Zaupaj v srečo in imej svoj smodnik vedno na suhem • Drugačni angeli varuhi • Orgon: Kaj pa Tartuffe?/NP>
Zapodila se je mimo zbombardiranih hiš med razvalinami ob Dravi. Pod starimi žalujkami so bili privezani čolni, nekateri skriti v rumeno- zelenih vrbovih vejah. Nikjer ni bilo ribičev ali kdo je bil sploh lastnik teh čolnov. Skočila je v enega izmed njih, pomislila je, da je ena od živali, ki se rešuje na Noetovo barko, pred vesoljnim potopom in poplavo vseh tegob. Zleknila so je na dnu in zaprla oči. Rahlo pozibavanje čolna jo je odplavilo na daljno potovanje z oblaki, dolgi biči žalujk so ji opletali po obrazu, nič več ji ni bilo mar za to, kar je doživela, spet se je šla že znano igrico: Saj to nisem jaz, mene niso prizadeli! Jaz sem tu, zibljem se na reki in dobro mi je! Pozabila je na lakoto, skušala je pozabiti, da še ni plačala najemnine in jo je bilo vsak dan posebej strah, da ji bo gospa kaj rekla. Vendar je pri njih veljalo govorjenje o denarju za znak slabega vedenja in nobeden ni omenjal zamujanja pri plačilu. Gotovo se bo še vse dobro izteklo. Iz zgodovine se je spomnila gesla angleških upornikov, ki si ga je izbrala za svoje življenjsko vodilo: Zaupaj v srečo in imej svoj smodnik vedno na suhem!
Med drugo šolsko uro je potrkalo, vstopil je šolski sluga, vendar ni prinesel okrožnice, ampak obvestilo: Dijakinja Ana Sever naj se med naslednjim odmorom nujno oglasi pri gospodu ravnatelju!
Obnemela je: Kaj vse sem zadnje čase zagrešila? Na objavo za popust pri vožnji sem nalepila fotografijo tetine prijateljice, ker nisem imela svoje, ob devetih zvečer med horo legalis sem od daleč videla razrednika, gotovo pa je tudi on opazil mene … uradnica na kolodvoru me je obtožila goljufije in vpila, da je treba take izključiti iz šole.
Počasi se je vlekla proti vratom ravnateljstva. Kadar te pokličejo k ravnatelju, lahko pričakuješ samo vse najhujše, ta novi, končno pravi ravnatelj, je bil strah in trepet vse šole, menda so se ga bali tudi profesorji, nihče ni zamudil niti minute. O njem je krožila vest, da on sam suplira v vsakem razredu, če ni profesorja, vendar to za dijake ni oddih, saj nadaljuje učno snov pri vsakem predmetu, tudi pri matematiki.
Ko je vstopila, je vstal izza mize, velik, mogočen, s sršečimi obrvmi, že nekoliko plešast, kot velikan iz Aladinove svetilke.
»Dober dan, rekli so, da se moram javiti pri vas,«
Stopil je bliže in si jo ogledal, vedno večji, ona pa vse manjša.
»Oprostite, prosim, jaz nisem hotela…«
»Vi ste torej Ana Sever. Nekaj imam za vas..« Z mize je vzel belo kuverto z njenim imenom in ji jo ponudil.
Morda je to ukor profesorskega zbora ali celo izključitev.
»To je vaš honorar za pesem, ki je bila objavljena v naši reviji. Le pošljite nam še kaj, lahko pa prinesete tudi meni, ker sem urednik!
Gledal jo je nekako prizanesljivo, morda naklonjeno, čeprav se na njegovem obrazu, podobnemu izklesani glavi rimskega patricija, ni zganila niti črta –kasneje je izvedela, da je bil ta pomembni mož po izobrazbi klasični filolog., zato ni bilo nič čudnega, če si je tudi zunanji videz pridobil od starih Rimljanov. Zmedena in nerodna zaradi nepričakovane spremembe je stala pred mogočnim ravnateljem, se v zadregi zahvalila, jezna sama nase, ker ni našla pravih besed, saj je sovražila klečeplazenje, a veliki R je vzbujal spoštovanje, s svojim nastopom je morda nehote sogovornika nekako ponižal ali mu zbujal občutek neznatnosti,zato je hotela na hitro oditi.
»Saj se ne mudi, se bova malo pogovorila, vaš razrednik bo že razumel, če boste nekaj minut zamudili!«
Pokazal je na stol ob okrogli mizi in ji sedel nasproti.
»Povedali so mi, da ste doma blizu Ljutomera, tudi vaša pesem Jutro v vinogradu govori o tem, da dobro poznate te kraje. Kako živite?
Ana je spregovorila, počasi, plast za plastjo je temu tujcu razkrivala svoje kratkotrajno bivanje na vasi, govorila je o mami in starih starših, o počitnicah pri sorodnikih v Stročji vasi pod goricami, o svojih načrtih. V njegovih očeh in na videz brezčutnem obrazu je bilo nekaj trdnega, čemur je bilo treba zaupati, nekakšna neosebna zbranost, ki ni trpela ugovora. Niti namignil ni, da je tudi on doma iz tistih krajev,celo iz iste vasi,da se je s svojo materjo pretolkel skozi revno otroštvo, vendar že davno prej, morda pred petdesetimi leti. Ostal je negibno brezoseben, kot da mu je vse to že znano. Ona seveda o tem ni imela pojma.
» Odločili smo se, da boste dobili štipendijo, le nadaljujte s pisanjem, pa tudi z učenjem seveda,« jo je odslovil pokroviteljsko, skoraj prijazno, pri tem mu je obrv le nekoliko trznila.
Nič ni pojasnjeval, kdo naj bi bil ta »mi«, ki se je tako odločil. Spremembo je komaj dojemala,občutek sovražnosti in ogroženosti se je izgubljal, dekla, ki je zlivala mleko na reprodukciji znane slike, in celo okrutni Henrik Osmi v svojem kraljevem ornatu z velikansko verižico okrog vratu sta se skoraj nasmehnila, ko je tekla po visokem šolskem hodniku. Tiho se je splazila v razred na svoj prostor.
»Je bilo kaj hudega?« je zašepetala zaskrbljena Lea.
»Sploh ne, vse je v redu, kasneje ti bom povedala.«
S honorarjem je Ana poravnala stanarino, kmalu je sledila tudi skromna štipendija, da si je plačala stare dolgove v menzi.
Tako se je otresla svojih najhujših skrbi, čeprav je še nekaj časa živela dobesedno ob kruhu in vodi, proti večeru pa sta si z Leo v mlečni restavraciji privoščili vroče mleko in žemljo. Nekoč jima je neznanec celo naročil in plačal žemljice z maslom. Lea je sicer imela kosilo, vendar se ji pri stari sorodnici, ženi njenega kumeka, ni dobro godilo, zlasti jo je motilo, če je dobila skodelico čaja s pripombo, kako mora biti hvaležna za tako dobroto. Komaj je čakala na priložnost, da se preseli.
Po uri umetnostne zgodovine je Ano profesor umetnostne zgodovine, slikar, povabil v svoj atelje.
»Pridi, pokazal ti bom svoje zadnje slike, mogoče bi mi tudi pozirala za portret, saj imaš zanimiv obraz!«
»Prav rada pridem, vendar nisem dovolj lepa za portretiranje!«
»O umetnosti se boš morala še veliko naučiti, Misliš, da so bili vsi modeli, ki so jih slikali veliki umetniki, same lepotice? Lepota in globina ter pristnost je nekaj povsem drugega,«
Čez nekaj dni se je vzpela po strmih stopnicah do vrha velike razgledne zgradbe, kjer je imel slikar svoj atelje. Ves prostor je bil poln zmešnjave platen, barv, papirja, študij, dokončanih in nedokončanih slik. Razveselil se je:
»Lepo, da si prišla! Malo delam, poglej, neka gospa mi je prinesla ta okvir, da naslikam podobo po meri!« se je ponorčeval in ji pokazal zlato obarvan precej velik okvir.
»Ali niso okviri le predmeti, ki so na vrsti kasneje, pred tem pa nastane slika,saj ima umetnina prednost?« Je naivno vprašala.
»Mogoče je bilo to včasih ali pa je drugje po svetu še vedno tako, pri nas gotovo ne, slikar mora biti vesel, če sploh dobi naročilo, pa čeprav za sliko tihožitja, ki bo viselo v spalnici nad zakonsko posteljo. Vidiš, tu imam osnutke za reklamo nove pijače, ki so jo začeli delati v mestni pivovarni.«
Tudi to se je zdelo Ani skoraj pregrešno, kot žalitev visoke umetnosti in akademskega slikarstva, čeprav si je ogledala le nekaj razstav v galeriji in v glavnem mestu, kamor so dijake peljali na grafični bienale, in z likovno ustvarjalnostjo se je seznanjala le pri pouku umetnostne zgodovine.
»Veš, človek mora marsikaj delati za vsakdanji kruh,« ji je pojasnil belolasi profesor, zanjo samo še slikar, z vedrim nasmehom, brez grenkobe.
Ogledovala si je slike, pojasnjeval ji je, iz katerega obdobja je katera, vmes je bila vrsta akvarelov s pokrajinskimi motivi, v prelivanju sončnih jesenskih barv, vzvalovani griči Slovenskih Goric, pohorski kolovozi, z meglico prekriti razgledi na mestne strehe, lesorezi, portreti, med njimi temna oljna podoba mlade ženske v rjavem z oranžo v roki.
»Ta je najlepša,« je nehote vzkliknila Ana, »in kdo je to? «
»NEKDO, KI GA NI VEČ.«
Jasnina v njegovih očeh je za hip ugasnila, kot bi ga znova preplavil spomin. Ana je vedela, da ima slikar družino, še majhnega dečka in večjo ljubko hčerko, ki jo je poznala s slike deklice v modrem. Ustrašila se je, ker je po nesreči segla v neko bolečo zgodbo iz njegovega življenja, in sklenila, da se je nikoli več ne bo dotaknila.
Zazrl se je skozi okno nekam proti Pohorju,kot da bi skozi njegove srebrne lase padla temna senca, a ko se je obrnil, se je na pravilne, še mladostne poteze njegovega obraza vrnila vsakdanja vedrina.
»Bova malo skicirala? Sedi tja, da boš obrnjena proti svetlobi!« Namestil jo je sebi nasproti in začel risati z ogljem. Omenil ji je tudi, da ni treba sedeti negibno, saj ni pri fotografu, da on ne išče samo podobnosti, ampak osebnost, razpoloženje, značaj in seveda barvo, tonus, kar pa je pomembno še zlasti pri akvarelu.
»Če delaš z oljem, lahko greš z eno barvo čez drugo, pri akvarelu pa je druga pesem, če ne paziš dovolj, lahko z eno potezo sliko uničiš.«
Vsaj enkrat tedensko se je vračala k slikarju. Risal je in vmes sta lahkotno kramljala. Veliko ji je povedal o slikarstvu,rad se je vračal v svoje praško obdobje,omenil novo stvarnost, vendar je poudaril pomen barvitosti. Abstraktnega slikarstva sicer ni zavračal, ustavil se je pri Klimmtu, morda še pri Kandinskem, a njemu so bila bližja svetla krajinska razpoloženja.
»Vi gotovo ne bi mogli nikoli naslikati blatne razbrazdane ceste med na pol podrtimi drevesi in konja, ki poginja na klancu pod kolesi prevrnjenega voza!« ga je izzvala.
»Zdaj res ne, primejdun, življenje je že tako dovolj težko, a včasih sem namalal tudi kaj drugačnega, vendar ne v barvah. Pokazal ti bom svoje Berače.«
Med listi so bile upodobljene človeške stiske, telesno prizadetih, lačnih, razcapanih revežev, kakršnih se je spominjala iz zgodnjega otroštva, ko so se oglašali na vasi in prosili od hiše do hiše za vbogajme. Beračice so se oklepale cule in rožnega venca, prosile, molile in hvalile gospodinjo…
Tako se je med njima stkalo nekakšno prijateljstvo, bil je vajen mladih ljudi, zato ga ni nikoli doživljala kot mnogo starejšega profesorja, prej kot nekoga, ki gleda na svet podobno kot ona, opazi drobne lepote med sprehodom po drevoredu, kljub skrbem izžareva življenjsko vedrino in nekoliko ironično sprijaznjenost s časom, čeprav ga neskončna razdalja ločuje od banalnosti »političnega trenutka.«
Lahko mu je zaupala, znal je prisluhniti, nikoli je ni odpravil z lahkotnim »sajbožeboljše.« A vedno je bil pomirjujoč, ne da bi bil zaščitniški.
Z drugimi profesorji ni nikoli našla človeškega stika, bili so pač vzvišeni bogovi na drugi strani redovalnice, vendar so se trudili, da opravljajo svoje delo kar najbolje.
»Nu, molodoj čelovek prijatnoj naružnosti,« je rad začel spraševanje profesor zgodovine, nekdanji ruski plemič, ki je po oktobrski revoluciji kot otrok z družino pribežal iz Petrograda. Ni se trudil, da bi bil zanimiv, Ana je občudovala njegovo znanje in razgledanost.Za »djadjem« je prevzel tudi poučevanje ruščine, in ko je začel s Puškinom,
»Jevgenij, dobrij moj prijatelj
rodilsja na bregah Nevi,
gde možetbit rodilis vi
Ili guljali, moj čitatellj,.
Tam nekagda guljal i ja …«
ne bi bilo težko verjeti, da je bil profesor S. zares Onjeginov prijatelj in da se je zares on sam sprehajal po obrežju reke in gledal čudovite kaskade med kipi bogov in nereid in drugih mitoloških bitij iz belega kamna, oživljenih v nenehnem vzponu in padanju valov med Nevo in Finskim zalivom.
Največ sprememb je bilo pri pouku slovenščine, od zanesenjaškega, nekam revolucionarega Boga T. (ki je bil že pred vojno marksist), slovesnega dr. D. ki je cele ure govoril o srednjeveški filozofiji in razlagal, kaj pomeni »actus purus«, ne da bi dijaki kaj razumeli, kar je vedel in jim tudi s hladno ironijo dal vedeti, da ve, kako meče bisere pred svinje – margeritas ante porcas.
Veliko spremembo je prinesla prva ženska profesorica Helena S, čedna, a stroga gospa srednjih let,ki je književnost posredovala zaokroženo, po obdobjih, povezano in sistematično. Evropsko romantiko in Prešernovo poezijo s pregledom zgodovinskega dogajanja v Evropi je znala približati in doumeti, brez pretirane vzvišenosti. Vse je postalo vzročno povezano, noben literarni pojav se ni več izgubljal v nedosežnih meglicah. Žal je ta urejenost trajala samo eno leto, realizem v književnosti se je začel z novim profesorjem.
Profesor H. je prišel z dekliške šole, tudi njegovo govorjenje, kretnje in mimika obraza so bili nekam ženski, zlasti utripanje z dolgimi trepalnicami. Bil je prijazen, skoraj sladkoben, razgovoril se je o svojih dijaških letih, povedal je, da je kljub težkim razmeram bil odličnjak, priljubljen in uspešen kot študent in profesor.
Razred tega ni bil navajen, vsi ti prijazni govori so se kot mehka žogica odbijali na kamnitem zidu in nemočno zdrsnili na tla. Še bolj so jih pestili politično obarvani » aktualni« naslovi šolskih nalog Izgradnja socialistične domovine, Tehnika ljudstvu, Domovina je ena, Tito in tretji svet, ker niso vedeli, o čem bi pravzaprav pisali, razen splošno znanih fraz.
Ko je izvedel, da Ana piše, jo je na hodniku poklical k sebi in jo spraševal o teh pesniških poskusih, želel je, da mu prinese nekaj svojih rokopisov, da jih bo strokovno ocenil Obljubila mu je..
»Ali pišeš dnevnik?«
»Seveda, že dolgo.«
»Potem pa mi prinesi tudi svoj dnevnik!«
»To pa ne, dnevnik je del moje zasebnosti in ni za druge.«
»Na prejšnji šoli so mi dekleta rada dajala brat svoje dnevnike, da sem jim lahko svetoval.«
»Mogoče, a jaz nisem iz tiste šole in ne potrebujem nasvetov!«
Tako sta se razšla, čeprav se ni mogla izogniti slabšim ocenam pri svojem najljubšem predmetu in je njuno prenašanje trajalo kar dve leti. Kadar je predaval književnost, je bil temeljit, poleg prevodov je bral Baudelaira in Verlaina v dobri francoščini. Z interpretacijo Prudhonna Le vase brisée in Chanson d’Automne v originalu je zazvenela muzikalnost čiste dekadence. Ana se je trudila na vso moč, da je poslušala in dojela razlago tekstov,vendar je med tem gledala v zvezek ali celo mižala, samo da je ločila vsebino od izvajalca, ki ji je vzbujal odpor, in ga ni mogel premagati še tako naštudiran nastop.
Prošolec Pavelček, droben fantek, je živel blizu šole skupaj s koroško bico, gosposko mamo in srbskim tatekom, ki se je nekaj let po vojni z zamudo vrnil iz nemškega ujetništva, je omagal pod bremeni latinščine. Mama je prišla v šolo k profesorju. Svetoval ji je, naj si poišče inštruktorja, da ne bo prepozno Predlagal je Ano.
Dvakrat tedensko je potem prihajala v rdečo opečno hišo, kjer jo je čakal preplašeni enajstletnik, ki res ni imel pojma o latinščini, delno je bil zastrašen, še bolj pa razvajen, saj ga je bica, ki je gospodinjila, imela srčno rada.
Kmalu ga je pridobila, pripovedovala mu je zanimive zgodbe o bogovih, začela sta sklanjatev mensa –mensae in slovnico po vrsti. Otrok se je trudil, kolikor je mogel, da bi ustregel »gospodičini«, kot so jo imenovali po bicini oznaki. Naslednjo šolsko nalogo je pisal pozitivno, dobil je celo trojko.
Za božič so jo povabili na krstno slavo. Prišel je mestni paroh, gospod z dolgo sivo brado, oblečen v ornat, z velikim zlatim križem na prsih. Sploh je sicer temačno stanovanje žarelo v zlati svetlobi prižganih sveč, v svetlo zlatih nakodraniih laseh gospe, na zlati posodi, ki jo je bilo treba poljubiti. Duhovnik je delil blagoslove na vse štiri strani in pel molitve v staro cerkveno slovanščini. Okušali so kuhano pšenično zrnje in lomili kruh, pili iz zlatega keliha. Najbolj odrinjen je bil gospodar, čeprav so praznovali njegovo krstno slavo. Potem so se vsi trikrat poljubili. Bica je skuhala bogato koroško večerjo, gospa je delila zlate smehljaje, Pavelček pa je skušal vsem ustreči.
Že čez nekaj dni je sledilo veliko presenečenje. Pavelčkova mama se je oglasila v šoli pri razredniku, profesorju H. Bil je zelo prijazen in očarljiv. Kot je bil na sploh z mlajšimi mamami. Pregledal je redovalnico in ji povedal, da je njen sinko zadnje čase popravil slabe ocene. Ko pa je gospa povedala, da prihaja k njim gospodičina Ana Sever, ki malega Pavelčka inštruira, profesor ni bil več zadovoljen. Resno ji je svetoval, naj si raje poiščejo koga drugega, saj je Ana zelo samosvoja, piše pesmi – in potem že veste, kakšna so dekleta, ki se družijo z umetniki, lahko bi njena prisotnost na otroka slabo vplivala. Očarana in zmedena gospa tega srečanja ni mogla zadržati zase. Vsa razdvojena je poročala Ani o tem sestanku, vendar jo je prosila, naj še naprej prihaja k njim.
Na silvestrovo sta bica in Pavelček pripeljala Ani voziček drv – »Da boste imeli toplo za novo leto«. Po dolgem času je v visoki zeleni peči zaplapolal ogenj. Vendar le dvakrat, saj je drv zmanjkalo. Inštrukcij ji niso plačevali. Razumela je, da v hiši kljub navidezni gospoščini ni denarja, saj je ena plača morala zadostovati za štiri ljudi. Zlatolasa gospa je najbrž s težkim srcem ugotovila, da so tudi vljudni in zelo ljubeznivi ljudje včasih zlobni. Ana pa je to poznala iz Molierovega Tartuffa. Pavelčka je inštruirala do pomladi, ko je tudi on pri latinščini zlezel na zeleno vejo.
Zaupaj v srečo in imej svoj smodnik vedno na suhem • Drugačni angeli varuhi • Orgon: Kaj pa Tartuffe?/NP>
Zapodila se je mimo zbombardiranih hiš med razvalinami ob Dravi. Pod starimi žalujkami so bili privezani čolni, nekateri skriti v rumeno- zelenih vrbovih vejah. Nikjer ni bilo ribičev ali kdo je bil sploh lastnik teh čolnov. Skočila je v enega izmed njih, pomislila je, da je ena od živali, ki se rešuje na Noetovo barko, pred vesoljnim potopom in poplavo vseh tegob. Zleknila so je na dnu in zaprla oči. Rahlo pozibavanje čolna jo je odplavilo na daljno potovanje z oblaki, dolgi biči žalujk so ji opletali po obrazu, nič več ji ni bilo mar za to, kar je doživela, spet se je šla že znano igrico: Saj to nisem jaz, mene niso prizadeli! Jaz sem tu, zibljem se na reki in dobro mi je! Pozabila je na lakoto, skušala je pozabiti, da še ni plačala najemnine in jo je bilo vsak dan posebej strah, da ji bo gospa kaj rekla. Vendar je pri njih veljalo govorjenje o denarju za znak slabega vedenja in nobeden ni omenjal zamujanja pri plačilu. Gotovo se bo še vse dobro izteklo. Iz zgodovine se je spomnila gesla angleških upornikov, ki si ga je izbrala za svoje življenjsko vodilo: Zaupaj v srečo in imej svoj smodnik vedno na suhem!
Med drugo šolsko uro je potrkalo, vstopil je šolski sluga, vendar ni prinesel okrožnice, ampak obvestilo: Dijakinja Ana Sever naj se med naslednjim odmorom nujno oglasi pri gospodu ravnatelju!
Obnemela je: Kaj vse sem zadnje čase zagrešila? Na objavo za popust pri vožnji sem nalepila fotografijo tetine prijateljice, ker nisem imela svoje, ob devetih zvečer med horo legalis sem od daleč videla razrednika, gotovo pa je tudi on opazil mene … uradnica na kolodvoru me je obtožila goljufije in vpila, da je treba take izključiti iz šole.
Počasi se je vlekla proti vratom ravnateljstva. Kadar te pokličejo k ravnatelju, lahko pričakuješ samo vse najhujše, ta novi, končno pravi ravnatelj, je bil strah in trepet vse šole, menda so se ga bali tudi profesorji, nihče ni zamudil niti minute. O njem je krožila vest, da on sam suplira v vsakem razredu, če ni profesorja, vendar to za dijake ni oddih, saj nadaljuje učno snov pri vsakem predmetu, tudi pri matematiki.
Ko je vstopila, je vstal izza mize, velik, mogočen, s sršečimi obrvmi, že nekoliko plešast, kot velikan iz Aladinove svetilke.
»Dober dan, rekli so, da se moram javiti pri vas,«
Stopil je bliže in si jo ogledal, vedno večji, ona pa vse manjša.
»Oprostite, prosim, jaz nisem hotela…«
»Vi ste torej Ana Sever. Nekaj imam za vas..« Z mize je vzel belo kuverto z njenim imenom in ji jo ponudil.
Morda je to ukor profesorskega zbora ali celo izključitev.
»To je vaš honorar za pesem, ki je bila objavljena v naši reviji. Le pošljite nam še kaj, lahko pa prinesete tudi meni, ker sem urednik!
Gledal jo je nekako prizanesljivo, morda naklonjeno, čeprav se na njegovem obrazu, podobnemu izklesani glavi rimskega patricija, ni zganila niti črta –kasneje je izvedela, da je bil ta pomembni mož po izobrazbi klasični filolog., zato ni bilo nič čudnega, če si je tudi zunanji videz pridobil od starih Rimljanov. Zmedena in nerodna zaradi nepričakovane spremembe je stala pred mogočnim ravnateljem, se v zadregi zahvalila, jezna sama nase, ker ni našla pravih besed, saj je sovražila klečeplazenje, a veliki R je vzbujal spoštovanje, s svojim nastopom je morda nehote sogovornika nekako ponižal ali mu zbujal občutek neznatnosti,zato je hotela na hitro oditi.
»Saj se ne mudi, se bova malo pogovorila, vaš razrednik bo že razumel, če boste nekaj minut zamudili!«
Pokazal je na stol ob okrogli mizi in ji sedel nasproti.
»Povedali so mi, da ste doma blizu Ljutomera, tudi vaša pesem Jutro v vinogradu govori o tem, da dobro poznate te kraje. Kako živite?
Ana je spregovorila, počasi, plast za plastjo je temu tujcu razkrivala svoje kratkotrajno bivanje na vasi, govorila je o mami in starih starših, o počitnicah pri sorodnikih v Stročji vasi pod goricami, o svojih načrtih. V njegovih očeh in na videz brezčutnem obrazu je bilo nekaj trdnega, čemur je bilo treba zaupati, nekakšna neosebna zbranost, ki ni trpela ugovora. Niti namignil ni, da je tudi on doma iz tistih krajev,celo iz iste vasi,da se je s svojo materjo pretolkel skozi revno otroštvo, vendar že davno prej, morda pred petdesetimi leti. Ostal je negibno brezoseben, kot da mu je vse to že znano. Ona seveda o tem ni imela pojma.
» Odločili smo se, da boste dobili štipendijo, le nadaljujte s pisanjem, pa tudi z učenjem seveda,« jo je odslovil pokroviteljsko, skoraj prijazno, pri tem mu je obrv le nekoliko trznila.
Nič ni pojasnjeval, kdo naj bi bil ta »mi«, ki se je tako odločil. Spremembo je komaj dojemala,občutek sovražnosti in ogroženosti se je izgubljal, dekla, ki je zlivala mleko na reprodukciji znane slike, in celo okrutni Henrik Osmi v svojem kraljevem ornatu z velikansko verižico okrog vratu sta se skoraj nasmehnila, ko je tekla po visokem šolskem hodniku. Tiho se je splazila v razred na svoj prostor.
»Je bilo kaj hudega?« je zašepetala zaskrbljena Lea.
»Sploh ne, vse je v redu, kasneje ti bom povedala.«
S honorarjem je Ana poravnala stanarino, kmalu je sledila tudi skromna štipendija, da si je plačala stare dolgove v menzi.
Tako se je otresla svojih najhujših skrbi, čeprav je še nekaj časa živela dobesedno ob kruhu in vodi, proti večeru pa sta si z Leo v mlečni restavraciji privoščili vroče mleko in žemljo. Nekoč jima je neznanec celo naročil in plačal žemljice z maslom. Lea je sicer imela kosilo, vendar se ji pri stari sorodnici, ženi njenega kumeka, ni dobro godilo, zlasti jo je motilo, če je dobila skodelico čaja s pripombo, kako mora biti hvaležna za tako dobroto. Komaj je čakala na priložnost, da se preseli.
Po uri umetnostne zgodovine je Ano profesor umetnostne zgodovine, slikar, povabil v svoj atelje.
»Pridi, pokazal ti bom svoje zadnje slike, mogoče bi mi tudi pozirala za portret, saj imaš zanimiv obraz!«
»Prav rada pridem, vendar nisem dovolj lepa za portretiranje!«
»O umetnosti se boš morala še veliko naučiti, Misliš, da so bili vsi modeli, ki so jih slikali veliki umetniki, same lepotice? Lepota in globina ter pristnost je nekaj povsem drugega,«
Čez nekaj dni se je vzpela po strmih stopnicah do vrha velike razgledne zgradbe, kjer je imel slikar svoj atelje. Ves prostor je bil poln zmešnjave platen, barv, papirja, študij, dokončanih in nedokončanih slik. Razveselil se je:
»Lepo, da si prišla! Malo delam, poglej, neka gospa mi je prinesla ta okvir, da naslikam podobo po meri!« se je ponorčeval in ji pokazal zlato obarvan precej velik okvir.
»Ali niso okviri le predmeti, ki so na vrsti kasneje, pred tem pa nastane slika,saj ima umetnina prednost?« Je naivno vprašala.
»Mogoče je bilo to včasih ali pa je drugje po svetu še vedno tako, pri nas gotovo ne, slikar mora biti vesel, če sploh dobi naročilo, pa čeprav za sliko tihožitja, ki bo viselo v spalnici nad zakonsko posteljo. Vidiš, tu imam osnutke za reklamo nove pijače, ki so jo začeli delati v mestni pivovarni.«
Tudi to se je zdelo Ani skoraj pregrešno, kot žalitev visoke umetnosti in akademskega slikarstva, čeprav si je ogledala le nekaj razstav v galeriji in v glavnem mestu, kamor so dijake peljali na grafični bienale, in z likovno ustvarjalnostjo se je seznanjala le pri pouku umetnostne zgodovine.
»Veš, človek mora marsikaj delati za vsakdanji kruh,« ji je pojasnil belolasi profesor, zanjo samo še slikar, z vedrim nasmehom, brez grenkobe.
Ogledovala si je slike, pojasnjeval ji je, iz katerega obdobja je katera, vmes je bila vrsta akvarelov s pokrajinskimi motivi, v prelivanju sončnih jesenskih barv, vzvalovani griči Slovenskih Goric, pohorski kolovozi, z meglico prekriti razgledi na mestne strehe, lesorezi, portreti, med njimi temna oljna podoba mlade ženske v rjavem z oranžo v roki.
»Ta je najlepša,« je nehote vzkliknila Ana, »in kdo je to? «
»NEKDO, KI GA NI VEČ.«
Jasnina v njegovih očeh je za hip ugasnila, kot bi ga znova preplavil spomin. Ana je vedela, da ima slikar družino, še majhnega dečka in večjo ljubko hčerko, ki jo je poznala s slike deklice v modrem. Ustrašila se je, ker je po nesreči segla v neko bolečo zgodbo iz njegovega življenja, in sklenila, da se je nikoli več ne bo dotaknila.
Zazrl se je skozi okno nekam proti Pohorju,kot da bi skozi njegove srebrne lase padla temna senca, a ko se je obrnil, se je na pravilne, še mladostne poteze njegovega obraza vrnila vsakdanja vedrina.
»Bova malo skicirala? Sedi tja, da boš obrnjena proti svetlobi!« Namestil jo je sebi nasproti in začel risati z ogljem. Omenil ji je tudi, da ni treba sedeti negibno, saj ni pri fotografu, da on ne išče samo podobnosti, ampak osebnost, razpoloženje, značaj in seveda barvo, tonus, kar pa je pomembno še zlasti pri akvarelu.
»Če delaš z oljem, lahko greš z eno barvo čez drugo, pri akvarelu pa je druga pesem, če ne paziš dovolj, lahko z eno potezo sliko uničiš.«
Vsaj enkrat tedensko se je vračala k slikarju. Risal je in vmes sta lahkotno kramljala. Veliko ji je povedal o slikarstvu,rad se je vračal v svoje praško obdobje,omenil novo stvarnost, vendar je poudaril pomen barvitosti. Abstraktnega slikarstva sicer ni zavračal, ustavil se je pri Klimmtu, morda še pri Kandinskem, a njemu so bila bližja svetla krajinska razpoloženja.
»Vi gotovo ne bi mogli nikoli naslikati blatne razbrazdane ceste med na pol podrtimi drevesi in konja, ki poginja na klancu pod kolesi prevrnjenega voza!« ga je izzvala.
»Zdaj res ne, primejdun, življenje je že tako dovolj težko, a včasih sem namalal tudi kaj drugačnega, vendar ne v barvah. Pokazal ti bom svoje Berače.«
Med listi so bile upodobljene človeške stiske, telesno prizadetih, lačnih, razcapanih revežev, kakršnih se je spominjala iz zgodnjega otroštva, ko so se oglašali na vasi in prosili od hiše do hiše za vbogajme. Beračice so se oklepale cule in rožnega venca, prosile, molile in hvalile gospodinjo…
Tako se je med njima stkalo nekakšno prijateljstvo, bil je vajen mladih ljudi, zato ga ni nikoli doživljala kot mnogo starejšega profesorja, prej kot nekoga, ki gleda na svet podobno kot ona, opazi drobne lepote med sprehodom po drevoredu, kljub skrbem izžareva življenjsko vedrino in nekoliko ironično sprijaznjenost s časom, čeprav ga neskončna razdalja ločuje od banalnosti »političnega trenutka.«
Lahko mu je zaupala, znal je prisluhniti, nikoli je ni odpravil z lahkotnim »sajbožeboljše.« A vedno je bil pomirjujoč, ne da bi bil zaščitniški.
Z drugimi profesorji ni nikoli našla človeškega stika, bili so pač vzvišeni bogovi na drugi strani redovalnice, vendar so se trudili, da opravljajo svoje delo kar najbolje.
»Nu, molodoj čelovek prijatnoj naružnosti,« je rad začel spraševanje profesor zgodovine, nekdanji ruski plemič, ki je po oktobrski revoluciji kot otrok z družino pribežal iz Petrograda. Ni se trudil, da bi bil zanimiv, Ana je občudovala njegovo znanje in razgledanost.Za »djadjem« je prevzel tudi poučevanje ruščine, in ko je začel s Puškinom,
»Jevgenij, dobrij moj prijatelj
rodilsja na bregah Nevi,
gde možetbit rodilis vi
Ili guljali, moj čitatellj,.
Tam nekagda guljal i ja …«
ne bi bilo težko verjeti, da je bil profesor S. zares Onjeginov prijatelj in da se je zares on sam sprehajal po obrežju reke in gledal čudovite kaskade med kipi bogov in nereid in drugih mitoloških bitij iz belega kamna, oživljenih v nenehnem vzponu in padanju valov med Nevo in Finskim zalivom.
Največ sprememb je bilo pri pouku slovenščine, od zanesenjaškega, nekam revolucionarega Boga T. (ki je bil že pred vojno marksist), slovesnega dr. D. ki je cele ure govoril o srednjeveški filozofiji in razlagal, kaj pomeni »actus purus«, ne da bi dijaki kaj razumeli, kar je vedel in jim tudi s hladno ironijo dal vedeti, da ve, kako meče bisere pred svinje – margeritas ante porcas.
Veliko spremembo je prinesla prva ženska profesorica Helena S, čedna, a stroga gospa srednjih let,ki je književnost posredovala zaokroženo, po obdobjih, povezano in sistematično. Evropsko romantiko in Prešernovo poezijo s pregledom zgodovinskega dogajanja v Evropi je znala približati in doumeti, brez pretirane vzvišenosti. Vse je postalo vzročno povezano, noben literarni pojav se ni več izgubljal v nedosežnih meglicah. Žal je ta urejenost trajala samo eno leto, realizem v književnosti se je začel z novim profesorjem.
Profesor H. je prišel z dekliške šole, tudi njegovo govorjenje, kretnje in mimika obraza so bili nekam ženski, zlasti utripanje z dolgimi trepalnicami. Bil je prijazen, skoraj sladkoben, razgovoril se je o svojih dijaških letih, povedal je, da je kljub težkim razmeram bil odličnjak, priljubljen in uspešen kot študent in profesor.
Razred tega ni bil navajen, vsi ti prijazni govori so se kot mehka žogica odbijali na kamnitem zidu in nemočno zdrsnili na tla. Še bolj so jih pestili politično obarvani » aktualni« naslovi šolskih nalog Izgradnja socialistične domovine, Tehnika ljudstvu, Domovina je ena, Tito in tretji svet, ker niso vedeli, o čem bi pravzaprav pisali, razen splošno znanih fraz.
Ko je izvedel, da Ana piše, jo je na hodniku poklical k sebi in jo spraševal o teh pesniških poskusih, želel je, da mu prinese nekaj svojih rokopisov, da jih bo strokovno ocenil Obljubila mu je..
»Ali pišeš dnevnik?«
»Seveda, že dolgo.«
»Potem pa mi prinesi tudi svoj dnevnik!«
»To pa ne, dnevnik je del moje zasebnosti in ni za druge.«
»Na prejšnji šoli so mi dekleta rada dajala brat svoje dnevnike, da sem jim lahko svetoval.«
»Mogoče, a jaz nisem iz tiste šole in ne potrebujem nasvetov!«
Tako sta se razšla, čeprav se ni mogla izogniti slabšim ocenam pri svojem najljubšem predmetu in je njuno prenašanje trajalo kar dve leti. Kadar je predaval književnost, je bil temeljit, poleg prevodov je bral Baudelaira in Verlaina v dobri francoščini. Z interpretacijo Prudhonna Le vase brisée in Chanson d’Automne v originalu je zazvenela muzikalnost čiste dekadence. Ana se je trudila na vso moč, da je poslušala in dojela razlago tekstov,vendar je med tem gledala v zvezek ali celo mižala, samo da je ločila vsebino od izvajalca, ki ji je vzbujal odpor, in ga ni mogel premagati še tako naštudiran nastop.
Prošolec Pavelček, droben fantek, je živel blizu šole skupaj s koroško bico, gosposko mamo in srbskim tatekom, ki se je nekaj let po vojni z zamudo vrnil iz nemškega ujetništva, je omagal pod bremeni latinščine. Mama je prišla v šolo k profesorju. Svetoval ji je, naj si poišče inštruktorja, da ne bo prepozno Predlagal je Ano.
Dvakrat tedensko je potem prihajala v rdečo opečno hišo, kjer jo je čakal preplašeni enajstletnik, ki res ni imel pojma o latinščini, delno je bil zastrašen, še bolj pa razvajen, saj ga je bica, ki je gospodinjila, imela srčno rada.
Kmalu ga je pridobila, pripovedovala mu je zanimive zgodbe o bogovih, začela sta sklanjatev mensa –mensae in slovnico po vrsti. Otrok se je trudil, kolikor je mogel, da bi ustregel »gospodičini«, kot so jo imenovali po bicini oznaki. Naslednjo šolsko nalogo je pisal pozitivno, dobil je celo trojko.
Za božič so jo povabili na krstno slavo. Prišel je mestni paroh, gospod z dolgo sivo brado, oblečen v ornat, z velikim zlatim križem na prsih. Sploh je sicer temačno stanovanje žarelo v zlati svetlobi prižganih sveč, v svetlo zlatih nakodraniih laseh gospe, na zlati posodi, ki jo je bilo treba poljubiti. Duhovnik je delil blagoslove na vse štiri strani in pel molitve v staro cerkveno slovanščini. Okušali so kuhano pšenično zrnje in lomili kruh, pili iz zlatega keliha. Najbolj odrinjen je bil gospodar, čeprav so praznovali njegovo krstno slavo. Potem so se vsi trikrat poljubili. Bica je skuhala bogato koroško večerjo, gospa je delila zlate smehljaje, Pavelček pa je skušal vsem ustreči.
Že čez nekaj dni je sledilo veliko presenečenje. Pavelčkova mama se je oglasila v šoli pri razredniku, profesorju H. Bil je zelo prijazen in očarljiv. Kot je bil na sploh z mlajšimi mamami. Pregledal je redovalnico in ji povedal, da je njen sinko zadnje čase popravil slabe ocene. Ko pa je gospa povedala, da prihaja k njim gospodičina Ana Sever, ki malega Pavelčka inštruira, profesor ni bil več zadovoljen. Resno ji je svetoval, naj si raje poiščejo koga drugega, saj je Ana zelo samosvoja, piše pesmi – in potem že veste, kakšna so dekleta, ki se družijo z umetniki, lahko bi njena prisotnost na otroka slabo vplivala. Očarana in zmedena gospa tega srečanja ni mogla zadržati zase. Vsa razdvojena je poročala Ani o tem sestanku, vendar jo je prosila, naj še naprej prihaja k njim.
Na silvestrovo sta bica in Pavelček pripeljala Ani voziček drv – »Da boste imeli toplo za novo leto«. Po dolgem času je v visoki zeleni peči zaplapolal ogenj. Vendar le dvakrat, saj je drv zmanjkalo. Inštrukcij ji niso plačevali. Razumela je, da v hiši kljub navidezni gospoščini ni denarja, saj je ena plača morala zadostovati za štiri ljudi. Zlatolasa gospa je najbrž s težkim srcem ugotovila, da so tudi vljudni in zelo ljubeznivi ljudje včasih zlobni. Ana pa je to poznala iz Molierovega Tartuffa. Pavelčka je inštruirala do pomladi, ko je tudi on pri latinščini zlezel na zeleno vejo.
