Marija Šedivy, Luna v razmajanem stolu, KD Mariborska literarna družba 2017
Marija Šedivy se je rodila na Vranjem Vrhu pri Gornji Radgoni. Njena poklicna pot — končala je študij pedagogike in nemščine-jo je vodila na šole blizu domačega kraja,ves čas pa je bila vneta in uspešna pobudnica kulturnega življenja v svojem okolju in je za to dejavnost prejela že leta 1999 priznanje Zveze kulturnih organizacij Slovenije. Organizira literarna srečanja in povezuje pisatelje, pesnike in slikarje,je ambasadorka kulture za umetnike na obeh bregovih reke Mure.
Ves čas je tudi sama ustvarjala, piše poezijo in prozo. Leta 2003 je prejela nagrado za prozo na literarni razpis tržaške Mladike, leta 2012 pa za ciklus pesmi Luna v razmajanem stolu.
Izdala je pesniško zbirko Ko trave zaspijo in dve knjigi kratkih zgodb. Luna v razmajanem stolu je njena druga zbirka pesmi. Urednik Marjan Pungartnik v spremni besedi izhaja iz besedila popevke Marlen Dietrich in razmišlja o zreli ljubezni, ki pomeni: imeti rad.
Luna in ljubezen se že od nekdaj v neštetih različicah prepletata v liričnih pesmih, kot da mesečina magično vpliva na erotične vzgibe, na plimo in oseko, na kalivost semena in rast.
V pesniški zbirki Marije Šedivy luna ne igra čarne sile, da bi vznemirjala mlade zaljubljence, vzbujala hrepenenje in sanje, ki jih pripisujejo mesečini, tu ne srečujemo Kettejeve »lune sanjave«, ampak staro dobro znanko, tudi ona se na večer povsem udomačeno zlekne ob ljubečem zakonskem paru v razmajanem stol in opazuje njuno
Ljubezen brezčasno povezuje moža in ženo, ne da bi pričakovala divje presenetljive vzgibe strasti, želje, vabljenja in odklanjanja, ljubosumja ali prevar. Po mnogih letih se viharji umirijo, to, kar ostaja, pa si delita v lepoti cvetov, šumenju dežja, ščebetu ptic, jutranjem soncu, vse, kar dojemajo čuti, še najbolj pa harmonijo vsakdanje bližine v sožitju, ki ga narekuje ustaljeni dnevni ritem skupnega prebujanja, zajtrkov in kosil sredi znanih predmetov, dotikov in vsakdanjih zvokov: splakovanje školjke, prhanje, listanje časopisov, vonje po kavi, ko dan zadiši po svežem kruhu in noči pod skupno odejo tudi pozimi, »ko se svet skrči na velikost ekrana.« V to skoraj idilično sobivanje kane tudi grenka kaplja, saj postajajo z leti skrajšane poti predolge za upočasnjene korake.
Petdeset pesmi, povezanih v zbirko z enovito vsebino, je napisanih v pesniškem izrazu, ki je značilen za avtorico: kratki verzi, nobenih razmetavanj z besedami, tu in tam komparacija ali personifikacije: svetlím klepetave noči v sobi ... zazrta v zimo se po podnicah sprehajajo poletja. ujeta v materino dušico … dan leže, preden zleze iz postelje ... Odloženi dnevi v mrzli sobi čakajo, da jih vzameva s police. Ponekod celotna pesem prerašča v simbol, sicer pa je značilno barvito, skoraj veristično upodabljanje posameznih ponavljajočih se prizorov, ki so postali z leti pravi ritual dolgoletnega skupnega življenja. Tu so povsem navadni, skoraj banalni predmeti iz vsakdanjosti, ki pa ustvarjajo domačnost in varnost: V vonju prepotene srajce, vlažni brisači, odvrženih copatih. izpraznjeni skodelici, odloženem časopisu, Si.
Pesnica osmišlja vsakdanjo enoličnost z barvami, ki prinašajo vedrino:Za naprstnik rdeče, nekaj zelene, malo modre in veliko rumene, za pusto vsakdanjo obleko.
Ena najkrajših pesmi, ki prizadene in vznemiri, je mnogopovedna pesem 43, v njej zadiši kostanjevo jutro v polnosti opojnega poletnega razdajanja, in njegovo nasprotje: dih smrti v rahlem vonju cipres – misel na bližnje, ki so le še spomin na porumenelih fotografijah.
Kostanjevo jutro
za mrmranje čebel,
za dlani,
ki stresajo rumen prah
na naju.
Neko jutro
v albumu porumenelih fotografij
z vonjem po cipresah.
Marija Šedivy, Luna v razmajanem stolu, KD Mariborska literarna družba 2017
Marija Šedivy se je rodila na Vranjem Vrhu pri Gornji Radgoni. Njena poklicna pot — končala je študij pedagogike in nemščine-jo je vodila na šole blizu domačega kraja,ves čas pa je bila vneta in uspešna pobudnica kulturnega življenja v svojem okolju in je za to dejavnost prejela že leta 1999 priznanje Zveze kulturnih organizacij Slovenije. Organizira literarna srečanja in povezuje pisatelje, pesnike in slikarje,je ambasadorka kulture za umetnike na obeh bregovih reke Mure.
Ves čas je tudi sama ustvarjala, piše poezijo in prozo. Leta 2003 je prejela nagrado za prozo na literarni razpis tržaške Mladike, leta 2012 pa za ciklus pesmi Luna v razmajanem stolu.
Izdala je pesniško zbirko Ko trave zaspijo in dve knjigi kratkih zgodb. Luna v razmajanem stolu je njena druga zbirka pesmi. Urednik Marjan Pungartnik v spremni besedi izhaja iz besedila popevke Marlen Dietrich in razmišlja o zreli ljubezni, ki pomeni: imeti rad.
Luna in ljubezen se že od nekdaj v neštetih različicah prepletata v liričnih pesmih, kot da mesečina magično vpliva na erotične vzgibe, na plimo in oseko, na kalivost semena in rast.
V pesniški zbirki Marije Šedivy luna ne igra čarne sile, da bi vznemirjala mlade zaljubljence, vzbujala hrepenenje in sanje, ki jih pripisujejo mesečini, tu ne srečujemo Kettejeve »lune sanjave«, ampak staro dobro znanko, tudi ona se na večer povsem udomačeno zlekne ob ljubečem zakonskem paru v razmajanem stol in opazuje njuno
Ljubezen brezčasno povezuje moža in ženo, ne da bi pričakovala divje presenetljive vzgibe strasti, želje, vabljenja in odklanjanja, ljubosumja ali prevar. Po mnogih letih se viharji umirijo, to, kar ostaja, pa si delita v lepoti cvetov, šumenju dežja, ščebetu ptic, jutranjem soncu, vse, kar dojemajo čuti, še najbolj pa harmonijo vsakdanje bližine v sožitju, ki ga narekuje ustaljeni dnevni ritem skupnega prebujanja, zajtrkov in kosil sredi znanih predmetov, dotikov in vsakdanjih zvokov: splakovanje školjke, prhanje, listanje časopisov, vonje po kavi, ko dan zadiši po svežem kruhu in noči pod skupno odejo tudi pozimi, »ko se svet skrči na velikost ekrana.« V to skoraj idilično sobivanje kane tudi grenka kaplja, saj postajajo z leti skrajšane poti predolge za upočasnjene korake.
Petdeset pesmi, povezanih v zbirko z enovito vsebino, je napisanih v pesniškem izrazu, ki je značilen za avtorico: kratki verzi, nobenih razmetavanj z besedami, tu in tam komparacija ali personifikacije: svetlím klepetave noči v sobi ... zazrta v zimo se po podnicah sprehajajo poletja. ujeta v materino dušico … dan leže, preden zleze iz postelje ... Odloženi dnevi v mrzli sobi čakajo, da jih vzameva s police. Ponekod celotna pesem prerašča v simbol, sicer pa je značilno barvito, skoraj veristično upodabljanje posameznih ponavljajočih se prizorov, ki so postali z leti pravi ritual dolgoletnega skupnega življenja. Tu so povsem navadni, skoraj banalni predmeti iz vsakdanjosti, ki pa ustvarjajo domačnost in varnost: V vonju prepotene srajce, vlažni brisači, odvrženih copatih. izpraznjeni skodelici, odloženem časopisu, Si.
Pesnica osmišlja vsakdanjo enoličnost z barvami, ki prinašajo vedrino:Za naprstnik rdeče, nekaj zelene, malo modre in veliko rumene, za pusto vsakdanjo obleko.
Ena najkrajših pesmi, ki prizadene in vznemiri, je mnogopovedna pesem 43, v njej zadiši kostanjevo jutro v polnosti opojnega poletnega razdajanja, in njegovo nasprotje: dih smrti v rahlem vonju cipres – misel na bližnje, ki so le še spomin na porumenelih fotografijah.
Kostanjevo jutro
za mrmranje čebel,
za dlani,
ki stresajo rumen prah
na naju.
Neko jutro
v albumu porumenelih fotografij
z vonjem po cipresah.
