega glasila je nastajala revija, odprta zlasti za pisce iz severovzhodne Slovenije in Koroške, z nagradnim natečajem pa je skušala pridobiti sodelavce iz delavskih vrst. Odpiranje navzven je pritegnilo več pomembnih piscev, prineslo je nekaj finančne podpore, še več pa obljub. Postopoma se je izgubljala homogenost. Politizacija je bila reviji tuja. Očitali so nam pesimizem, kar za mlado povojno generacijo ni bilo sprejemljivo. Vsekakor pesimistična nota ni bila poza, izvirala je iz doživljanja in odzivanja na takratne dogodke: rušenje vrednot, razkroj slovenskega podeželja, kolektivizacija kmetijstva. To je bil čas, ki sovpada s čistkami na srednjih šolah. V svojem dnevniku berem: Iz učiteljišča so izključili 30 dijakov, med črnimi ovcami, ki so imeli enako usodo, so bili tudi nekateri moji prijatelji. Zaradi verskega prepričanja je več profesorjev izgubilo službo ali pa so se morali upokojiti. Med dijaki so začeli krožiti vprašalniki, ki so poizvedovali o naših interesih, o ideološki pripadnosti in vrednotah. Poezija mi je pomenila zavetje in umik v drugačen svet.
Po maturi l. 1953 sem se morala za več let posloviti od Maribora. Odšla sem v Ljubljano, študirat slavistiko in primerjalno književnost. Moji začasni nezvestobi Svitu so botrovale nove študijske obveznosti, smrt v družini, prilagajanje na novo okolje različnih obveznosti. Na ta molk se odziva Slavko Jug:
22. aprila 1954
Odpusti, Marica, da Te spet nadlegujem! Kot si lahko opazila, je v prvi številki Svita najštevilneje zastopan Vanč, v drugi jaz, v tretji Čar. Bodi roža in pošlji zdaj Ti malo več kot ponavadi! In če moreš – čimprej, v četrti številki, ki jo pripravljamo, bi Te rad videl – torej pošlji! Saj menda ne boš pri Mladih potih do smrti. Sicer pa bi se lahko oglasila že sama, saj veš, da je Svit zate vedno odprt in končno smo prijatelji. Kako si? Piši! In ne pozabi na podčrtane besede, kakor tudi Tebe ne pozablja Tvoj prijatelj Slavko
Leto zatem je Svit ugasnil, generacija, ki jo je združeval, se je razšla. Nekateri smo kljub razdaljam ohranili žive stike. Zelo dragoceno je zame prijateljstvo s Slavkom Jugom. Tudi če so včasih med najinimi srečanji potekla leta, ob ponovnem snidenju tega ni bilo čutiti, pogovor med nama je vedno stekel neprisiljeno.
Kot literarni urednik na Radiu Maribor mi je v spodbudnem pismu na Golnik 9. novembra sporočil, da je v oddaji sam bral moje pesmi. V tem pismu je izpovedal svoje nazore in pojmovanje umetnosti:
Umetniško izražanje je človekova intimna želja po avtentični prisotnosti v času, tih dogovor Boga in zveri v človeku, slast odkrivanj lastnih samosvojih koordinat v prostoru mikro in makrokozmosa. Nobena, še tako mojstrska umetniška stvaritev pa ni vredna piškavega oreha, če uničuje medčloveške odnose in če zavestno služi kot lestev v potrošniško nebo današnjega časa.
O svojem razočaranju nad literati in literatstvu pravi:
V Mariboru je v glavnem vse po starem. Mojstri književniki so med seboj skregani. Skoraj vsi mislijo o sebi, da so geniji. Drug drugega dobesedno zaničujejo, Vsak zase dela poceni reklamo. Meni pa gre na bruhanje. Včasih me ima, da bi jim potrgal gloriole z glav. Ljudje, s katerimi se je bilo pred leti še prijetno srečavati, so zdaj sezonske slave.
Razkokodakal sem se bolj, kot sem želel. Razumela boš, Marica, da sicer nimam ne časa ne priložnosti za klepet o teh stvareh.
Pismo končuje z duhovito aluzijo:
»… nehaj bolehati, zberi vse svoje sile in kmalu zleti na zeleno vejo … Jaz sem in te pozdravljam z iskreno željo, da se pozdraviš čimprej in da se spet kaj oglasiš svojemu staremu kompanjonu. Slavko Jug
Razmere v 50 letih za umetniško ustvarjanje niso bile ugodne, vendar je skupina svitovcev, takrat starih sedemnajst, osemnajst let, skušala po svoje izraziti svoj odnos do prostora in časa. V nasprotju z do takrat veljavnimi literarnimi vzori (izročilo NOB, književnost obnove) prinaša Svit osebno izpoved, v prozi pa ideološko neobremenjeno, živo pripoved: Peter Božič in Gema Hafner. Posebno mesto zavzema v Svitu tudi glasbena kritika, po besedah poročevalca D. M. v naši deželi skoroda opustošena kulturna panoga. O pomembnejših glasbenih dogodkih je v Svitu pisal Borut Loparnik.
Pod uredniškim vodstvom Slavka Juga je v mrak prebujanja prinašal Svit svetlobo z vonjem po mladosti.
*Slavko Jug
Na naši šoli, klasični gimnaziji, je takrat( delovalo Mladinsko kulturno umetniško društvo – MKUD, imenovano po dr. Bratku Kreftu, ki je bil nekoč prav tako dijak klasične gimnazije. Večkrat nas je obiskal, predaval, se pogovarjal z nami in spremljal naša literarna prizadevanja. Poleg literarne skupine sta bili zelo aktivni tudi gledališka in glasbena, imeli smo celo orkester. Na literarnih sestankih, ki smo jih imeli vsaj enkrat tedensko, smo prebirali svoja dela, ob njih razpravljali, nepopustljivo kritizirali, brez zamer. Organizirali smo vrsto literarno-glasbenih večerov in začeli izdajati glasilo Brstje. Povezali smo se z mladimi literati Klasične gimnazije v Ljubljani, sprva pisno, kasneje pa tudi osebno. Med njimi so Vladimir Kavčič, Vladimir in Pavle Svete, Janez Dokler, Viktor Konjar, Kajetan Gantar. Odzvali smo se povabilu in gostovali z literarnim večerom pri njih, oni pa so nam obisk vrnili z nastopom na naši gimnaziji.
Od leta 1951 smo se začeli družiti tudi z avtorji, ki so izdajali literarno glasilo Plamen. Njihov neformalni vodja je bil Slavko Kočevar – Jug. Med nami so se stkale tovariške in prave prijateljske vezi. Sledilo je nekaj skupnih nastopov na literarno glasbenih večerih, dozorel pa je tudi načrt za izdajanje revije Svit, ki naj bi postal glasilo mariborskih srednješolcev. Izdajanje revije je bila prava pustolovščina. Svit smo začeli izdajati mladi in sami, kot piše Slavko Jug. Ljudska prosveta je prispevala dobro polovico denarja za tisk prve številke. Uredništvo je skušalo nastalo vrzel zamašiti z zbiranjem reklam in s prodajo, sodelavci seveda nismo prejemali honorarja, kljub temu se račun ni docela izšel.
Za Svit sem pripravila pesmi Svetloba, Rop, Trhlo znamenje, Vitezi, Pav. Naši uredniški sestanki za odbiro gradiva so bili prijazni, prijateljski, nekako domači, srečavali smo se tudi neformalno, razpravljali smo o poeziji in živeli za svojo revijo. Sestanek za 4. številko Svita je bil že čisto drugačen. Udeležili so se ga tudi nekateri uveljavljeni literati, med njimi pisatelj Ingolič, ki je bil takrat profesor na Klasični gimnaziji.
Moja pesem Vseh mrtvih dan je sprožila ostro polemiko. Predvsem so mi očitali rabo metafor iz religioznega življenja, kar naj bi bilo zastarelo. Pesem govori o tem, kako otrok v patriarhalnem kmečkem okolju doživlja cerkvene obrede ob prazniku smrti v nasprotju z bliščem jesenskega cvetja, Ta pesem potem ni bila objavljena, naslednje prispevke pa sem podpisovala s psevdonimom Ana Sever. Zagovarjati sem se morala tudi za pesem Vitezi. Nekdo me je resno vprašal, kaj sem hotela s to pesmijo povedati, češ da je nejasna, v zraku in brez sporočila. Z mojo razlago je bil kritik zadovoljen, vendar je vprašal: »Zakaj pa tega ni tako pojasnila v pesmi?« »Ker potem to ne bi bila več pesem!« Tako sva razpravo končala.
Tudi Slavko Jug je znal biti duhovit in prodoren kritik. Na najinih srečanjih v času Svita in kasneje, ko je bil urednik kulturnih oddaj na Radiu Maribor, sem vedno znova občudovala njegov prvinski in vendar prefinjen občutek za vrednotenje literature.
Med mnogimi literarnimi nastopi, ki so se kar vrstili, je bilo tudi tekmovanje mladih pesnikov in pisateljev v neki mrzli dvorani blizu frančiškanske cerkve. Prvo nagrado za poezijo so podelili Slavku Jugu, drugo mesto so prisodili meni, prvo nagrado za delo v prozi pa je dobil Peter Božič.
O vsaki številki Svita je poročal tudi mariborski Večer. Besede pohvale so v teh zapiskih dokaj skope, radodarne pa so kritične ugotovitve. O prvi številki pravi: Poezija je prvenstveno posvečena individualnim ljubezenskim doživetjem … Pesmi bolehajo na neizrazitosti, nedozorelih pretenzijah po zaključnem spoznanju in do neke mere na pesimizmu. Nekoliko više se med pesniškimi prispevkI dviga pesem Bajaco Vaneta Breza, medtem ko so pesmi Slavka Juga in Marice Škorjanec s svojimi afektiranimi mračnimi niansami na pragu modnega verzificiranja, čeprav slednji ne manjka smisla za impresivno oblikovanje …
Od drugi številki meni Jože Pečečnik: Najboljše so pesmi Vaneta Breza, so izrazito razumske, skoraj brez čustva. Podobne pesmi je objavila Marica Škorjanec (Trhlo znamenje). Slavko Jug nas preseneti s svojimi oblikovno dobrimi in gladko tekočimi verzi, moti pa pesimizem, ki se pri njem stopnjuje.
V prozi je najbolj uspel Peter Božič. Njegova Vrnitev je pretresljiva zgodba, ki jo avtor z velikim darom opisuje …
Sčasoma je Svit doživljal transformacijo. Iz srednješolskega glasila je nastajala revija, odprta zlasti za pisce iz severovzhodne Slovenije in Koroške, z nagradnim natečajem pa je skušala pridobiti sodelavce iz delavskih vrst. Odpiranje navzven je pritegnilo več pomembnih piscev, prineslo je nekaj finančne podpore, še več pa obljub. Postopoma se je izgubljala homogenost. Politizacija je bila reviji tuja. Očitali so nam pesimizem, kar za mlado povojno generacijo ni bilo sprejemljivo. Vsekakor pesimistična nota ni bila poza, izvirala je iz doživljanja in odzivanja na takratne dogodke: rušenje vrednot, razkroj slovenskega podeželja, kolektivizacija kmetijstva. To je bil čas, ki sovpada s čistkami na srednjih šolah. V svojem dnevniku berem: Iz učiteljišča so izključili 30 dijakov, med črnimi ovcami, ki so imeli enako usodo, so bili tudi nekateri moji prijatelji. Zaradi verskega prepričanja je več profesorjev izgubilo službo ali pa so se morali upokojiti. Med dijaki so začeli krožiti vprašalniki, ki so poizvedovali o naših interesih, o ideološki pripadnosti in vrednotah. Poezija mi je pomenila zavetje in umik v drugačen svet.
Po maturi l. 1953 sem se morala za več let posloviti od Maribora. Odšla sem v Ljubljano, študirat slavistiko in primerjalno književnost. Moji začasni nezvestobi Svitu so botrovale nove študijske obveznosti, smrt v družini, prilagajanje na novo okolje različnih obveznosti. Na ta molk se odziva Slavko Jug:
22. aprila 1954
Odpusti, Marica, da Te spet nadlegujem! Kot si lahko opazila, je v prvi številki Svita najštevilneje zastopan Vanč, v drugi jaz, v tretji Čar. Bodi roža in pošlji zdaj Ti malo več kot ponavadi! In če moreš – čimprej, v četrti številki, ki jo pripravljamo, bi Te rad videl – torej pošlji! Saj menda ne boš pri Mladih potih do smrti. Sicer pa bi se lahko oglasila že sama, saj veš, da je Svit zate vedno odprt in končno smo prijatelji. Kako si? Piši! In ne pozabi na podčrtane besede, kakor tudi Tebe ne pozablja Tvoj prijatelj Slavko
Leto zatem je Svit ugasnil, generacija, ki jo je združeval, se je razšla. Nekateri smo kljub razdaljam ohranili žive stike. Zelo dragoceno je zame prijateljstvo s Slavkom Jugom. Tudi če so včasih med najinimi srečanji potekla leta, ob ponovnem snidenju tega ni bilo čutiti, pogovor med nama je vedno stekel neprisiljeno.
Kot literarni urednik na Radiu Maribor mi je v spodbudnem pismu na Golnik 9. novembra sporočil, da je v oddaji sam bral moje pesmi. V tem pismu je izpovedal svoje nazore in pojmovanje umetnosti:
Umetniško izražanje je človekova intimna želja po avtentični prisotnosti v času, tih dogovor Boga in zveri v človeku, slast odkrivanj lastnih samosvojih koordinat v prostoru mikro in makrokozmosa. Nobena, še tako mojstrska umetniška stvaritev pa ni vredna piškavega oreha, če uničuje medčloveške odnose in če zavestno služi kot lestev v potrošniško nebo današnjega časa.
O svojem razočaranju nad literati in literatstvu pravi:
V Mariboru je v glavnem vse po starem. Mojstri književniki so med seboj skregani. Skoraj vsi mislijo o sebi, da so geniji. Drug drugega dobesedno zaničujejo, Vsak zase dela poceni reklamo. Meni pa gre na bruhanje. Včasih me ima, da bi jim potrgal gloriole z glav. Ljudje, s katerimi se je bilo pred leti še prijetno srečavati, so zdaj sezonske slave.
Razkokodakal sem se bolj, kot sem želel. Razumela boš, Marica, da sicer nimam ne časa ne priložnosti za klepet o teh stvareh.
Pismo končuje z duhovito aluzijo:
»… nehaj bolehati, zberi vse svoje sile in kmalu zleti na zeleno vejo … Jaz sem in te pozdravljam z iskreno željo, da se pozdraviš čimprej in da se spet kaj oglasiš svojemu staremu kompanjonu. Slavko Jug
Razmere v 50 letih za umetniško ustvarjanje niso bile ugodne, vendar je skupina svitovcev, takrat starih sedemnajst, osemnajst let, skušala po svoje izraziti svoj odnos do prostora in časa. V nasprotju z do takrat veljavnimi literarnimi vzori (izročilo NOB, književnost obnove) prinaša Svit osebno izpoved, v prozi pa ideološko neobremenjeno, živo pripoved: Peter Božič in Gema Hafner. Posebno mesto zavzema v Svitu tudi glasbena kritika, po besedah poročevalca D. M. v naši deželi skoroda opustošena kulturna panoga. O pomembnejših glasbenih dogodkih je v Svitu pisal Borut Loparnik.
Pod uredniškim vodstvom Slavka Juga je v mrak prebujanja prinašal Svit svetlobo z vonjem po mladosti.
