Pod Piramido • Ameriška pomoč in rojalistični simboli • Svetli zvoki • Puška je osnovno oružje za uništavanje žive snage.
Preselitev je pričakovala z velikim nelagodjem, pred njo bi se najraje zarila v posteljo kot pred grozečo nevihto, ki se je že od poldneva pripravljala daleč onkraj Mure, na avstrijski strani, da se je razdivjala proti večeru z nenadnim viharjem in točo. V najhujšo avgustovsko pripeko, ko ni bilo nikogar zunaj in so se dolgi razpotegnjeni dnevi počasi vlekli čez ravnino enaki drug drugemu- kurje kokodakanje, glasovi pastirjev, ko so gnali živino na pašo in v mraku domov v razgrete hleve, poštar na kolesu s časopisom in pismi ,kuhanje na razbeljenem štedilniku, pomivanje posode v veliki modro pološčeni skledi- Prve pomije z mastnimi cinki je morala vliti k hrani za prašiče- moški, ki je prišel prijavit očetovo smrt, »stari so že bili, pa betežni že od vuzma,zvoniti štirikrat na dan« - Oček je takoj moral na pot, ker je bil mrliški oglednik. Vse je natanko popisoval v veliko »mertvaško knjigo« s porumenelimi listi in rubrikami še od cesarstva dalje.
Zadnji teden počitnic pa je prišel paket iz Amerike. Od strica, ki se je nekaj let po vojni iz zbirnega taborišča v Spittalu z družino preselil v Minnesoto. Taki paketi so bili povsem neosebni,pošiljale so jih dobrodelne organizacije na naslove, ki so jih posredovali izseljenci za pomoč svojim sorodnikom v povojnem pomanjkanju. Toda mamika je bila prepričana, da je vse dobrote, ki jih doma že dolgo niso videli niti v trgovini, skrbno zavil njen najljubši otrok,edini preživeli sin, rodil se je šele po smrti Ferdinanda in Franca, ki ju je pokosila »španska«, minilo pa je že deset let, kar ga je nazadnje in zadnjič v življenju videla tistega ledenega jutra leta 1941, ko se je dan po novem letu tako žalostno poslovil, in se je šestletna Ana delala, da spi, ker ni prenesla solz in objemanja.
Mama je šla z izposojenim vozičkom v skladišče po paket. Ko so ga odpirali, so občudovali zavojčke z rižem, kavo,oranžnim sirom in rumene konzerve goveje juhe ter sladkega fižola. Vrečka z rižem se je strgala, dragocena biserna zrnca so se raztresla po podu- prav vsako je bilo treba pobrati, se splaziti v vsak kot. Glavna vsebina pošiljke pa so bila oblačila nenavadnih krojev; pisane, vzorčaste ženske obleke živih barv, jopice, čudni spalni pajaci, za očeka suknja, širok klobuk in celo plašč. Ana je seveda začela takoj pomerjati, a prav ji je bila samo temno zelena svilena bluza, posuta z belimi cesarskimi in kraljevskimi kronami.
Mama ji je odstopila še veliko konzervo želatinaste kave, zmešano z vodo je potem to grenko pijačo pila več mesecev za zajtrk.
Nov dom v pritličju dvonadstropne hiše pod Piramido je ni pričakal posebno prijazno, vendar tega tudi ni pričakovala. Ni bila vajena, da bi jo kdo z veseljem sprejemal, še doma, ko je prihajala na počitnice, so bila ta srečanja hladna: »O, ti si prišla?« Tudi poslavljanje, ko se je odpravljala na vlak, je potekalo brez ceremonij, stiskanja rok ali celo objemanja.
Dnevna soba mlajšega zakonskega para je postala žrtev razmer, saj naj bi bilo dvoinpolsobno stanovanje preveliko za dva. Podnajemniki so bili zanju nekakšna kazen, vendar je bilo bolje vzeti dijaka kot koga drugega. Gospa je bila čedna, zelo redoljubna in natančna učiteljica, njen mož pa zadržan, vendar dovolj prijazen uradnik, ki se je cele popoldneve učil slovnico ali matematiko,ker je na šoli za odrasle opravljal izpite. Popoldne sta hodila krmit pujsa, ki sta ga kot veliko drugih meščanov redila v hlevčku na veliki ploščadi nasproti hutterbloka sredi mesta. Dneve po službi sta preživljala v kuhinji,kjer je bil tudi radio.
V sobi je bilo le malo njenega. Svoje obleke in perilo si je morala zložiti v nizko omarico, ležišče si je postlala na ozkem kavču ali zofi, ki ni bila veliko boljša od prejšnjih. Ženski akt na marmorni omari je spominjal na tujo minulo ljubezen s kiparjem. Vso sobo je obvladovala mogočna hrastova miza, pregrnjena z žametnim zelenim prtom. Pohištvo je bilo izrezljano in okrašeno z ornamenti in izrezljanimi okroglimi cvetovi vrtnic. V zastekljeni knjižni omari so bile razvrščene zbirke pesmi s posvetili –Dragi Ini o božiču l. —Z ljubeznijo tvoj … za dvajseti rojstni dan … in nemški romani. Sprva se jih ni upala dotakniti, vendar jih je kasneje brala vsak večer, Moderno špansko liriko, Goethejeve ljubezenske pesmi, Nietzschejevega Also sprach Zarathustra, Gosta Berling, tako hlastno, kot da počne nekaj prepovedanega, saj ni nikoli vprašala, če si sme izposoditi kakšno knjigo. Morda je bil ta občutek podoben kot pri rabutanju češenj ali pri branju tujih ljubezenskih pisem. Ana teh občutkov ni poznala, saj so junija njihovo češnjo, edino v vasi, vsako noč napadali drugi,vaški paglavci, ki so lomili veje, da so dosegli zrele plodove; ljubezen pa je pri njih doma, kolikor je kdaj plamtela, že zdavnaj ugasnila, med starima staršema je še vedno trepetal in tlel njen tih plamenček kot večna lučka na večer.
Ani je zastajalo dihanje v novi, nekako predvojni malomeščanski utesnjenosti. Trudila se je, da ne bi bila moteča, odštevala je čas, kdaj bo lahko odšla v kopalnico, da ne bi prišla prezgodaj ali prepozno. Govorili so le malo. Ko se je vrnila iz šole, se je usidrala na enega od velikih stolov za zeleno mizo, brala, pisala ,dokler je ni kdo poklical. Imela je svoj ključ, nihče je ni več nadzoroval, tudi obiski niso bili prepovedani, celo prvi dogovori za izdajanje nove revije so se pletli ledenega zimskega popoldneva za tisto baržunasto zeleno mizo. Večere je preživljala na zastonjskih stojiščih v gledališču ali na koncertih, včasih pa tudi v kuhinji, če so jo posebej povabili. Ob sobotah ali nedeljah je odhajala na Tezno, teta ji je oprala perilo in jo nahranila,popoldne pa so šli z otroki na sprehod skozi gozd v Brezje na malinovec.
Na Piramidi je nekoč stal grad, vendar o njem razen kapelice ni bilo nobenih sledov. Rada je sanjarila, da hodi po podzemskem hodniku, ki globoko pod Dravo povezuje Piramido s
Pohorjem. Na vrh do kapelice se je dalo priti med trtami skozi vinograd, vendar šele potem, ko je bilo grozdje že obrano. Kadar ji je bilo še posebej tesno, se je sprostila ob razgledu na mesto, prepasano z Dravo s pomirjujočo raztegnjeno planino. Rada je imela kostanjev drevored, ki se je na koncu njihove ulice med pravimi starinskimi vilami napotil proti mestnemu parku. Tu je vodila njena daljša pot v šolo, med drevjem, mimo malega ribnika. in veliki ptičji kletki podobnega paviljona, v katerem je ob nedeljskih dopoldnevih igrala pihalna godba.
Oktobra se je na Lenkino prigovarjanje pridružila mladinskemu pevskemu zboru v škofiji. Njena pobožnost z otroških let se je sicer že nekoliko unesla,vendar je skrivnostno cerkveno ozračje duhovnosti še vedno vplivalo nanjo, za razliko z Grki in Rimljani in njihovo- razumsko popolnostjo Kalon kai agathon (lepo in dobro) Quidquid agis, prudenter agas et respice finem! (Karkoli delaš, delaj pametno in misli na konec!) Imperativi, po katerih se je bilo dobro ravnati,a za sanjski svet med njimi ni bilo prostora. Glasba je imela veliko razvodij in stezic, ki so vodile v drugačne,zdravemu razumu nedosežne razsežnosti. Zborovodja, profesor Zafošnik, je bil prijazen,skromen, znal se je pošaliti in ni nikogar užalil, nikoli ni zmerjal pevcev z bedaki ali kozami tako kot drugi dirigenti. S pretanjeno muzikalnostjo je prisluhnil vsakemu in odkrival v vsakem glasu nekaj posebnega. Tudi Anin nekoliko zastrti drugi sopran se mu je zdel vreden obdelave. Nenavadno doživetje zanjo je bilo, ko se je nekega zgodnjega jutra razlegel njen solo pod oboki stolne cerkve,napolnjevalo jo je kot rojstvo nove pesmi, ki se je kar zgodila:
SVETLOBA
Svetli zvoki
pod oboki
so se zlili
v reko sreče.
v oknu žarek
zlat trepeče.
Tu pokoja
duša moja
je iskala, sončna luč me
za trenutek
je z radostjo obsijala.
Njen povsem tuj glas se je širil pod cerkvenimi oboki s pobožnimi- ali morda ljubezenskimi verzi Matere Elizabete Kremžar:
Tebe išče duša moja,
ko oznanja zarja dan
v duše dnu je slika tvoja,
ko se spušča noč na plan.
Še vedno je negovala svojo nesmiselno in neodzivno ljubezen kot ptica kukavičjega mladiča. Boris je ta čas zbiral sladke mestne punčke, ki jih je vodil na koncerte,veljala sta za prijatelja, vendar med njima ni bilo nič osebnega, največkrat le pogovori o prebranih knjigah in polemične razprave.
Prve dni šole si je k črnemu krilu oblekla novo ameriško bluzo,Zdelo se ji je, da se lepo poda k njenim dolgim temnim lasem. Naslednji teden jo je med glavnim odmorom na hodniku poklicala sošolka Klara, skojevka. Rekla je, da se mora z njo pogovoriti nekaj važnega.
»Veš, tovariši v mladinskem aktivu so mi naročili, naj ti povem, da ni primerno nositi bluzo z rojalističnimi simboli, ker se to ne sklada z našo ideološko naravnanostjo. «
Tako je za vedno slekla svojo lepo ameriško bluzo in spet oblekla staro bluzico z maki in žitnim klasjem, ki ji jo je že pred leti prinesel Miklavž. Pozimi pa se to tako ali tako ni videlo, saj je nosila jopico, ki jo je iz volne domačih angorskih zajcev spletla mama. Nekega dne pa so se fantje spomnili nove igre, začeli so Ano skubsti in rdeče pobarvana dlaka je frčala po vsem razredu. Seveda so vsi vreščali, ona se jih je otepala in vpila, hrup pa je privabil novega začasnega ravnatelja,k i je planil v razred, začel vpiti tudi on, povsem zmeden:
»Vaša srca so pokvarjena, zapredena v pajčevino, vi sploh niste za šolo, vsi boste dobili ukor!« Razred je onemel za trenutek, potem pa izbruhnil v smeh,bitka z angorsko jopico je bila končana,
Profesor Konrad je bil pred vojno tudi pesnik. Morda je zato zajčjo dlako, ki je frčala po razredu, zamenjal s pajčevino.
Pevske vaje so vedno prehitro minile. Spoznavali s so čisto harmonijo, vznesenost, žalost, lepoto. V trenutku je ubran pevski akord zatresel lestenec na stropu pevske sobe, kristalne solze so zavibrirale in zazvončkljale.
»Pozor, še en tak akord, pa bodo popokale vse žarnice in bomo v temi,« se je na videz začudil profesor, prevzet od redkega doživetja popolnosti. Le nekaj glasbenih praznikov so še dočakali,oblast je shajanje na pevskih vajah in zbor prepovedala, profesorja pa so zaprli zaradi ideološkega nasilja in organiziranja mladine v verske in cerkvene namene.
V umirjeno klasiko latinskih tekstov in grških slovničnih fines je rezko udaril predmet predvojaška vzgoja. Razred je mlademu neizkušenemu predavatelju prizadel mnogo grenkih preizkušenj. Tako je Štefka na lepem vstala in s kar najbolj naivnim glasom vzkliknila: »Tovariš profesor, prosim, napišite nam to na tablo, ker ne razumemo srbsko!« In nesrečni fant je po tabli s kredo zacvilil ter napisal besedo z nerodnimi tiskanimi črkami. Zardeval je in se potil, skušal je biti strog in učiteljski, zahteval je učenje na pamet. »Kaži mi sve o puški!« Ana se je naučila prvi stavek: »Puška je osnovno oružje za uništavanje žive snage!«
»Neprijateljske,« je dodal predavatelj. »Sedi, drvo na drvo!«
Na naslednjo uro je »tovariš« prinesel tri puške in eno razstavil-. Drugi dve je razstavljal razred. Na koncu je ostalo na klopeh polno železja, ki ga niso utegnili sestaviti. Ker je vmes minil že odmor, je učitelj vse zbasal v svojo torbo, nesrečne puške pa so ostale razorožene. Naslednji teden so morali na šolskem dvorišču streljati v cilj na obzidju, glavni šolski sluga pa se je jezil zaradi lukenj v zidu in obstreljenih sadnih dreves. Ana je ustrelila samo enkrat, vendar jo je puška sunila v ramo, da se je modrica poznala še štirinajst dni.
Čisto novi prijatelji. Kdo pa še danes piše o vitezih? Profesorja ne damo! Danes bi že vsak rad študiral!
Sredi mesta, na Partizanski cesti, ki so jo predvojni meščani še vedno imenovali Aleksandrova, so uredili prostorno čitalnico pod študijsko knjižnico. Tu je bilo shajališče vseh, ki so se želeli srečati, prebrati časopise in tudi ruske revije, pisati naloge ali se učiti. Tu se je dalo dogovoriti, kam se gre zvečer s klapo štirih ali petih, kdo bo gostoval,kaj se dogaja v mestu. Ana se je družila z Leo, Gigom, pevcem in recitatorjem Joškom, z njegovo sestro Majdo in sestrično Božo. Včasih se jim je pridružil tudi glasbenik Boris, če ni imel boljšega zmenka. Odhodi z gledališča so se včasih zavlekli za celo uro, saj so vedno sproti kritizirali predstave in se zabavali zaradi nepričakovanih pripetljajev: v Eru z onoga sveta so pevci skoraj podrli drevo, Rusalka, ki je plezala na vrbo, je bila gotovo že v sedmem mesecu nosečnosti, v Traviati je družba nazdravljala z lesenimi čašami, ki so ob ariji Izpraznimo, bratci, kipeče čaše zvenele kot južnjaško trkanje ob les za srečo. Oh, in povodnemu možu se je odlomil kos kamnitega vodnjaka, brat Valentin v Faustu je sestri v spomin poklonil veliko pasjo značko …
V čitalnici je k Ani prisedel temnolas čeden fant, vedela je, da ni z njihove gimnazije. Z njim je bil tudi prijatelj. Seznanili so se, sedmošolca iz realke sta bila pesnik Slavko ali Slavc in njegov prijatelj Stanko.
»Ti si torej tista Ana Sever, pesnica, bral sem tvoje pesmi v Brstju, kaj naj rečem, kar dobre so!« Se kje dobimo?Lahko bi skupaj nastopali, kaj ko bi skupaj priredili literarno-glasbeni večer? Saj poznaš Julijana? Pa Vanča in Janka? Ivo Leskovec bi lahko recitiral tvoje pesmi, veš, dober je, tako liričen, vpisal se bo na igralsko akademijo.«
Od množice Slavčevih prijateljev je s plesne šole poznala Julijana, bil je uglajen,prijazen, rekel ji je, da bo postal slikar, saj ga zanima predvsem umetnost. Ko sta skupaj plesala, ji je bilo vedno nerodno, počutila se je kot škrat pod sončnico, saj je bil visoke postave in se je vedno sklanjal malo naprej. Pripovedoval ji je o kulturnem utripu na realki, prinesel ji je revijo Mlada misel, kjer je prebrala Slavčeve pesmi,vedre lahkotne, in duhovite Stankove epigrame.
Dobivali so se v parku, pri Treh ribnikih in v njeni tesni sobi. Neopazno se je med njimi razraslo prijateljstvo. Slavc-Slavko Jug in zajedljivi Stanko sta Ano vzela za tovariša, enakovrednega soustvarjalca, in to je bilo zanjo novo,lepo, nepričakovano, saj je med šolskimi soliterati doživljala veliko sovražnih, morda nevoščljivih udarcev. Kmalu so ji poočitali: »Ti pa se zadnje čase družiš z realčani! Si zato tako domišljava?«
Takrat je nastala njena pesem Vitezi.
Na konjih blestečih jahajo,
Plašči po zraku jim mahajo,
V soncu jim grive plešejo,
Iskre pod njimi se krešejo –
V prašni daljavi, v beli megli –
A ko so v diru do nas prišli,
Trudni so, bledi in žalostni …
Pa je resničnost mimo šla,
v dalji ostala je prazna megla.
Ko je brala to pesem, so bil na sestanku zbrani tudi drugi literati, Slavčevi znanci, dijaki in drugi mlajši pisatelji in pesniki, ki jih je kdo ve kako privabil Slavc. Med njimi je bil tudi Palko, zaposlen v knjigarni, ki je pisal pravljice o žalostnih kraljičnah. »Od kod pa si vzela te viteze? Kaj si hotela s tem povedati? Le kdo pa še danes piše o vitezih!«
Skušala mu je razložiti, kako si slikamo prihodnost v bleščečih barvah, ko se pričakovanja uresničijo, pa spoznamo klavrno vsakdanjost. »Zakaj pa tega nisi povedala tako?«
»Ker potem ne bi bilo pesmi!«
Literarno glasbeni večer se je uresničil v mestni dvorani zunaj šolskih meja. Kar naprej so se vrstile tudi šolske proslave s kulturnim programom,gostovanje na klasični gimnaziji v Ljubljani in literarni večer Ljubljanskih kolegov v Mariboru, Za šolo je začelo primanjkovati časa-sledil je opomin pri matematiki,tudi divje skupinsko učenje ponoči pred matematično šolsko nalogo ni prineslo pozitivne ocene. Ani so v »pravih« revijah začeli objavljati pesmi, z novimi prijatelji pa so kovali načrte, da bi osnovali svoje glasilo, ki ne bi bilo šolsko, ampak bi povezovalo vse literate vseh srednjih šol na Štajerskem, Koroškem in v Prekmurju. Večere so preživljali v novem mladinskem klubu v vili pri parku. V tem praznem prostornem stanovanju je bilo nekaj miz in precej stolov, v kotu pa so bile prislonjene velike zastave za parade. Tu si je našel zavetje sedmošolec Peter, ki se je odselil od staršev in skušal živeti samostojno kot boem. Zavit v pisane zastave, tudi tiste s srpom in kladivom, je dvorani Svobode prespal marsikatero zimsko noč. Takrat je začel pisati prozo, vendar drugače, kot so takrat pisali. Realizem se mu je tako kot v resničnem življenju umikal v irealnost in modernizem.
Tam so razpravljali o sodobni literaturi, kolikor je bila dosegljiva v prevodih. Slavko in Stanko sta prisegala na Steinbecka in v pogovor vpletala duhovite odlomke iz Polentarske police ali Ulice ribjih konzerv.
Izšla je Kocbekova knjiga Strah in pogum, za njo pa se je začelo prašiti. Ko je Ana knjigo prebrala, se ji ni zdela nič nenavadna, pred tem je že brala Dostojevskega, Kocbekov tekst pa je bil prvi, ki je legendarni partizanski boj popisoval psihološko poglobljeno skozi doživljanje posameznikov. Vendar je knjiga povzročila kulturni vihar, kritike so prerasle meje verjetnosti, prav tako pa so pustile hude posledice avtorju, ki je iz tovariša postal izdajalec. Na klasično gimnazijo so poslali predavatelja s komiteja, ki naj bi dijakom strokovno pojasnil zablodo in izdajstvo prej dobro zapisanega pesnika, pisatelja in partizana Edvarda Kocbeka. Knjiga je potem krožila med sošolci, da so jo prebrali še tisti, ki za branje sploh niso bili ogreti.
Klasična gimnazija ni bila politična šola, veljala je za starokopitno, nesodobno, nekateri so menili, da jo je treba ukiniti, češ da danes nihče več ne govori starogrško in latinsko, tako je v govoru poudaril znani vplivni politik. Začeli so se čudni pretresi. Najprej so izključili iz šole nekaj dijakov, ki so jih obtožili protidržavnega delovanja, nekatere pa povezovanja z jezuiti. V Aninem razredu sploh nihče ni vedel, da na gimnaziji deluje še druga ilegalna literarna skupina, ki izdaja svoje glasilo Iskanja. Iz šole so vrgli enega najbolj priljubljenih profesorjev ker je bil veren, temu so rekli »zaradi ideoloških razlogov neprimeren za vzgojo mladih intelektualcev v socializm.« Po hodnikih v gornjem nadstropju so se drenjali dijaki ,kot bi rojile čebele in zahtevali, da njihov razrednik ostane. »PUSTITE NAM PROFESORJA K, HOČEMO SVOJEGA RAZREDNIKA, SMRT FAŠIZMU! ŽIVLJENJE DAMO, PROFESORJA NE DAMO!« Med skandiranjem so prišli miličniki, profesorja so aretirali in odpeljali, češ da je nahujskal dijake proti oblasti.
Druge dijake so razredniki morali spraviti v svoje razrede, vladala je zmeda, nihče ni upal ali hotel ničesar spraševati …
Odpuščeni profesor, ki je moral skrbeti za družino pa si je poiskal delo kot pomožni zidar-podavač.
Z učiteljišča se je razširila novica, da so iz šole izključili več kot trideset vernih dijakinj. Pobožne ženske vendar ne morejo ustrezno poučevati otrok za socialistično družbo!
Mnoge so se vrnile domov, na deželo, nekatere, bolj pogumne, pa so se pogojno vpisale v gimnazijo, kjer so morale kasneje opraviti manjkajoče izpite. Ena med njimi je čez leta postala sodnica višjega sodišča, namesto da bi bila učiteljica na vasi. .
Anina mama je izgubila službo, ker so ukinili njeno zadrugo. Usahnil je skromni znesek, ki ga je pošiljala hčeri za stanovanje in hrano. Nekega dne jo je med kosilom v dijaški menzi poklicala upravnica, ker v začetku meseca ni plačala hrane, dolg pa se je nabiral. V zadregi ji je Ana pojasnila,kaj se je zgodilo in da bo vse poravnala kasneje. »Pojdi v center Rdečega križa in zaprosi za pomoč. Tam imajo tudi svojo menzo, lahko boš obedovala pri njih, pri nas pa od danes ne moreš biti na hrani. Jaz moram imeti vse račune pokrite, ko pride inšpekcija!«
Naslednji dan je s težkim srcem potrkala na vrata Rdečega križa. V pisarni so sedele tri zajetne starejše gospe, najbrž človekoljubne prostovoljke. Ana je izjecljala, zakaj je prišla, da ni iz Maribora in da mama nima več službe.
»Kaj te ni sram? Taka velika, močna punca si, kmalu boš stara osemnajst let, pa prosiš za pomoč, pojdi delat! Danes bi res rad že vsak študiral, kam pa pridemo! Zakaj pa ti oče ne plačuje, je ušel?«
»Moj atek se ni vrnil s koncentracijskega taborišča. «
»Gotovo imaš invalidnino po njem!«
»Ne,ničesar ne dobivam. Hvala za prijaznost!«
Globoko je vdihnila sveži dravski veter. Samo da sem zunaj!. Kot labodi in divje race na obrežju.
Od nekod se je prikradel Jezusov govor: Ne skrbite, kaj boste jedli in s čim se boste oblačili! Poglejte ptice pod nebom in lilije na polju …
Te neumne solze! Pa še robčka nimam! Čisto prav mi je, kaj pa se plazim okrog in prosim kot pes! Zravnala se je, od Drave je pihal svež, že oster veter. Nisi prva,ki spoznava lakoto! Nekaj bo treba narediti! Občutila je žalitve kot pljunke na obrazu. Kje so pesmi in svetloba, ki sije iz njih, kje literarni večeri z jasminovimi šopki, priznanji? Kakšna nadarjenost neki! Najbolje, da greš domov in si poiščeš delo na kmetih, tabrh
Čakalo jo je mamino pismo:
Domačim so odvzeli tudi nekoč cerkveno njivo, ki so jo obdelovali že petdeset let in jo je ljudska oblast po agrarni reformi dodelila njim, kmalu pa je ta sklep preklicala; ker nimajo osnovnih sredstev za obdelovanje zemlje (konj in vozov,) do lastnine ali do najema njive niso upravičeni. Na kmetih so bile obvezne oddaje, ustanavljali so kmetijske zadruge, kjer naj bi bilo obdelovanje zemlje skupno. Ana je ljubila naravo, poznala je vsako drevo, rože in trave,motike in lopate pa ni nikoli izkusila. Domači vrt je oboževala,med počitnicami je ure in ure presedela v sadovnjaku ob knjigah, a na gredi je pred leti posadila le nekaj narcis, ki jih je prinesla s sprehoda ob Muri, kjer so za čudo po travnikih cvetele prav take kot nekje na Golici. Živela sem kot nekakšna zasanjana revna gospodična iz starinskega romana, se je posmehnila sama sebi.
Kaj naj počne na kmetih? Konje je- bolj od daleč- imela rada, krav se je bala, prašičev ni posebno marala, in klanje ji je zbujalo grozo. Mesto pod Pohorjem jo je že uročilo z obljubo, da so nekje še druga, večja mesta, ki jih bo nekoč lahko videla in občutila njihov utrip, Za vrnitev je bilo prepozno, za vračanje še ne.
Pod Piramido • Ameriška pomoč in rojalistični simboli • Svetli zvoki • Puška je osnovno oružje za uništavanje žive snage.
Preselitev je pričakovala z velikim nelagodjem, pred njo bi se najraje zarila v posteljo kot pred grozečo nevihto, ki se je že od poldneva pripravljala daleč onkraj Mure, na avstrijski strani, da se je razdivjala proti večeru z nenadnim viharjem in točo. V najhujšo avgustovsko pripeko, ko ni bilo nikogar zunaj in so se dolgi razpotegnjeni dnevi počasi vlekli čez ravnino enaki drug drugemu- kurje kokodakanje, glasovi pastirjev, ko so gnali živino na pašo in v mraku domov v razgrete hleve, poštar na kolesu s časopisom in pismi ,kuhanje na razbeljenem štedilniku, pomivanje posode v veliki modro pološčeni skledi- Prve pomije z mastnimi cinki je morala vliti k hrani za prašiče- moški, ki je prišel prijavit očetovo smrt, »stari so že bili, pa betežni že od vuzma,zvoniti štirikrat na dan« - Oček je takoj moral na pot, ker je bil mrliški oglednik. Vse je natanko popisoval v veliko »mertvaško knjigo« s porumenelimi listi in rubrikami še od cesarstva dalje.
Zadnji teden počitnic pa je prišel paket iz Amerike. Od strica, ki se je nekaj let po vojni iz zbirnega taborišča v Spittalu z družino preselil v Minnesoto. Taki paketi so bili povsem neosebni,pošiljale so jih dobrodelne organizacije na naslove, ki so jih posredovali izseljenci za pomoč svojim sorodnikom v povojnem pomanjkanju. Toda mamika je bila prepričana, da je vse dobrote, ki jih doma že dolgo niso videli niti v trgovini, skrbno zavil njen najljubši otrok,edini preživeli sin, rodil se je šele po smrti Ferdinanda in Franca, ki ju je pokosila »španska«, minilo pa je že deset let, kar ga je nazadnje in zadnjič v življenju videla tistega ledenega jutra leta 1941, ko se je dan po novem letu tako žalostno poslovil, in se je šestletna Ana delala, da spi, ker ni prenesla solz in objemanja.
Mama je šla z izposojenim vozičkom v skladišče po paket. Ko so ga odpirali, so občudovali zavojčke z rižem, kavo,oranžnim sirom in rumene konzerve goveje juhe ter sladkega fižola. Vrečka z rižem se je strgala, dragocena biserna zrnca so se raztresla po podu- prav vsako je bilo treba pobrati, se splaziti v vsak kot. Glavna vsebina pošiljke pa so bila oblačila nenavadnih krojev; pisane, vzorčaste ženske obleke živih barv, jopice, čudni spalni pajaci, za očeka suknja, širok klobuk in celo plašč. Ana je seveda začela takoj pomerjati, a prav ji je bila samo temno zelena svilena bluza, posuta z belimi cesarskimi in kraljevskimi kronami.
Mama ji je odstopila še veliko konzervo želatinaste kave, zmešano z vodo je potem to grenko pijačo pila več mesecev za zajtrk.
Nov dom v pritličju dvonadstropne hiše pod Piramido je ni pričakal posebno prijazno, vendar tega tudi ni pričakovala. Ni bila vajena, da bi jo kdo z veseljem sprejemal, še doma, ko je prihajala na počitnice, so bila ta srečanja hladna: »O, ti si prišla?« Tudi poslavljanje, ko se je odpravljala na vlak, je potekalo brez ceremonij, stiskanja rok ali celo objemanja.
Dnevna soba mlajšega zakonskega para je postala žrtev razmer, saj naj bi bilo dvoinpolsobno stanovanje preveliko za dva. Podnajemniki so bili zanju nekakšna kazen, vendar je bilo bolje vzeti dijaka kot koga drugega. Gospa je bila čedna, zelo redoljubna in natančna učiteljica, njen mož pa zadržan, vendar dovolj prijazen uradnik, ki se je cele popoldneve učil slovnico ali matematiko,ker je na šoli za odrasle opravljal izpite. Popoldne sta hodila krmit pujsa, ki sta ga kot veliko drugih meščanov redila v hlevčku na veliki ploščadi nasproti hutterbloka sredi mesta. Dneve po službi sta preživljala v kuhinji,kjer je bil tudi radio.
V sobi je bilo le malo njenega. Svoje obleke in perilo si je morala zložiti v nizko omarico, ležišče si je postlala na ozkem kavču ali zofi, ki ni bila veliko boljša od prejšnjih. Ženski akt na marmorni omari je spominjal na tujo minulo ljubezen s kiparjem. Vso sobo je obvladovala mogočna hrastova miza, pregrnjena z žametnim zelenim prtom. Pohištvo je bilo izrezljano in okrašeno z ornamenti in izrezljanimi okroglimi cvetovi vrtnic. V zastekljeni knjižni omari so bile razvrščene zbirke pesmi s posvetili –Dragi Ini o božiču l. —Z ljubeznijo tvoj … za dvajseti rojstni dan … in nemški romani. Sprva se jih ni upala dotakniti, vendar jih je kasneje brala vsak večer, Moderno špansko liriko, Goethejeve ljubezenske pesmi, Nietzschejevega Also sprach Zarathustra, Gosta Berling, tako hlastno, kot da počne nekaj prepovedanega, saj ni nikoli vprašala, če si sme izposoditi kakšno knjigo. Morda je bil ta občutek podoben kot pri rabutanju češenj ali pri branju tujih ljubezenskih pisem. Ana teh občutkov ni poznala, saj so junija njihovo češnjo, edino v vasi, vsako noč napadali drugi,vaški paglavci, ki so lomili veje, da so dosegli zrele plodove; ljubezen pa je pri njih doma, kolikor je kdaj plamtela, že zdavnaj ugasnila, med starima staršema je še vedno trepetal in tlel njen tih plamenček kot večna lučka na večer.
Ani je zastajalo dihanje v novi, nekako predvojni malomeščanski utesnjenosti. Trudila se je, da ne bi bila moteča, odštevala je čas, kdaj bo lahko odšla v kopalnico, da ne bi prišla prezgodaj ali prepozno. Govorili so le malo. Ko se je vrnila iz šole, se je usidrala na enega od velikih stolov za zeleno mizo, brala, pisala ,dokler je ni kdo poklical. Imela je svoj ključ, nihče je ni več nadzoroval, tudi obiski niso bili prepovedani, celo prvi dogovori za izdajanje nove revije so se pletli ledenega zimskega popoldneva za tisto baržunasto zeleno mizo. Večere je preživljala na zastonjskih stojiščih v gledališču ali na koncertih, včasih pa tudi v kuhinji, če so jo posebej povabili. Ob sobotah ali nedeljah je odhajala na Tezno, teta ji je oprala perilo in jo nahranila,popoldne pa so šli z otroki na sprehod skozi gozd v Brezje na malinovec.
Na Piramidi je nekoč stal grad, vendar o njem razen kapelice ni bilo nobenih sledov. Rada je sanjarila, da hodi po podzemskem hodniku, ki globoko pod Dravo povezuje Piramido s
Pohorjem. Na vrh do kapelice se je dalo priti med trtami skozi vinograd, vendar šele potem, ko je bilo grozdje že obrano. Kadar ji je bilo še posebej tesno, se je sprostila ob razgledu na mesto, prepasano z Dravo s pomirjujočo raztegnjeno planino. Rada je imela kostanjev drevored, ki se je na koncu njihove ulice med pravimi starinskimi vilami napotil proti mestnemu parku. Tu je vodila njena daljša pot v šolo, med drevjem, mimo malega ribnika. in veliki ptičji kletki podobnega paviljona, v katerem je ob nedeljskih dopoldnevih igrala pihalna godba.
Oktobra se je na Lenkino prigovarjanje pridružila mladinskemu pevskemu zboru v škofiji. Njena pobožnost z otroških let se je sicer že nekoliko unesla,vendar je skrivnostno cerkveno ozračje duhovnosti še vedno vplivalo nanjo, za razliko z Grki in Rimljani in njihovo- razumsko popolnostjo Kalon kai agathon (lepo in dobro) Quidquid agis, prudenter agas et respice finem! (Karkoli delaš, delaj pametno in misli na konec!) Imperativi, po katerih se je bilo dobro ravnati,a za sanjski svet med njimi ni bilo prostora. Glasba je imela veliko razvodij in stezic, ki so vodile v drugačne,zdravemu razumu nedosežne razsežnosti. Zborovodja, profesor Zafošnik, je bil prijazen,skromen, znal se je pošaliti in ni nikogar užalil, nikoli ni zmerjal pevcev z bedaki ali kozami tako kot drugi dirigenti. S pretanjeno muzikalnostjo je prisluhnil vsakemu in odkrival v vsakem glasu nekaj posebnega. Tudi Anin nekoliko zastrti drugi sopran se mu je zdel vreden obdelave. Nenavadno doživetje zanjo je bilo, ko se je nekega zgodnjega jutra razlegel njen solo pod oboki stolne cerkve,napolnjevalo jo je kot rojstvo nove pesmi, ki se je kar zgodila:
SVETLOBA
Svetli zvoki
pod oboki
so se zlili
v reko sreče.
v oknu žarek
zlat trepeče.
Tu pokoja
duša moja
je iskala, sončna luč me
za trenutek
je z radostjo obsijala.
Njen povsem tuj glas se je širil pod cerkvenimi oboki s pobožnimi- ali morda ljubezenskimi verzi Matere Elizabete Kremžar:
Tebe išče duša moja,
ko oznanja zarja dan
v duše dnu je slika tvoja,
ko se spušča noč na plan.
Še vedno je negovala svojo nesmiselno in neodzivno ljubezen kot ptica kukavičjega mladiča. Boris je ta čas zbiral sladke mestne punčke, ki jih je vodil na koncerte,veljala sta za prijatelja, vendar med njima ni bilo nič osebnega, največkrat le pogovori o prebranih knjigah in polemične razprave.
Prve dni šole si je k črnemu krilu oblekla novo ameriško bluzo,Zdelo se ji je, da se lepo poda k njenim dolgim temnim lasem. Naslednji teden jo je med glavnim odmorom na hodniku poklicala sošolka Klara, skojevka. Rekla je, da se mora z njo pogovoriti nekaj važnega.
»Veš, tovariši v mladinskem aktivu so mi naročili, naj ti povem, da ni primerno nositi bluzo z rojalističnimi simboli, ker se to ne sklada z našo ideološko naravnanostjo. «
Tako je za vedno slekla svojo lepo ameriško bluzo in spet oblekla staro bluzico z maki in žitnim klasjem, ki ji jo je že pred leti prinesel Miklavž. Pozimi pa se to tako ali tako ni videlo, saj je nosila jopico, ki jo je iz volne domačih angorskih zajcev spletla mama. Nekega dne pa so se fantje spomnili nove igre, začeli so Ano skubsti in rdeče pobarvana dlaka je frčala po vsem razredu. Seveda so vsi vreščali, ona se jih je otepala in vpila, hrup pa je privabil novega začasnega ravnatelja,k i je planil v razred, začel vpiti tudi on, povsem zmeden:
»Vaša srca so pokvarjena, zapredena v pajčevino, vi sploh niste za šolo, vsi boste dobili ukor!« Razred je onemel za trenutek, potem pa izbruhnil v smeh,bitka z angorsko jopico je bila končana,
Profesor Konrad je bil pred vojno tudi pesnik. Morda je zato zajčjo dlako, ki je frčala po razredu, zamenjal s pajčevino.
Pevske vaje so vedno prehitro minile. Spoznavali s so čisto harmonijo, vznesenost, žalost, lepoto. V trenutku je ubran pevski akord zatresel lestenec na stropu pevske sobe, kristalne solze so zavibrirale in zazvončkljale.
»Pozor, še en tak akord, pa bodo popokale vse žarnice in bomo v temi,« se je na videz začudil profesor, prevzet od redkega doživetja popolnosti. Le nekaj glasbenih praznikov so še dočakali,oblast je shajanje na pevskih vajah in zbor prepovedala, profesorja pa so zaprli zaradi ideološkega nasilja in organiziranja mladine v verske in cerkvene namene.
V umirjeno klasiko latinskih tekstov in grških slovničnih fines je rezko udaril predmet predvojaška vzgoja. Razred je mlademu neizkušenemu predavatelju prizadel mnogo grenkih preizkušenj. Tako je Štefka na lepem vstala in s kar najbolj naivnim glasom vzkliknila: »Tovariš profesor, prosim, napišite nam to na tablo, ker ne razumemo srbsko!« In nesrečni fant je po tabli s kredo zacvilil ter napisal besedo z nerodnimi tiskanimi črkami. Zardeval je in se potil, skušal je biti strog in učiteljski, zahteval je učenje na pamet. »Kaži mi sve o puški!« Ana se je naučila prvi stavek: »Puška je osnovno oružje za uništavanje žive snage!«
»Neprijateljske,« je dodal predavatelj. »Sedi, drvo na drvo!«
Na naslednjo uro je »tovariš« prinesel tri puške in eno razstavil-. Drugi dve je razstavljal razred. Na koncu je ostalo na klopeh polno železja, ki ga niso utegnili sestaviti. Ker je vmes minil že odmor, je učitelj vse zbasal v svojo torbo, nesrečne puške pa so ostale razorožene. Naslednji teden so morali na šolskem dvorišču streljati v cilj na obzidju, glavni šolski sluga pa se je jezil zaradi lukenj v zidu in obstreljenih sadnih dreves. Ana je ustrelila samo enkrat, vendar jo je puška sunila v ramo, da se je modrica poznala še štirinajst dni.
Čisto novi prijatelji. Kdo pa še danes piše o vitezih? Profesorja ne damo! Danes bi že vsak rad študiral!
Sredi mesta, na Partizanski cesti, ki so jo predvojni meščani še vedno imenovali Aleksandrova, so uredili prostorno čitalnico pod študijsko knjižnico. Tu je bilo shajališče vseh, ki so se želeli srečati, prebrati časopise in tudi ruske revije, pisati naloge ali se učiti. Tu se je dalo dogovoriti, kam se gre zvečer s klapo štirih ali petih, kdo bo gostoval,kaj se dogaja v mestu. Ana se je družila z Leo, Gigom, pevcem in recitatorjem Joškom, z njegovo sestro Majdo in sestrično Božo. Včasih se jim je pridružil tudi glasbenik Boris, če ni imel boljšega zmenka. Odhodi z gledališča so se včasih zavlekli za celo uro, saj so vedno sproti kritizirali predstave in se zabavali zaradi nepričakovanih pripetljajev: v Eru z onoga sveta so pevci skoraj podrli drevo, Rusalka, ki je plezala na vrbo, je bila gotovo že v sedmem mesecu nosečnosti, v Traviati je družba nazdravljala z lesenimi čašami, ki so ob ariji Izpraznimo, bratci, kipeče čaše zvenele kot južnjaško trkanje ob les za srečo. Oh, in povodnemu možu se je odlomil kos kamnitega vodnjaka, brat Valentin v Faustu je sestri v spomin poklonil veliko pasjo značko …
V čitalnici je k Ani prisedel temnolas čeden fant, vedela je, da ni z njihove gimnazije. Z njim je bil tudi prijatelj. Seznanili so se, sedmošolca iz realke sta bila pesnik Slavko ali Slavc in njegov prijatelj Stanko.
»Ti si torej tista Ana Sever, pesnica, bral sem tvoje pesmi v Brstju, kaj naj rečem, kar dobre so!« Se kje dobimo?Lahko bi skupaj nastopali, kaj ko bi skupaj priredili literarno-glasbeni večer? Saj poznaš Julijana? Pa Vanča in Janka? Ivo Leskovec bi lahko recitiral tvoje pesmi, veš, dober je, tako liričen, vpisal se bo na igralsko akademijo.«
Od množice Slavčevih prijateljev je s plesne šole poznala Julijana, bil je uglajen,prijazen, rekel ji je, da bo postal slikar, saj ga zanima predvsem umetnost. Ko sta skupaj plesala, ji je bilo vedno nerodno, počutila se je kot škrat pod sončnico, saj je bil visoke postave in se je vedno sklanjal malo naprej. Pripovedoval ji je o kulturnem utripu na realki, prinesel ji je revijo Mlada misel, kjer je prebrala Slavčeve pesmi,vedre lahkotne, in duhovite Stankove epigrame.
Dobivali so se v parku, pri Treh ribnikih in v njeni tesni sobi. Neopazno se je med njimi razraslo prijateljstvo. Slavc-Slavko Jug in zajedljivi Stanko sta Ano vzela za tovariša, enakovrednega soustvarjalca, in to je bilo zanjo novo,lepo, nepričakovano, saj je med šolskimi soliterati doživljala veliko sovražnih, morda nevoščljivih udarcev. Kmalu so ji poočitali: »Ti pa se zadnje čase družiš z realčani! Si zato tako domišljava?«
Takrat je nastala njena pesem Vitezi.
Na konjih blestečih jahajo,
Plašči po zraku jim mahajo,
V soncu jim grive plešejo,
Iskre pod njimi se krešejo –
V prašni daljavi, v beli megli –
A ko so v diru do nas prišli,
Trudni so, bledi in žalostni …
Pa je resničnost mimo šla,
v dalji ostala je prazna megla.
Ko je brala to pesem, so bil na sestanku zbrani tudi drugi literati, Slavčevi znanci, dijaki in drugi mlajši pisatelji in pesniki, ki jih je kdo ve kako privabil Slavc. Med njimi je bil tudi Palko, zaposlen v knjigarni, ki je pisal pravljice o žalostnih kraljičnah. »Od kod pa si vzela te viteze? Kaj si hotela s tem povedati? Le kdo pa še danes piše o vitezih!«
Skušala mu je razložiti, kako si slikamo prihodnost v bleščečih barvah, ko se pričakovanja uresničijo, pa spoznamo klavrno vsakdanjost. »Zakaj pa tega nisi povedala tako?«
»Ker potem ne bi bilo pesmi!«
Literarno glasbeni večer se je uresničil v mestni dvorani zunaj šolskih meja. Kar naprej so se vrstile tudi šolske proslave s kulturnim programom,gostovanje na klasični gimnaziji v Ljubljani in literarni večer Ljubljanskih kolegov v Mariboru, Za šolo je začelo primanjkovati časa-sledil je opomin pri matematiki,tudi divje skupinsko učenje ponoči pred matematično šolsko nalogo ni prineslo pozitivne ocene. Ani so v »pravih« revijah začeli objavljati pesmi, z novimi prijatelji pa so kovali načrte, da bi osnovali svoje glasilo, ki ne bi bilo šolsko, ampak bi povezovalo vse literate vseh srednjih šol na Štajerskem, Koroškem in v Prekmurju. Večere so preživljali v novem mladinskem klubu v vili pri parku. V tem praznem prostornem stanovanju je bilo nekaj miz in precej stolov, v kotu pa so bile prislonjene velike zastave za parade. Tu si je našel zavetje sedmošolec Peter, ki se je odselil od staršev in skušal živeti samostojno kot boem. Zavit v pisane zastave, tudi tiste s srpom in kladivom, je dvorani Svobode prespal marsikatero zimsko noč. Takrat je začel pisati prozo, vendar drugače, kot so takrat pisali. Realizem se mu je tako kot v resničnem življenju umikal v irealnost in modernizem.
Tam so razpravljali o sodobni literaturi, kolikor je bila dosegljiva v prevodih. Slavko in Stanko sta prisegala na Steinbecka in v pogovor vpletala duhovite odlomke iz Polentarske police ali Ulice ribjih konzerv.
Izšla je Kocbekova knjiga Strah in pogum, za njo pa se je začelo prašiti. Ko je Ana knjigo prebrala, se ji ni zdela nič nenavadna, pred tem je že brala Dostojevskega, Kocbekov tekst pa je bil prvi, ki je legendarni partizanski boj popisoval psihološko poglobljeno skozi doživljanje posameznikov. Vendar je knjiga povzročila kulturni vihar, kritike so prerasle meje verjetnosti, prav tako pa so pustile hude posledice avtorju, ki je iz tovariša postal izdajalec. Na klasično gimnazijo so poslali predavatelja s komiteja, ki naj bi dijakom strokovno pojasnil zablodo in izdajstvo prej dobro zapisanega pesnika, pisatelja in partizana Edvarda Kocbeka. Knjiga je potem krožila med sošolci, da so jo prebrali še tisti, ki za branje sploh niso bili ogreti.
Klasična gimnazija ni bila politična šola, veljala je za starokopitno, nesodobno, nekateri so menili, da jo je treba ukiniti, češ da danes nihče več ne govori starogrško in latinsko, tako je v govoru poudaril znani vplivni politik. Začeli so se čudni pretresi. Najprej so izključili iz šole nekaj dijakov, ki so jih obtožili protidržavnega delovanja, nekatere pa povezovanja z jezuiti. V Aninem razredu sploh nihče ni vedel, da na gimnaziji deluje še druga ilegalna literarna skupina, ki izdaja svoje glasilo Iskanja. Iz šole so vrgli enega najbolj priljubljenih profesorjev ker je bil veren, temu so rekli »zaradi ideoloških razlogov neprimeren za vzgojo mladih intelektualcev v socializm.« Po hodnikih v gornjem nadstropju so se drenjali dijaki ,kot bi rojile čebele in zahtevali, da njihov razrednik ostane. »PUSTITE NAM PROFESORJA K, HOČEMO SVOJEGA RAZREDNIKA, SMRT FAŠIZMU! ŽIVLJENJE DAMO, PROFESORJA NE DAMO!« Med skandiranjem so prišli miličniki, profesorja so aretirali in odpeljali, češ da je nahujskal dijake proti oblasti.
Druge dijake so razredniki morali spraviti v svoje razrede, vladala je zmeda, nihče ni upal ali hotel ničesar spraševati …
Odpuščeni profesor, ki je moral skrbeti za družino pa si je poiskal delo kot pomožni zidar-podavač.
Z učiteljišča se je razširila novica, da so iz šole izključili več kot trideset vernih dijakinj. Pobožne ženske vendar ne morejo ustrezno poučevati otrok za socialistično družbo!
Mnoge so se vrnile domov, na deželo, nekatere, bolj pogumne, pa so se pogojno vpisale v gimnazijo, kjer so morale kasneje opraviti manjkajoče izpite. Ena med njimi je čez leta postala sodnica višjega sodišča, namesto da bi bila učiteljica na vasi. .
Anina mama je izgubila službo, ker so ukinili njeno zadrugo. Usahnil je skromni znesek, ki ga je pošiljala hčeri za stanovanje in hrano. Nekega dne jo je med kosilom v dijaški menzi poklicala upravnica, ker v začetku meseca ni plačala hrane, dolg pa se je nabiral. V zadregi ji je Ana pojasnila,kaj se je zgodilo in da bo vse poravnala kasneje. »Pojdi v center Rdečega križa in zaprosi za pomoč. Tam imajo tudi svojo menzo, lahko boš obedovala pri njih, pri nas pa od danes ne moreš biti na hrani. Jaz moram imeti vse račune pokrite, ko pride inšpekcija!«
Naslednji dan je s težkim srcem potrkala na vrata Rdečega križa. V pisarni so sedele tri zajetne starejše gospe, najbrž človekoljubne prostovoljke. Ana je izjecljala, zakaj je prišla, da ni iz Maribora in da mama nima več službe.
»Kaj te ni sram? Taka velika, močna punca si, kmalu boš stara osemnajst let, pa prosiš za pomoč, pojdi delat! Danes bi res rad že vsak študiral, kam pa pridemo! Zakaj pa ti oče ne plačuje, je ušel?«
»Moj atek se ni vrnil s koncentracijskega taborišča. «
»Gotovo imaš invalidnino po njem!«
»Ne,ničesar ne dobivam. Hvala za prijaznost!«
Globoko je vdihnila sveži dravski veter. Samo da sem zunaj!. Kot labodi in divje race na obrežju.
Od nekod se je prikradel Jezusov govor: Ne skrbite, kaj boste jedli in s čim se boste oblačili! Poglejte ptice pod nebom in lilije na polju …
Te neumne solze! Pa še robčka nimam! Čisto prav mi je, kaj pa se plazim okrog in prosim kot pes! Zravnala se je, od Drave je pihal svež, že oster veter. Nisi prva,ki spoznava lakoto! Nekaj bo treba narediti! Občutila je žalitve kot pljunke na obrazu. Kje so pesmi in svetloba, ki sije iz njih, kje literarni večeri z jasminovimi šopki, priznanji? Kakšna nadarjenost neki! Najbolje, da greš domov in si poiščeš delo na kmetih, tabrh
Čakalo jo je mamino pismo:
Domačim so odvzeli tudi nekoč cerkveno njivo, ki so jo obdelovali že petdeset let in jo je ljudska oblast po agrarni reformi dodelila njim, kmalu pa je ta sklep preklicala; ker nimajo osnovnih sredstev za obdelovanje zemlje (konj in vozov,) do lastnine ali do najema njive niso upravičeni. Na kmetih so bile obvezne oddaje, ustanavljali so kmetijske zadruge, kjer naj bi bilo obdelovanje zemlje skupno. Ana je ljubila naravo, poznala je vsako drevo, rože in trave,motike in lopate pa ni nikoli izkusila. Domači vrt je oboževala,med počitnicami je ure in ure presedela v sadovnjaku ob knjigah, a na gredi je pred leti posadila le nekaj narcis, ki jih je prinesla s sprehoda ob Muri, kjer so za čudo po travnikih cvetele prav take kot nekje na Golici. Živela sem kot nekakšna zasanjana revna gospodična iz starinskega romana, se je posmehnila sama sebi.
Kaj naj počne na kmetih? Konje je- bolj od daleč- imela rada, krav se je bala, prašičev ni posebno marala, in klanje ji je zbujalo grozo. Mesto pod Pohorjem jo je že uročilo z obljubo, da so nekje še druga, večja mesta, ki jih bo nekoč lahko videla in občutila njihov utrip, Za vrnitev je bilo prepozno, za vračanje še ne.
