Podoba razvejanega osata na naslovnici pesniške zbirke Bolečina je v sozvočju z naslovom in njenim osnovnim sporočilom: razbolelost in ranljivost.
V tej knjigi se pesnica predstavlja drugič v knjižni obliki, prva zbirka Črne pesmi je izšla leta 1990. v samozaložbi, izid druge pa je omogočilo Društvo za razvoj Ruš, njenega rojstnega kraja, kjer avtorica živi in ustvarja. Ves čas ostaja zvesta svojim koreninam in silovito povezana s svojim rodom. Starši, sorodniki in prijatelji, katerim je marsikatera pesem posvečena, so ostali živo prisotni v njenem življenju, četudi so minila že desetletja od njihove smrti. Na njeno ustvarjanje je gotovo vplivala poezija Janka Glazerja, pesničinega strica, od drugih literarnih vzornikov pa bi predvsem pri stilu in izbiri pesniških sredstev lahko zasledili Jenka, Gregorčiča in ponekod Alojza Gradnika.
Pesniška zbirka je razdeljena na tri cikle: Spomin, Odhajanja in Moja pesem.
Prvi cikel uvaja ilustracija z upodobitvijo dveh dreves, katerih goli krošnji se v višini rahlo stikata.
Pesmi, ki sledijo tej simbolični napovedi, so najbolj osebne, v njih se pesnica pogovarja s človekom, ki ji je blizu, vendar se z leti vedno bolj oddaljujeta, besede, ki bi morale biti izgovorjene, pa se vse bolj spreminjajo v molk. Najbolj prizadeto je izpovedano boleče občutje lastne ujetosti, odtujevanja in zatekanja v svoj svet v pesmi Iskanje.
Pesnica-mati razmišlja o svojih otrocih, ki so se razšli in oddaljili, boli jo okrnjenost družine in odmiranje rodu . Že davno trije smo ostali. Vnuka ni. Elegični toni, podobni Gregorčičevim, prevevajo pesem Daljna sreča, lahkotnejši, spominjajoč na moderno, pa je Žalostni refren, ki govori o druženju s samoto: Kdor se kdaj s samoto zbliža,/ ta postane čisto njen, / je v samoto vtkana viža, / je njen žalostni refren.
Napol osuta regratova lučka smiselno uvaja ciklus Odhajanja. Vseh osemnajst pesmi je posvečenih umirajočim ali umrlim bližnjim: očetu, materi, bratu in drugim sorodnikom, kar ponovno potrjuje tesno povezanost z rodom in globoko žalost ob izgubah. Ob razmišljanju o smrti in bivanju onkraj dobi pesnica na svoja Vprašanja tudi odgovor :
Vem, brat globoko kdaj zavzdihne / Jaz pa ujamem vzdih njegov – / in ko zavzdihne, že utihne. / Mi mar je rekel: »Sem prasnov—«?
Časovni odmik v preteklost, ko je med drugo svetovno vojno v narodnoosvobodilnem boju ugasnilo toliko dragocenih mladih življenj, pesničinih vrstnikov, je najti v pesmih, posvečenih Slavi Klavori, borki pohorskega bataljona Minki Namestnik Sonji, sorodnikoma Niku in Matiji. Osebno prizadetost izpoveduje oda Nepremagljiva, ki priča o iskreni duhovni in čustveni povezanosti z umrlo junakinjo, spoštljiv odnos do nje pa prehaja v čaščenje vzvišenega, božanskega bitja.
Spomin na zadnji boj Pohorskega bataljona je ohranjen tudi v pesmi Spominjam se. (Alfonzu Šarhu
Neposredne in iskrene so pesmi, ki objokujejo njene bližnje pa tudi neopazne, preproste ljudi, na katere je bila pesnica navezana. Brezimno življenje ženske, ki se je že zgodaj odrekla svojim sanjam v delu za druge, njeno nesebično vdanost opeva Anina pesem: Ana je bila vsa vdana/ njen pogled je bil zastrt/, kot da je bila izbrana / le za delo in za smrt.
Tretji cikel, Moja pesem, ni soočenje S poezijo, kakor bi po naslovu pričakovali, marveč so v njem zbrane pesmi z objektivno tematiko, razmišljanja o vrednosti lastnega življenja, priložnostni verzi, pesmi o skrunitvi narave in o želji po miru. Povsem drugačna, osebno prizadeta izpoved pesničine notranje stiske, iracionalnega strahu pred neznanim je pesem Strah. Izredno učinkovita kljub nekakšni otrpli togosti je podoba stark, ki skoraj negibne, na klopi v parku prestrezajo zadnje sončne žarke: Vsak dan tihe, trudne starke / hodijo posedat v parke. / Vse tam na klopeh sedeče / vzele so slovo od sreče. (Starke)
Nekonvencionalno zazveni v tem ciklu pesem Za hip bilo bi. Iz neimenovane puste vsakdanjosti si pesnica zaželi poleteti daleč, k morju, zajeti s pogledom lesket morske gladine, uzreti let galebov in okusiti čašo sladkega opojnega vina.
Lirično pretanjena je Moja pesem, v kateri je slutiti soočenje dveh pesniških svetov, občudovanje in navdih , ki ga vzbuja to srečanje ter umirjenost in notranjo obogatitev, s katero pesnico obdari doživetje umetnine. in stik z izjemno osebnostjo.:
Moja pesem si je včeraj / poiskala pot do vas,/ jaz pa vem, da ste za zmeraj / podarili ji svoj glas.
Pesniški izraz Mire Namestnik je prečiščen in izbran. Za svojo izpoved ne uporablja velikih besed niti obrabljenih figur. Njena govorica je neposredna, realistična, izpovedati hoče bistvo, brez detajlov. Najpogosteje uporablja štirivrstičnico s trohejskim ali jambskim verzom in prestopno rimo. Gladko tekočo melodijo večkrat prekine enjambement, ki razrahlja odmerjeno metrično shemo:
Kar kmalu zima svojo lajno
bo zavrtela. To z obraza
prebiram dan za dnem jeseni.
(Jesen)
Ponekod miselni prestop prehaja v naslednjo kitico in s tem doseže vtis celovitosti :
Jaz vem, da večkrat šla sem mimo
tvojih samotnih, tihih vrat,
zato se razbolela v plimo
je moja bol. O, kakor tat
se smrt priplazila je vate.
Spremno besedo h knjigi je napisal Ciril Stani, ki poglobljeno razčlenjuje čustveno miselni tok zbirke skozi vse tri tematske skIope in ugotavlja, da po oblikovalski in izrazni strukturi Miroslava Namestnik ostaja na uhojenih poteh, njena misel in čustvo se izražata neposredno, jasno, neprikrito, njena beseda je nedvoumna, povedna, metafora v soglasju z obravnavano tematiko senzibilna.
Življenjepisne podatke o avtorici in njenem literarnem snovanju je prispevala Alenka Glazer, ki ugotavlja, da bo ta poezija dostopna širšemu krogu bralcev, ki jim je blizu občutena pesniška izpoved, podana v kultivirani, dognani obliki.
Ilustracije je z izrednim posluhom za sporočilo pesmi prispevala Irena Zupančič. Odločila se je za simbolno govorico iz rastlinskega sveta: razrasli osat, opustela drevesa, regratova lučka in končno okleščeni viharnik, ki še vedno kljubuje in vztraja na svoji poti k svetlobi.
Zbirko je oblikoval in uredil Marjan Pungartnik, natisnila pa jo je tiskarna Grafiti studio Maribor v novembru 2001.
Članek objavljamo ob smrti Miroslave Namestnik.
(Miroslava Namestnik: Bolečina)
Podoba razvejanega osata na naslovnici pesniške zbirke Bolečina je v sozvočju z naslovom in njenim osnovnim sporočilom: razbolelost in ranljivost.
V tej knjigi se pesnica predstavlja drugič v knjižni obliki, prva zbirka Črne pesmi je izšla leta 1990. v samozaložbi, izid druge pa je omogočilo Društvo za razvoj Ruš, njenega rojstnega kraja, kjer avtorica živi in ustvarja. Ves čas ostaja zvesta svojim koreninam in silovito povezana s svojim rodom. Starši, sorodniki in prijatelji, katerim je marsikatera pesem posvečena, so ostali živo prisotni v njenem življenju, četudi so minila že desetletja od njihove smrti. Na njeno ustvarjanje je gotovo vplivala poezija Janka Glazerja, pesničinega strica, od drugih literarnih vzornikov pa bi predvsem pri stilu in izbiri pesniških sredstev lahko zasledili Jenka, Gregorčiča in ponekod Alojza Gradnika.
Pesniška zbirka je razdeljena na tri cikle: Spomin, Odhajanja in Moja pesem.
Prvi cikel uvaja ilustracija z upodobitvijo dveh dreves, katerih goli krošnji se v višini rahlo stikata.
Pesmi, ki sledijo tej simbolični napovedi, so najbolj osebne, v njih se pesnica pogovarja s človekom, ki ji je blizu, vendar se z leti vedno bolj oddaljujeta, besede, ki bi morale biti izgovorjene, pa se vse bolj spreminjajo v molk. Najbolj prizadeto je izpovedano boleče občutje lastne ujetosti, odtujevanja in zatekanja v svoj svet v pesmi Iskanje.
Pesnica-mati razmišlja o svojih otrocih, ki so se razšli in oddaljili, boli jo okrnjenost družine in odmiranje rodu . Že davno trije smo ostali. Vnuka ni. Elegični toni, podobni Gregorčičevim, prevevajo pesem Daljna sreča, lahkotnejši, spominjajoč na moderno, pa je Žalostni refren, ki govori o druženju s samoto: Kdor se kdaj s samoto zbliža,/ ta postane čisto njen, / je v samoto vtkana viža, / je njen žalostni refren.
Napol osuta regratova lučka smiselno uvaja ciklus Odhajanja. Vseh osemnajst pesmi je posvečenih umirajočim ali umrlim bližnjim: očetu, materi, bratu in drugim sorodnikom, kar ponovno potrjuje tesno povezanost z rodom in globoko žalost ob izgubah. Ob razmišljanju o smrti in bivanju onkraj dobi pesnica na svoja Vprašanja tudi odgovor :
Vem, brat globoko kdaj zavzdihne / Jaz pa ujamem vzdih njegov – / in ko zavzdihne, že utihne. / Mi mar je rekel: »Sem prasnov—«?
Časovni odmik v preteklost, ko je med drugo svetovno vojno v narodnoosvobodilnem boju ugasnilo toliko dragocenih mladih življenj, pesničinih vrstnikov, je najti v pesmih, posvečenih Slavi Klavori, borki pohorskega bataljona Minki Namestnik Sonji, sorodnikoma Niku in Matiji. Osebno prizadetost izpoveduje oda Nepremagljiva, ki priča o iskreni duhovni in čustveni povezanosti z umrlo junakinjo, spoštljiv odnos do nje pa prehaja v čaščenje vzvišenega, božanskega bitja.
Spomin na zadnji boj Pohorskega bataljona je ohranjen tudi v pesmi Spominjam se. (Alfonzu Šarhu
Neposredne in iskrene so pesmi, ki objokujejo njene bližnje pa tudi neopazne, preproste ljudi, na katere je bila pesnica navezana. Brezimno življenje ženske, ki se je že zgodaj odrekla svojim sanjam v delu za druge, njeno nesebično vdanost opeva Anina pesem: Ana je bila vsa vdana/ njen pogled je bil zastrt/, kot da je bila izbrana / le za delo in za smrt.
Tretji cikel, Moja pesem, ni soočenje S poezijo, kakor bi po naslovu pričakovali, marveč so v njem zbrane pesmi z objektivno tematiko, razmišljanja o vrednosti lastnega življenja, priložnostni verzi, pesmi o skrunitvi narave in o želji po miru. Povsem drugačna, osebno prizadeta izpoved pesničine notranje stiske, iracionalnega strahu pred neznanim je pesem Strah. Izredno učinkovita kljub nekakšni otrpli togosti je podoba stark, ki skoraj negibne, na klopi v parku prestrezajo zadnje sončne žarke: Vsak dan tihe, trudne starke / hodijo posedat v parke. / Vse tam na klopeh sedeče / vzele so slovo od sreče. (Starke)
Nekonvencionalno zazveni v tem ciklu pesem Za hip bilo bi. Iz neimenovane puste vsakdanjosti si pesnica zaželi poleteti daleč, k morju, zajeti s pogledom lesket morske gladine, uzreti let galebov in okusiti čašo sladkega opojnega vina.
Lirično pretanjena je Moja pesem, v kateri je slutiti soočenje dveh pesniških svetov, občudovanje in navdih , ki ga vzbuja to srečanje ter umirjenost in notranjo obogatitev, s katero pesnico obdari doživetje umetnine. in stik z izjemno osebnostjo.:
Moja pesem si je včeraj / poiskala pot do vas,/ jaz pa vem, da ste za zmeraj / podarili ji svoj glas.
Pesniški izraz Mire Namestnik je prečiščen in izbran. Za svojo izpoved ne uporablja velikih besed niti obrabljenih figur. Njena govorica je neposredna, realistična, izpovedati hoče bistvo, brez detajlov. Najpogosteje uporablja štirivrstičnico s trohejskim ali jambskim verzom in prestopno rimo. Gladko tekočo melodijo večkrat prekine enjambement, ki razrahlja odmerjeno metrično shemo:
Kar kmalu zima svojo lajno
bo zavrtela. To z obraza
prebiram dan za dnem jeseni.
(Jesen)
Ponekod miselni prestop prehaja v naslednjo kitico in s tem doseže vtis celovitosti :
Jaz vem, da večkrat šla sem mimo
tvojih samotnih, tihih vrat,
zato se razbolela v plimo
je moja bol. O, kakor tat
se smrt priplazila je vate.
Spremno besedo h knjigi je napisal Ciril Stani, ki poglobljeno razčlenjuje čustveno miselni tok zbirke skozi vse tri tematske skIope in ugotavlja, da po oblikovalski in izrazni strukturi Miroslava Namestnik ostaja na uhojenih poteh, njena misel in čustvo se izražata neposredno, jasno, neprikrito, njena beseda je nedvoumna, povedna, metafora v soglasju z obravnavano tematiko senzibilna.
Življenjepisne podatke o avtorici in njenem literarnem snovanju je prispevala Alenka Glazer, ki ugotavlja, da bo ta poezija dostopna širšemu krogu bralcev, ki jim je blizu občutena pesniška izpoved, podana v kultivirani, dognani obliki.
Ilustracije je z izrednim posluhom za sporočilo pesmi prispevala Irena Zupančič. Odločila se je za simbolno govorico iz rastlinskega sveta: razrasli osat, opustela drevesa, regratova lučka in končno okleščeni viharnik, ki še vedno kljubuje in vztraja na svoji poti k svetlobi.
Zbirko je oblikoval in uredil Marjan Pungartnik, natisnila pa jo je tiskarna Grafiti studio Maribor v novembru 2001.
